Jedro

Pritožbeno navajanje, da naj bi bila ugotovitev sodišča prve stopnje, češ da tožniku nihče ni prerekal lastninske pravice, napačna zato, ker se je v letu 2001 v zemljiško knjigo vknjižil XY, ni prepričljivo. Bistvo (vsebina) lastninske pravice na stvari je v njeni uporabi (posesti), ki, kakor ugotavlja sodišče prve stopnje, vsa dolga leta tožniku oziroma njegovim pravnim prednikom ni bila osporavana.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Prvotoženka je dolžna tožniku v 15-ih dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 6.819,8 EUR.

Drugotoženka je dolžna tožniku v 15-ih dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 6.819,8 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo z dne 8.10.2014: - zaradi umika dela tožbenega zahtevka za odreditev izbrisa hipotek pravdni postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka), - zavrglo tožbo v delu zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila prvotoženke tožniku (II. točka izreka), - ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnine z ID znakom ..., to je parcele št. ... k. o. X (III. točka izreka), - odločilo (IV. in V. točka izreka), da se pri nepremičnini z ID znakom ... (to je pri parceli št. ... k. o. X) izbriše hipoteki vknjiženi v korist drugotoženke dne 9.10.2007 (pod ID pravice 1) in dne 8.12.2011 (pod ID pravice 2), - toženkama naložilo, da tožniku v 15-ih dneh povrneta pravdne stroške v višini 42.223,15 EUR (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe toženki.

3. Prvotoženka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da ugotovitveni del tožbenega zahtevka (točka III izreka sodbe) zavrne, podredno pa da jo v točkah izreka III in VI razveljavi ter zadevo v tem delu vrne v novo sojenje (vse s stroškovno posledico). Navaja, da ni jasno, zakaj (oziroma na kateri pravni podlagi) naj bi bil ugotovitveni tožbeni zahtevek utemeljen. To naj ne bi bilo nikjer jasno in razumljivo napisano. Če naj bi bila podlaga priposestvovanje, potem je podana absolutna bistvena kršitev tudi zaradi pomanjkanja razlogov o tem, kdaj je sploh potekla priposestvovalna doba kot tudi o tem, da je bil tožnik v dobri veri. Ker sodba nakazuje na začetek teka priposestvovanja že pred tožnikom, tudi ni razlogov o dobri veri njegovega pravnega prednika. Sodba nakazuje na začetek teka priposestvovalne dobe že z letom 1992, medtem ko tožnik tega sploh ne zatrjuje (ampak nasprotno in sicer, da naj bi bil celotno obdobje od 11.7.1997 dalje v dobri veri). Sodba se torej sklicuje na dejstvo, ki ga tožnik ni zatrjeval, kar je bistveno vplivalo na končno presojo utemeljenosti ugotovitvenega zahtevka. V zvezi s presojo dobroverne lastniške posesti tožnika in njegovega pravnega prednika ni moč spregledati ugovorov obeh toženk o tem, da pogodba z dne 24.11.2004, na podlagi katere naj bi tožnik pridobil lastninsko pravico od MO ... (oziroma lahko bil v morebitni dobri veri, da je lastnik), ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila. Do tega dejstva se sodišče ni opredelilo. A to naj bi bilo bistveno, saj ni mogoče govoriti, da je bil slednji v dobri veri, da je postal lastnik neke nepremičnine, če sploh ni podpisal prodajne pogodbe z zemljiškoknjižnim dovolilom, niti ta pogodba ni overjena. Sodba tudi nima nobene obrazložitve glede njenih ugovorov, da je morebitna dobra vera tožnika oziroma njegovega pravnega prednika prenehala z vpisom pravnega prednika prvotoženke (družbe Gx.) v zemljiško knjigo kot lastnika te nepremičnine dne 28.1.2001, najmanj pa dne 9.10.2007 z vložitvijo zemljiškoknjižnega predloga za vpis lastninske pravice na prvotoženko (sklicuje se na odločbo II Ips 622/2008). Prav tako je izostala presoja navedb toženk, da bi moral spričo okoliščine, da manjka pogodba z dne 15.11.1972 in da pogodba z dne 14.4.1992 ni primerna za vpis (ker jo je sklepal pooblaščenec v svojem in imenu in ni notarsko overjena), tožnik, da bi lahko govorili o dobri veri, ravnati bolj skrbno. Slednji je ves čas vedel, da ni lastnik in tega v svojih vlogah niti ni zanikal (to naj bi izhajalo iz zadnjih stavkov pod točko XVI). Odločitve o stroških ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno, katera toženka jih mora povrniti. Prav tako ni razvidno, kako je sodišče prisodilo tako visoke stroške. Odločitev je tudi sicer nepravilna, saj sodišče ni upoštevalo, da je prišlo do umika dveh zahtevkov in do zavrženja enega. Zato je prvotoženka ne glede na uspeh v ostalih točkah, upravičena do povrnitve stroškov v tem delu. Bistveno pri presoji opravičljive zmote (do česar se sodišče ni opredeljevalo), je vprašanje, ali obstaja nek pravni naslov, na katerem naj bi stranke lahko bile v takšni zmoti. Takšen pravni naslov ne obstaja, zaradi česar je presoja sodišča, da naj bi obstajala licitacijska pogodba iz leta 1972, nepravilna. Sodišče je v 22. točki zapisalo, da je pri presoji tega dejstva potrebno znižanje dokaznega standarda gotovosti, pri tem pa ni povedalo, na kakšen dokazni standard jo je znižalo. Precej večja verjetnost je, da takšna pogodba ni bila sklenjena, kot pa da je bila. Sodišče se je oprlo zgolj na pogodbo iz leta 1992, v kateri naj bi bila licitacijska pogodba omenjena, ni pa ustrezno presojalo ostalih dokazov, ki kažejo drugače. V nadaljevanju pritožba navaja, kateri dokazi naj bi to bili. Sodišče se ni opredelilo do zaslišanja priče I. Š. in zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska za vložek št. 77. Gre za ključne dokaze, ki izkazujejo, da nepremičnina pred tem v letu 1972 ni bila prodana (in da torej ni bila sklenjena licitacijska pogodba, s katero bi jo pravni prednik Gx. prodal), ampak da je bila zajeta v premoženju, ki so ga družbe s pogodbo o ustanovitvi sestavljenega podjetja dne 17.5.1990 prinesle v sestavljeno podjetje Gy. (ki se je kasneje preoblikovalo v Gx. d.d.). Takšno stanje potrjujeta tudi pisna odgovora družb I., smiselno pa sta to potrdili tudi priči O. in F. Ob teh dokazih ni logično, da je sodišče kot verodostojno sprejelo zaslišanje J. H. (ki je izpovedala, da so iskali to licitacijsko pogodbo v arhivih, a je niso našli). Tudi sam tožnik je zatrjeval, da licitacijske pogodbe nima. Edini namig njenem obstoju je izjemno kratka enostavčna navedba v pogodbi iz leta 1992. Pri tem pa podpisnik pogodbe sploh ni bila prvotoženka ali njen prednik, zaradi česar tudi iz tega razloga omenjenega zapisa ni moč šteti za verodostojnega. Da gre za nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, izhaja tudi iz vpogleda v zgodovinski zemljiškoknjižni izpisek (in sicer gre za predlog vložen dne 26.11.1984 pod dnevno številko 11874). Zakaj bi se tega leta vpisala družbena lastnina v uporabi Gz. (in to po odločbah pravnih prednikov MO ...), če naj bi pravni prednik MO ... že leta 1972 kupil to nepremičnino. Dejstvo neobstoja te pogodbe je pomembno, saj, če ni bilo pravnega naslova, na kateri naj bi ta temeljila, ni moč govoriti o dobri veri tožnika in prednika. Pravni naslov mora obstajati in mora imeti elemente, na podlagi katerih je oseba v zmoti, da je veljaven in da je postala lastnik (sklicuje se na judikat II Ips 359/2010). Poleg tega naj bi to pogodbo za prodajalca v svojem imenu podpisal pooblaščenec (v zvezi s čimer ni predloženega pooblastila). Če bi tožnik kot minimalno skrben gospodar v letu 2004 preveril zemljiškoknjižno stanje in bi ugotovil, da se je leta 2001 pri nepremičnini vknjižil Gx. d.d d. (MO ... pa sploh ni bil vknjižen, niti ne razpolaga s približno ustrezno verigo pogodb), ne bi mogel biti v dobri veri, da je postal lastnik. S tem pa je prenehala tudi morebitna dobra vera pravnega prednika tožnika MO ..., do česar se sodišče ni opredelilo. Nepravilna je tudi presoja, da tožniku in predniku (MO ...) nihče ni prerekal lastninske pravice in da je zato priposestvovanje teklo že od leta 1992. Če se je nekdo vknjižil v zemljiško knjigo (kot se je Gx. leta 2001), potem je s tem jasno prerekal lastninsko pravico MO ... na tej nepremičnini. Nepravilna je tudi presoja v 22. točki, ko sodišče zaključuje, da prvotoženka ni argumentirano izpodbijala navedbe o tem, da je bil njen pravni prednik prodajalec po licitacijski pogodbi. Takšen zaključek je v nasprotju z njenimi izrecnimi trditvami podanimi že v odgovoru na tožbo, ko je prerekala obstoj te pogodbe (in vse v zvezi z njo), pa tudi njenimi siceršnjimi navedbami. Poleg tega je sodišče na naroku dne 6.2.2014 izrecno opozorilo, da v tem sporu ni nespornih dejstev. Drugačni zaključki v sodbi so zato protispisni. Nepravilna je tudi presoja sodišča, da prvotoženka ni prerekala dejanskega izvrševanja posesti s strani tožnika. Da temu ni tako izhaja iz drugega odstavka njene prve pripravljalne vloge (pritožba se sklicuje tudi na zaslišanje S. S.).

