Jedro

Sodišče prve stopnje je napačno vrednotilo vrednost toženčevega posebnega premoženja le glede na vrednost ugotovljenega skupnega nepremičnega premoženja, ne pa glede na vrednost celotnega skupnega premoženja.

Ni utemeljen pritožbeni očitek o podanosti kršitve iz tretjega odstavka 286. člena ZPP. Šele v pripravljalni vlogi vloženi tik pred zadnjim narokom za glavno obravnavo in na zadnjem naroku za glavno obravnavo podane trditve toženca o skupni porabi po tožnici zatrjevanih skupnih prihrankov, že po svojem pomenu niso takšne, da njihova dopustitev ne zavlekla reševanje predmetnega spora, ki je bilo na naroku 19. 9. 2019 tudi zaključeno. Sodišče prve stopnje je v okviru materialno procesnega vodstva ne more prevzeti vloge pooblaščenca pravdnih strnak, tudi če tega stranka nima ter stranki ne more svetovati, na kakšen način naj dopolni svojo trditveno podlago, da bo v postopku uspela. Trditveno in dokazno breme je ne glede na materialno procesno vodstvo še vedno na strankah, sodišče pa z njim vzpostavi le morebitno nezakrivljeno porušeno ravnotežje med strankami, sicer pa ohranja nevtralno vlogo.

Toženec je vložil v gradnjo stanovanjske hiše poleg svojega dela in dohodkov tudi gradbeni material za gradnjo in zemljišča, ki jih je pridobil že pred zunajzakonsko skupnostjo in kar predstavlja njegovo posebno premoženje. Ta vložek posebnega premoženja toženca v skupno premoženje vpliva le na velikost njegovega delaža na skupnem premoženju. Vložki posebnega premoženja posameznega zakonca v obstoječo skupno premoženje vplivajo na velikost deležev vlagateljev na skupnem premoženju kot celoti, ne morejo pa vplivati na višji delež pri posameznem predmetu iz skupnega premoženja. Vlaganja pravdnih strank (izgradnja nove stanovanjske hiše) v nepremičnino toženca so imela stvarnopravne posledice, saj je glede na pravno ureditev, kot je veljala v času te gradnje, ko je veljal še Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, nastala nova stvar, v smislu določb o gradnji na tujem zemljišču. To pomeni, da so toženčeva zemljišča izgubila svojo pravno naravo posebnega premoženja in se preoblikovala v skupno premoženje tožnice in toženca.

Izrek

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni in sicer: - v odločitvi pod točko I izreka o višini deležev na skupnem premoženju tako, da delež tožeče stranke na skupnem premoženju znaša 35 %, delež tožene stranke pa 65 %; - v odločitvi pod točko II. izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke še za plačilo zneska 5.574,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2015 dalje; - v odločitvi pod točko VI. izreka tako, da se znesek 258,65 EUR nadomesti z zneskom 221,93 EUR.

II. Nadaljnji pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh pritožbene stroške v znesku 97,54 EUR, ki se priznajo toženi stranki, nakazati na račun Okrožnega sodišča v Celju št. 01100-6370421586, sklic 00-1010-1622-2019, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

IV. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh pritožbene stroške v znesku 674,30 EUR, ki se priznajo tožeči stranki, nakazati na račun Okrožnega sodišča v Celju št. 01100-6370421586, sklic 00-1010-98-2020, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 19. 9. 2019 razsodilo: - pod točko I izreka ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada:

1. nepremično premoženje, to je parcele 1139 2/1, 1139 2/2, 1139 2/3, 1139* 1/1, 1139 10/6, 1139 9/4, 1139 9/3, 1139 9/1, 1139 8/4, 1136 24/1, 1139 523/2, 1141 836/5, 1163 657/142, 1163 657/143, 1163* 169, 1163* 170;

2. premično premoženje, to je določno opredeljena stanovanjska oprema v stanovanjski hiši na naslovu ..., določno opredeljena stanovanjska oprema v stanovanjski hiši na naslovu ... osebni avtomobili Mercedes 180 c, letnik 1998, VW Golf letnik 1991 ter VW Polo letnik 1995 ter traktor Štore 404;

3. denarna sredstva na transakcijskem računu tožene stranke (v nadaljevanju: toženca), odprtem pri banki 1 in banki 2. na dan 1. 3. 2015 v skupni višini 2.497,78 EUR;

