Jedro

V skladu z drugim odstavkom 9. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov SV pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami se dodatek za izvajanje nevarnih nalog iz prvega odstavka tega člena določi na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM v skladu z mandatom in načrtom MOM. V tej povedi sicer manjka osebek, torej, kdo je tisti, ki določi dodatek za nevarne naloge, vendar je iz celotne sistematike Uredbe pa tudi iz ureditve pristojnosti na obrambnem področju očitno, da je to minister za obrambo. Navedeno je razvidno že iz določb tretjega in četrtega odstavka istega člena o tem, da glede na spremenjene okoliščine, ki so nastale med izvajanjem MOM, minister na predlog Generalštaba Slovenske vojske določi višino dodatka in da minister praviloma na predlog Generalštaba določi višino dodatka za nevarne vojaške naloge, ki niso določene v prvem odstavku tega člena. Na pristojnost ministra je sklepati tudi glede na ureditev dodatka za nevarnost na območju delovanja in dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja.

Na podlagi 8., 9. in 10. člena Uredbe je minister za obrambo 16. 12. 2013 izdal spremembo odredbe o določitvi višine dodatkov za nevarnost na območju delovanja, za nevarne naloge in za posebne pogoje bivanja ter delovanja v MOM - KFOR. S to odredbo je bilo za MOTČ (motorizirana četa), v njeno sestavo je spadal tudi tožnik, določen dodatek za nevarne naloge v višini 750,00 EUR.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se pritožbi ugodi in se v I. točki izreka s sodbo sodišča prve stopnje prisojeni znesek 6.450,46 EUR (pravilno 6.450,64 EUR) zniža na 4.954,25 EUR ter se višji zahtevek tožnika za plačilo še 1.496,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2016 zavrne ter v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da se znesek prisojenih stroškov 1.626,29 EUR zniža na 1.037,45 EUR; - v II točki izreka tako, da mora tožeča stranka v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 153,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, tožeča stranka pa krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 260,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku plača 6.450,46 EUR (pravilno 6.450,64 EUR kot seštevek zneskov 4.954,25 EUR iz naslova odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka in 1.496,39 EUR iz naslova dodatka za navadne naloge) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2016 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka (II. točka izreka). Odločitev temelji na ugotovitvi, da tožena stranka tožniku v času udeležbe na misiji KFOR 31 ni omogočila niti enega prostega dneva ter na ugotovitvi, da je tožnik na misiji izvajal usposabljanje z zaščitno opremo za nadzor množic in da je izvajal tudi naloge patroliranja in zagotavljanja prisotnosti na območju delovanja. Zato je tožnik na podlagi 3. točke prvega odstavka 9. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov SV pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami, v nadaljevanju Uredba) upravičen do dodatka za nevarne naloge v višini 1.000,00 EUR in ne 750,00 EUR, kot mu je priznala tožena stranka.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijani del1 sodbe sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje v zvezi z upravičenostjo tožnika do višjega dodatka za nevarne naloge.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 85/2021 z dne 25. 5. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanj: - ali sta sodišči prve in druge stopnje bistveno kršili določbe pravdnega postopka glede oblikovanja in sprejema dokazne ocene v zvezi z dokumentom strokovne službe GŠSV J-3 z dne 18. 6. 2015 in v zvezi s spremembo odredbe ministra z dne 16. 12. 2013, - ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožniku prisodili višji dodatek za nevarne naloge (po 3. točki prvega odstavka 9. člena Uredbe).