4. Drugotoženka(1) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper IV., V. in VI. točko izreka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne (s stroškovno posledico). Tožnik je zoper njo vložil izbrisno tožbo, katere pravna podlaga je v 243. členu ZZK-1. V nadaljevanju navaja, kaj iz omenjenega člena izhaja. Tožbeni zahtevek, kot je bil postavljen, nima vseh sestavin, ki bi jih v skladu z omenjenim členom moral imeti, saj se glasi le na izbris izpodbijane vknjižbe. Iz prvega odstavka 243. ZZK-1 pa izhaja, da mora tožbeni zahtevek izbrisne tožbe vsebovati zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja vpisov tako, da se izbriše izvedena pravica. Zahtevek, ki teh sestavin nima, je nesklepčen. Zato bi ga moralo sodišče zavrniti (sklicuje se na sodbo II Ips 152/2011). Tožba je nesklepčna tudi zato, ker ne vsebuje navedb in dokazov o tem, da naj bi bila zaradi izpodbijane vknjižbe kršena tožnikova stvarna ali obligacijska pravica. Ker slednji ni zahteval ugotovitve neveljavnosti vknjižb, za kateri zahteva izbris, tožba ne vsebuje ostalih nujnih navedb in dokazov (ki so določeni v drugem in tretjem odstavku 243. člena ZZK-1). Sodišče je zahtevku za izbris knjiženih hipotek ugodilo, ne da bi presojalo, ali sta vknjižbi neveljavni in zakaj. Po napačni ugotovitvi, da je tožnik lastnik predmetne nepremičnine na podlagi priposestvovanja, je enostavno zaključilo, da toženkama odreka upravičeno sklicevanje na zemljiškoknjižno stanje. Obrazložitev je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka in temelji na napačni uporabi materialnega prava. Drugotoženki očita neskrbnost pri tem, da se je zanesla samo na zemljiškoknjižne podatke. Neskrbnost pa ni podlaga za to, da bi ji bilo moč odreči pravico sklicevanja na zemljiško stanje (navaja, kaj izhaja iz prvega odstavka 8. člena ZZK-1 in 14. člena SPZ). Da bi ji lahko odreklo takšno sklicevanje, bi morala biti dokazana nepoštenost. Sodišče pa ne ugotavlja, da bi bila drugotoženka nedobroverna, medtem ko neskrbnost ne pomeni nedobrovernosti. Tožniku domneve o dobrovernosti ni uspelo izpodbiti. Sodišče je napačno ugotovilo razloge, zaradi katerih naj bi bila drugotoženka neskrbna. Ugotovitev sodišča, da se je drugotoženka zanesla na zemljiškoknjižne podatke kljub temu, da je ob ogledu zaznala, da gre za mestni pozidan kompleks s stavbami, različnih starosti in uporabnosti, ne vzdrži logične presoje. Ta okoliščina namreč ne pomeni, da so nepremičnine last koga drugega, kar smiselno izhaja iz obrazložitve (pritožba hkrati navaja, kaj naj bi izpovedala M. L.). Ugotovitev, da bi moralo dejstvo, da posluje z gradbeno gospodarsko družbo pri njej vzbuditi pomisleke o pravilnosti zemljiškoknjižnih podatkov, je nelogična, prav tako niso podani razlogi, zakaj naj bi bilo temu tako (sodba naj bi bila arbitrarna in v nasprotju z Ustavo). Pritožba se v nadaljevanju sklicuje na 6. člen ZZK-1, v skladu s katerim velja domneva, da ni vedela, da je lastnik nepremičnine tožnik. Navzven to dejstvo ni bilo vidno. V sodbi tudi ni ugotovitve, da je drugotoženka vedela, da je nepremičnina last tožnika, pač pa le, da bi se ji morali vzbuditi dvomi o lastništvu prvotoženke. Navaja, kaj so izpovedali M. L., J. H., N. F. in I. Š. Poudarja, da je bila dobroverna. Tožnik ne navaja (sodišče pa ne ugotavlja), da so bile na stavbi vidne označbe, ki bi kazale na neustrezno lastninsko stanje. Poudarja, da je bil prvi hipotekarni sporazum podpisan deset let po zaključku lastninjenja. Zato je utemeljeno zaupala zemljiškoknjižnemu stanju. To je dovolj dolga doba, da bi tožnik lahko uredil vknjižbo lastninske pravice na svoje ime, če je štel, da to pravico ima. Zato tudi poznavanje predpisov o lastninjenju ne more biti podlaga za dvom v zemljiško stanje. S predmetno sodbo, s katero je sodišče brez izkazanih razlogov ugodilo zahtevku za izbris hipoteke, je pomen zemljiške knjige razvrednoten, zaupanje v pravo pa porušeno. Zaradi varnosti pravnega prometa morajo biti odstopi od temeljnih načel stvarnega in zemljiškega prava utemeljeni s posebnimi razlogi. Da bi drugotoženka vedela za sklenjeno pogodbo med pravnimi predniki prvotoženke in tožnika, sodišče ni ugotovilo (tožnik pa tega ni zatrjeval). Že odločitev sodišča o tožbenem zahtevku, s katerim je ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnine, je v nasprotju z določili SPZ in vso sodno prakso v zvezi s priposestvovanjem. Če tožnik pozna zemljiškoknjižno stanje, potem nepremičnine, ne glede na vse druge okoliščine, ne more priposestvovati. Sodišče bi moralo pri odločanju upoštevati drugi odstavek 8. člena SPZ (sklicuje se na VSL sodbo I Cp 3838/2011). Do tožnikove opustitve se sodišče kljub obrazloženemu in s sodno prakso podprtemu ugovoru obeh toženk (sklicuje se na odločbo II Ips 65/2010) ni opredelilo. Napačna je tudi odločitev o stroških, v zvezi s katero je podrobnejša obrazložitev izostala. Sodišče je v nasprotju s 161. členom ZPP odločilo, da toženki, čeprav nista nerazdelno odgovorni glede glavne stvari, stroške plačata nerazdelno. Moralo bi odločiti, v kakšnem razmerju sta jih dolžni plačati. Poleg tega ni upoštevalo, da je tožnik dva zahtevka umaknil (moralo bi upoštevati 158. člen ZPP). Z izdano sodbo naj bi bila kršena ustavna pravica do sodnega varstva in do enakega varstva pravic.

5. Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev obeh pritožb. 6. Pritožbi nista utemeljeni.

V zvezi s pritožbo prvotoženke:

7. Pritožbena trditev, češ da v izpodbijani sodbi ni jasno razvidno, zakaj oziroma na kakšni pravni podlagi je ugotovitveni tožbeni zahtevek utemeljen, ne drži. Iz 26. in naslednjih točk obrazložitve jasno izhaja, da je tožnik lastninsko pravico pridobil na podlagi priposestvovanja. Ker je obenem konkretno obrazloženo tudi zakaj je temu tako, so neprepričljivi tudi nadaljnji očitki glede pomanjkanja razlogov o poteku priposestvovalne dobe in dobrovernosti tožnika (oziroma njegovega pravnega prednika). Tudi ti razlogi (ugotovitve) so jasni navedeni v 26. točki.(2) Da so, pa navsezadnje izhaja tudi iz same okoliščine, da pritožba z njimi v nadaljevanju sama polemizira. Glede začetka teka priposestvovalne dobe sodišče prve stopnje (v okviru predzadnjega stavka na 16. strani izpodbijane sodbe) izrecno poudarja, da je potrebno desetletni rok šteti z uveljavitvijo ZNDL v juliju 1997 (zaradi česar naj bi se priposestvovalna doba iztekla s potekom julija 2007).(3) Zato o „prekoračitvi“ tožnikove trditvene podlage (s strani sodišča prve stopnje) ni moč govoriti.

