Jedro

Nasprotna udeleženka je v postopku izkazala, da ima upravičeno večji interes za stvar in da se ji dodeli celotna nepremičnina.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelj nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nepremičnino parc. št. 820/12, vpisano v vl. št. 692 k.o. D., ki je v solastnini udeležencev, in sicer predlagatelja do 1/2 ter nasprotne udeleženke do 1/2, razdelilo tako, da postane izključna lastnica te nepremičnine nasprotna udeleženka in je dolžna predlagatelju izplačati vrednost njegovega solastninskega deleža v znesku 1.652.527,00 SIT v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa skupaj z obrestmi, po katerih se na območju A. obrestujejo bančni depoziti za dobo treh mesecev, od dneva pravnomočnosti sklepa do dneva plačila. Hkrati je sodišče odločilo, da ima predlagatelj do izplačila solastninskega deleža zastavno pravico na nepremičnini. Stroške postopka je sodišče odmerilo na 149.794,00 SIT ter jih nosita nepravdni stranki v sorazmerju s svojimi solastninskimi deleži (vsaka do polovice), stroške zastopanja pa vsaka svoje ter je nasprotna udeleženka dolžna povrniti predlagatelju nanjo odpadli del skupnih stroškov v znesku 34.550,50 SIT.

Proti navedenemu sklepu se je pritožil predlagatelj, ki uvodoma navaja, da se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da ni točna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je upravičen interes za pridobitev celotne nepremičnine začel utemeljevati šele v zadnjem času, saj je vložil predlog za razdružitev že leta 1993 in je iz navedb predloga jasno razvidno, da je predlagatelj pripravljen nasprotni udeleženki izplačati vrednost njenega solastninskega deleža. Če bi imela nasprotna udeleženka resnično upravičen interes za pridobitev celotne nepremičnine, potem bi lahko takrat, ko je predlagatelj svoje nepremičnine v letu 2002 nameraval prodati, te nepremičnine tudi kupila. Poleg tega je predlagatelj leta 2002 poskušal nasprotni udeleženki prodati svoj solastninski delež, pa nasprotna udeleženka na to ponudbo ni reagirala. Po oceni pritožnika vlaganja nasprotne udeleženke v hišo ne morejo biti odločilna za to, kdo bo dobil nepremičnino v celoti v svojo last. Glede očitka, da parcel, ki jih ima v P. ni koristil, pojasnjuje, da jih ni koristil v večji meri zato, ker ni mogel uporabljati hiše. S tem, ko bi pridobil hišo v svojo last, pa bi lahko začel razpolagati s svojimi nepremičninami in jih koristiti. Upoštevati je tudi treba, da bo hiša, ki je predmet tega postopka pridobila na vrednosti s tem, da bo lastnik predlagatelj, ki je lastnik tudi zemljišč okoli hiše. Hiša sama je brez zemljišča in je že iz tega razloga dodelitev nasprotni udeleženki nesmiselna, saj nasprotna udeleženka iz hiše praktično ne bo imela kam stopiti, razen na cesto. Iz izvedeniškega mnenja je tudi razvidno, da nasprotna udeleženka ni uporabljala hiše in tudi njena vlaganja niso bila tolikšna, sicer pa tudi nasprotna udeleženka ne trdi, da je hišo uporabljala. Upravičen interes za uporabo nepremičnine je predlagatelj izkazal že leta 1993, ta interes pa je utemeljen z njegovo lastniško pravico na nepremičninah okoli hiše in drugih parcelah, ki jih ima v P., zato bi moralo sodišče odločiti, da postane lastnik nepremičnine v celoti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. V postopku za delitev stvari v solastnini je sodišče vezano na predloge udeležencev in materialnopravne določbe trinajstega poglavja Zakona o nepravdnem postopku - ZNP (te določbe se kljub uveljavitvi Stvarnopravnega zakonika - SPZ v tem postopku še uporabljajo - 268. čl. SPZ). Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo, čeprav se je sklicevalo na določbe SZP. Primarni način delitve je fizična delitev, odločilni kriterij pa upravičen interes solastnika do določenega dela stvari. V skladu z določilom 1. odstavka 122. člena ZNP si je sodišče prizadevalo, da bi opravilo fizično delitev stvari, ko bi solastnika dobila tisti del stvari, za katerega bi izkazala upravičen interes, vendar se je v postopku pokazalo, da fizična delitev ni možna, kar pritožnik niti ne izpodbija. Po določilu 3. odstavka 122. člena ZNP sodišče odloči, da eden od solastnikov stvar prevzame v celoti in drugemu izplača vrednost njegovega deleža, če izkaže upravičeno večji interes za stvar. Za tak primer po mnenju pritožbenega sodišča tudi dejansko gre v obravnavani zadevi, kar je ob odločanju upoštevalo tudi sodišče prve stopnje in izhaja iz razlogov navedenih v izpodbijanem sklepu. Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tudi utemeljeno zaključilo, da je nasprotna udeleženka v postopku izkazala, da ima upravičeno večji interes za stvar in da se ji dodeli celotna nepremičnina. Zaključki v tej smeri so prepričljivi in pritožbeno sodišče nima razloga, da jim ne bi sledilo. Okoliščine in dejstva, ki jih ponavlja predlagatelj v pritožbi, ne morejo ovreči pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, niti ne vzbujajo dvoma v pravilnost odločitve. Predlagatelj svoj upravičeno večji interes do nepremičnine uveljavlja zgolj s trditvijo (dejstvom), da je lastnik nepremičnin okoli hiše, vendar po oceni pritožbenega sodišča to samo po sebi ne pomeni večjega upravičenega interesa za dodelitev nepremičnine, kot je pravilno navedeno v izpodbijanem sklepu. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je predlagatelj tak interes za pridobitev celotne nepremičnine začel utemeljevati šele tekom postopka (v zadnjem času), pri čemer ni točna navedba pritožnika, da je ta interes uveljavljal že leta 1993 v predlogu za razdružitev, ko je navedel, da je pripravljen nasprotni udeleženki izplačati vrednost njenega solastninskega deleža. Navedbo predlagatelja, da je pripravljen nasprotni udeleženki izplačati vrednost njenega solastninskega deleža, je namreč mogoče razumeti le kot predlog naslovljen na nasprotno udeleženko za sporazumno delitev nepremičnine v solastnini, nikakor pa to ne pomeni utemeljevanja (obrazložitve) upravičeno večjega interesa za dodelitev nepremičnine z razlogi, kot jih je predlagatelj pričel navajati tekom postopka potem, ko je nasprotna udeleženka tak interes prva uveljavljala in ga utemeljila. Ob tem ni odveč opozoriti na izpovedbo samega predlagatelja na zadnjem naroku dne 06.10.2004, ko je povedal, da je do tedaj želel nepremičnine na P. (okoliške parcele), ki so v njegovi lasti, prodati in si je "sedaj premislil", kar ne more pomeniti drugega kot to, da pred tem (upravičenega) interesa za pridobitev celotne nepremičnine ni imel, in ga je dejansko začel uveljavljati "v zadnjem času", kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Pritožbena navedba, da bi hiša, ki je predmet tega postopka, pridobila na vrednosti, če bi postal njen lastnik predlagatelj, ki je lastnik tudi zemljišč okoli hiše, ni pravno relevantna in zato na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne more vplivati. Ravno tako ne drži pritožbena trditev, da je hiša brez zemljišča in je že iz tega razloga dodelitev nasprotni udeleženki nesmiselna, saj nasprotno izhaja iz izvedeniškega mnenja (poročila) sodnega cenilca in izvedenca za gradbeno stroko, kjer je navedeno, da ima hiša dvorišče v izmeri 146 m2 (list. št. 23). Tudi ni točna (in je protispisna) pritožbena navedba, da nasprotna udeleženka ni trdila, da je hišo uporabljala, saj je to trdila že na naroku dne 30.05.2003. Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožnikovi razlagi izvedeniškega mnenja v smeri, da naj bi bilo iz njega razvidno, da nasprotna udeleženka ni uporabljala hiše in da njena vlaganja niso bila tolikšna, saj naloga izvedenca ni bila, da ugotovi, ali je nasprotna udeleženka uporabljala hišo in kolikšna so bila njena vlaganja, izvedenec tega, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, tudi ni ugotavljal. Pritožnik razen trditve, da je dodelitev nepremičnine nasprotni udeleženki nesmiselna, ker naj bi bila hiša brez zemljišča, upravičeno večjega interesa nasprotne udeleženke, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, konkretizirano ne izpodbija, zato s pritožbo iz zgoraj navedenih razlogov ne more uspeti.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in tudi niso podane kake kršitve določb nepravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in 37. členom ZNP.