Jedro

V skladu s prvim odstavkom 154. člena ZOR se domneva, da je aktiven, škodljiv poseg z medicinskim orodjem - trokarjem v zunanji del črevesne stene, neskrbno ravnanje. Na toženi stranki je zato dokazno breme, da škodljiv stik trokarja z zunanjim delom črevesne stene ni posledica zdravnikove malomarnosti, marveč drugih (konkretno navedenih) okoliščin ali da ga je mogoče pripisati celo naključju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo, s katero je odločilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo, ki je tožnici nastala v škodnem dogodku - operaciji dne 29.5.1995 v Bolnici ... Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja ter zaslišanja izvedenca in operaterja, ki je konkretni poseg opravil, podrobno obrazložilo, kako poteka postopek laparoskopske odstranitve izvenmaternične nosečnosti. Odločitev, da tožnici s takšnim posegom odstrani jajcevod, je bila v skladu s strokovno doktrino. Tak poseg je po mnenju izvedenca izjemno varen. Pri tožnici je prišlo do zapleta, saj je krvavela iz krna odstranjenega jajcevoda, poškodovano pa sta bila tudi tanko črevo ter žilje oporka črevesa. Izvedenec je pojasnil, da je poškodba črevesa eden najpogostejših zapletov laparoskopske kirurgije, njena pogostost pa je od 0,25 do 1 tisočinke. Vzroki, da vseeno pride do poškodb črevesja v večini primerov ostanejo nepojasnjeni. Po mnenju izvedenca se lahko taka poškodba zgodi tudi izkušenemu operaterju ob največji možni skrbnosti. Vendar pa sodišče temu delu izvedenskega mnenja ni sledilo ter je zaključilo, da je do poškodb črevesja pri tožnici prišlo zaradi premajhne skrbnosti operaterja pri svojem delu. Sodišče je štelo, da tožena stranka ni dokazala, da je operater njenega zavarovanca pri opravljanju svojega dela ravnal tako, kot je treba.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je navedlo, da je sodišče prve stopnje najprej ugotovilo teoretično možnost nastanka poškodbe, nato pa tudi to, kako je v konkretnem primeru prišlo do poškodb črevesja. Oprlo se je na izpovedbo operaterja, da je do poškodbe prišlo med uvajanjem stranskega trokarja, ker ga pri vbodu verjetno ni pravočasno zadržal oz. ga je pritisnil pregloboko. Ravnanje operaterja je tako tudi po stališču pritožbenega sodišča medicinska napaka. Do poškodbe je prišlo zaradi nepravilnega, torej aktivnega ravnanja operaterja. Pritožbeno sodišče je v nadaljevanju razlogovalo, da ravnanje operaterja ni bilo pravilno, deloma je bilo napačno, saj v nasprotnem primeru do posledic, ki jih je utrpela tožnica, ne bi prišlo. Operater naj bi pri uvajanju trokarja ravnal malomarno. K temu je pritožbeno sodišče še dodalo, da je treba uporabljati pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. Tožena stranka je torej tista, ki bi se morala razbremeniti odškodninske odgovornosti s tem, da bi dokazala, da njen operater ni kriv za posledico. Tega pa s svojim načinom pravdanja ni storila.