8. Okoliščina, da dne 24.11.2004 med MO ... in tožnikom sklenjena pogodba (priloga A7) ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila, za presojo dobrovernosti tožnika (oziroma njegovega pravnega prednika) ni ključna. Prav tako ne drži, da se sodišče prve stopnje do teh ugovorov ni opredelilo. Tako je v okviru 26. točke obrazložitve poudarilo, da so tožnik in njegovi pravni predniki ves čas vedeli za dejstvo, da nepremičnina v zemljiški knjigi ni vknjižena kot njihova last (ker torej prenosnik v zemljiško knjigo ni bil vpisan kot lastnik, pogodba takšnega zemljiškoknjižnega dovolila tudi ni mogla vsebovati)(4), a hkrati (predvsem v okviru iste točke obrazložitve) prepričljivo opozorilo tudi na okoliščine, ki so (v zgodovinskem kontekstu položaja/pomena zemljiške knjige in vpisov vanjo kot tudi ostalih družbenih razmer, katere je opisalo v 28. točki obrazložitve) to dobro vero (kljub temu) opravičevale.(5) Ostala v zvezi s tem ugovorom povezana pritožbena razglabljanja(6) so zato prav tako neutemeljena. Prav tako je s predhodno omenjenimi razlogi(7) (podanimi prvenstveno v 26. in 28. točki), zakaj je bil tožnik oziroma njegovi pravni predniki, kljub temu, da so ves čas vedeli za dejstvo, da nepremičnina v zemljiški knjigi ni vknjižena kot njihova last, dobroverni, odgovorilo tudi na ugovor, da naj bi dobra vera (tožnika oziroma njegovega pravnega prednika) prenehala z vknjižbo pravnega prednika prvotoženke dne 28.1.2001 oziroma najkasneje 9.10.2007 (z vložitvijo zemljiško-knjižnega predloga za vpis lastninske pravice na prvotoženko). Kot je to v svojih odločbah poudarilo Vrhovno sodišče RS, poznavanje okoliščine, da je v zemljiško knjigo vpisan nekdo drug,(8) samo za sebe ni razlog za ugotovitev slabovernosti. Takšno naziranje (kot ga ponuja pritožba) bi pomenilo, da je lahko posestnik nepremičnine dobroveren le, če je vpisan v zemljiško knjigo. V takem primeru pa priposestvovanje(9) sploh ne bi bilo mogoče.(10) Skratka stališče, da vpis v zemljiški knjigi sam po sebi izključuje dobrovernost drugega je napačno. Dobrovernost(11) je potrebno ugotavljati v vsakem primeru posebej. In v konkretnem primeru so ti utemeljeni razlogi za njen obstoj (kot to ugotavlja sodišče prve stopnje) na strani tožnika (oziroma njegovih pravnih prednikov) kljub poznavanju zemljiško-knjižnega stanja obstajali.(12)

9. V zvezi z zatrjevanim neobstojem licitacijsko pogodbo iz leta 1972 (na podlagi česar pritožnica gradi svoj očitek o nepravilni/nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja glede dobroverne lastniške posesti tožnika kot tudi priposestvovalne dobe) velja pojasniti, da se ugotovitve sodišča prve stopnje (iz 22. v točke obrazložitve) o potrebi po znižanju dokaznega standarda gotovosti nanašajo na trditve tožnika.(13) Zato so brezpredmetna vsa nadaljnja pritožbena razglabljanja o (domnevno) znižanem dokaznem standardu. Zaradi katerih okoliščin vse je štelo, da je bila omenjena pogodba sklenjena (oziroma da je bil lahko tudi tožnik upravičeno prepričan v njen obstoj)(14), je sodišče prve stopnje obrazložilo predvsem v točkah 23, 26 in 28 izpodbijane sodbe. Zato očitek, da se je v zvezi s tem sklicevalo zgolj na njeno (prav gotovo ne nepomembno) omembo v pogodbi iz leta 1992,(15) ne drži.(16) Pritožbenemu navajanju, da je bila nepremičnina zajeta v premoženju, ki so ga družbe s pogodbo o ustanovitvi sestavljenega podjetja z dne 17.5.1990 prinesle v sestavljeno podjetje Gy. (ki se je kasneje preoblikovalo v Gx. d.d), kar naj bi dokazovalo, da pred tem v letu 1972 ni bila prodana (oziroma da licitacijska pogodba v letu 1972 ni bila sklenjena), pa ni moč slediti iz razloga, ker predstavlja nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP)(17). Posledično je v celoti neutemeljen tudi očitek(18) sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do izpovedbe priče I. Š. oziroma zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska za vložek št. 77, ki naj bi to okoliščino dokazovala. Ker trditve v zvezi s tem niso bile podane (česar vsebina izvedenih dokazov seveda ne more nadomestiti), se ni bilo dolžno sodišče prve stopnje do česarkoli opredeljevati. Takšno neupoštevno pritožbeno novoto predstavlja tudi sklicevanje na zemljiško-knjižni predlog vložen dne 26.11.1984 pod št. 11874, iz katerega(19) naj bi izhajalo, da se je vpisala družbena lastnina v uporabi Gz. (kar naj bi po mnenju pritožnice prav tako dokazovalo, da ni bila licitacijska pogodba nikoli sklenjena). Tudi tega pritožnica v postopku na prvi stopnji ni (pravočasno) zatrjevala. Ker posledično ne vzbudi nobenega dvoma v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje (ki dobre vere tožnika in njegovih pravnih prednikov, kot je to razvidno predvsem iz 26. točke obrazložitve, ne utemeljuje zgolj z obstojem licitacijske pogodbe), je brezpredmetno tudi pritožničino sklicevanje na odločbo II Ips 359/2010. 10. Pritožbeno navajanje, da naj bi bila ugotovitev sodišča prve stopnje (razvidna iz 26. točke obrazložitve), češ da tožniku (oziroma njegovemu pravnemu predniku MO ...) nihče ni prerekal lastninske pravice, napačno zato, ker se je v letu 2001 v zemljiško knjigo vknjižil Gx. (s čimer naj bi prerekal lastninsko pravico MO ... na nepremičnini), ni prepričljivo. Bistvo (vsebina) lastninske pravice na stvari je v njeni uporabi (posesti), ki, kakor ugotavlja sodišče prve stopnje, tožniku (oziroma njegovim pravnim prednikom) vsa dolga leta ni bilo osporavana. Pravilna je namreč tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da prvotoženka tožnikovemu izvrševanju posesti (oziroma vsem upravičenjem, ki so po svoji vsebini enaka lastninskim) na nepremičnini ni argumentirano oporekala (glej 23. točko obrazložitve). Prvotoženkine navedbe podane v drugem odstavku prve pripravljalne vloge, na katere se v pritožbi sklicuje, so vse prej kot argumentirane (konkretizirane), medtem ko je (posledično) nerelevantno tudi omenjanje izpovedbe S. S. Vsebina dokazov tega, kar je bilo na trditveni ravni zamujeno, ne more nadomestiti. Navedba, da naj bi bila zaradi (domnevnega) nasprotja med ugotovitvijo sodišča prve stopnje, podano na naroku 6.2.2014 (in sicer da v predmetnem sporu ni nespornih dejstev), oziroma njegovo ugotovitvijo, razvidno iz 22. točke obrazložitve izpodbijane sodbe (češ da prvotoženka ni argumentirano izpodbijala tožnikove navedbe, da je bil njen pravni prednik prodajalec po licitacijski pogodbi), podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je zgrešena. Omenjena določba „pokriva“ nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini dokazov (in sicer listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov), ter med samimi temi dokazi (in ne na morebitno nasprotje, do katerega pride med posameznimi ugotovitvami sodišča).(20)

