Jedro

Odsotnost z dela, dolgotrajna pasivnost in neaktivnost ne predstavljajo bolezni, zaradi katerih bi se tožnika, pri katerem je še podana preostala delovna zmožnost, razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti in se mu priznalo pravico do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca, obe št. ... z dne 3. 3. 2008 in z dne 5. 6. 2008 in da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti ter prizna pravica do invalidske pokojnine, stroškovno zavrnilo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Vztraja, da mnenji obeh izvedenskih organov toženca nista skladni. Ugotovitve izvedencev toženca, tudi kar se tiče diagnoz, so drugačne od ugotovitev sodnega izvedenca in drugačne od izvedenskega izvensodnega mnenja z dne 26. 9. 2009, ki ga je pridobil tožnik. Zaključki specialistov istih specialnosti s področja medicine so povsem nasprotni. V taki situaciji ni dopustno šteti, da je mnenje sodnega izvedenca, ki ga tožnik ni sprejel, korektno, pravilno in skladno z mnenji izvedenskih organov toženca ter zdravstvenim stanjem tožnika, kar se tiče invalidnosti. Zmotno je tudi prepričanje prvostopnega sodišča, da izvensodno izvedensko mnenje ne odraža stanja tožnika, ker je pridobljeno po obravnavi pred izvedenskimi organi toženca. Iz izvedenskega mnenja, ki ga je tožnik predložil, ne izhaja, da bi se stanje presojalo na dan 26. 9. 2009, upoštevani pa so tudi izvidi, s katerimi je razpolagal toženec. Novi izvidi, pridobljeni po datumu obravnave pri tožencu, naj ne bi bili relevantni za razsojo, vendar je z njimi dopustno dokazovati dejstva, da je stanje tako, kakor je bilo v času obravnave pred izvedenskimi organi toženca. Ne glede na dejstvo, da je mnenje UKC – Kliničnega inštituta za medicino dela, pridobljeno izvensodno, se ga ne more ignorirati. Gre za mnenje ugledne institucije, specializiranega oddelka za ocenjevanje delazmožnosti, tožnika je ta institucija poglobljeno obravnavala z vidika večih medicinskih specialnosti in podala obširno in strokovno utemeljeno mnenje. Sodišče ni dopustilo dokaza z zaslišanjem predlaganih izvedencev, ki so to mnenje napisali, niti ne tožnikove zdravnike. Tožnik se je kritično izrekel o mnenju sodnega izvedenca. Zgolj zato, ker gre za mnenje, pridobljeno v sodnem postopku, je pa bistveno drugačno tako v diagnozah, kakor zaključkih, še posebej posameznih specialistov, zaradi česar ni mogoče zavrniti zahtevka. Tožnik je v zvezi z mnenjem sodnega izvedenca navajal, da se ga je obravnavalo na hitro. Pri izvedenki K.,je bil obravnavan manj kot 5 minut, tretjega izvedenca ni videl, pri izvedencu R. pa je bil največ 10 minut. Prepričan je, da ne glede na poprejšnje medicinske izvide, v nekaj minutah noben izvedenec ne more ugotoviti relevantnih dejstev in podati izvedenskega mnenja. Pred podajo mnenja je potrebno, še posebej v takih primerih, skrbno proučiti medicinsko dokumentacijo, se posvetovati z družinskimi člani, s samo osebo, o kateri se mnenje podaja in šele potem se mnenje lahko strokovno pravilno in argumentirano poda. Sodišče se o teh dejstvih, čeprav je bilo nanje opozorjeno, ni izreklo in tudi dokaze v tej smeri je zavrnilo. Zaključki izvedencev glede diagnoze, ki vpliva na delazmožnost, niso enaki zaključkom izvedenskih mnenj toženca in nikakor ne izvensodnemu izvedenskemu mnenju. Samo zato, ker gre za mnenje, pridobljeno v sodnem postopku, ne gre zaključevati, da je zato pravilno in da se na tej podlagi zahtevek zavrne. Tožnikovo stanje se ne izboljšuje, še nadalje je pod psihiatričnim tretmajem, nezmožen je za pridobitno delo. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) v obsegu pritožbenih navedb ter po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca, št. ... z dne 3. 3. 2008 in z dne 5. 6. 2008 v materialnem in procesnem smislu ter ugotavljalo, ali je pri tožniku prišlo do popolne izgube delovne možnosti in do I. kategorije invalidnosti.