4. denarna sredstva (prihranki) na dan 1. 3. 2015 v znesku 109.000,00 EUR; ter ugotovilo, da znaša delež tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnica) na tem skupnem premoženju 40 % in delež toženca 60 % glede na celoto; - pod točko II izreka tožencu naložilo, da tožnici plača 44.599,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2015 dalje do plačila; - pod točko III izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev, da njen delež na premoženju iz točke I izreka sodbe znaša še nadaljnjih zahtevanih 10 % in kolikor zahteva plačilo zneska 11.379,78 EUR, ki predstavlja delež nadaljnjih 10 % na premoženju iz točke I/3 in I/4 točke izreka sodbe; - pod točko IV izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice v delu, v katerem je zahtevala od toženca izstavitev za vpis v zemljiško knjigo sposobno zemljiškoknjižno listino z zemljiškoknjižnim dovolilom za bremen prost prenos solastninske pravice na nepremičninah, ki so predmet skupnega premoženja, do 1/2 v korist tožnice; - pod točko V izreka odločilo, da je toženec dolžan v 15 dneh pravdne stroške v znesku 8.793,66 EUR, ki se priznajo tožeči stranki, nakazati na račun Okrožnega sodišča v Celju, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka za njihovo plačilo dalje do plačila; - pod točko VI izreka odločilo, da je tožnica dolžna v 15 dneh pravdne stroške v višini 258,65 EUR, ki se priznajo tožencu, nakazati na račun Okrožnega sodišča v Celju, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka za njihovo plačilo dalje, do plačila; - pod točko VII izreka odločilo, da je tožnica dolžna tožencu v 15 dneh povrnitvi pravdne stroške v znesku 552,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnica je izpodbijala zavrnilni del sodbe glede ugotovljenega deleža tožnice na skupnem premoženju in stroškovno odločitev, torej odločitev pod točkami III, V, VI in VII izreka sodbe. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi, podredno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi je navajala, da je zmotna dokazna ocena sodišča prve stopnje glede prispevka pravdnih strank h gospodinjskim opravilom ter višine prihodkov toženca v času skupnega življenja pravdnih strank. V tem delu je sodišče zagrešilo tudi bistveno kršitev 8. člena ZPP ter 212. in 213. člena ZPP ter zmotno uporabilo določbo 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Sodišče prve stopnje je v zvezi s toženčevimi prihodki v času življenjske skupnosti zmotno ugotovilo, da bi naj toženec zaslužil na teden tudi do 2.500,00 DEM oz. 1.278,00 EUR. Toženec ni podal konkretnih trditev o višini svojega zaslužka, v odgovoru na tožbo je le zatrjeval, da je zaslužil vsaj 5 do 6 krat več mesečno kot tožnica. Upoštevajoč tri delovne tedne v mesecu bi tako znašal toženčev zaslužek 3.834,00 EUR mesečno, upoštevaje po sodišču ugotovljeno plačo tožnice 499,55 EUR mesečno pa bi 5 do 6 kratnik te plače znašal največ 2.500,00 EUR. Toženec sam je izjavil, da je bil njegov zaslužek v višini 2.500,00 DEM na teden do leta 2000, kasneje pa je bil manjši. Zato je dokazna ocena sodišča o višini toženčevega zaslužka v neskladju z listinami spisa in je podana absolutna bistvena kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaključek sodišča prve stopnje o višini toženčevega letnega zaslužka med 38.340,00 do 44.730,00 EUR je nerealen, neskladen s trditvami strank in rezultatom dokazovanja ter izhaja zgolj iz izjave toženca, pri tem pa so netočne navedbe sodišča, da tožnica takšnih trditev toženca ni prerekala. Toženec za svoje takšne trditve tudi ni podal nobenih dodatnih dokazov, niti ni trditev o takšni višini zaslužka zatrjeval do zaključka prvega naroka. Zato s svojo lastno izjavo ni mogel dopolniti pomanjkljive trditvene podlage. Toženec za svoj ugovor višjega deleža na skupnem premoženju ni podal trditev o višjem zaslužku. Tako toženec ni dokazal višjega zaslužka, sodišče prve stopnje pa za ugotovitev toženčevega tedenskega zaslužka 2.500,00 DEM ni imelo podlage v listinah spisa. Zato je podana bistvena kršitev določb 212. in 213. člena ZPP ter bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo odstotni delež toženčevega posebnega premoženja glede na celoto skupno ustvarjenega premoženja, saj je napačno procent toženčevega vložka posebnega premoženja vrednotilo glede na ugotovljeno vrednost skupnih nepremičnin (239.980,06 EUR). Tega bi moralo ugotavljati od celote skupnega premoženja, vključno z denarnimi sredstvi. Tako bi vložek posebnega premoženja toženca glede na celotno vrednost skupnega premoženja znašal 12 %. Upoštevajoč tožničin bistveno večji doprinos k ohranitvi premoženja, v obliki skrbi za gospodinjstvo in skrb za tri otroke, pri čemer je toženec zgolj občasno do všolanja popazil starejša otroka, dejstvo, da toženec ni uspel dokazati višjega zaslužka od tožnice (glede na določila 51. in 59. člena ZZZDR), toženec ni dokazal višjega deleža na skupnem premoženju. Zato bi sodišče moralo zaključiti, da znašata deleža pravdnih strank na skupnem premoženju za vsakega do 50 %. Sodišče pa je zmotno uporabilo tudi določila 154. člena ZPP in 39/I Odvetniške tarife (OT), ko je tožencu priznalo stroške konference s stranko in pregled listin kot samostojno opravilo po odvetniški tarifi. Ti stroški tudi niso bili nujni in potrebni pravdni stroški. Neutemeljeno je sodišče tožencu priznalo tudi stroške sestave pripravljalne vloge z dne 19. 9. 2019, saj je v njej toženec delno ponavljal predhodno navedena dejstva, delno pa nedovoljena (286. člen ZPP) dejstva. Zato sodišče te vloge tudi ni upoštevalo. Neutemeljeno pa je sodišče tožencu, ki je bil prisoten na zadnjem naroku, priznalo tudi strošek končnega poročila stranki. Ker sodbe na naroku sodišče ni razglasilo, takšen strošek tožencu še ni nastal. 4. Toženec na pritožbo tožnice ni odgovoril. 