Jedro

Predlog za zaslišanje očividca inkriminiranega dogodka je po naravi stvari predlog izvedbe dokaza, ki je v pravnorelevantni zvezi s predmetom sojenja.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sodbi se razveljavita, in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je M. N. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena Kazenskega zakonika, mu izreklo pogojno obsodbo, v njej določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo eno leto, v plačilo mu je naložilo stroške kazenskega postopka, oškodovanca pa z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe. V obrazložitvi zahteve vložnik uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je po njegovem podano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah in med samimi temi zapisniki o zaslišanju prič D. A. in A. Č. ter oškodovanca D. M. Enako kršitev zatrjuje vložnik tudi glede izreka sodbe, ki je po njegovem v nasprotju z njenimi razlogi. Sodišče je v izreku sodbe odločilo, da oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom 8.000,00 EUR napoti na pravdo, v obrazložitvi sodbe v 11. točki pa navaja, da je oškodovanec priglasil premoženjskopravni zahtevek v višini 35.854,34 EUR. Nadalje vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, saj je po njegovem sodišče kršilo pravico do obrambe obsojenca, ki mu jo daje druga alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje priče N. S. To kršitev je obramba uveljavljala v pritožbi, pa je pritožbeno sodišče ugovor zavrnilo, češ da je bila pravilna ocena sodišča prve stopnje, da zaslišanje predlagane priče ni pravno relevantno, saj je bilo dejansko stanje z zanesljivostjo ugotovljeno že na podlagi ostalih dokazov.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja: - ni se mogoče strinjati z zagovornikom, da obstaja nasprotje med izpovedbo priče D. A. in zaključkom sodišča o odločilnem dejstvu, saj je zagovornik zaključek sodišča iztrgal iz konteksta. Da je oškodovanca udaril prav obdolženi, je sodišče zaključilo ne le na podlagi izpovedi priče D. A. na glavni obravnavi 19. 6. 2008, ampak je iz obrazložitve sodbe na strani 4 razvidno, da je sodišče do tega zaključka prišlo s povezovanjem izpovedb te priče, priče A. Č. in oškodovanca; - po pregledu navedb v pritožbi zagovornika z dne 9. 1. 2014, vloženi zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 25158/2012 z dne 18. 12. 2013, ugotavlja, da zagovornik v pritožbi ni uveljavljal nasprotja med izrekom in obrazložitvijo v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom, zato se v skladu z določbo petega odstavka 420. člena ZKP na to kršitev ne sme sklicevati; - sodišče je v sodbi navedlo, da je dejansko stanje zadosti raziskano in je zato zavrnilo predlog za zaslišanje priče S. Ker je naloga in pristojnost sodišča prav v ocenjevanju verodostojnosti, teže in vsebine že izvedenih dokazov, ni mogoče sprejeti zaključka, da je sodišče zato, ker je zavrnilo ta dokazni predlog, sprejelo vnaprejšnjo dokazno oceno o izpovedbi priče, ki ni bila zaslišana, še posebej, ker je dokazni predlog zavrnilo ob zaključku dokaznega postopka. Meni, da v obravnavani zadevi izvedba zavrnjenega dokaznega predloga ne bi mogla vnesti dvoma v ugotovljena odločilna dejstva, zato ga sodišče tudi ni bilo dolžno izvesti in zato tudi ni bila kršena obdolženčeva pravica do obrambe.

Glede na navedeno meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, zato predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

4. Zagovornik obsojenca je na odgovor vrhovne državne tožilke podal izjavo, da vztraja pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Ustava jamči vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja med drugimi pravicami tudi, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena Ustave). Vsebinsko povsem enako vsakomur zagotavlja 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ko v č) točki tretjega odstavka določa, da ima tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja, tudi pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče. Drugi odstavek 371. člena ZKP določa, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, če sodišče med glavno obravnavo ne uporabi kakšne določbe ZKP ali jo uporabi nepravilno, ali če na glavni obravnavi krši pravice obrambe, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Kršitev pravic obrambe na glavni obravnavi zanesljivo predstavlja kršitev pravnih jamstev, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku po 29. členu Ustave ali 6. členu EKČP. Pravica do obrambe je kršena, če sodišče ne izvede pravno relevantnih dokazov, pri čemer pa mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; v dvomu pa je vsak dokazni predlog v korist obtoženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen (odločba Up-304/96 z dne 10. 12. 1996 in Up-339/96 z dne 18. 9. 1997).