11. Prav tako ne drži očitek, da naj bi bila odločitev o stroških neobrazložena in da naj se je zato ne bi dalo preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v okviru 30. točke obrazložitve izpodbijane sodbe jasno navedla, zakaj je tožnik upravičen do povrnitve stroškov, do katerih in v kakšnem skupnem znesku.(21) Zaradi zahtevkov, glede katerih je prišlo do umika tožbe oziroma je bila ta zavržena, posebni stroški niso nastali. Poleg tega je ta okoliščina za presojo tožnikovega uspeha v pravdi nebistvena, saj je slednji z ostalimi zahtevki (s katerimi je zasledoval isti cilj) v celoti uspel. V zvezi s pritožbo drugotoženke:

12. Kadar lahko tožnik želeni cilj v pravdi v celoti doseže že zgolj z uveljavljanjem dajatvenega zahtevka, ga ni moč „siliti“, da hkrati (in sicer glede pravne vsebine, katere obstoj je pogoj za ugoditev dajatvenemu zahtevku) vlaga tudi ugotovitvenega (za katerega nima interesa). Iz prvega odstavka 243. člena ZZK-1(22) izhaja, da se s t.i. izbrisno tožbo uveljavlja zahtevek, da sodišče ugotovi neveljavnost vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje. A omenjene določbe v skladu s predhodno navedenim, kar se tiče ugotovitvenega dela (zahtevka), ni moč razlagati kot (procesne) obveznosti, ampak zgolj kot možnost(23) (ki jo predvideva drugi odstavek 181. člena ZPP)(24) oziroma materialno-pravno obarvano „napotilo“.(25) Zato tudi ni moč govoriti o tem, da je tožba, ki vsebuje zgolj dajatveni zahtevek, nesklepčna(26) (ali kako drugače „nepopolna“). Za tožnika (izbrisnega upravičenca) je relevanten zgolj dajatveni zahtevek, medtem ko za ugotovitvenega (kot v konkretnem primeru) nima (pravnega) interesa. Kakor je to v odgovoru na pritožbo pravilno poudaril tožnik, je ugotovitev neveljavnosti (izpodbijanih) vknjižb zgolj predhodno vprašanje za ugoditev dajatvenemu zahtevku (oziroma zahtevka na njihov izbris).(27) Zakaj bi bilo o takšnem vprašanju (če upravičenec, za kaj takega pravnega interesa nima) potrebno postaviti poseben zahtevek in o njem odločiti, ni videti prepričljivega vsebinskega razloga. Za to, kar izbrisni upravičenec zasleduje, ugotovitve oziroma zaključki podani v obrazložitvi odločbe povsem zadostujejo. Iz omenjenih razlogov pritožbenim trditvam,(28) da je tožba zaradi neobstoja posebnega ugotovitvenega zahtevka nesklepčna, ni bilo moč slediti. Enako pa velja tudi za očitek, da tožnik v zvezi s tem (predhodnim) vprašanjem ustreznih trditev oziroma predlagala dokazov ni podal. 13. Vse v zvezi s tem potrebne trditve (in dokaze) je tožnik podal že v tožbi. Tako je v zvezi s hipoteko (oziroma hipotekama, katerih izbris uveljavlja v tem postopku) navajal, da predstavlja (stvarnopravno) obremenitev njegove nepremičnine.(29) Hkrati je jasno poudaril, da hipoteki nista bili (materialno-pravno) veljavno pridobljeni, kar je hkrati tudi pojasnil.(30) Nadaljnje trditve v tem oziru je podal v točki XVIII pripravljalne vloge z dne 20.12.2013, v kateri pojasnjuje, zakaj naj bi bilo njegovo priposestvovanje predmetne nepremičnine razlog za neveljavnost drugotoženkine vknjižbe (iz materialnopravnega razloga).(31) Trditve v zvezi s tem, zakaj pridobitev hipotek ni bila veljavna(32) iz subjektivnih razlogov (to je slabovernosti) na strani drugotoženke, je podal tudi v pripravljalni vlogi z dne 11.11.2013(33) (list. št. 43, 44) oziroma na prvem naroku za glavno obravnavo dne 6.2.2014. Razloge, zaradi katerih je sledilo takšnim tožnikovim navedbam (oziroma zakaj vknjižba hipotek materialno-pravno ni bila veljavna), pa je sodišče prve stopnje navedlo v okviru 26. – 29. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožnica očita, da naj bi ti razlogi sicer izostali, a nato v nadaljevanju (kar je protislovno) z njimi (neprepričljivo) polemizira.

