Jedro

Toženec ni imel ustreznega upravnega dovoljenja za odstranitev gramoza s prodišča reke, zato gre pri tem za nedovoljen poseg v prostor, kar pomeni, da je na podlagi takrat veljavnega 76 b. člena ZUN odškodninsko odgovoren za nastalo škodo, pri čemer se odškodninska odgovornost presoja po splošnih načelih odškodninskega prava.

Izrek

Pritožbi se ugodi in izpodbijana sodba v odločitvi glede temelja odgovornosti tožene stranke tako s p r e m e n i, da se ugotovi, da je toženec odgovoren za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka zaradi toženčevega posega v prodišče reke S. v kraju Č. dne 12.8.1999; v preostalem delu (odločitev glede višine odškodnine in izrek o stroških) pa se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Pritožbeni stroški so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da ji toženec plača 334.950,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo. Tožeči stranki je sodišče še naložilo, da tožencu povrne 133.060,00 SIT pravdnih stroškov, z obrestmi. Tožeča stranka se zoper to sodbo pritožuje. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno razsojo. Priglaša tudi nadaljnje pravdne stroške. Bistveno kršitev vidi pritožba v tem, da sodišče ni navedlo, da je zaslišalo tudi priče J. Š., M. K. in A. M. Tudi razlogi sodbe so v nasprotju z izvedenimi dokazi oz. je ocena dokazov napačna. Dejstvo je, da je tožeča stranka tožila M. K. kot fizično osebo. Odločilno v zadevi je, da je le-ta protipravno dejanje - odvzem mineralnih surovin - gramoza iz reke S., ki ga je po količini, kraju dogodka in dnevu priznal, storil kot fizična oseba in tudi ne kot eventuelni pomočnik svojega brata. Pa tudi, če bi pomagal bratu, bi bil povzročitelj škode še vedno toženec in je odločitev sodišča prve stopnje tudi materialnopravno zmotna, ob tem pa niti ne pove pravne podlage za zavrnitev zahtevka. Toženec je v postopku navedel, da se ukvarja s črpanjem rečnega proda iz reke S.na področju Č. in se s to dejavnostjo ukvarja že nekaj časa, pri čemer pravzaprav le nadaljuje z dejavnostjo, ki jo je na tem območju prej opravljal njegov oče. Tudi iz zapisnika z dne 1.9.1999, sestavljenega v prostorih Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Enota Nova Gorica izhaja, da je toženec v mesecu avgustu na prodišču v Č. odvzemal gramoz in pripravil deponijo rečnih materialov za gradnjo. Z nakladačem je odrival rečni material v dolžini 50 in širini 50 metrov. Tudi na glavni obravnavi je povedal, da je v listinah natančno zapisano, da je bilo odpeljano 150 m3 gramoza, to je potrdil tudi na zaslišanju v tej zadevi. Tudi inšpektorica J. Š., ki jo je sodišče zaslišalo, je povedala, da ji je toženec na zaslišanju v upravnem postopku povedal, da je odvzemal gramoz, ker so ga krajani T. prosili za uslugo. A. M. pa je izpovedal, da je bil zaposlen kot nadzornik pri Vodnogospodarskem podjetju S. in toženca pri dejanju fotografiral, ko je prišel na tovornjak in odpeljal gramoz. Tožeča stranke je s tožbo zahtevala plačilo odškodnine zaradi povzročene škode tako na podlagi Zakona o varstvu okolja kot Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, ki določata povzročitelja škode, ki s protipravnim ravnanjem odškodninsko odgovarja, po Zakonu o varstvu okolja je to povzročitelj čezmerne obremenitve, po Zakonu o urejanju naselij pa izvajalec posegov v prostor brez lokacijskega dovoljenja in se odškodninska odgovornost presoja po splošnih določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) oz. sedaj Obligacijskega zakonika (OZ). Dejstvo je, da je tožena stranka s svojim protipravnim ravnanjem povzročila škodo tožeči stranki, kopanje mineralne surovine, ki je last tožeče stranke, je brez predpisanega dovoljenja protipravno ravnanje. Pritožba je utemeljena. Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS št. 32/93 s spremembami), v 17. čl. med drugim določa, da so mineralne surovine lastnina Republike Slovenije. Gramoz, ki ga je potrditvah tožeče stranke toženec odvzel iz prodišča reke S., pa je mineralna surovina (1. čl. Zakona o rudarstvu - Uradni list RS št. 56/99 s spremembami oziroma 3. čl. v času obravnavanega dogodka veljavnega Zakona o rudarstvu (Uradni list SRS št. 17/75, 29/86 in 24/89). Tožeča stranka kot lastnica zahteva od tožene stranke, da ji plača odškodnino zaradi odstranjenega gramoza s prodišča reke S. (ta reka je tudi, skupaj s pritoki, zavarovana kot naravni spomenik - Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju Občine Tolmin, Ur. glasilo št. 5/6 1990, Nova Gorica). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec 12.8.1999, tako kot to trdi tožeča stranka, na prodišču reke S. v kraju Č. s tovornim vozilom, ki ga je vozila oseba, zaposlena pri toženčevem bratu, A. K., z nakladačem, ki je sicer last toženčevega brata, odvzemal prodni material brez ustreznega uporabnega dovoljenja in je količina le-tega 150 m3. Ob tem ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da sodišče, ko je povzelo izvedene dokaze, ob tem ni pojasnilo, da je zaslišalo tudi priči J. Š. in A. M., saj je sodišče v razlogih sodbe med drugim navedlo, da svoje ugotovitve opira na ugotovitve A. M., ki je navedenega dne prišel na kraj dejanja kot rečni nadzornik ter ugotovitve inšpektorice J. Š. Svoje ugotovitve pa je, kot to določno izhaja iz razlogov sodbe, oprlo tudi na izpovedbi tako toženca kot njegovega brata A.K. (zadnji odstavek na 3. strani oziroma prvi odstavek na 4. strani sodbe). Sodišče je še ugotovilo, da je toženec pomagal pri pripravi deponije rečnih materialov in z nakladačem odrival rečni material v dolžini približno 50 metrov in širini 50 metrov. Toženec je v postopku ugovarjal svoji pasivni legitimaciji le iz razloga, ker naj bi delo opravil kot samostojni podjetnik, kar pa je zmotno, saj je tudi v takem svojstvu še vedno fizična oseba. Prav pa ima pritožba, ko opozarja, da je ob teh dejanskih ugotovitvah sodišče prve stopnje materialno pravo nepravilno uporabilo. Podlago za odločitev je imelo v tedaj veljavnem 76. b čl. Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS št. 18/84 s spremembami in dopolnitvami), po katerem sodišče določi odškodnino v primerih, ko gre za nedovoljen poseg v prostor (poseg brez ustreznega upravnega dovoljenja). Odškodninsko odgovornost je zato potrebno presoditi po splošnih načelih odškodninskega prava. Po določbi 154. čl. ZOR (ta zakon se za razmerja, nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakona - OZ, še uporablja - 1060. čl. OZ) je dolžan tisti, ki povzroči škodo drugemu, škodo povrniti, če ne dokaže, da ni kriv. Za odškodninsko odgovornost morajo biti kumulativno podani pogoji protipravnosti škodnega dogodka, škode, vzročne zveze in krivde. Dejanske okoliščine, ugotovljene na prvi stopnji, pa narekujejo drugačen pravni zaključek, kot ga je sprejelo sodišče v izpodbijani sodbi. Protipravno toženčevo dejanje je, saj za to potrebnih dovoljenj ni imel. Škoda je nastala in je v vzročni zvezi z ravnanjem toženca, saj je odpeljal večjo količino gramoza. Da ni kriv, pa toženec ni dokazal in v tej smeri pravno upoštevnih trditev niti postavil ni. Okoliščina, ali je toženec pri tem pomagal bratu, in to s pomočjo voznika, zaposlenega pri bratu in z bratovo mehanizacijo, ni pravno odločilna, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Če škodo povzroči več oseb skupaj, pač te odgovarjajo solidarno (206. čl. ZOR), da bi bil toženec zaposlen pri svojem bratu, se ni ne trdilo in ne ugotovilo, le v takem primeru bi lahko bila podana situacija, ko bi šlo za zakonsko določeno odgovornost za drugega (170. čl. ZOR). Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje spora ni ugotovilo dejstev, odločilnih za presojo utemeljenosti zahtevka po višini, pač pa le dejstva, odločilna za presojo utemeljenosti zahtevka po temelju, je sodišče druge stopnje sodbo delno spremenilo tako, da je z vmesno sodbo ugotovilo, da je podana odgovornost tožene stranke za nastalo škodo, v preostalem delu (glede višine) pa sodbo razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (4. tč. 358. in 355. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti še, ali in v kakšnem obsegu je utemeljen zahtevek tožeče stranke po višini. Ker je sodba delno razveljavljena, je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi stroškovno odločbo in odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (4. odst. 165. čl. ZPP).