Jedro

Sodišče prve stopnje je tožniku na podlagi dejanskih ugotovitev, da je na misiji opravljal tudi nevarnejše naloge, za katere Uredba določa dodatek v višjem znesku od izplačanega, utemeljeno prisodilo vtoževano razliko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 186,66 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati znesek 6.450,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2016 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 1. 626,29 EUR, v roku 8 dni, na fiduciarni račun tožnikovega pooblaščenca z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

2. Zoper odločitev iz naslova dodatka za nevarne naloge ter s tem povezano odločitvijo o stroških postopka se pritožuje tožena stranka. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se zavrne zahtevek za plačilo razlike dodatka za nevarne naloge med 750,00 EUR in 1.000,00 EUR in se tožniku v zvezi s tem naložijo stroški postopka tožene stranke. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. Izpostavlja, da je A.A. pojasnil, da se naloge mentoriranja, svetovanja in usposabljanja izvajajo z zaščitno opremo, ker pripadniki delajo z opremo. Sodišče ni dokazno ocenilo dokumenta z dne 18. 6. 2015, iz katerega izhaja, da je bila izvedena analiza nalog, iz katere izhaja, da pripadniki MOTČ v KFOR pretežno izvajajo naloge, za katere je po Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov SV pri izvajanju obveznosti, privzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami določen dodatek v višini 750,00 EUR. Pojasnjeno je bilo, da se 3. točka 9. člena Uredbe ne more uporabljati za usposabljanje za javni red in mir (JRM), ampak le v primeru, ko je potrebno izvajanje posebnih ukrepov v smislu zaščite sil mentorjev, svetovalcev ali drugega osebja. Če bi sodišče ocenilo vse dokaze, bi moralo zaključiti, da ne gre za usposabljanje v takšnih pogojih, da bi morali biti pripadniki pri tem posebej varovani ali zaščiteni. Šele v takem primeru bi minister za obrambo določil višji dodatek. Iz tabele Dodatek za nevarnost na območju delovanja, dodatek za nevarne naloge in dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanja pripadnikov SV v KFOR izhaja, da je najvišji dodatek po 9. členu Uredbe 750,00 EUR za posamezne naloge. Tabelo oziroma dodatek je določil Minister za obrambo. Sodišče prav tako ni dokazno ocenilo listine Spremembe odredbe o določitvi višine dodatkov za nevarnost na območju delovanja, za nevarne naloge in za posebne pogoje bivanja in delovanja v MOM – KFOR z dne 16. 12. 2013. Ker se sodišče do navedenih listin ni opredelilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da je presoja okoliščin in določitev dodatka v prisoji ministrstva in ne sodišča (enako tudi v zadevi Pdp 386/2019). V Uredbi navedeni dodatki pripadajo SV le ob izpolnjevanju pogojev, določenih z Uredbo, med njimi pa je predpisan tudi pogoj določitve dodatkov s strani pristojnega ministra oziroma njegove določitve v odločitvi o napotitvi. Sodišče tožniku ne more prisoditi višjega dodatka od tistega, ki ga je določil minister. S tem je zmotno uporabilo materialno pravo. Priglaša stroške postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožena stranka očita sodišču prve stopnje z navedbami, da se ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o tožnikovem zahtevku, da mu pripada za 250,00 EUR višji dodatek za nevarne naloge, upoštevalo vse navedbe tožene stranke o relevantnih dejstvih, kot tudi njene dokazne predloge, s katerim je relevantna dejstva želela dokazati. Navedlo je jasne razloge odločitev, med katerimi ni nasprotij, zato jo je pritožbeno sodišče v tem delu lahko preizkusilo.

7. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki je pravilno ugodilo zahtevku iz naslova plačila razlike dodatka za nevarno delo za čas opravljanja vojaške službe izven države v okviru sodelovanja RS in Slovenske vojske v mirovnih silah JOINT ENTERPRISE – KFOR Kosovo pod poveljstvom Nata z mandatom OZN (KFOR ...) od 29. 4. 2015 do 17. 11. 2015. Tožniku je bila za čas mednarodne misije z odločbama z dne 15. 4. 2015 in z dne 5. 5. 2015 določena minimalna plača z dodatki, med katerimi je bil dodatek za nevarne naloge, določen v višini 750,00 EUR, sodišče pa je tožniku priznalo razliko do višjega dodatka v višini 1.000,00 EUR.

8. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita napačno uporabo 9. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov SV pri izvajanju obveznosti, privzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.), v katerem so predvidene različne višine dodatka za nevarne naloge (v 2. točki prvega odstavka v višini 750,00 EUR, v 3. točki prvega odstavka v višini 1.000,00 EUR) – glede na različno vsebino izvajanih nalog. Sodišče je tožnikovemu zahtevku ugodilo, ker je ugotovilo, da je izvajal naloge določene v 3. točki prvega odstavka 9. člena Uredbe (naloge mentoriranja, svetovanja ali usposabljanja z zaščitno opremo ter patruljiranja in zagotavljanja prisotnosti na območju delovanja). Tožena stranka neutemeljeno navaja, da je tožnik lahko upravičen le do dodatka po 2. točki prvega odstavka 9. člena Uredbe, kot mu ga je priznala sama.