14. Sodišče prve stopnje je v okviru 28. točke izpodbijane sodbe (stran 18) ugotovilo, da je bila drugotoženka, ker se je zanesla zgolj na zemljiškoknjižne podatke (pri čemer je hkrati navedlo konkretne okoliščine, ki bi ji morale vzbuditi pomisleke v njihovo pravilnost), neskrbna. Ta neskrbnost pa je seveda tista podlaga, ki narekuje zaključek o obstoju slabe vere.(34) Tak zaključek z navedbo, da toženkama ni mogoče pritrditi v njunih navedbah, da sta bili ob sklenitvi sporazuma zastavni pravici v dobri veri (kar z drugimi besedami pomeni, da sta bili slaboverni) pa v nadaljevanju naredi tudi sodišče prve stopnje. Zato pritožbeni „pomisleki“, da ji ni bila dokazana (ugotovljena) nedobrovernost, niso na mestu. Pritožnica v nadaljevanju oporeka razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje v zvezi s tem podalo, a (tudi v tem oziru) ni uspešna.(35) Pri tem polemizira s posameznimi (iz konteksta iztrganimi) okoliščinami, ki jih je sodišče v zvezi s tem omenjalo (npr. da je šlo za mestni pozidani kompleks s stavbami različne starosti/uporabnosti, da se je zavedala, da posluje z gradbeno gospodarsko družbo, in na poznavanje preteklih predpisov, posebej s področja zemljiške knjige in lastninjenja)(36), a povsem zanemari, da jih je vse potrebno upoštevati skupaj oziroma v povezavi (torej v kontekstu).

15. Ker je bilo ugotovljeno, da ni bila dobroverna, je brezpredmetno tudi pritožničino sklicevanje na določbo (drugega odstavka) 6. člena ZZK-1. Ta vzpostavlja zgolj domnevo dobrovernosti, ki pa je bila, kot je to (predvsem v okviru 28. točke obrazložitve) pojasnilo sodišče prve stopnje, izpodbita. Pri tem je za presojo (ne)dobrovernosti povsem nebistveno, ali je tisti, ki se sklicuje na stanje v zemljiški knjigi, vedel, da to ne ustreza resničnemu stanju, ali pa je bil v tem oziru „zgolj“ v neopravičljivi zmoti.(37) In zakaj je bilo temu v konkretnem primeru tako, je sodišče prve stopnje natančno in prepričljivo obrazložilo.(38) Neprepričljiva je tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo (tožnik pa tega ni zatrjeval), da so bile na stavbi vidne oznake, ki bi kazale na neustrezno lastninsko stanje. Kakšne oznake (na stavbi !) ima pritožba v mislih, ni jasno. Upoštevaje druge relevantne okoliščine, na katere je v zvezi s tem opozorilo sodišče prve stopnje, pa je takšno zatrjevanje tudi sicer brezpredmetno. Enako velja za izpostavljanje okoliščine drugotoženkine vednosti o obstoju pogodbe sklenjene med pravnimi predniki prvotoženke in tožnika (oziroma očitek, da tožnik tega ni zatrjeval, sodišče prve stopnje pa tega ni ugotavljalo).(39) Ker pritožbena trditev, da naj bi sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku na izbris hipotek ugodilo brez razlogov, nikakor ne drži, je neutemeljeno tudi navajanje, da naj bi bil z izpodbijano odločitvijo pomen zemljiške knjige razvrednoten, zaupanje v pravo pa porušeno.

16. Zakaj je odločitev sodišča prve stopnje, da je postal tožnik (kljub poznavanju zemljiško-knjižnega stanja) lastnik predmetne nepremičnine, pravilna, je bilo pojasnjeno v 8. točki te sodbe. Pritožba sicer navaja, da naj bi takšna odločitev nasprotovala vsej sodni praksi v zvezi s priposestvovanjem, a v tem oziru ne navede niti enega (konkretnega) judikata. Neprepričljivo je tudi pritožbeno sklicevanje na drugi odstavek 8. člena ZZK-1.(40) Bolj od okoliščine, da se je sodišče prve stopnje v točkah 26 – 29 obrazložitve izpodbijane odločbe opredelilo do okoliščine tožnikove (ne)vknjižbe v zemljiško knjigo(41) (zaradi česar pritožbeni očitek, da tega ni storilo, ne drži), je pomembno dejstvo, da se lahko (kar je v 28. točki obrazložitve poudarilo tudi že sodišče prve stopnje) na ta vidik načela zaupanja v zemljiško knjigo sklicuje le dobroverni pridobitelj, kar pa (kot je bilo poudarjeno) drugotoženka ni bila. Vse to jasno izhaja tudi iz obeh judikatov (in sicer VSL sodbe I Cp 3838 z dne 23.5.2011 in VS RS sodbe II Ips 65/2010 z dne 10.10.2013), na katera se sklicuje sama pritožnica.

17. Slediti pa ni moč niti pritožbenim očitkom zoper stroškovno odločitev. Da je ta ustrezno obrazložena, je bilo poudarjeno že v 11. točki obrazložitve te sodbe. V njej je bilo tudi pojasnjeno, zakaj delni umik tožbe (oziroma njeno zavrženje) za odločitev o stroških v obravnavanem primeru ni bistven. Nadalje ne drži, da naj bi sodišče prve stopnje odločilo, da sta dolžni toženki tožnikove stroške plačati nerazdelno. To iz izreka (VI. točka izreka izpodbijane sodbe) ne izhaja.(42) V skladu s temeljnim pravilom iz prvega odstavka 161. člena ZPP, ki ga je potrebno uporabiti tudi v konkretnem primeru,(43) krijejo sosporniki stroške po enakih delih. Vendar pa iz tega razloga v sam izrek pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno posegati. V skladu z drugim odstavkom 393. člena OZ(44) velja, da se, če je pri kakšni deljivi obveznosti več dolžnikov in drugačna delitev ni določena, obveznost med njimi deli na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti. Nič drugače ne more veljati za s sodbo naložene obveznosti (na povrnitev stroškov postopka).