5. Toženec je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem delu (saj zoper zavrnilni del ne bi imel pravnega interesa). V pritožbi je uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se zavrne tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v skupno premoženje spadajo tudi nepremičnine 1139 2/1, 1139 2/2, 1139 2/3, 1141 836/5, 1163 657/142, 1163 657/143, 1163* 169 in 1163*170 ter denarna sredstva in prihranki ter da znaša delež tožnice na skupnem premoženju 20 %, podredno, da se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi je navajal, da toženec kot prava neuka stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni mogel učinkovito braniti svojih pravic in interesov, sodišče pa je opustilo materialnoprocesno vodstvo, ob dejstvu, da je imela tožnica vseskozi kvalificirano pooblaščenko, ki je ukrepala v korist tožnice, pa je podana tudi neenakost orožij strank v postopku. Toženec je imel v postopku na začetku res pooblaščenca, vendar se je kasneje izkazalo, da je v preteklosti zastopal tožnico, zato mu je pooblastilo odpovedal. Pooblaščenec je vložil odgovor na tožbo in prvo pripravljalno vlogo, v kateri so bile podane pomanjkljive trditve. Zaradi konflikta interesov pooblaščenca toženca, glede na njegov odnos s tožnico, je tako prišlo do kršitve po 11. točki 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje v zvezi s trditvami in dokaznimi predlogi toženca ni opravilo materialnega procesnega vodstva tako, da bi se te dopolnile. Sodišče bi moralo toženca kot prava neuko stranko usmerjati in ga na prvem naroku in kasneje pozvati, da dopolni manjkajoče navedbe in dokaze. Toženec je podal ugovorne navedbe, da je večina premoženja njegovo posebno premoženje, ki se ni pomešalo s skupnim premoženjem. Tega sodišče ni upoštevalo. Sodišče je s tem, ko ni dokazno ocenjevalo pisnih izjav prič Š., I., H., S. in R., kršilo določbe zakona in ustave, to je pravice do izjave (22. člen). Glede na načelo ugotavljanja materialne resnice bi toženca moralo sodišče že tekom postopka in ne šele v sodbi, opozoriti na pomanjkljivost izjav. Da predlagani dokazi niso pravno relevantni, bi sodišče moralo toženca opozoriti že v okviru materialnoprocesnega vodstva ter ga pozvati na dopolnitev oziroma ga pozvati, ali bo predlagal zaslišanje teh prič. Sodišče prve stopnje je ob presoji, da so prekludirane toženčeve navedbe v pripravljalni vlogi 19. 9. 2019 in na zadnjem naroku tega dne, spregledalo, da je toženec že med zaslišanjem povedal, da sta bila s tožnico vsako leto na dopustu, da je tega plačeval sam z denarjem od skladov in da sta večino denarja porabila skupaj. Zato je tu podana tudi absolutna bistvena kršitev po 15. točki 339. člena ZPP. Ker pa dopustitev izvedbe prekludiranih listinskih dokazov ne bi zavlekla reševanja spora, bi te dokaze zaradi odločilnosti dejstev sodišče moralo izvesti. Sodišče bi moralo ugotoviti, koliko od tega denarja je tako bilo porabljenega tudi tekom trajanja skupnosti. Sodišče je zmotno ugotovilo, da sta se pravdni stranki v delno zgrajeno hišo preselili leta 1977. Bolj logično je, da je bilo to leta 1979, kot je to povedal toženec in da je šele leta 1979 tožnica začela pomagati pri gradnji hiše. Ob ugotovitvi, da nepremičnine parc. št. 2/1, 2/2 in 2/3, vse k.o. ... predstavljajo toženčevo posebno premoženje, je sodišče materialnopravno zmotno štelo, da je toženec te vložil v skupno premoženje in je zato delež pravdnih strank na skupnem premoženju 60 % : 40 %. Te nepremičnine ne spadajo v skupno premoženje. V skupno premoženje spadajo njuna skupna vlaganja v te nepremičnine. V kolikor je stališče sodišča prve stopnje pravilno, pa bi moral biti delež toženca na skupnem premoženju višji od 60 %. Sodišče prve stopnje je na podlagi neverodostojne izpovedbe tožnice in neupoštevajoč izpovedbo toženca, da so mu dolžniki vračali denar, ki ga je posodil že v času pred zvezo s tožnico, zaključilo, da toženec ni dokazal, da je nepremičnina parc. št. 836/5 k.o. ... njegovo posebno premoženje. Takšni zaključki so v nasprotju z dokazi in listinami v spisu. Priča F. R. je potrdila, da je pri tej nepremičnini šlo za vračilo posojila, danega iz posebnega premoženja toženca. Sodišče je zmotno zaključilo, da je toženec z denarnimi sredstvi v višini 109.000,00 EUR razpolagal samovoljno. Po letu 2000, še bolj pa po letu 2009, ko se je tožnica upokojila, sta pravdni stranki živeli precej razsipno in si marsikaj privoščili, saj toženec takrat ni toliko delal. Večino tega denarja sta tako porabila za skupno življenje. Sodišče takšnih trditev toženca ni upoštevalo, niti ni tožencu v okviru materialnoprocesnega vodstva postavljalo relevantnih vprašanj. Ker tako sodišče ni upoštevalo izpovedbe toženca, je podana tudi kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da so se tožnici zaradi upokojitve leta 2009 prihodki znižali za polovico ter da je skupne stroške od takrat dalje pretežno plačeval toženec. Bistveno višji dohodki toženca, ob izenačenem prispevku obeh zakoncev k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino, bi morali dobiti odraz v večji višini toženčevega deleža na skupnem premoženju, to je v 80 % deležu. Ob splošno znanem dejstvu, da je potrebno nepremičnine vzdrževati, za to pa je skrbel toženec, bi tudi to moralo vplivati na njegov višji delež na skupnem premoženju. Upoštevajoč njegovo posebno premoženje, višji prispevek k nastajanju, ohranjanju in povečanju skupnega premoženja, ob enaki skrbi za otroke in gospodinjstvo obeh, bi moral tožnikov delež na skupnem premoženju znašati 80 % v njegovo korist. 6. Tožnica je na pritožbene očitke toženca odgovorila, da so neutemeljeni ter predlagala zavrnitev pritožbe. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo in zahtevala njihovo povrnitev od toženca.