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog obrambe za zaslišanje N. S. in to utemeljilo z oceno, da je dejansko stanje zadosti raziskano in da ni potrebe po zaslišanju priče. 7. Obsojenčev zagovornik je v pritožbi uveljavljal kršitev pravice obrambe, saj je sodišče prve stopnje zavrnilo zaslišanje priče, ki je bila očividec inkriminiranega dogodka, in je v prejšnjem postopku podala za obsojenca razbremenilno izjavo. Sodišče druge stopnje je zavrnitev pritožbenega ugovora utemeljilo z navedbo, da izjava S., čeprav je za obsojenca razbremenilna, ni odločilna, „saj po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni nobenega dvoma, da se je A. Č., ki je tedaj opravljal funkcijo redarja, postavil prav med oškodovanca in obtoženca, kar je potrdil tudi D. A.“ Pritožbeno sodišče je nato pritrdilo oceni prvostopenjskega sodišča, da zaslišanje N. S. „ni pravno relevantno“, saj je dejansko stanje bilo z zanesljivostjo ugotovljeno že na podlagi ostalih dokazov.

8. Sodišče prve stopnje je dejstveni sklep, da je obsojenec udaril oškodovanca po obrazu in mu povzročil ugotovljene poškodbe, sprejelo na podlagi izpovedb prič D. A. in A. Č., ki sta jih podala preiskovalni sodnici, čeprav sta na glavni obravnavi svoji izpovedbi spremenili tako, da obsojenca nista obremenjevali. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene teh izpovedb verjelo in upoštevalo izpovedbi prič, ki sta ju podali preiskovalni sodnici. Sodišče druge stopnje dokazno oceno, da sta A. in Č. govorila resnico v preiskavi, na glavni obravnavi pa nista hotela neposredno obremeniti obsojenca, dopolnjuje, in po tem na podlagi takšne dokazne ocene sprejema tudi zaključek, da je izključena možnost, da bi bil storilec lahko kdo drug kot obsojenec.

9. Dokazna ocena sodišča, da je treba verjeti izpovedbama prič, ki sta jih podali v preiskavi, čeprav sta ju na glavni obravnavi glede odločilnih dejstev spremenili, ne opravičuje zavrnitve predloga obrambe za zaslišanje očividca – priče S., zgolj z utemeljitvijo, da je dejansko stanje zadosti raziskano in da ni potrebe po zaslišanju priče, tako kot je navedeno v točki 2 sodbe sodišča prve stopnje. Še manj je mogoče pritrditi razlogom sodbe sodišča druge stopnje, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje priče N. S., ker da to ni pravno relevantno, ker je bilo dejansko stanje z zanesljivostjo ugotovljeno že na podlagi ostalih dokazov.

10. Zaslišanje očividca inkriminiranega dogodka, ki je v prvem sojenju podal za obsojenca razbremenilno izjavo, je zanesljivo relevantno, tako da razloga o nerelevantnosti pritožbenega sodišča ni mogoče sprejeti. Sodišči prve in druge stopnje s tem, ko ugotavljata, da je dejansko stanje zadosti raziskano, da ni potrebe po zaslišanju predlagane priče, da razbremenilna izpovedba S. za obsojenca ni razbremenilna, odrekata obsojencu pravico do zaslišanja razbremenilne priče, ne da bi sodišči zato navedli utemeljen razlog, očitno pa je v ozadju takšne odločitve vnaprejšnja dokazna ocena, da razbremenilna izpoved S. na odločitev v zadevi ne bi vplivala. V sodbi I Ips 1639/2010 z dne 9. 1. 2016 je Vrhovno sodišče povedalo, da vnaprejšnja dokazna ocena ni vselej izključena, vendar mora sodišče, kadar jo poda, izčrpno in prepričljivo utemeljiti, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev, tega pa nižji sodišči v obravnavani zadevi nista storili.

11. Dokazno oceno o pomenu izpovedbe S. bi sodišče zato lahko sprejelo samo na podlagi dokaza, izvedenega in pretresenega na glavni obravnavi, pri čemer bi moralo vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, in na podlagi take presoje storiti sklep, ali je obsojenec udaril oškodovanca ali ne, oziroma, ali mu je to dokazano ali ne (prvi in drugi odstavek 355. člena ZKP).

12. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo predloga obrambe za zaslišanje N. S. kršilo pravice obrambe, ki ju zagotavljata 6. člen EKČP ter 29. člen Ustave, zato je podana kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki je v skladu z določbo prvega odstavka 426. člena ZKP narekovala razveljavitev obeh izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.