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo analize strokovne službe GŠSV, vsebovane v dokumentu z dne 18. 6. 2015 (sodišče prve stopnje se na ta dokument sklicuje le v zvezi s tem, da iz njega izhaja, da je tudi poveljnik SVNKON 31 KFOR menil, da so pripadniki slovenske vojske na tej misiji upravičeni do višjega dodatka za nevarne naloge). S takšnim ravnanjem je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Ob skrbni presoji vsebine celotne listine v prilogi B 20 in v povezavi s preostalimi dopuščenimi dokazi, zlasti listinami v prilogah B 21 in B 22 ter na podlagi ocene celotnega dokaznega postopka bi bili sodbi obeh sodišč zakoniti in pravilni. Če bi sodišče prve stopnje pravilno izvedlo dokazni postopek, bi ugotovilo, da je strokovna služba tožene stranke že pred tožnikovim sodelovanjem na misiji KFOR 31 spremljala stanje na območju delovanja in je bil dodatek za nevarne naloge že prej spremenjen zaradi okoliščin na misiji, zlasti pa bi sodišče iz teh dokazov ugotovilo, da pri nobeni enoti na poveljstvu niso bile izpolnjene dejanske okoliščine za višji dodatek za nevarne dejavnosti od tistega, ki je bil določen z odločbo o plači. Sodišče druge stopnje se je do pritožbenih navedb v zvezi s tem opredelilo le s pavšalno navedbo v 6. točki obrazložitve, zato je tudi samo zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V zvezi z drugim dopuščenim vprašanjem revizija navaja, da usposabljanje, kot ga je v konkretnem primeru izvajal tožnik, ne pomeni usposabljanja z zaščitno opremo v smislu prve alineje 3. točke prvega odstavka 9. člena Uredbe. Ta določba se lahko uporablja le v primeru, ko je potrebno izvajanje posebnih ukrepov v smislu zaščite sil mentorjev, svetovalcev ali drugega osebja, ki se usposablja v nepredvidljivem okolju. Zmoten je zaključek sodišča, da iz Uredbe ne izhaja upravičenost do dodatka zgolj takrat, ko se naloge izvajajo v posebnih varnostnih razmerah in v pretežnem času. Vrednotenje nalog v prvem odstavku 9. člena Uredbe nedvomno kaže, da je dodatek za nevarne naloge določen v razponu od najnižjega do najvišjega, in sicer za manj nevarne naloge nižji dodatek in za najbolj nevarne naloge najvišji. Ni logično, da je bil višji dodatek določen za neko manj nevarno, pa čeprav zahtevno nalogo. Sodišče je s tem, ko je dosodilo (na podlagi napačnih zaključkov) višji dodatek za nevarne naloge, poseglo v pristojnost izvršilne veje oblasti. Pri tem ni upoštevalo tega, da je ta dodatek predviden le za zahtevnejše naloge. Prav tako ni upoštevalo obrazložitve iz dokumenta z dne 18. 6. 2015. Za določitev višjega dodatka za nevarne dejavnosti morata biti kumulativno izpolnjena oba pogoja, to je tako poostrene varnostne razmere kot tudi pretežno opravljanje nalog, saj enkratno ali nekajkratno izvedbo naloge ni mogoče enačiti z običajno, redno in vsakodnevno delovno nalogo enote. Prav tako ni mogoče enačiti izvedbe naloge v običajnih in poostrenih razmerah.

5. Tožnik je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije kot neutemeljene.

6. Revizija je utemeljena.

7. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Predmet presoje na revizijski stopnji je odločitev sodišča, da se toženi stranki naloži, da tožniku za čas udeležbe na mednarodni misiji KFOR 31 plača razlika med že plačanim dodatkom za nevarne naloge v višini 750,00 EUR mesečno in po mnenju tožnika pripadajočim dodatkom v višini 1.000,00 EUR mesečno, ne pa odločitev o odškodnini za tedenski počitek.

K vprašanju ali sta sodišči prve in druge stopnje bistveno kršili določbe pravdnega postopka glede oblikovanja in sprejemanja dokazne ocene v zvezi z dokumentom strokovne službe GŠSVJ-3 z dne 18. 6. 2015 in v zvezi s spremembo odredbe ministra z dne 16. 12. 2013

9. Revizija obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka povezuje z opredeljevanjem oziroma neopredeljevanjem sodišča do mnenja Generalštaba Slovenske vojske v zvezi s pobudo za ponovno oceno višine dodatka za nevarne naloge pripadnikov MOTČ SVNKON 31 KFOR (priloga B20) in spremembo odredbe o določitvi višine dodatkov za nevarnost na območju delovanja, za nevarne naloge in za posebne pogoje bivanja ter delovanja v MOM-KFOR s prilogo (prilogi B21 in B22).

10. Neupoštevanje metodološkega napotila iz 8. člena ZPP sicer praviloma pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi z 8. členom ZPP), lahko pa pomeni tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če je dokazna ocena površna ali pomanjkljiva.2 Navedeno pomeni, da je tožena stranka pomanjkljivosti glede oblikovanja dokazne ocene v zvezi z navedenima listinama formalno lahko uveljavljala kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kot kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Vendar pa tožena stranka obstoj teh kršitev neutemeljeno uveljavlja, saj gre pri stališču sodišča druge stopnje, da za odločitev ni ključno, kakšno višino dodatka za nevarne naloge je določil minister v odredbi, za materialnopravno zmotno stališče in ne za pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih. Vendar zaradi navedenega zmotnega materialnopravnega stališča (več o tem v nadaljevanju), izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je sploh ne bi bilo mogoče preizkusiti, kar je osnovni pogoj za obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339.člena ZPP v zvezi z 8 členom ZPP.