O pritožbi tožnice:

7. Pritožba je delno utemeljena le glede odmere pravdnih stroškov tožencu, v ostalem ni utemeljena.

8. Kot izhaja iz podatkov spisa tožnica svojih tožbenih trditev (v točki V tožbe), da je bila vsa leta skupnega življenja do leta 2009, ko se je upokojila, zaposlena, ni konkretizirala z navedbo višine dohodkov, toženec pa je v odgovoru na tožbo (pod točko II navedb) na takšne navedbe tožnice odgovoril, da je vsa leta skupnega premoženja zaslužil vsaj 5 do 6 krat mesečno več od tožnice, s sklicevanjem na nekajkrat višji zaslužek od tožnice (drugi odstavek pod točko III navedb) pa je izrecno uveljavljal tudi svoj višji (80 %) delež na skupnem premoženju. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožnica do konca prvega naroka, na katerem sta bili zaslišani obe pravdni stranki, nasprotovala takšnim trditvam toženca, sama pa je zaslišana kot stranka povedala, da je toženec prinašal kar lep kup denarja domov ter precej več od nje ter da če je šel delat rušt en teden, je prinesel domov tudi 2.500,00 DEM. Toženec pa je zaslišan glede prihodkov povedal, da je tožnica zaslužila na mesec 800,00 DEM, on pa do 2.500,00 DEM v enem tednu, na leto pa je imel tudi do 30,35 delovnih tednov. Na podlagi takšnih trditev in izpovedb pravdnih strank je sodišče prve stopnje življenjsko logično in prepričljivo zaključilo, da je toženec v času skupnega življenja s tožnico razpolagal z občutno višjimi dohodki od tožnice. Takšni zaključki sodišča prve stopnje niso v neskladju z listinami v spisu, neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da je tožnica takšne trditve toženca prerekala (ali zanikala) in da toženec svojega višjega deleža na skupnem premoženju ni utemeljeval tudi z višjim zaslužkom. Neutemeljeni so tako pritožbeni očitki o podanosti kršitve 212. in 213. člena ZPP, pa tudi, da je neprepričljiva dokazna ocena in dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec v času življenja s tožnico razpolagal z občutno višjimi dohodki od tožnice, ker bi naj toženec svojih takšnih (ne dovolj konkretiziranih) trditev zgolj z lastno izpovedbo ne dokazal. 9. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če sodišče v razlogih sodbe navaja vsebino listine v nasprotju z njeno pravo vsebino. Zato pa so neutemeljeni takšni očitki tožnice, utemeljevani z nasprotnostjo dokazne ocene in dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje z navedbami strank v njihovih pripravljalnih vlogah.

10. Sodišče prve stopnje je (na podlagi izpovedbe tožnice) ugotovilo, da je gospodinjska opravila (kuhanje, čiščenje, pranje, likanje, urejanja okolice, obdelovanje vrta in njive, pridelovanje povrtnin) v celoti opravljala tožnica. Zato pa so nerazumljive sicer nekokretizirane pritožbene trditve tožnice o zmotnosti dokazne ocene in dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje glede prispevka pravdnih strank k gospodinjskim opravilom.

11. Utemeljene so sicer pritožbene trditve tožnice, da je sodišče prve stopnje napačno vrednotilo vrednost toženčevega posebnega premoženja le glede na vrednost ugotovljenega skupnega nepremičnega premoženja, ne pa glede na vrednost celotnega skupnega premoženja. Vendar pa tudi pritožbene trditve o 12 % višini vrednosti toženčevega vloženega posebnega premoženja glede na celotno vrednost skupnega premoženja ne potrjujejo tožničinih pritožbenih trditev o enakih deležih pravdnih strank na skupnem premoženju. Nasprotno. Tudi brez upoštevanja (ne)dokazanosti toženčevih trditev o bistveno višjih dohodkih oziroma prispevku toženca, dajejo podlago za ugotovitev (vsaj tolikšnega) višjega deleža toženca na skupnem premoženju kot celoti. Vendar pa glede na delno utemeljenost toženčeve pritožbe, kot bo obrazloženo spodaj, utemeljenost takšnih tožničinih pritožbenih trditev ne nalaga določitve tožničinega višjega deleža na skupnem premoženju, kot je tega ugotovilo sodišče prve stopnje.