Po 1. alineji 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je invalidnost I. kategorije podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, ni pa več preostale delovne zmožnosti. Takšnega stanja sodišče prve stopnje po pridobitvi izvedenskega mnenja Komisija za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v ... pri tožniku ni ugotovilo. Čeprav sta bili mnenji obeh invalidskih komisij I. in II. stopnje (podani dne 28. 2. 2008 in 26. 5. 2008), kot je sodišče prve stopnje izrecno ugotovilo glede stopnje invalidnosti, datuma nastanka invalidnosti, vzroka in omejitev pri delu, povsem skladna (in ni bilo govora o diagnozah), je za mnenje o tožnikovi delovni zmožnosti zaprosilo še navedeno komisijo v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa prof. dr. B., specialista internista – kardiologa prof. dr. R. in specialistke psihiatrinje prof. dr. K.. Komisija v takšni sestavi je bila dolžna ugotoviti dejstva in podati mnenje o vprašanjih, skladno s sklepom opr. št. Ps 1694/08 z dne 10. 4. 2009 in sicer po pregledu tožnika in medicinske dokumentacije o tem, ali je tožnik sposoben za pridobitno delo in v kolikor je, za kakšno delo in s kakšnimi omejitvami je sposoben to delo opravljati poln delovni ali krajši delovni čas, ter se opredeliti, katera kategorija invalidnosti je podana pri tožniku, I., II. ali III, in kdaj je invalidnost nastala ter vzroke invalidnosti. Sodišče je v citiranem sklepu posebej komisijo opozorilo tudi na to, da je dolžna upoštevati zdravstveno stanje, ugotovljeno pri tožniku v predsodnem postopku, ker presoja zakonitost dokončne odločbe z dne 5. 6. 2008. Po proučitvi medicinske dokumentacije in izvidov, opravljenih osebnih pregledov oziroma razgovorov, ki so v mnenju tudi povzeti, je komisija menila, da je tožnik zmožen za delo, kot ga je v svojem mnenju opredelila invalidska komisija II. stopnje dne 26. 5. 2008 in že pred tem invalidska komisija I. stopnje dne 1. 10. 2005 in sicer je s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, ki je psihofizično lahko, nezahtevno in kjer ne prihaja v stalne stike z ljudmi. Po mnenju komisije pri tožniku obstaja III. kategorija invalidnosti od 1. 10. 2005, vzrok invalidnosti je bolezen. V obrazložitvi mnenja je komisija poudarila, da so psihološki pregledi, ki jih je tožnik opravil v obdobju zdravljenja odvisnosti, pokazali upad kognitivnih funkcij in sicer spomina, koncentracije in pozornosti. Prav zaradi takšnih ugotovitev so invalidske komisije tako leta 2005 in leta 2008 ustrezno ocenile njegovo preostalo delovno zmožnost in podale ustrezne omejitve. Komisija pa je pregledala tudi mnenje konzilija Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa in se do njega tudi opredelila. Po mnenju komisije pri tožniku diagnoze hudo depresivno epizodo s psihotičnimi simptomi ni potrdila niti dokumentacija niti pregled za potrebe tega izvedenstva. V zvezi z zapisom, da je zaradi tožnikove dolgotrajne odsotnosti z dela, zaradi zelo dolgotrajne pasivizacije in neaktivnosti, verjetnost ponovne reaktivacije izrazito majhna, pa je komisija navedla, da se s takšno ugotovitvijo sicer strinja, da pa odsotnost z dela, dolgotrajna pasivnost in neaktivnost ne predstavljajo bolezni, še manj pa so same po sebi bolezenske entitete, zaradi česar ne morejo predstavljati vzrokov za I. kategorijo invalidnosti in za invalidsko upokojitev. Tako, da ne drži, da mnenje konzilija Inštituta za medicino dela, prometa in športa sodišče ne bi upoštevalo zato, ker je bilo pridobljeno izvensodno 26. 9. 2009, ampak zato, ker komisija stanja, ki je navedeno v mnenju z dne 26. 9. 2009, pri tožniku ni ugotovila. Mnenja konzilija Inštituta za medicino dela, prometa in športa pa ni mogoče upoštevati zgolj zato, ker je podan s strani ugledne inštitucije.

Sodišče prve stopnje je v izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v ... imelo dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Utemeljeno pa je zavrnilo tudi zaslišanje predlaganih izvedencev, saj je mnenje popolno in pravilno ugotovljeno in tudi skladno z mnenjema obeh invalidskih komisij, podanih v predsodnem postopku. Čeprav iz mnenja res ne izhaja, koliko časa je bil tožnik na osebnem pregledu pri posameznem specialistu, to ne more biti odločilno za samo odločitev. Pomembno je, da so specialisti osebni pregled opravili skladno s sklepom sodišča prve stopnje. Osebni pregled je bil opravljen zgolj zato, da se je vsak izvedenec oziroma specialist neposredno prepričal, v kakšnem stanju se nahaja tožnik, samo delovno zmožnost pa je ocenjeval predvsem na podlagi dokumentacije, izdane do zaključka upravnega postopka in torej v skladu s sklepom opr. št. Ps 1694/2008 z dne 10. 4. 2009. V nasprotju z zahtevami, postavljenimi v citiranem sklepu, pa so pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno mnenje podati na podlagi predhodnega posveta z družinskimi člani. Torej že iz tega razloga, ker izvedencem to ni bilo naloženo, niso bili dolžni postopati na način, za katerega se zavzema pritožba.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter o stroških pritožbe v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške pritožbe.