Proti takšni sodbi vlaga revizijo tožena stranka. V njej uveljavlja vse revizijske razloge. Sodišču predlaga, naj sodbo pritožbenega sodišča razveljavi in zadevo vrne istemu sodišču v novo sojenje. Revizija navaja, da je pritožbeno sodišče v razlogih poleg zaključkov sodišča prve stopnje tudi ugotovilo, da posledica operacije ne sme biti poslabšanje zdravstvenega stanja pri pacientu, zaradi česar da je opredeliti ravnanje operaterja kot zdravniško napako, ne pa kot komplikacijo. V skladu z 18. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978 do Uradni list RS, št. 87/2002; ZOR) mora sodišče sicer res ugotoviti, ali je operater v konkretnem primeru ravnal s povečano skrbnostjo profesionalca, da bi se ugotovila njegova krivda. Ocena skrbnosti kot materialnopravna podlaga odločanja o zdravnikovem ravnanju pa mora po mnenju tožene stranke vseeno temeljiti na opredelitvah, ki jih je v postopku podal izvedenec medicinske stroke. V izvedenskem mnenju in v postopku zaslišani izvedenec je namreč pojasnil, da lahko pride do poškodbe tankega črevesja zaradi anatomske značilnosti črevesja, do poškodbe pa lahko pride ob uvajanju varesove igle ali trokarja. V konkretni zadevi je sodišče v nasprotju z izvedenimi dokazi, ki se nahajajo v sodnem spisu, ocenilo, da je bil dr. P. malomaren, čeprav je izvedenec ugotovil, da je poseg opravil strokovno in vestno ter, da do takšnih zapletov lahko pride tudi pri najbolj skrbnem operaterju. Po mnenju revizije sodišče vsake posledice operacije, ki povzroči poslabšanje zdravstvenega stanja pacienta, ne more mimo strokovnega mnenja okvalificirati kot malomarno ravnanje, kakor je storilo v konkretnem primeru. Pri oceni malomarnega ravnanja gre za dokazno oceno tako pomembnih medicinskih standardov, da lahko sodišče napravi zaključek le na podlagi strokovnih delitev, ki jih sodišču posreduje izvedenec medicinskega področja. Ocena strokovne skrbnosti je torej po 243. členu ZPP prepuščena izvedencem. Dokazna ocena sodišča, da je bil operater pri uporabi trokarja malomaren, ker ga ni poravočasno zadržal oz. ga je potisnil pregloboko, je zato v nasprotju z izvedenimi dokazi pogojevala zmotno uporabo materialnega prava. Tako izvedenec kot operater sta namreč pojasnila, da zaradi ostrine rezil pri uvajanju varesove igle ali trokarja zdravnik dveh prehodov ne čuti, kar narekuje zaključek, da je sodišče v nasprotju z navedenimi dokazi ocenilo, da bi moral operater pravočasno zadržati trokar.

Ker sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem ter je v nasprotju z izvedenčevim mnenjem opredelilo operaterjevo ravnanje, je nepravilno uporabilo določbo 243. člena ZPP. Sodba pa ima tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti. V sodbi navedeni razlogi so namreč v nasprotju z listinami in izpovedmi izvedenca in prič. Zaradi navedenega naj bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, razlogi o odločilnih dejstvih pa so v nasprotju z listinami in izpovedjo izvedenca. Podana je bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004; ZPP).

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revidentu je treba uvodoma pojasniti, da je znaten del njegovih navedb na revizijski stopnji zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP nedopusten. Materialnopravni preizkus revizijsko sodišče tako opravi izključno ob dejanski podlagi, na kateri temelji sodba sodišča druge stopnje. Ostalo dejansko in dokazno gradivo v spisu na odločitev ne sme vplivati, saj bi na ta način revizijsko sodišče posegalo v dokazno oceno nižjih sodišč in samo ugotavljalo drugačno dejansko stanje. Revizija je kot izredno pravno sredstvo izključno pravna in ne dejanska inštanca. Neupoštevno je zato revizijsko sklicevanje na izpovedi priče dr. P. in izvedenca medicinske stroke, kakor tudi na vsebino izvedenskega mnenja. Na takšne navedbe zato revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo. Revizija v zvezi z navedenimi vprašanji sodišču očita tudi, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa je tako uveljavljan revizijski razlog procesne narave, kot je Vrhovno sodišče ob podobnih očitkih že večkrat obrazložilo, le navidezen. Z njim revizija namreč spodbija dokazno oceno (kar je nedovoljen revizijski razlog), ne trdi pa, da bi sodišče potvorilo vsebino kakšne listine (tj. da bi zapisalo, da je njena vsebina nekaj, kar v resnici ne bi bila), sodba pa je tudi sposobna preizkusa.