12. Utemeljene so pritožbene trditve tožnice o zmotnosti odmere potrebnih pravdnih stroškov tožencu, ko je temu kot potrebne pravdne stroške priznalo tudi stroške pooblaščenkine konference s tožencem 21. 3. 2019 in njen pregled listin 16. 8. 2019, to je dvakrat po 100 točk OT. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bila tožencu dodeljena odvetnica J. B. z odločbo Okrožnega sodišča v Celju, Bpp 483/2019 z dne 21. 6. 2019, 21. 3. 2019 pa se je toženec v postopku zastopal še sam. Iz podatkov spisa je tudi razvidno, da je odvetnica Jošt Brglezova kot pooblaščenka toženca 13. 9. 2019 vložila pripravljalno vlogo z dne 11. 9. 2019, nagrado za sestavo katere ji je sodišče priznalo. Ker pregled listin tako ni predstavljal samostojne storitve, ki ni zajeta v drugih tarifnih številkah (upravičenost od plačila te nagrade pa tar. št. 39/II OT opredeljuje s takšnimi razlogi), ampak je bila zajeta v nagradi za sestavo pripravljalne vloge 11. 9. 2019, se tako izkažejo kot utemeljene pritožbene trditve, da priznanje tovrstnih nagrad tožencu kot njegovih potrebnih pravdnih stroškov, po sodišču prve stopnje ni bilo pravilno. Glede na odločbo Okrožnega sodišča v Celju Bpp 483/2019 z dne 21. 6. 2019, ko je bila brezplačna pravna pomoč po odvetnici tožencu dodeljena le za pravno zastopanje v pravdnem postopku pred sodiščem prve stopnje, pa so utemeljeni tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje tožencu neutemeljeno priznalo nagrado za odvetničino končno poročilo stranki v višini 100 točk. Pritožbeni očitki tožnice o neutemeljeno priznanih 300 točk OT po 0,6 EUR za 1 točko, vse povečano za 2 % materialne stroške, torej, skupaj za znesek 183,60 EUR, so tako utemeljeni. Zato je pritožbi tožnice pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo in potrebne pravdne stroške toženca za zastopanje po odločbi Bpp 483/2019 iz 1.293,24 EUR znižalo na 1.109,64 EUR, posledično pa spremenilo odločitev pod točko VI izreka sodbe tako, kot bo pojasnjeno spodaj.

13. Neutemeljene so nadaljnje pritožbene trditve tožnice o neutemeljenosti priznane nagrade tožencu tudi za sestavo pripravljalne vloge z dne 19. 9. 2019. Iz vsebine te vloge je razvidno, da je z njo toženec odgovoril tudi na trditve tožnice v njeni predhodni 7. pripravljalni vlogi z dne 18. 9. 2019 (nagrado za sestavo katere je sodišče tožnici priznalo) in v kateri je uveljavljal tudi procesne kršitve. Zato pa so neutemeljene pritožbene trditve o neupoštevnosti in nedovoljenosti navedb toženca v tej vlog ter zato o nedopustnem priznanju stroškov za njeno sestavo.

14. Pritožbeni očitki tožnice se tako, razen v delu, ki se nanašajo na odmero potrebnih pravdnih stroškov tožencu v času, ko ga je zastopala po odločbo o dodeljeni brezplačni pravni pomoči odvetnica, izkažejo kot neutemeljeni. Zato je pritožbeno sodišče njeno nadaljnjo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi toženca:

15. Pritožba je delno utemeljena.

16. Iz jasne opredelitve kršitev, ki jih zajema 11. točka drugega odstavka 339. člena ZPP je razvidno, da navedeno kršitev predstavljajo kršitve, ki se nanašajo na varovanje nesposobnosti biti stranka, procesne nesposobnosti, nepravilnosti zastopanja pravnih oseb in procesno nesposobnih oseb, neobstoja ali nepravilnost pooblastila za zastopanje ter neupoštevanja določb ZPP o odvetniškem zastopanju. Med temi kršitvami tako ni kršitve zaradi morebitnega konflikta interesov pooblaščenca ene stranke zaradi morebitnega predhodnega zastopanja druge stranke. Zato pa so neutemeljeni s takšnimi razlogi utemeljevani pritožbeni očitki toženca o podanosti tovrstne kršitve.

17. Kot je ob presoji prekludiranosti toženčevih na zadnjem naroku za glavno obravnavo 19. 9. 2019 predloženih dokazil (sporazuma o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem z dne 10. 7. 2008 in prodajne pogodbe z dne 18. 6. 2010) ugotovilo in obrazložilo sodišče prve stopnje, je toženec trditve o nepremičninah v k. o... in v k. o. ... kot svojem posebnem premoženju (v dokaz katerih je predložil ti listini), navajal že v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi z dne 17. 10. 2017, ko je toženca zastopal še odvetnik kot pooblaščenec. Sodišče prve stopnje je obrazložilo tudi svoje poučevanje toženca na prvem naroku za glavno obravnavo 13. 2. 2018 na pomembnost navajanja dejstev in dokazov na tem naroku in na nemožnost njihovega kasnejšega navajanja in predlaganja ter toženčevo (kar dvakratno) izjavljanje, da ne potrebuje daljšega časa za podajo izjave in da naj sodišče nadaljuje z narokom. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da načelo pomoči prava nevešči stranki po 12. členu ZPP sodišču nalaga zgolj poučevanje laične stranke o njenih procesnih pravicah, ki jih morda iz nevednosti ne bi uporabila, zato pa že v postopku pred sodiščem prve stopnje s strani toženca zatrjevane kršitve tega načela niso podane. Ob podanih ugotovitvah sodišča prve stopnje so takšni pravni zaključki sodišča prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilni. Pravilni pa so tudi zaključki sodišča prve stopnje o prekludiranosti predloženih tovrstnih listin in v pripravljalni vlogi z dne 13. 9. 2019 in na zadnjem naroku za glavno obravnavo 19. 9. 2019 podanih novih trditvah o skupnem razpolaganju in porabi skupnih prihrankov, ker toženec ni dokazal, da teh brez svoje krivde ni mogel predložiti oziroma navesti do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo.

