Jedro

Ob sezonskem znižanju cen v prodajalni je treba izdelati zapisnik o popisu blaga, kot to določa 4. člena Pravilnika o vodenju evidenc v trgovini.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.10.2002, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Tržnega inšpektorata RS, Enote ... z dne 29.7.2002. Z navedeno odločbo je bilo tožniku naloženo, da mora z dnem prejema odločbe prenehati z opravljanjem trgovinske dejavnosti v svoji prodajalni v B.B., ker za to prodajalno vodi evidenco v trgovini drugače, kot je predpisano. Prepoved opravljanja je začasna in velja, dokler tožnik ne odpravi nepravilnosti v zvezi z vodenjem evidence. Tožena stranka je ugotovila, da ni sporno, da se spremembe v evidenci vpišejo na podlagi popisa, kot to določa 4. člen Pravilnika o vodenju evidenc v trgovini (Uradni list RS, št. 51/99; v nadaljevanju Pravilnik). Tožnik pa je namesto zapisnika o popisu blaga ob razprodaji sestavil prevzemnico. Ta pomanjkljivost tako ni sporna in jo je potrebno odpraviti. Tožena stranka pa se ne strinja s stališčem prvostopnega organa, da predstavlja nepravilnost, ker nikjer iz prikazanih podatkov niso razvidni podatki o vrednosti zalog blaga po dnevih. Organ prve stopnje v svoji odločbi ni navedel pravne podlage za izrek te obveznosti, pritožbeni organ pa tudi meni, da le-ta ne obstaja.

Sodišče prve stopnje v svoji sodbi pritrjuje presoji tožene stranke ter tudi samo ugotavlja, da tožnikova evidenca ni v skladu s Pravilnikom, ki v 4. členu med drugim določa, da se spremembe v evidenci vpišejo na podlagi popisa. Pristojni inšpekcijski organ je tako ravnal pravilno, ko je na podlagi 22. člena Zakona o trgovini (ZT, Uradni list RS, št. 18/93) z odločbo začasno prepovedal tožniku opravljati trgovinsko dejavnost v svoji prodajalni do odprave nepravilnosti.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter Vrhovnemu sodišču RS predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku tožnika ugodi v celoti oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter mu zadevo vrne v ponovno odločanje. Navaja, da je prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo kršilo določbe postopka v upravnem sporu, saj je izdalo sodbo brez glavne obravnave, kljub temu, da dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno oziroma je bilo sporno, ter je s tem vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče je kršilo tudi materialno pravo, saj je zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo določbe Pravilnika o vodenju evidenc v trgovini. Kot je že ugotovil drugostopenjski upravni organ, ni nikjer zahteve, da bi morala biti prikazana evidenca o vrednosti zalog blaga po dnevih, kot je to zahtevala tržna inšpektorica. Tožnik je za vodenje evidenc v trgovini uporabljal računalniški program, katerega je potrdil tržni inšpektorat. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je tožnik namesto zapisnika o popisu blaga ob razprodaji sestavil „prevzemnico s kalkulacijo številka 2“, pri tem pa ni pogledal v vsebino le-te, saj bi sicer ugotovil, da gre dejansko za popis blaga ob razprodaji. Tako je tožena stranka zmotno ugotovila dejansko stanje, saj ni upoštevala dejstva, da je tožnik vodil evidenco popolnoma pravilno. Tožnik je zaradi navedenega v svojih evidencah takoj popravil terminologijo, vendar pa se inšpekcijski organ na številne pozive tožnika, naj se opravi ponovni pregled, ni oglasil. Popolnoma nerelevantne pa so ugotovitve prvostopnega sodišča, kakšne sestavine mora v skladu s 4. odstavkom 6. člena Pravilnika vsebovati prevzemni dokument, saj v tem primeru ni šlo za pregled prevzemnega dokumenta, temveč za pregled dokumenta o spremembi cene.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da pritožba tožnika ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizija uveljavlja tudi nepravilno uporabo materialnega prava, vendar po mnenju revizijskega sodišča neutemeljeno, saj je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tržni inšpektor ob izvajanju nadzora sezonskega znižanja cen v prodajalni tožnika ugotovil, da se je v trgovini ob spremembi cen izdelala prevzemnica s kalkulacijo in ne zapisnik o popisu blaga. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo 4. člena Pravilnika, ki določa, de se spremembe v evidenci vpišejo na podlagi popisa, in ugotovilo, da tožnikova evidenca ni v skladu s Pravilnikom. Prevzemni dokument je namreč na podlagi 1. odstavka 6. člena Pravilnika knjigovodska listina, ki jo sestavi trgovec za prevzeto blago pred njegovo oddajo v prodajo, kar pa ne velja za konkretni primer, ko gre za spremembo cen blaga, ki se že nahaja v prodajalni. Neupošteven je revizijski ugovor, da so bile zmotno uporabljene določbe Pravilnika glede na to, da je že upravni organ druge stopnje ugotovil, da ni nikjer zahteve, da bi morala biti prikazana evidenca o vrednosti zalog blaga po dnevih. Za izrek inšpekcijskega ukrepa začasne prepovedi opravljanja trgovinske dejavnosti namreč zadošča že ena ugotovljena nepravilnost pri vodenju evidence o nakupu in prodaji blaga in storitev, kot to določa 22. člen ZT. Materialno pravo je bilo tako pravilno uporabljeno.

Revizijski ugovor, da so za ta postopek povsem nerelevantne ugotovitve sodišča prve stopnje, kakšne sestavine mora v skladu s 4. odstavkom 6. člena Pravilnika vsebovati prevzemni dokument, pa je sicer utemeljen, saj v obravnavanem primeru ni šlo za pregled prevzemnega dokumenta, temveč za pregled evidence o spremembi cen ob razprodaji, ki jo ureja 4. člen Pravilnika. Omenjena pomanjkljivost prvostopenjske sodbe pa po oceni revizijskega sodišča ni vplivala na njeno pravilnost in zakonitost. Po oceni revizijskega sodišča tudi ni podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu zaradi neopravljene glavne obravnave, ki jo je tožeča stranka smiselno predlagala glede na to, da je predložila določene listine, ki naj jih sodišče pri odločanju upošteva. Po 72. členu v času odločanja veljavnega ZUS je bistvena kršitev pravil postopka v tem primeru podana le takrat, kadar je to vplivalo oziroma bi moglo vplivati na odločitev. Tega pa v obravnavanem primeru ni mogoče zatrjevati, saj je sodišče prve stopnje imelo v dotlej zbranih dokazih zadostno podlago za odločitev, glavna obravnava in predlagani dokazi pa do drugačne odločitve ne bi pripeljali. Revizijsko sodišče ob tem še dodaja, da je Ustavno sodišče glede obveznosti glavne obravnave v upravnem sporu sprejelo stališče, da iz 22. člena Ustave ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave, ki je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen in stranka mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V konkretnem primeru pa tožeča stranka ni predlagala dokazov, s katerimi bi izpodbijala odločilna dejstva.

Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, in ne razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče RS zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.