11. Za odločitev v tem sporu tudi ni bistveno, kako se je strokovna služba Generalštaba Slovenske vojske opredelila do predloga poveljnika SVNKON 31 KFOR za ponovno oceno višine dodatka za nevarne naloge pripadnikov MOTČ, kar je vsebina dokumenta, ki se v spisu nahaja kot priloga B20. Tožnikov zahtevek za plačilo razlike med že priznanim in vtoževanim dodatkom za nevarne naloge je treba zavrniti že zgolj na podlagi materialnega prava, to je odredbe ministra, saj je tožnik lahko upravičen le do takšnega dodatka, kot je določen z odredbo ministra. Zato tudi ni bistveno, da se sodišče ni še posebej opredeljevalo do pojasnil Generalštaba v navedenem dokumentu o metodologiji, ki je bila uporabljena pri določitvi višine dodatka za nevarne naloge.

12. Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje se tako glasi, da sodišči nista bistveno kršili določb pravdnega postopka glede oblikovanja in sprejemanja dokazne ocene v zvezi z dokumentom strokovne službe GŠSVJ-3 z dne 18. 6. 2005 in v zvezi s spremembo odredbe ministra z dne 16. 12. 2013. K vprašanju, ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožniku prisodili višji dodatek za nevarne naloge (po 3. točki prvega odstavka 9. člena Uredbe)

13. Način določanja dodatkov k plači za pripadnike v MOM je določen v Uredbi. Tako prvi odstavek 7. člena Uredbe določa, da pripadniku v MOM pripadajo med vojaško službo izven države naslednji dodatki: dodatek za nevarnost na območju delovanja; dodatek za nevarne naloge; dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanja; dodatek za poveljevanje. Dodatek za nevarne naloge je bil v celoti urejen v 9. členu Uredbe.

14. V spornem obdobju se je v skladu s prvim odstavkom 9. člena Uredbe dodatek za nevarne naloge določil:

1. v višini 500,00 EUR za izvajanje nalog: - na dolžnostih v mednarodnih poveljstvih, - v nacionalnih podpornih elementih in logistične podpore, - vojaških opazovalcev brez osebne oborožitve, - civilno-vojaškega sodelovanja;

2. v višini 750,00 EUR za izvajanje nalog: - mentoriranja, svetovanja ali usposabljanja brez zaščitne opreme, - vojaških opazovalcev z osebno oborožitvijo, - mentoriranja, svetovanja ali usposabljanja v območju varovanih pomorskih baz, -zračnega transporta v pogojih, ki ne zahtevajo uporabe ukrepov pasivne ali aktivne zaščite zrakoplova, - stalnega varovanja objektov ali zaščite sil, - preiskovanja območij in objektov;

3. v višini 1000,00 EUR za izvajanje nalog: - mentoriranja, svetovanja ali usposabljanja z zaščitno opremo, - mentoriranja, svetovanja ali usposabljanja v območju izven varovanih pomorskih baz ali v področju izvajanja pomorskih operacij, - zračnega transporta v pogojih, ki zahtevajo stalno uporabo ukrepov pasivne ali aktivne zaščite zrakoplova, - protiminskih pregledov, - patruliranja in zagotavljanja prisotnosti na območju delovanja, - zagotavljanja varnih plovnih poti v območju operacije;

4. v višini 1.500,0o EUR za izvajanje nalog: - bojnega delovanja, - stalnega uveljavljanja miru v sklopu stabilizacijskega delovanja, - protiterorističnega in specialnega delovanja, - zračnega transporta v podporo silam pri izvajanju bojnega delovanja, - pomorskega transporta v podporo silam pri izvajanju bojnega delovanja, - pomorskega prestrezanja v območju operacije, - ocenjevanja in uničevanja min.