18. Pravilno je sodišče prve stopnje ob zgoraj izpostavljenem tudi pojasnilo, čemu je v zvezi s preprečevanjem sodbe presenečenja namenjeno materialno procesno vodstvo in zakaj v konkretnem primeru, kjer sodišče ni odločilo na za stranke nepričakovani pravni podlagi in za odločitev o sporu tudi niso bila potrebna druga dejstva in dokazi, sodišče v zvezi s predloženimi pisnimi izjavami, ni bilo dolžno izvesti materialnoprocesnega vodstva. Kot je razvidno iz prve pripravljalne vloge toženca, je ta ob predlaganju pisnih izjav prič kot dokaz hkrati predlagal tudi njihovo zaslišanje. Vse te priče, razen priče S., dokaz z zaslišanjem katere je toženec umaknil, je sodišče prve stopnje tudi zaslišalo ter njihove izpovedbe v zvezi s po tožencu zatrjevanimi takšnimi dejstvi tudi dokazno presojalo. Zato pa so neutemeljene pritožbene trditve o sodbi presenečenja in s tem o podanosti kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi očitki o kršitvi 285. člena ZPP ker sodišče toženca ni opozorilo na neupoštevnost pisnih izjav. Ni pa utemeljen tudi pritožbeni očitek o podanosti kršitve iz tretjega odstavka 286. člena ZPP, ker izvedba na zadnjem naroku predloženih listnih dokazil ne bi zavlekla reševanje spora. Sicer pa je sodišče prve stopnje ne glede na prekludiranost kupno pogodbo z dne 18. 6. 2010 upoštevalo in dokazno ocenilo (točka 21. obrazložitve) ter zaključilo, da ta ne dokazuje toženčevih trditev, v dokaz katerih jo je predlagal. Šele v pripravljalni vlogi vloženi tik pred zadnjim narokom za glavno obravnavo in na zadnjem naroku za glavno obravnavo podane trditve toženca o skupni porabi po tožnici zatrjevanih skupnih prihrankov, pa že po svojem pomenu niso takšne, da njihova dopustitev ne bi zavlekla reševanje predmetnega spora, ki je bilo na naroku 19. 9. 2019 tudi zaključeno.

19. Ob zgoraj že predstavljani vsebini kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP so neutemeljeni očitki toženca o podanosti takšne kršitve, ker bi naj sodišče v zvezi z zaključkom o prekludiranosti navedb toženca spregledalo izpovedbo toženca ob njegovem zaslišanju.

20. Sodišče prve stopnje je to, da je toženec nepremičnine parc. št. 2/1, 2/2 in 2/3 vse k. o. ... ter gradbeni material, to je betonske zidake in pesek za zazidavo kletnega dela stanovanjske hiše, kupil že pred življenjsko skupnostjo s tožnico, da pa sta leta 1976 skupaj na teh nepremičninah začela graditi stanovanjsko hišo in da je takrat med njima že obstajala zunajzakonska skupnost, ugotovilo na podlagi skladnih izpovedb tožnice ter prič B. D. in B. P.. Slednji sta, tako kot tožnica s svojo izpovedbo, potrdili trditve tožnice, medtem ko toženčevih trditev, da je toženec razpolagal tudi z gradbenim materialom za izgradnjo celotne hiše, ni potrdil s svojo izpovedbo niti toženec sam. Zato pa toženec s pritožbenimi očitki o nelogičnosti dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje ne more omajati prepričljivosti takšne dokazne ocene in dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje.

21. Sodišče prve stopnje je sporna dejstva, ali je nepremičnina parc. št. 836/5 k. o. ..., na kateri je bila lastninska pravica v zemljiški knjigi pridobljena in vpisana na toženca na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 18. 6. 2010, toženčevo posebno premoženje (ker bi ga naj toženec pridobil kot nadomestilo za vračilo že v času pred življenjsko skupnostjo s tožnico, torej pred letom 1976 posojenega denarja R.) ali pa je bilo to premoženje pridobljeno z navedeno kupno pogodbo in plačilom kupnine iz rezultatov dela toženca, kot je to zatrjevala tožnica, ugotavljalo na podlagi dokazov, ki sta jih pravdni stranki predlagali za dokazovanje svojih trditev. Na podlagi ugotovitve, da je prišlo do vpisa in pridobitve lastninske pravice v zemljiški knjigi na toženca na podlagi kupoprodajne pogodbe sklenjene leta 2010 in da je toženec svoje trditve dokazoval zgolj s pričo F. R., ki pa se okoliščin izpred leta 1976, ki bi bile upoštevne v zvezi s trditvami toženca glede na ugotovitve sodišča o začetku zunajzakonske skupnosti, ni spomnila, sicer pa trditev toženca ne potrjuje niti vsebina sicer prepozno predložene kupoprodajne pogodbe z dne 18. 6. 2010, je sodišče življenjsko logično in prepričljivo zaključilo, da toženec svojih takšnih trditev ni dokazal. Pritožbeni očitki, da je priča F. R. sicer potrdila, da je pri tej nepremičnini šlo za vračilo posojila in da sicer listine v spisu potrjujejo trditve toženca, tako ne morejo omajati prepričljivosti takšne dokazne ocene in dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje.

