Jedro

ZIZ in na njem temelječa sodna praksa priznavata regulacijske odredbe izključno v zavarovanje nedenarnih terjatev. Začasne odredbe v zavarovanje denarnih terjatev pa služijo le zagotovitvi (premoženja) za bodočo izvršbo.

Upnik v zavarovanje svoje denarne terjatve ne more predlagati takšnega sredstva, ki meri na še neobstoječe dolžnikovo premoženje, na način, da naj se dolžniku naloži, da ustrezno poskrbi za njegovo pridobitev. Takšno sredstvo daleč presega namen zavarovanja denarne terjatve in nedopustno omejuje poslovno sposobnost pravnega subjekta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Upnik sam nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnika za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se obema dolžnikoma prepovedalo razpolagati z zahtevki v sodnih postopkih, v katerih je stranka postopka JP, TP C d.o.o., E d.o.o., H d.o.o., ali druga oseba ali družba, ki je povezana z JP, ali umikati zahtevke v teh postopkih; v primeru kršitve te začasne odredbe naj bi se kršitelj kaznoval z denarno kaznijo v višini 100.000,00 EUR; predlagana začasna odredba pa naj bi veljala do pravnomočnega vpisa novega nadzornega sveta prvega dolžnika v sodni register.

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil upnik zaradi absolutno bistvene kršitve določb postopka, napačne uporabe materialnega prava ter napačne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Dolžnika na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba sicer upravičeno očita prvostopnemu sodišču zmotno uporabo materialnega prava, ker je pogoje za izdajo predlagane začasne odredbe presojalo na podlagi 272. člena ZIZ, ki ureja pogoje za začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, upnik pa predlagano začasno odredbo utemeljeval izključno na obstoju svoje denarne terjatve do prvega dolžnika. Ker so pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve bistveno drugačni (primerjaj 2. odst. 270. člena ZIZ z 2. odst. 272. člena ZIZ), ima pritožba prav tudi glede očitka zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje namreč zaradi napačne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo pravno odločilnih dejstev, pomembnih za presojo utemeljenosti predlagane začasne odredbe (v zavarovanje denarne terjatve).

Kljub temu pa odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe ni bila nepravilna, četudi ne iz razlogov, na katero jo je oprlo prvostopno sodišče. V (delno) opravičilo zmotni pravni kvalifikaciji prvostopnega sodišča je treba upoštevati, da je bil upnik pri utemeljevanju predloga za izdajo začasne odredbe zavajajoč, saj jo je dejansko tudi sam opredeljeval kot regulacijsko, t.j. namenjeno začasni ureditvi situacije zaradi preprečitvi škode, kar je razvidno tudi iz predlaganega trajanja te začasne odredbe (do imenovanja nadzornega sveta prvega dolžnika). Ni odveč opozoriti, da ZIZ in na njem temelječa sodna praksa priznava t.i. regulacijske odredbe izključno samo v zavarovanje nedenarnih terjatev (preprečitev škode po 2. odst. 272. čl. ZIZ). Začasne odredbe v zavarovanje denarnih terjatev pa služijo le zagotovitvi (premoženja) za bodočo izvršbo. Zato se tudi sredstva zavarovanja denarnih terjatev v marsičem razlikujejo od sredstev zavarovanja nedenarnih terjatev, čeprav so v določilih, ki jih urejajo, našteta le primeroma (prim. 271. čl. ZIZ s 273. čl. ZIZ).

Vsekakor ni dovolj, da upnik v predlogu izkaže pogoje za začasno odredbo, pač pa mora predlagati tudi takšno sredstvo zavarovanja, s katero je mogoče doseči njegov namen. Predlagano sredstvo zavarovanja pa mora biti z vidika učinkov in posegom v pravni položaj dolžnika tudi sorazmerno z njegovim namenom in ogroženostjo pravnega položaja upnika.

Iz primeroma naštetih začasnih odredb v 271. čl. ZIZ je razvidno, da vse posegajo na dolžnikovo obstoječe premoženje, ki naj bi se zagotovilo za bodočo izvršbo. Načeloma sicer ni videti razloga, da se z začasno odredbo ne bi smelo dolžniku prepovedati ravnanje v smeri preprečitve njegovega povečanja, kar smiselno želi doseči upnik s predlagano začasno odredbo. Vendar pa takšna začasna odredba meri na neko bodoče, potencialno pričakovano premoženje in s tem nujno trči ob zgoraj navedene omejitve, vključno z neizogibno nedoločenostjo ravnanj, ki naj se dolžniku bodisi naložijo bodisi prepovejo.

Splošna prepoved razpolaganja z zahtevki v precej nedefiniranih obstoječih in še potencialnih sodnih postopkih predstavlja po mnenju pritožbenega sodišča takšno sredstvo začasne odredbe, ki krši zgoraj navedena načela. Kriteriju sorazmernosti gotovo ne ustreza, saj (zgolj zaradi zagotovitve plačila terjatve) pregloboko posega v upravičenja za vodenje poslov in zastopanje družbe, ki po zakonu pripadajo zakonitemu zastopniku. Problema finančne nediscipline gotovo ni mogoče (uspešno) reševati z omejitvami poslovne in opravilne sposobnosti družb in njihovih zakonitih zastopnikov. Z začasnimi odredbami pa tudi dejansko ni mogoče nadzorovati dolžnika, niti ga prisiliti k pravilnemu ravnanju, t.j. ravnanju v korist družbe in njenih upnikov. Tudi s še bolj vseobsegajočo začasno odredbo (ki bi npr. dožnikoma naložila še vestno pravdanje, dolžnost udeležbe na narokih, vlaganje pritožb zoper za prvega dolžnika neugodne sodne odločbe ipd.) so dejanske možnosti samostojnega pravnega subjekta (da ravna v škodo upnika, če tako želi) tako raznovrstne in številne, da jih z začasno odredbo ni mogoče zajeti ali predvideti.

Upnik v zavarovanje svoje denarne terjatve zato ne more predlagati takšnega sredstva, ki meri na še neobstoječe dolžnikovo premoženje, na način, da naj se dolžniku naloži, da ustrezno poskrbi za njegovo pridobitev. Takšno sredstvo daleč presega namen zavarovanja denarne terjatve in nedopustno omejuje poslovno sposobnost pravnega subjekta.

Iz navedenih razlogov je sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker upnik s pritožbo ni uspel, je dolžan sam nositi svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).