15. V skladu z drugim odstavkom 9. člena Uredbe se dodatek za izvajanje nevarnih nalog iz prvega odstavka tega člena določi na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM v skladu z mandatom in načrtom MOM. V tej povedi sicer manjka osebek, torej, kdo je tisti, ki določi dodatek za nevarne naloge, vendar je iz celotne sistematike Uredbe pa tudi iz ureditve pristojnosti na obrambnem področju očitno, da je to minister za obrambo. Navedeno je razvidno že iz določb tretjega in četrtega odstavka istega člena o tem, da glede na spremenjene okoliščine, ki so nastale med izvajanjem MOM, minister na predlog Generalštaba Slovenske vojske določi višino dodatka in da minister praviloma na predlog Generalštaba določi višino dodatka za nevarne vojaške naloge, ki niso določene v prvem odstavku tega člena. Na pristojnost ministra je sklepati tudi glede na ureditev dodatka za nevarnost na območju delovanja in dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja. Tako drugi odstavek 8. člena Uredbe določa, da dodatek za nevarnost določi minister za obrambo, četrti odstavek 10. člena Uredbe pa, da območja s posebnimi pogoji za bivanje in delovanje pripadnikov v MOM (v zvezi z dodatkom za posebne pogoje bivanja in delovanja) določi minister praviloma na predlog Generalštaba Slovenske vojske. Oboje (določitev dodatka za nevarnost in določitev območja s posebnimi pogoji za bivanje in delovanje pripadnikov v MOM) je povsem primerljivo z določitvijo dodatka za nevarne naloge.

16. Na podlagi 8., 9. in 10. člena Uredbe je minister za obrambo 16. 12. 2013 izdal spremembo odredbe o določitvi višine dodatkov za nevarnost na območju delovanja, za nevarne naloge in za posebne pogoje bivanja ter delovanja v MOM - KFOR (prilogi 21 in 22). S to odredbo je bilo za MOTČ (motorizirana četa), v njeno sestavo je spadal tudi tožnik, določen dodatek za nevarne naloge v višini 750,00 EUR (2. točka prvega odstavka 9. člena Uredbe), dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanja v višini 300,00 EUR (drugi odstavek 10. člena Uredbe) in dodatek za nevarnost na območju delovanja v višini 600,00 EUR (2. točka prvega odstavka 8. člena Uredbe).

17. Celoten sistem dodatkov za nevarnost na območju delovanja, za nevarne naloge in za posebne pogoje bivanja in delovanja je takšen, da se konkretno višino teh dodatkov za posamezno obliko sodelovanja na MOM oziroma za enoto ali poveljstvo določi z odredbo, torej z aktom ministra, pri čemer je nabor možnih višin dodatkov določen z Uredbo. V tem okviru je minister tisti, ki v sodelovanju z Generalštabom Slovenske vojske oceni, katere okoliščine in pogoji po posameznih postavkah iz Uredbe so značilni (tipični) za posamezno obliko sodelovanja na MOM oziroma za posamezno enoto ali poveljstvo ali pa celo za celotno misijo ter na tej podlagi določi višino teh dodatkov. Akt na podlagi katerega se posameznemu pripadniku z odločbo o plači in drugih prejemkih določi višina dodatkov (v konkretnem primeru višina dodatka za nevarne naloge), je tako odredba ministra (v konkretnem primeru sprememba odredbe z dne 16. 12. 2013). Navedeno pomeni, da je posameznik lahko upravičen do dodatkov za nevarnost na območju delovanja, za nevarne naloge in za posebne pogoje bivanja in delovanja le v takšni višini, kot je za posamezno obliko sodelovanja na MOM oziroma za posamezno enoto ali poveljstvo določeno z odredbo ministra.3

18. Ne glede na to, da je tožnikov zahtevek treba zavrniti že zato, ker ni upravičen do višjega dodatka za nevarne naloge, kot pa je bil za njegovo enoto določen z odredbo ministra in zato niti ni bistveno, kako je strokovna služba Generalštaba SV pojasnjevala metodo, ki je bila uporabljena pri sestavi odredbe, se revizijsko sodišče v nadaljevanju opredeljuje tudi do tega vprašanja. Glede na to, da se na posamezni misiji opravlja vrsta nalog, ki jih je mogoče opredeliti kot nevarne v smislu določbe 9. člena Uredbe, je po presoji revizijskega sodišča povsem sprejemljivo, da se v odredbi pri določitvi višine dodatka za nevarne naloge upošteva tiste nevarne naloge, ki se v posamezni enoti ali poveljstvu pretežno izvajajo, kar je tudi bil kriterij, ki ga je tožena stranka upoštevala in kar je razvidno iz dokumenta Generalštaba Slovenske vojske z dne 18. 6. 2015. V tem dokumentu je navedeno, da se višina dodatka za nevarne naloge za pripadnike SVNKON MOTČ KFOR v letu 2013 določila na podlagi analize nalog te enote. Pri tem je bilo ugotovljeno, da po ena naloga sodi v sklop nalog, za katere je predviden dodatek v višini 1.000,00 EUR (patruliranje) oziroma 500,00 EUR (izvajanje predpisanih ukrepov zaščite sil), da pa ostale naloge, ki jih pripadniki MOTČ KFOR pretežno izvajajo sodijo med naloge, za katere je po Uredbi določen dodatek v višini 750,00 EUR.