22. Sodišče prve stopnje je ugotovitve, da predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank tudi skupni prihranki v višini 109.000,00 EUR pridobljeni z delom in ki jih je toženec brez tožničinega vedenja in soglasja dvignil s svojega bančnega računa v letih 2012 in 2014, za tem pa tega denarja ni porabil za potrebe skupnega gospodinjstva, niti za vložek v skupno premoženje, sprejelo na podlagi dejstva, da toženec takšnih trditev tožnice, danih že v pripravljalni vlogi 17. 10. 2017 (torej še v času, ko je toženca zastopal odvetnik), ni niti zanikal niti prerekal. Tako se glede na drugi odstavek 214. člena ZPP štejejo za priznana. Glede na že pojasnjen pomen materialno procesnega vodstva in dejstvo, da sodišče prve stopnje v okviru tega ne more prevzeti vloge pooblaščenca pravdnih strank, tudi če tega stranka nima ter stranki ne more svetovati, na kakšen način naj dopolni svojo trditveno podlago, da bo v postopku uspela, pa se izkažejo kot neutemeljeni pritožbeni očitki o podani kršitvi 285. člena ZPP, ker sodišče toženca ni pozvalo k dopolnitvi svojih trditev. Trditveno in dokazno bremene je ne glede na materialno procesno vodstvo še vedno na strankah, sodišče pa z njim vzpostavi le morebitno nezakrivljeno porušeno ravnotežje med strankami, sicer pa ohranja nevtralno vlogo. V zvezi s takšnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje pa sicer toženec s ponavljanjem prekludiranih trditev (o skupni porabi tega denarja) ne more ovreči popolnosti in pravilnosti takšnih ugotovitev. Zato se pritožbeni očitki o zmotnosti takšnih ugotovitev izkažejo kot neutemeljeni.

23. V zvezi z ugotavljanjem višine deležev pravdnih strank na ugotovljenem skupnem premoženju je sodišče prve stopnje navedlo pravilno pravno podlago (59. člen ZZZDR) in izpostavilo pravilne okoliščine, ki lahko vplivajo na višji delež posameznega zakonca. Sicer pa je pravilno ob ugotovitvi, da je toženec vložil v gradnjo stanovanjske hiše poleg svojega dela in dohodkov iz dela tudi gradbeni material za gradnjo kleti in zemljišča, ki jih je pridobil že pred zunajzakonsko skupnostjo s tožnico in kar predstavlja njegovo posebno premoženje, sodišče prve stopnje tudi razlogovalo, da ta vložek posebnega premoženja toženca v skupno premoženje vpliva le na velikost njegovega deleža na skupnem premoženju. Sodna praksa se je namreč že izrekla (primerjaj odločbe VS RS II Ips 424/2011, II Ips 939/2008, II Ips 423/2006, II Ips 231/2008), da je skupno premoženje zakoncev praviloma nedeljiv materialnopravni pojem in ločeno obravnavanje posameznih premoženjskih enot skupnega premoženja ni mogoče. Vložki posebnega premoženja posameznega zakonca v obstoječo skupno premoženje vplivajo na velikost deležev vlagateljev na skupnem premoženju kot celoti, ne morejo pa vplivati na višji delež pri posameznem predmetu iz skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je tako pravilno, ob ugotovitvi, da sta pravdni stranki s skupnimi sredstvi ter delno s posebnim premoženjem (gradbenim materialom toženca) na zemljišču toženca, ki tudi predstavlja njegovo posebno premoženje, zgradili stanovanjsko hišo, takšno vlaganje toženca upoštevalo kot podlago za oceno toženčevega večjega deleža na skupnem premoženju. Vlaganja pravdnih strank (izgradnja nove stanovanjske hiše) v nepremičnino toženca so namreč imela stvarnopravne posledice, saj je glede na pravno ureditev, kot je veljala v času te gradnje, ko je veljal še Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, nastala nova stvar, v smislu določb o gradnji na tujem zemljišču (členi 24 - 26). To pomeni, da so toženčeva zemljišča izgubila svojo pravno naravo posebnega premoženja in se preoblikovala v skupno premoženje tožnice in toženca. Ta zemljišča pa imajo, kot znatno večji vložek toženca k pridobivanju skupnega premoženja, vpliv na določitev njegovega višjega deleža na skupnem premoženju (primerjaj VS RS II Ips 128/2017, II Ips 363/2007).

