Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je bila podana v nasprotju z dne 30. 6. 2020 sprejetim poslovnim načrtom za leto 2020, v katerem niso bile predvidene spremembe števila delavcev v upravi in službi za razvoj in investicije in ker je direktor tožene stranke na seji sveta delavcev dne 4. 6. 2020 in sestanku sindikata z vodstvom in predstavniki sveta delavcev dne 11. 6. 2020 zagotovil, da v planu ni nove sistemizacije delovnih mest ter da odpuščanja ne bo. Delodajalec ni vezan na morebitne izjave in obljube vodstva, da delo delavcev ne bo postalo nepotrebno, saj lahko delodajalec v okviru z ustavo zagotovljene svobodne gospodarske pobude sprejme odločitev o reorganizaciji in na tej podlagi redno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, katerega delo je postalo nepotrebno pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Glede na to, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bil podan kateri izmed nezakonitih odpovednih razlogov (po 90. členu ZDR-1, ki jih tožnik v postopku tudi ni zatrjeval), zgolj ugotovitev sodišča, da direktorjevega nezadovoljstva ob tožnikovih pripombah v elektronskem sporočilu predsednici sveta delavcev dne 30. 6. 2020 ne more izključiti, pa ne pomeni, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku posledica tega, je odpoved z dne 3. 9. 2020 zakonita, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da delo tožnika na delovnem mestu informatik II ni bilo več potrebno in da je bilo njegovo delo prerazporejeno na druge delavce.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „I. Ugotovi se nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku z dne 3. 9. 2020 iz poslovnega razloga in da delovno razmerje med strankama na njeni podlagi ni prenehalo in še vedno traja.

II. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga ponovno vpisati v matično evidenco ZPIZ ter mu od dneva prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal, ter mu po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka za prostovoljno izvršitev sodbe.“

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku z dne 3. 9. 2020 in da delovno razmerje med strankama na njeni podlagi ni prenehalo in še vedno traja (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo, ga vpiše v matično evidenco ZPIZ ter mu od dneva prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal, ter mu po plačilu davkov in prispevkov izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila ter mu povrne stroške postopka v višini 970,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka, vse v 15 dneh (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se iz pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Navaja, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik polno zaposlen, pri čemer je sledilo zgolj izpovedi tožnikovega nadrejenega vodje službe za informatiko, ki ne more biti nepristranska priča, ker je kandidirala za mesto direktorja. Sodišče v zvezi s to izpovedjo ni opravilo dokazne ocene, zato ni jasno, zakaj tej priči verjame. Ker je sodba v tem delu neobrazložena, je s tem kršilo določbo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako so neskladja v zvezi z ugotavljanjem, kakšna je bila vsebina tožnikovih delovnih nalog in kdo jih sedaj izvaja. Tako je sodišče najprej ugotovilo, da tožnikovo delo ni bilo takšno, da bi se ga lahko „outsorsalo“, temu pa sledi ugotovitev, da so del tožnikovih nalog prevzeli zunanji izvajalci, kar je spet bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz izpovedi direktorja tožene stranke jasno izhaja, da tožnikovo delo ni bilo le vnašanje podatkov in enostavnejša dela, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, saj je tožnik dejansko opravljal različna dela, ki jih je bilo možno razporediti med sodelavce in zunanje sodelavce. V obravnavani zadevi ne gre za to, da bi tožena stranka namesto tožnika zaposlila nekoga na novo. Angažiranje zunanjih sodelavcev je bilo minimalno in napovedano že na seji sveta delavcev 17. 8. 2020. Odpovedni razlog ne more biti neresničen iz razloga, če delodajalec delovni proces organizira le malenkostno drugače, kot je navedeno v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je dalo tudi preveliko težo poslovnemu načrtu, ki ni institut, ki bi ga delovnopravna zakonodaja predvidevala za primere odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, s tem pa je ravnalo v nasprotju z načelom svobodne gospodarske pobude. Tako je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Glede očitka o odpovedi kot povračilnem ukrepu sodišče prve stopnje ni v celoti in pravilno povzelo trditvene podlage tožene stranke, ki je tudi navedla, da tožnikovo naročilo pravnega mnenja glede volitev v svet delavcev ne pomeni opozarjanja na kršitve delovne zakonodaje, ampak kvečjemu pobudo za spremembo internih aktov, ki pa je tožena stranka, ker je pridobila še eno pravno mnenje, ki je ovrglo pravilnost prvega, ni upoštevala. Tožena stranka je tudi poudarila, da tožnik ni z ničemer gledal pod prste prejšnjemu ali sedanjemu vodstvu in tudi ni hujskal ostalih delavcev, med strankama pa nikoli ni bilo trenj ali nesoglasij. Tako so bile izpuščene bistvene trditve pomembne za dokazni postopek in pravilnost odločitve, s tem pa je znova kršilo določbo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da tožnik resničnost odpovednega razloga dokazuje z elektronskim sporočilom predsedniku sveta delavcev z dne 30. 6. 2020 o nelegitimnosti izvolitev zastopnikov delavcev v toženkin nadzorni svet. Čeprav v sodbi ni nikjer potrjeno, se toženi stranki zdi, da se je sodišče postavilo na stališče, da je šlo v obravnavani zadevi res za nezakonitost pri imenovanju kandidatov, čeprav je tožena stranka z zaslišanjem direktorja potrdila, da ni bilo sumov o nezakonitosti. Sodišče prve stopnje se tudi o zakonitosti oziroma nezakonitosti imenovanja delavskih predstavnikov v sodbi ni opredelilo. Opozarja, da je bilo imenovanje delavskih predstavnikov v nadzorni svet tožene stranke izvršeno leto in pol pred podajo odpovedi tožniku. Prav tako z ničemer ni podprt zaključek sodišča prve stopnje, da se je direktor bal zamenjave sedanjih predstavnikov sveta delavcev. Ker iz obrazložitve sodbe niso razvidni prepričljivi in zakoniti argumenti sodišča za njen izrek, je to kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naloži v plačilo pritožbene stroške, ki jih priglaša. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi s pritožbo zatrjevanih kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne, je pa na pravilno ugotovljeno stanje v zvezi z odločilnimi dejstvi zmotno uporabilo materialno pravo.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 3. 9. 2020, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.).

