Jedro

Iz osebnih podatkov obtoženca je razvidno, da je sicer res brezposeln vendar se preživlja s priložnostnimi deli, s katerimi zasluži okoli 500,00 EUR na mesec, pri čemer mu dodatno pomagajo starši, pri katerih živi. Navedene osebne in premoženjske razmere obtoženca torej niso takšne, da bi ga opravičevale plačila stroškov kazenskega postopka, pač pa dopuščajo plačilo stroškov na obroke, vendar mora o tem sodišču prve stopnje predložiti potrebno dokumentacijo.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega M.N. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 144,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega M.N. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena KZ in mu po 57. ter 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 134. člena KZ določilo kazen pet mesecev zapora, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom ter sodno takso po tarifni številki 7111 v zvezi s število 7113 ZST-1 v višini 96,00 EUR. Oškodovanega D.M. pa je s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP pritožuje obtoženčev zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in v celoti ugotovilo, ko je obtoženca spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja. V novem sojenju se namreč niso pokazale nobene okoliščine ali dejstva, ki bi zavračale utemeljenost obtožbenega očitka, da je oškodovanemu D.M. povzročil dvojni zlom spodnje čeljusti prav obtoženec in tudi sicer obširna pritožbena izvajanja dvoma v pravilnost izpodbijane sodbe niso mogla vnesti. Zagovornik namreč podrobno povzema zatrjevana nasprotja v izpovedbah obremenilnih prič D.A. in A.Č. vendar ob tem ne upošteva tudi tistih okoliščin, na katere je ob dokazni oceni izpovedb obeh prič opozorilo sodišče prve stopnje. Ker se je o tem v točkah 5 do 7 zelo podrobno opredelilo, se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju le sklicuje na razloge prvostopenjske sodbe in glede pritožbenih očitkov dodaja sledeče. 5. Res je, da obsodilna sodba temelji na izpovedbah prič D.A. in A.Č., podanih pred preiskovalno sodnico in da sta navedena svoji izpovedbi na glavni obravnavi spremenila, vendar je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo razloge, zaradi katerih je sprejelo prvotni izjavi. Dejstvo je, da sta bili njuni izpovedbi na zaslišanju v preiskavi povsem jasni in nedvoumni in da se v bistvenem ujemata tudi z opisom dogodka, kot so ga podali oškodovanec in druge priče, nenazadnje pa je bil obtoženec tudi motiviran za napad oškodovanca, saj ga je ta tik pred tem v lokalu udaril. Glede na izpovedbi D.A. in A.Č., da je storilec pritekel s stopnic in s pestjo udaril oškodovanca v obraz tako, da je padel po tleh, pa tudi ni nobenega dvoma, da je oškodovanec prav tedaj zadobil dvojni zlom čeljusti in ne morebiti že poprej, kot to v pritožbi zgolj hipotetično izpostavlja zagovornik češ, da je šlo za pretep več oseb. V tem delu je namreč tudi oškodovanec bil povsem jasen, kar zadeva pritožnikovo sklicevanje na spremenjeni izpovedbi prič D.A. in A.Č. na glavni obravnavi, pa je le pripomniti, da so razlogi izpodbijane sodbe o tem (točka 5 in 6) povsem prepričljivi. Dejstvo pa je tudi, da tedaj v celotni skupini udeležencev dogodka, razen obtoženca ni bilo nobene druge osebe, ki bi ustrezala nadimku M. oz. imenu M., o katerih sta izpovedovali priči D.A. in A.Č.. Glede na njuno obrazložitev razlogov za spremembo izpovedb na glavni obravnavi, pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem očitno, da priči obtoženca tudi zaradi poteka časa in spremenjenega fizičnega izgleda, nista hotela neposredno obremeniti in sta zato prvotno izjavo želela omiliti. Kolikor pritožnik vztraja pri tem, da sta obe priči obtoženca obremenila zgolj na podlagi imena, katerega pa sta izvedela šele od drugih oseb oz. govoric, pa je le pojasniti, da te navedbe pravilnosti sodbe ne morejo omajati, saj sta obe priči videli storilca, ki je napadel oškodovanca in šele kasneje izvedeli za njegovo ime, ki pa, kot rečeno, ustreza imenu obtoženca in hkrati izključuje možnost, da bi storilec bil kdo drug iz celotne druščine udeležencev pretepa. Glede na ta zanesljiva dejstva pa tudi ni pomembno, kako sta obe priči videz storilca opisovali na glavni obravnavi in ali se njun opis ujema z dejanskim izgledom obtoženca, kot to zagovornik v pritožbi podrobneje opisuje.