19. Odgovor na drugo dopuščeno vprašanje se tako glasi, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika za plačilo višjega dodatka za nevarne naloge ni presojalo na podlagi določb odredbe ministra. V tej odredbi je višina dodatka za nevarne naloge za celotno MOTČ, v okviru katere je bil tudi tožnik, določena v višini 750,00 EUR. Na tej podlagi je tožena stranka v odločbi o določitvi višine plače in drugih prejemkov z dne 15. 4. 2015 pravilno odločila, da tožniku med vojaško službo v drugi državi pripada dodatek za nevarne naloge v višini 750,00 EUR.

Odločitev o reviziji

20. Na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in spremenilo sodbo sodišča druge stopnje ter izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo zneska 1.496,39 EUR iz naslova razlike med že prejetim dodatkom za nevarne naloge in vtoževanim dodatkom z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

21. Posledično je revizijsko sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred nižjimi sodišči. Ob upoštevanju pravnomočne odločitve o pripadajoči odškodnini zaradi nemožnosti izrabe tedenskega počitka in v tej sodbi vsebovane odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo dodatka za nevarne naloge tožnikov uspeh pred sodiščem prve stopnje znaša 76,97 %, kar pomeni, da je upravičen do povrnitve takšnega deleža utemeljeno priglašenih stroškov postopka, obenem pa je tožena stranka upravičena do povrnitve 23,03 % utemeljeno priglašenih stroškov pred sodiščem prve stopnje. Stroške pooblaščenca tožnika je sodišče pravilno priznalo v skupnem znesku 1.617,33 EUR, tožniku pa je priznalo še potne stroške v višini 8,96 EUR, skupaj torej 1.626,29 EUR. Ob upoštevanju načela odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP je tožniku upravičen do povrnitve 76,97 % tega zneska, kar znaša 1.251,75 EUR.

22. Pred sodiščem prve stopnje utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke znašajo 1.514,90 točk (odgovor na tožbo 400 točk, pripravljalni vlogi z dne 2. 9. 2019 in 28. 7. 2020, ki sta dejansko le krajša dopisa 2-krat po 20 točk, pripravljalna vloga z dne 18. 6. 2020 300 točk, zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 400 točk, urnina 100 točk, zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo 200 točk, urnina 50 točk, izdatki za stranko po 11,3 čl. OT 24,9 točk), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 908,94 EUR. Temu je treba prišteti še stroške za pričo v višini 21,60 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke pred sodiščem prve stopnje tako znašajo 930,54 EUR, tožena stranka pa je upravičena do povrnitve 23,03 % tega zneska, kar znaša 214,30 EUR. Po medsebojni kompenzaciji obeh zneskov se pokaže, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške postopka v znesku 1.037,45 EUR.

23. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti utemeljeno priglašene stroške pritožbenega postopka, ki znašajo 255 točk (nagrada za pritožbo 250 točk, pavšal za materialne stroške 5 točk), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 153,00 EUR.

24. Tožena stranka je z revizijo v celoti uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti utemeljeno priglašene stroške revizijskega postopka. Ti znašajo 433,50 točk (predlog za dopustitev revizije 250 točk, revizija z vštetjem 50 % odvetniških stroškov predloga za dopustitev revizije 175 točk, pavšal za materialne stroške 8,50 točk), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 260,10 EUR.

25. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Tožena stranka se je pritožila zgolj zoper odločitev o plačilu dodatka za nevarne naloge in s tem povezano odločitev o stroških postopka. 2 Jan Zobec v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, I. knjiga, GV Založba, 2005, str. 95. 3 Takšno stališče je vrhovno sodišče v istovrstnih sporih zavzelo tudi v sodbi VIII Ips 34/2020 z dne 14. 12. 2021 in sodbi in sklepu VIII Ips 5/2021 z dne 16. 3. 2021.