7. Pravilno je ugotovilo, da je bil tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi sklenjene za nedoločen čas v delovnem razmerju s toženo stranko za opravljanje dela informatik II in da mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bil jasno in ustrezno obrazložen, saj je bila odpoved podana zaradi ukinitve delovnega mesta in prerazporeditve nalog tega delovnega mesta na druga delovna mesta. Tožena stranka je dejansko ukinila delovno mesto informatik II, kar je dokazala z listinsko dokumentacijo, ki jo je vložila v spis in izpovedjo direktorja, prav tako pa je tudi dokazala, da je tožnikovo delo razporedila na vodjo službe za informatiko in nekaj zunanjih izvajalcev.

8. Materialno pravno zmotno pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljenega razloga, ker je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v nasprotju z nedavno pred tem sprejetim poslovnim načrtom in nedavnimi izjavami direktorja, da odpuščanj ne bo, tožniku pa je bila podana po tem, ko je opozoril na morebitne nepravilnosti v zvezi s sestavo nadzornega sveta, ki je imenoval sedanjega direktorja tožene stranke.

9. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je bila podana v nasprotju z dne 30. 6. 2020 sprejetim poslovnim načrtom za leto 2020, v katerem niso bile predvidene spremembe števila delavcev v upravi in službi za razvoj in investicije in ker je direktor tožene stranke na seji sveta delavcev dne 4. 6. 2020 in sestanku sindikata z vodstvom in predstavniki sveta delavcev dne 11. 6. 2020 zagotovil, da v planu ni nove sistemizacije delovnih mest ter da odpuščanja ne bo. Delodajalec ni vezan na morebitne izjave in obljube vodstva, da delo delavcev ne bo postalo nepotrebno, saj lahko delodajalec v okviru z ustavo zagotovljene svobodne gospodarske pobude sprejme odločitev o reorganizaciji in na tej podlagi redno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, katerega delo je postalo nepotrebno pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Prav tako ni v nasprotju z določbami ZDR-1, če delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, katerega delo je prenesel na druge delavce, kljub temu da tega ni predvidel v sprejetem kadrovskem načrtu. Ker delodajalec ni dolžan navesti, kako konkretno bo po reorganizaciji razdelil posamezne naloge, obravnavana odpoved ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker se kasnejša prerazporeditev tožnikovih nalog tudi zunanjim izvajalcem ne prekriva povsem z vsebino reorganizacije iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prav tako ni odločilno dejstvo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi za tožnika popolno presenečenje, saj je njegovo delo prevzel tudi nadrejeni.

10. Glede na to, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bil podan kateri izmed nezakonitih odpovednih razlogov (po 90. členu ZDR-1, ki jih tožnik v postopku tudi ni zatrjeval), zgolj ugotovitev sodišča, da direktorjevega nezadovoljstva ob tožnikovih pripombah v elektronskem sporočilu predsednici sveta delavcev dne 30. 6. 2020 ne more izključiti, pa ne pomeni, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku posledica tega, je odpoved z dne 3. 9. 2020 zakonita, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da delo tožnika na delovnem mestu informatik II ni bilo več potrebno in da je bilo njegovo delo prerazporejeno na druge delavce.

11. Utemeljeni pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek vključno z zahtevkom za povračilo stroškov pred sodiščem prve stopnje zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. in 154. členu ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.