18. Ker pritožbeni razlogi niso podani(45) in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi obeh toženk kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbama toženki sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP). Na drugi strani pa sta dolžni tožniku (upoštevaje določbo prvega odstavka 161. člena ZPP) povrniti vsaka polovico stroškov nastalih z vložitvijo odgovora na pritožbo,(46) ki (upoštevaje relevantne tarifne Zakona o odvetniški tarifi)(47) skupaj(48) znašajo 13.639,6 EUR. Vsaka mu je torej dolžna povrniti znesek 6.819,8 EUR.

Op. št. (1): Ki v prvem stavku pritožbe navaja, da pritožbo vlaga zoper sklep in sodbo, a je iz celotnega njenega ostalega navajanja jasno razvidno, da se pritožuje le zoper sodbo.

Op. št. (2): Tako sodišče prve stopnje v okviru 26. točke ugotavlja, da so bili tožnik (in pred njim njegovi pravni predniki) vsaj od leta 1992 dobroverni posestniki sporne nepremičnine.

Op. št. (3): Iz tega razloga predhodno nekoliko nejasno razlogovanje (oziroma „nakazovanje“, kot to imenuje pritožba) sodišča prve stopnje v okviru iste točke obrazložitve, da naj bi ta začela teči že leta 1992 (ko naj bi bila še vedno vknjižena družbena lastnina), ni bistveno.

Op. št. (4): Oziroma bi bilo, kot je to v okviru točke XVI pripravljalne vloge z dne 20.12.2013 prepričljivo poudaril tožnik, njegovo vključevanje v pogodbo nesmiselno. Pritožničina ugotovitev, da omenjene tožnikove navedbe, kažejo na to, da je ves čas vedel, da ni postal lastnik in da tega niti ni zanikal, več kot očitno zgreši njihovo bistvo.

Op. št. (5): V zvezi s tem zmotnim pritožbenim stališčem glej tudi sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 410/2008 z dne 25.8.2011. Op. št. (6): Gre za (obširno) pojasnjevanje, zakaj neobstoj razpolagalnega pravnega posla (overjenega zemljiško-knjižnega dovolila), (in celo) izostanek notarske overjenosti pogodbe (pri čemer iz priloge A7 izhaja, da je bila pogodba z dne 24.11.2004 sklenjena po notarju oziroma v obliki notarske listine), preprečujejo (onemogočajo) obstoj (tožnikove) dobre vere. V ta okvir sodi tudi navajanje, da bi moral tožnik, ker manjka pogodba z dne 15.11.1972, pogodba z dne 14.4.1992 pa naj bi bila, ker ni overjena (po kom bi morala biti overjena in zakaj, pritožba ne pojasni) in ker naj bi jo pooblaščenec, za katerega pooblastilo ni predloženo, sklenil v svojem imenu (iz kje naj bi izhajalo, da jo je pooblaščenec - takšno navajanje je samo po sebi kontradiktorno - sklenil v svojem imenu, ni razvidno; iz uvoda kopije pogodbe, ki se nahaja v prilogi A5, je jasno razvidno, kdo je prodajalec in kdo je njegov pooblaščenec) neprimerna za vpis, ravnati bolj skrbno. (posledično naj bi po mnenju pritožnice izostala dobra vera tako tožnika kot njegovega pravnega prednika - MO ...).

Op. št. (7): Katerih bistvo je dolgoletno (nikoli problematizirano) posedovanje in upravljanje z nepremičnino.

Op. št. (8): Vse to seveda še toliko bolj velja v kontekstu družbenih razmer (in položaja zemljiške knjige), na katere je v 28. točki obrazložitve opozorilo sodišče prve stopnje.

Op. št. (9): In sicer protiknjižno Op. št. )10): Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 559/2008 z dne 27.10.2011, II Ips 796/2008 z dne 9.2.2012 in II Ips 622/2008 z dne 19.1.2012. Op. št. (11): Ki se seveda domneva.

Op. št. (12): Vse to (in sicer da dejstvo vpisa v zemljiško knjigo v letu 1946 samo po sebi ne pomeni okoliščine, ki bi ovrgla domnevo dobrovernosti posestnika) jasno izhaja tudi iz 14. točke obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 622/2008 z dne 19.1.2012 (na katero se - sicer povsem enostransko - sklicuje sama pritožba).

Op. št. (13): Slednji naj bi to „terjal“.

Op. št. (14): Kar je v tej predmetni zadevi seveda bolj pomembno.

Op. št. (15): Pri čemer je za presojo ustreznosti (verodostojnosti) zapisa okoliščina, da podpisnik pogodbe ni bila prvotoženka (oziroma njen pravni prednik), povsem nerelevantna.

Op. št. (16): Prav tako je v 24. točki obrazložitve navedlo, kaj sta v zvezi s tem izpovedala U. O. in N. F. Op. št. (17): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (18): Enako velja tudi za (samo po sebi neprepričljivo in nebistveno) razglabljanje o (ne)verodostojnosti izpovedbe J. H. (v zvezi z licitacijsko pogodbo). Sodišče prve stopnje je v tem oziru (glej 23. točko obrazložitve) navedlo le, da ji verjame, da so iskali dokumentacijo.

Op. št. (19): Iz katere v tem postopku predložene in vpogledane listine točno naj bi bilo to razvidno, pritožba ne navede.

Op. št. (20): Pri čemer tudi ni videti (pritožba pa tega tudi ne pojasni), kako naj bi zatrjevano nasprotje kakorkoli vplivalo na pravilnost (zakonitost) izpodbijane sodbe.