Tožeča stranka v obravnavani zadevi odškodninsko podlago utemeljuje na domnevnem obstoju zdravniške napake. Kot zdravniško napako je mogoče opredeliti takšno ravnanje zdravnika, ki predstavlja vzrok poškodbe ter je obenem v nasprotju s standardi strokovnega ravnanja (ravnanje contra legem artis). V skladu s pravilom iz prvega odstavka 154. člena ZOR je dokazno (prav tako pa tudi trditveno) breme glede prvin civilnega delikta razdeljeno med obe stranki. Tožeča stranka mora zatrjevati in dokazati dejstva, ki utemeljujejo obstoj nedopustnega škodljivega dejanja, nastanek škode ter vzročno zvezo med njima. Na toženi stranki pa je trditveno in dokazno breme, da zdravnik ni kriv za to, da je s svojim ravnanjem povzročil škodno posledico.

Dejanska podlaga izpodbijane sodbe omogoča sklep, da so prvine, glede katerih je dokazno breme na tožeči stranki, v obravnavanem primeru podane. Tožnica je utrpela škodo (ugotavljanje njenega obsega bo predmet nadaljnjega postopka) zato, ker je dr. P. pritisnil trokar ob njeno črevesje in ga poškodoval. To pa se je zgodilo zato, ker ga ni pravočasno zadržal oz. ga je potisnil pregloboko.

Tožena stranka bi se zato lahko bremena odškodninske odgovornosti rešila, če bi dokazala, da dr. P. ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja. V skladu s prvim odstavkom 154. člena ZOR se namreč domneva, da je takšen aktiven, škodljiv poseg s trokarjem v zunanji del črevesne stene, neskrbno ravnanje. V obravnavani zadevi tožena stranka takšnemu trditvnemu in dokaznemu bremenu ni zadostila. Res je sodišče sprejelo in v dejansko podlago sodbe tudi povzelo izvedenčevo strokovno stališče, da se tovrstna poškodba lahko pripeti še tako skrbnemu operaterju. Vendar pa takšna ugotovitev govori le o možnosti na splošno, ne pa tudi o tem, da je bilo tako v obravnavanem primeru. To pa pomeni, da je dr. P. v obravnavanem primeru lahko ravnal z dovoljšno skrbnostjo, prav tako pa je možno, da je bil malomaren. Dejanskih ugotovitev, ki bi omogočale tak ali drugačen zaključek, v sodbah sodišč prve in druge stopnje ni. Najmanj, kar bi morala tožena stranka storiti, je, da bi z navedbo konkretnih dejstev v luči pravila o skrbnem ravnanju (18. člen ZOR) relativizirala pomen operaterjevega ravnanja s trokarjem. Povedano drugače: morala bi utemeljiti (nato pa tudi dokazati), tezo, da škodljiv stik trokarja s zunanjim delom črevesne stene ni posledica zdravnikove malomarnosti, marveč drugih (konkretno navedenih) okoliščin ali da ga je mogoče pripisati celo naključju. Ker tega ni storila, je sodišče odločilo s pomočjo pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP) in toženi stranki pojasnilo, da z načinom svojega pravdanja trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostila.

Revizija sicer meni drugače, češ da je tožena stranka z izvedenskim mnenjem dokazala, da je dr. P. ravnal z vso potrebno skrbnostjo. Pri tem se sklicuje na drugačno izvedenčevo oceno o operaterjevem ravnanju. Vendar pa je vprašanje o skrbnosti ali neskrbnosti posameznikovega ravnanja materialnopravno vprašanje. O njem na podlagi dejstev odloča sodišče. Ker izvedenčeva ocena o tem, ali je bilo ravnanje dr. P. skrbno ali ne, ni dejstvo, marveč stališče, sodišča kot takšno niti ne zavezuje niti na njem ne more graditi materialnopravnega sklepa. Že zato sodišči prvih dveh stopenj nista napačno uporabili pravila 243. člena ZPP, ki sodišču nalaga, da izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Na podlagi izvedenskega mnenja sta se sodišči seznanili predvsem s tem, na kakšen način poteka operacija, na podlagi večjega dela izpovedi dr. P. pa ugotovili, kako je potekala v konkretnem primeru in kako je prišlo do poškodbe.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, sodišče pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).