Jedro

Inkontinenco vode in blaga v tako dolgem obdobju (2 leti voda in 6 mesecev blato) pri tako mladem človeku (27 let) je mogoče šteti za hudo nevšečnost in ne zgolj kot manjšo popoškodbeno stresno motnjo.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se pritožbi tožnika delno ugodi ter se sodba prve stopnje delno spremeni tako, da mora tožena stranka tožniku iz naslova telesnih bolečin plačati še 3.000 EUR (prej 718.920 SIT) zadoščenja.

Tožena stranka mora tožeči stranki plačati 74.202 SIT pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.12.2004 dalje do plačila, vse v 15 dneh.

Tožeča stranka mora tožeči stranki plačati 39.960 SIT pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.9.2006 do plačila.

II. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je dne 15.7.1994 v prometni nezgodi telesno poškodoval. Prometno nezgodo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Tožnik je v prometni nezgodi utrpel pretres možganov s posledicami popoškodbene stresne motnje, zvin vratne hrbtenice in udarec v levo polovico prsnega koša, zaradi česar mu je bila s pravnomočno sodbo prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 3.600.000 SIT (1.500.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.500.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in 600.000 SIT za strah).

Revizijo je vložil tožnik glede višine prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Za ugotovljeno obliko nepremoženjske škode bi mu morala biti po njegovem mnenju priznana odškodnina v višini vtoževanega zneska, ki v celoti ustreza ugotovljenim posledicam. Tožnik v reviziji poudarja, da je sodišče druge stopnje v premajhni meri upoštevalo ("bagateliziralo") inkontinenco za blato v obdobju šestih mesecev in vodo v času dveh let. Ta okoliščina po njegovem mnenju upravičuje odškodnino v celotnem zahtevanem znesku. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe, to je ugoditi zahtevku za plačilo odškodnine za telesne bolečine v celoti.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

V reviziji uveljavljeno zmotno uporaba materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu pripadajoče denarne odškodnine za telesne bolečine tožnik utemeljuje s poudarjanjem inkontinence (nezmožnostjo zadrževanja) blata in vode. V zvezi s tem revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje pri odmeri odškodnine ni v zadostni meri upoštevalo načela individualizacije, oziroma je preveliko težo dalo objektivnemu kriteriju. Ni se mogoče strinjati s stališčem sodišče druge stopnje, da je inkontinenca blata in vode v tako dolgem obdobju (dve leti za vodo in šest mesecev blato) pri tako mladem človeku (27 let) le manjša popoškodbena stresna motnja. Sodišče druge stopnje je pri odmeri odškodnine popolnoma prezrlo izpovedbo tožnika (da je bil zaradi te nevšečnosti praktično izločen iz normalnega življenja) in se oprlo zgolj na mnenje izvedencev, ki so to nevšečnost šteli zgolj kot manjšo popoškodbeno stresno motnjo. Po oceni revizijskega sodišča je inkontinenco vode in blata v tako dolgem obdobju vsekakor mogoče šteti za hudo nevšečnost. Prav tako pa je popolnoma neprimerna primerjava te zadeve s primerom II Ips 361/2004, ki jo je opravilo sodišče druge stopnje. Zadevi sta primerljivi le glede obsega poškodb oškodovancev, nikakor pa ne glede posledic.

Glede na povedano je treba po oceni revizijskega sodišča odškodnino za telesne bolečine zvišati še za 3.000 EUR (prej 718.920 SIT), tako da primerna odškodnina za telesne bolečine v celoti znaša 9259,39 EUR (prej 2.218.920,22 SIT). V zvezi s tem revizijsko sodišče še pojasnjuje, da v sodni praksi ni primera, kjer bi bila oškodovancu dosojena odškodnina samo zaradi te okoliščine. V več primerih je pri odmeri odškodnine ta okoliščina sicer upoštevana, vendar se ne vidi, v kolikšni meri je ta okoliščina dejansko prispevala k sami višini prisojene odškodnine.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena in prvega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot v izreku te sodbe.

V odločitev o pravdnih stroških je revizijsko sodišče poseglo samo toliko, kolikor je zaradi spremembe sodb in zvišane odškodnine za telesne bolečine, spremenjen uspeh tožnika v pravdi (drugi odstavek 165. člen ZPP). Izrek o pravdnih stroških, ki temelji na določilu drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP, je revizijsko sodišče spremenilo, ker zvišanje odškodnine za 3.000 EUR (prej 718.920 SIT) vpliva na odmero stroškov postopka (uspeh tožnika sedaj znaša 72%, prej 60%). Od priznanih stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje v znesku 448.366,60 SIT je sedaj tožnik upravičen do 322.824 SIT, toženka pa od priznanih 654.266 SIT do 248.621 SIT. Toženka je tako dolžna povrniti tožniku 74.202 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Revizijsko sodišče pa je poseglo tudi v odločitev o pritožbenih stroških. Uspeh tožene stranke se je na pritožbeni stopnji zmanjšal z 71% na 37%, kar pomeni, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki 39.960 SIT pritožbenih stroškov, ki so v celoti znašali 108.000 SIT. O revizijskih stroških sodišče ni odločalo, ker jih tožnik ni priglasil.