9. Po 2. točki prvega odstavka 9. člena Uredbe dodatek za nevarno delo v višini 750,00 EUR določi za izvajanje naslednjih nalog: mentoriranja, svetovanja ali usposabljanja brez zaščitne opreme, vojaških opazovalcev z osebno oborožitvijo, mentoriranja, svetovanja ali usposabljanja v območju varovanih pomorskih baz, zračnega transporta v pogojih, ki ne zahtevajo uporabe ukrepov pasivne ali aktivne zaščite zrakoplova, stalnega varovanja objektov ali zaščite sil, preiskovanja območij in objektov. Po 3. točki prvega odstavka Uredbe je pripadnik upravičen do dodatka v višini 1.000,00 EUR za izvajanje nalog: mentoriranja, svetovanja ali usposabljanja z zaščitno opremo; mentoriranja, svetovanja ali usposabljanja v območju izven varovanih pomorskih baz ali v področju izvajanja pomorskih operacij; zračnega transporta v pogojih, ki zahtevajo stalno uporabo ukrepov pasivne ali aktivne zaščite zrakoplova; protiminskih pregledov; patruljiranja in zagotavljanja prisotnosti na območju delovanja; zagotavljanja varnih plovnih poti v območju operacije.

10. Iz pritožbenih navedb izhaja, da se tožena stranka zavzema za podobno tolmačenje kot ga je sodna praksa zavzela npr. glede dodatka za nevarnost na območju delovanja (8. člen Uredbe) - da je odločitev o tem, ali delo na misiji izpolnjuje pogoje za priznanje dodatka v pristojnosti tožene stranke oziroma ministra, pristojnega za obrambo, ki dodatek določi na predlog GŠSV glede na oceno razmer na območju, na katerem pripadnik SV opravlja naloge. Podobno stališče o pomembnosti delodajalčeve pristojnosti je uveljavljeno tudi glede dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja (10. člen Uredbe) ter glede dodatka za poveljevanje (11. člen Uredbe). Glede obravnavanega dodatka za nevarne naloge iz 9. člena Uredbe pa je stališče sodne prakse, ki ga je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, da so, ne glede na ravnanje ministra, pripadniki lahko upravičeni do (višjega) dodatka, če v sodnem postopku izkažejo obstoj dejanskih okoliščin za to - ne glede na odločitev ministra. Tudi iz drugega odstavka 9. člena Uredbe (ki določa zgolj to, da se dodatek iz prvega odstavka določi na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM v skladu z mandatom in načrtom MOM) ne izhaja, da je presoja navedenih okoliščin in določitev višine dodatka zgolj v pristojnosti ministra, ne pa sodišča. Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v več zadevah (Pdp 124/2020, Pdp 230/2020). Zato pritožbene navedbe o tem, da iz tabele "Dodatek za nevarnost na območju delovanja, dodatek za nevarne naloge in dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanja pripadnikov SV v KFOR", ki jo je določil Minister za obrambo, izhaja dodatek v višini 750,00 EUR, niso ključne za odločitev v zadevi. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na zadevo Pdp 386/2019. V tej zadevi pripadnik ni uspel doseči priznanja dodatka za nevarne naloge, ki mu že z odločbo o plači ni bil priznan, zato ne gre za primerljivo zadevo.

11. Prav tako ni pomemben tretji odstavek 9. člena Uredbe, da ne glede na prejšnji odstavek minister na predlog GŠSV določi višino dodatka za nevarne naloge glede na spremenjene okoliščine, ki so nastale med izvajanjem MOM. Tožena stranka namreč v pritožbi navaja, da je v postopku predložila tudi Spremembo odredbe o določitvi višine dodatkov za nevarnost na območju delovanja, za nevarne naloge in za posebne pogoje bivanja in delovanja v MOM – KFOR z dne 16. 12. 2013, ki je sodišče ni dokazno ocenilo. Dejstvo, da tožena stranka ni ugotovila spremenjenih okoliščin, ne pomeni, da tovrstnih okoliščin ne sme ugotoviti sodišče v sodnem sporu.

12. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede vsebine nalog, ki jih je na misiji izvajal tožnik. O vsebini tožnikovih nalog je utemeljeno sklepalo zlasti iz izpovedi tistih prič, ki so vedele iz lastnega zaznavanja izpovedati o vsebini tožnikovega dela. Sodišče prve stopnje je verjelo tožniku, da je na misiji KFOR ... izvajal naloge mentoriranja, svetovanja ali usposabljanja z zaščitno opremo (ki je obsegala ščitnike za telo, palice, posebno čelado, vizir, ščit) ter naloge patruljiranja in zagotavljanja prisotnosti na območju delovanja, kar ga upravičuje do dodatka iz 3. točke prvega odstavka 9. člena Uredbe. Tožnikovo izpoved glede opravljanja navedenih nalog sta skladno potrdila A.A. in B.B., zato mu je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje pri dokazni oceni ni upoštevalo dokumenta z dne 18. 6. 2015, iz katerega izhaja mnenje strokovne službe GŠSV, da se naloga "usposabljanje z zaščitno opremo" nanaša zgolj na usposabljanje v takšnih pogojih, v katerih bi morali biti pripadniki pri tem posebej varovani ali zaščiteni. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da iz Uredbe ne izhaja, da je upravičenost do (višjega) dodatka vezana na primere, ko se naloge izvajajo v poostrenih varnostnih razmerah. Bistveno namreč je, da določbe Uredbe ne razlikujejo med usposabljanjem z zaščitno opremo v običajnih ali poostrenih oziroma bojnih razmerah.

13. Sodišče prve stopnje je torej tožniku na podlagi dejanskih ugotovitev, da je na misiji opravljal tudi nevarnejše naloge, za katere Uredba določa dodatek v višjem znesku od izplačanega, utemeljeno prisodilo vtoževano razliko.

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka zaradi neuspeha s pritožbo krije sama svoje pritožbene stroške, tožniku pa je v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.), glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe, dolžna povrniti strošek odgovora na pritožbo v višini 250 točk, kar z 2 % materialnimi stroški in 22 % DDV znaša 186,66 EUR (prvi odstavek 154. člena in 165. člena ZPP).