6. Obtoženčevemu zagovorniku dalje ne gre slediti, ko navaja, da ni pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča o obtoženčevem motivu, saj, kolikor bi ta obstajal, bi obtoženec napadel oškodovanca že takoj v lokalu, vendar je na njegovo provokacijo povsem mirno odreagiral. Slednje sicer drži, enako kot nadaljnja trditev, da je obtoženec po fizičnem izgledu manjši in lažji od oškodovanca, vendar navedena dejstva sama po sebi nimajo takšne teže, da bi postavila pod vprašaj pravilnost izpodbijanih zaključkov. Očitno je le, da obtoženec ni takoj odreagiral ob napadu oškodovanca nanj, temveč je njegova prizadetost prišla do izraza nekoliko kasneje, ko je, stoječ na stopnicah, uvidel priliko, da mu udarec vrne. Glede na sam opis dogodka ter lokacijo in moč udarca pa tudi po oceni sodišča druge stopnje ni nobenih pomislekov v obstoj direktnega naklepa, kot je ta v izpodbijani sodbi pod točko 8 podrobneje obrazložen.

7. Obtoženčev zagovornik sodišču prve stopnje dalje očita, da je kršilo obtoženčevo pravico do obrambe, ko je zavrnilo njegov predlog po zaslišanju priče N.S., ki je v prejšnjem postopku oz. na glavni obravnavi 7.12.2009 izrecno navedel, da obtoženec oškodovanca ni udaril, saj ga je videl, da je bil ves čas zraven, ko se je vnel pretep. Res sicer je, da je taka izjava N.S. sama po sebi za obtoženca razbremenilna, vendar ni odločilna, saj po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni nobenega dvoma, da se je A.Č., ki je tedaj opravljal funkcijo redarja postavil prav med oškodovanca in obtoženca, kar je potrdil tudi D.A.. Zato je pravilna ocena prvostopenjskega sodišča, da zaslišanje predlagane priče ni pravno relevantno, saj je dejansko stanje bilo z zanesljivostjo ugotovljeno že na podlagi ostalih dokazov. Ob povedanem se tako izkaže, da zatrjevana pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka, nista utemeljena.

8. Kar zadeva odločbo o kazenski sankciji obtoženčev zagovornik meni, da je pogojna obsodba z določeno zaporno kaznijo in dolžino preizkusne dobe prestroga sankcija. Vendar pa se sodišče druge stopnje s tem stališčem ne strinja, saj je sodišče prve stopnje obtožencu v škodo povsem utemeljeno štelo njegovo predkaznovanost, in sicer med drugim tudi zaradi kaznivega dejanja z elementom nasilja, kar se je vsekakor moralo odraziti pri višini določene zaporne kazni. Ker je po oceni pritožbenega sodišča tudi v zadostni meri upoštevalo časovno oddaljenost obravnavanega kaznivega dejanja tako niso podani razlogi, da bi bilo potrebno obtožencu v prid poseči v izrečeno mu kazensko sankcijo. Neutemeljen pa je tudi nadaljnji pritožnikov predlog za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka z utemeljitvijo, da je obtoženec brez rednega dohodka in premoženja zaradi česar bi v primeru plačila stroškov postopka bilo ogroženo njegovo preživljanje. Iz osebnih podatkov obtoženca, kot jih je podal na glavni obravnavi je namreč razvidno, da je sicer res brezposeln vendar se preživlja s priložnostnimi deli, s katerimi zasluži okoli 500,00 EUR na mesec pri čemer mu dodatno pomagajo starši, pri katerih živi. Navedene osebne in premoženjske razmere obtoženca torej niso takšne, da bi ga opravičevale plačila stroškov kazenskega postopka, pač pa dopuščajo plačilo stroškov na obroke, vendar mora o tem sodišču prve stopnje predložiti potrebno dokumentacijo. Ker torej glede na vse obrazloženo pritožba obtoženčevega zagovornika ni utemeljena, v postopku pa tudi ni prišlo do kršitev, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP). Odločitev o zavrnitvi pritožbe pa ima za posledico plačila stroškov pritožbenega dela kazenskega postopka, ki so zaenkrat nastali le v obliki sodne takse in jo je sodišče druge stopnje na podlagi tarifne številke 7122 Zakona o sodnih taksah, odmerilo na znesek 144,00 EUR.