Jedro

Tožnik je delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela s priznano pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo s polnim delovnim časom in priznanim nadomestilom zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Na podlagi določb ZSDP je bila tožniku za določeno obdobje priznana pravica do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva v obsegu 20 ur tedensko. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik s tem, ko je uveljavljal pravice, ki mu gredo po ZSDP, dela ni opravljal v nasprotju z odločbo, s katero so mu bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. Tožnik je bil namreč še vedno zavarovan 40 ur tedensko, le da je namesto polni delovni čas delo opravljal v obsegu 20 ur tedensko, za preostalih 20 ur pa je bil v skladu z odločbo CSD upravičen do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva v obsegu 20 ur tedensko. Za ustavitev izplačevanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu tako ni podlage niti v določbah ZPIZ/92, niti v določbah ZPIZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi pomote št. I Ps 656/2013 z dne 20. 10. 2015.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 12. 10. 2012 in št. ... z dne 14. 1. 2013. Odločilo je, da se tožniku nadomestilo za invalidnost izplačuje tudi od 10. 9. 2012 dalje do 22. 9. 2014. S sklepom o popravi pomote št. I Ps 656/2013 z dne 20. 10. 2015 je v II. točki izreka sodbe besedi „za invalidnost“ nadomestilo z besedami „zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu“. Sodišče je nadalje tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je bil tožnik s pravnomočno odločbo št. ... z dne 28. 10. 2002 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu je bila priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo s polnim delovnim časom od 24. 10. 2002 dalje. Z odločbo št. ... z dne 25. 4. 2003 je imel tudi priznano in odmerjeno nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 16. 12. 2002 dalje. Iz podatkov matične evidence izhaja, da je bil v obdobju od 10. 9. 2002 do 24. 9. 2014 zavarovan za krajši delovni čas 20 ur tedensko, za 20 ur tedensko pa je bil zavarovan kot upravičenec do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva. Po 390. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami) v zvezi s 446. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) se po določbi 190. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu izplačuje od dneva začetka dela na drugem ustreznem delu, dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti. Drugo ustrezno delo v smislu navedene določbe 190. člena ZPIZ/92 mora biti v skladu s pogoji oziroma z omejitvami določenimi v odločbi, s katero je bila zavarovancu priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo z omejitvami s polnim delovnim časom. To pomeni, da je potrebno v primeru tožnika upoštevati tako razbremenitve pri delu kot ustrezen delovni čas. Ker tožnik ni delal poln delovni čas posledično tudi ni upravičen do izplačevanja nadomestila. Nadalje tožena stranka še opozarja, da je sodišče razsodilo, da se tožniku izplačuje nadomestilo za invalidnost. Dejansko pa gre za nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 1. 2013, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 12. 10. 2012. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da se tožniku ustavi izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu z 9. 9. 2012. 6. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki med strankama tudi ni sporno izhaja, da je tožnik po odločbi št. ... z dne 28. 10. 2012 delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu je bila priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo s polnim delovnim časom od 24. 10. 2002 dalje. Z odločbo št. ... z dne 25. 4. 2013 mu je bilo priznano tudi nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 16. 12. 2002 dalje. Na podlagi določb Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP, Ur. l. RS, št. 97/2001 s spremembami) je bila tožniku z odločbo CSD št. ... z dne 27. 8. 2012 priznana pravica do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva v obsegu 20 ur tedensko, in sicer gre za čas od 10. 9. 2012 pa do 22. 9. 2014. V zadevi je sporno, ali je tožnik delal v nasprotju z odločbo, s katero mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo z omejitvami in s polnim delovnim časom od 24. 10. 2002 dalje.

7. Tudi po stališču pritožbenega sodišča v zadevi nikakor ne gre za stanje, da bi tožnik, s tem, ko je uveljavljal pravice, ki mu gredo po ZSDP, delo opravljal v nasprotju z odločbo, s katero so mu bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje je bil tožnik še vedno zavarovan 40 ur tedensko, le da je namesto polni delovni čas, delo opravljal v obsegu 20 ur tedensko, za preostalih 20 ur, pa je bil v skladu z odločbo CSD z dne 27. 8. 2012 upravičen do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva v obsegu 20 ur tedensko. Za ustavitev izplačevanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu tako ni podlage niti v določbah ZPIZ/92, niti v določbah ZPIZ-1. Pritožbeno sodišče je v podobni zadevi(1) že zavzelo stališče, da v nobenem primeru uživanje pravic iz naslova starševskega varstva, torej v primeru, kot je tožnikov, ne more pripeljati do tega, da onemogoči uživanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Kljub temu, da invalid opravlja delo v krajšem delovnem času od polnega, to še vedno pomeni, da delo opravlja v okviru priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, kajti če mu je priznana pravica do dela s stvarnimi omejitvami po 8 ur dnevno, to pomeni, da je njegova zaposlitev ustrezna tudi v primeru, če opravlja delo s stvarnimi omejitvami v krajšem delovnem času od polnega. Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje le v primeru, če bi imel priznano tudi časovno razbremenitev npr. 4 ure dnevno, delal pa bi preko tega delovnega časa, bi to pomenilo, da delo opravlja v nasprotju s priznanimi omejitvami in torej ne na drugem ustreznem delu oziroma delovnem mestu. Na vse omenjeno je pritožbeno sodišče opozorilo tudi v drugi zadevi(2) .

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Psp 214/2015 z dne 4. 6. 2015. (2) Psp 156/2015 z dne 17. 9. 2015.