Op. št. (21): Kar upoštevaje za njihovo ovrednotenje relevantne pravne podlage v celoti omogoča njihov preizkus.

Op. št. (22): Zakon o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 58/2003, s kasnejšimi spremembami Op. št. (23): Tudi iz komentarja 101. člena Zakona o zemljiški knjigi iz leta 1995 (Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1998, stran 363), ki je v zvezi z obliko izbrisne tožbe vseboval podobno določbo, izhaja, da je zahtevek lahko (in ne, da mora biti) sestavljen iz dveh delov, in sicer iz ugotovitvenega in dajatvenega dela.

Op. št. (24): Določba 181. člena ZPP, ki je, kar se tiče vlaganja ugotovitvene tožbe (ki se napram dajatveni kaže kot izjema), osrednja, govori o pravici/možnosti (in ne obveznosti) vložiti takšno tožbo tudi v primerih, ko je to določeno s posebnimi predpisi (kot je npr. to določba 243. člena ZZK-1).

Op. št. (25): V smislu materialno-pravnih predpostavk, ki morajo biti podane za ugoditev dajatvenemu zahtevku (in sicer neveljavnost vknjižbe).

Op. št. (26): Iz tega razloga je brezpredmetno pritožbeno sklicevanje na sodbi VSRS II Ips 152/2011 z dne 13.3.2011 in II Ips 1086/2007 z dne 26.8.2009, ki obravnavata področje nesklepčnih tožb. Op. št. (27): In v tem oziru (torej določitvi materialno-pravnih predpostavk za ugoditev dajatvenemu zahtevku), kot je bilo poudarjeno že v 25. opombi te odločbe, je moč razumeti tudi določbo prvega odstavka 243. člena ZZK-1. Da lahko z dajatvenim zahtevkom uspe, mora stranka neveljavnost vknjižbe konkretno zatrjevati in izkazati.

Op. št. (28): Te konkretne (konkretizirane) „pomisleke“ je prvotoženka podala šele v pritožbi.

Op. št. (29): Torej (z drugimi besedami) obremenitev (omejitev) njegove lastninske pravice.

Op. št. (30): In sicer ker sta bili pridobljeni s pravnim poslom z nelastnikom, drugotoženka pa naj bi bila pri tem slaboverna (pri čemer se je - po principu a contrario - skliceval na določbo drugega odstavka 44. člena SPZ).

Op. št. (31): V zvezi s čimer se je skliceval tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 36/2009 z dne 16.2.2012. Op. št. (32): Kar je razlog za njihov izbris (ki ga drugotoženka kot domnevno izostalega omenja v pritožbi).

Op. št. (33): Že v tožbi, kasneje pa tudi v vlogi z dne 11.11.2013 (glej. npr. l. št. 42, 43) je podal tudi natančne (konkretne) trditve o slabovernosti prvotoženke pri sklepanju posla z drugotoženko.

Op. št. (34): Saj nasprotnega zaključka (torej obstoja opravičljive zmote oziroma dobre vere) ne dopušča. Op. št. (35): Posledično pa ni moč slediti niti očitkom o neustavnosti in arbitrarnosti izpodbijane sodbe.

Op. št. (36): Gre predvsem za okoliščino, kako „avtomatizirano“ je lastninjenje oziroma (pravilneje) vknjižba lastninske pravice potekala na podlagi določb ZLNDL (Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, Ur. l. RS št. 44/1997, s kasnejšimi spremembami), na temelju katerega se je kot lastnik predmetne nepremičnine vknjižil prvotoženkin pravni prednik. Do vknjižbe lastninske pravice je (in sicer tudi v primeru gospodarskih subjektov, pa čeprav so bili lastninjenju premoženja, s katerim so razpolagali, primarno namenjeni drugi predpisi) prihajalo že (zgolj) v posledici v zemljiški knjigi (deklaratorno) vpisane pravice uporabe (na nepremičninah v družbeni lastnini), kljub temu da je bil mnogokrat njen dejanski imetnik (ki je zato na podlagi omenjenega zakona tudi postal lastnik nepremičnine) nekdo drug. Zato pritožnica zgolj z navajanjem, češ da je do sklenitve prvega hipotekarnega sporazuma prišlo šele deset let po uveljavitvi omenjenega zakona, v nasprotno ne prepriča. Op. št. (37): Kar pomeni, da sicer ni vedel, a bi ob skrbnosti, ki jo je bil dolžan izkazati, to moral vedeti.

Op. št. (38): V te zaključke pa pritožbeno sklicevanje na izpovedbe prič L., H., F. in Š. ne vzbudi nobenega dvoma (kdaj naj bi H., ki je bila zaposlena pri tožniku, izpovedala, da drugotoženki pri sklepanju hipotekarnih sporazumov nihče ni omenil, da ima tožnik v zvezi z nepremičninami kakšne zahtevke, ni jasno) Op. št. (39): Zaradi česar je nerelevantno tudi pritožbeno sklicevanje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 132/2009. Op. št. (40): Pritožba sicer napačno omenja drugi odstavek 8. člena SPZ.

Op. št. (41): Pri čemer je pomembno, da je bil zaradi neuspešnega dogovornega reševanja s prvotoženko primoran v tožbo in bo šele izpodbijana sodba lahko podlaga za vknjižbo lastninske pravice v njegovo korist. Op. št. (42): Solidarnost se omenja zgolj v obrazložitvi (kar pa na izrek/odločitev seveda ne vpliva).

Op. št. (43): Da bi bile podane okoliščine, ki njegovo uporabo izključujejo, se ne navaja.

Op. št. (44): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami Op. št. (45): Kar velja tudi za zatrjevane kršitve ustavnih pravic.

Op. št. (46): Tožnik je sicer vložil dva odgovora, a gre po vsebini za enega.

Op. št. (47): Ur. l. RS, št. 67/2008 s kasnejšimi spremembami Op. št. (48): Sestavljeni pa so iz nagrade za pritožbeni postopek, povračila poštnih (administrativnih) stroškov in 22% DDV.