24. Sodišče prve stopnje je tako pravilno pri ocenjevanju višine deležev pravdnih strank na skupnem premoženju izhajalo najprej iz razlike med vrednostjo ugotovljenega skupnega premoženja in vrednostjo toženčevega posebnega premoženja, ki ga je na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca gradbene stroke ocenilo na vrednost 42.326,00 EUR. Pri tem pa je, kot je utemeljeno pritožbeno zatrjevala tudi tožnica, zmotno kot vrednost skupnega premoženja upoštevalo zgolj ugotovljeno vrednost nepremičnega premoženja (239.980,06 EUR), ne pa tudi višine denarnih sredstev in prihrankov (v skupni višini 111.497,00 EUR) in vrednost premičnin (opreme dveh stanovanjskih hiš, treh osebnih avtomobilov, traktorja), ki tudi predstavljajo skupno premoženje. Kot je pravilno pritožbeno izpostavila že tožnica, pa že vrednost toženčevega posebnega premoženja v primerjavi z vrednostjo ugotovljenega nepremičnega dela in denarnih prihrankov skupnega premoženja predstavlja 12 %. Ob nadaljnjih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je toženec v času ustvarjanja skupnega premoženja nepremičnega dela (od leta 1976 do 2010, denarnih sredstev pa do leta 2012 oziroma 2014) razpolagal z občutno višjimi dohodki kot tožnica, da sta si pravdni stranki delo in življenje v zunajzakonski skupnosti porazdelili tako, da je toženec z denarnimi sredstvi kupil vse nepremičnine, na katerih je s pomočjo prijateljev in znancev izvajal tudi pretežno vsa gradbena dela ter zgradil in opremil vse novo zgrajene objekte, tožnica pa je pri gradnji tudi pomagala, da je tožnica svojo plačo v celoti namenila plačilu mesečnih položnic za stroške gospodinjstva, družine in otrok, del stroškov za preživljanje in prehrano pa je pokrival tudi toženec, da je tožnica v celoti opravljala tudi družinske in gospodinjske zadeve, kot je kuhanje, čiščenje, pranje, likanje, urejanje okolice, obdelovanje vrta in njive ter pridelovanje povrtnin ter imela pretežno skrb in vzgojo treh skupnih otrok, pri tej skrbi pa je toženec pomagal z varstvom starejših dveh otrok pred njunim vstopom v šolo, pa se izkažejo kot utemeljene pritožbene trditve o zmotnosti odločitve sodišča prve stopnje o tožničinem 40 % in toženčevem 60 % deležu na skupnem premoženju. Upoštevajoč vrednost toženčevega vloženega posebnega premoženja in navedene upoštevne okoliščine, se izkažejo kot utemeljeni pritožbeni očitki toženca, da po sodišču prve stopnje ugotovljena višina deleža tožnice v višini 40 % in toženca v višini 60 % na celotnem skupnem premoženju ne predstavlja pravilnega odraza njunih prispevkov. Po presoji pritožbenega sodišča bi, upoštevajoč vse izpostavljene okoliščine, ustrezen tožničin delež znašal 35 % in toženčev 65 %. Pritožbeni očitki toženca o njegovem še višjem deležu oziroma tožničinem še nižjem deležu od navedenega tako niso utemeljeni.

25. Pritožbeno sodišče je tako toženčevi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani odločitvi o višini deležev pravdnih strank na skupnem premoženju delno spremenilo tako, da ta znaša 35 % tožnice in 65 % toženca, posledično pa je delno spremenilo tudi odločitev pod točko II. izreka sodbe, kjer je bilo tožencu naloženo, da tožnici plača ugotovljeni višini deleža tožnice sorazmerni del denarnih sredstev. Tožbeni zahtevek tožnice v tej odločitvi je zavrnilo tako še za nadaljnjih 5.574,89 EUR s pripadki, kolikor znaša spremenjenemu (5 %) zmanjšanemu deležu tožnice sorazmeren del ugotovljene višine skupnih denarnih sredstev pravdnih strank. Nadaljnjo pritožbo toženca je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanih delih potrdilo (člen 353 ZPP).

26. Delna sprememba odločitve izpodbijane sodbe o glavni stvari ni vplivala na po sodišču prve stopnje ugotovljen obseg uspeha pravdnih strank in posledično odločitev o stroških. Zato pritožbeno sodišče v njo ni posegalo. Je pa glede na delno utemeljenost tožničine pritožbe zoper odmero potrebnih pravdnih stroškov toženca spremenilo odločitev pod točko VI. izreka, ki se nanaša na tožničino dolžnost povrnitve pravdnih stroškov, priznanih tožencu, glede na dodeljeno brezplačno pravno pomoč. Tako je te stroške zmanjšalo za 36,72 EUR, kolikor znaša 20 % od neutemeljeno odmerjenih 183,6 EUR ter posledično spremenilo odločitev v navedeni točki izreka tako, da je tožnica dolžna nakazati Okrožnemu sodišču v Celju 221,93 EUR.

27. Sodišču prve stopnje se z izpodbijano sodbo niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

O pritožbenih stroških:

28. Tožnica je s pritožbo uspela delno le glede odločitve o stroških, ne pa tudi zoper odločitev o glavni stvari. Zato sama nosi pritožbene stroške vložene pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Toženec je s pritožbo uspel v višini 15 %, zato je sorazmerno s takšno višino pritožbenega uspeha upravičen do povrnitve stroškov vložene pritožbe, tožnici pa je dolžan povrniti 85 % njenih stroškov vloženega odgovora na pritožbo. Pritožbeni stroški toženca znašajo 650,25 EUR. Glede na toženčevo zastopanost po pooblaščenki na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči in glede na določbo petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv), predstavljajo toženčevi pritožbeni stroški nagrado za sestavo in vložitev pritožbe v višini 1062,50 točk in 2 % materialne stroške 21,25 točk, skupaj tako 1083,75 točk (1 točka je 0,60 EUR), oziroma 650,25 EUR. Glede na 15 % pritožbeni uspeh mora tako tožnica, glede na dodeljeno brezplačno pravno pomoč na račun Okrožnega sodišča v Celju plačati 97,54 EUR. Stroški tožničinega vloženega odgovora na pritožbo toženca znašajo 793,30 EUR in jih sestavlja nagrada po odločbi o dodelitvi brezplačne pravne pomoči določene pooblaščenke za sestavo odgovora na pritožbo v višini 1.062,5 točke, materialni stroški v višini 21,25 točke ter 22 % DDV v višini 143,05 EUR. Toženec je tako na račun Okrožnega sodišča v Celju dolžan plačati 674,30 EUR, kolikor znaša 85 % od 793,30 EUR.