Jedro

Obe stranki sta podpisali isti dokument in s tem izrazili enako voljo. Sporazum, tako kot je izjavljen, ne pušča dvomov o naravi, podlagi in predmetu (medsebojnih) obveznosti. Sodišče druge stopnje je ugotovilo in prepričljivo utemeljilo, da tudi do razhajanja med revidentkino oblikovano in s sporazumu izjavljeno voljo ni moglo priti.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija sodba sodišča druge stopnje glede odločitve, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke in potrjena odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka, naj se ugotovi, da je tožeča stranka izpolnila vse svoje obveznosti po pogodbi št. ... za dobavo tehnološke opreme distribucijskega centra vodenja (DCV) in oddaljenih delovnih mest (ODM) in je tožena stranka dolžna izdati dokument o začasnem prevzemu.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 5.280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

A. Dosedanji potek postopka

1. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za: - ugotovitev, da med pravdnima strankama ni bil sklenjen sporazum z dne 19. 12. 2007, tako da ostaja v veljavi pogodba št. ... z dne 30. 6. 2003; - ugotovitev, da je tožeča stranka izpolnila vse svoje obveznosti po pogodbi št. ... in je tožena stranka dolžna izdati dokument o prevzemu; - plačilo zneska 579.549,03 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

3. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki. Ta je odgovorila na revizijo. Predlaga, naj jo sodišče zavrne.

Ugotovljeno dejansko stanje

4. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: - tožeča stranka kot izvajalec in tožena stranka kot naročnik sta dne 30. 6. 2003 sklenili pogodbo P ... za dobavo tehnološke opreme distribucijskega centra vodenja (DCV) in oddaljenih delovnih mest (ODM) – pogodba; - dne 19. 12. 2007 sta pravdni stranki sklenili pisni dokument, imenovan „Sporazum“, v katerem sta se med drugim dogovorili, da za dela, ki jih je na podlagi pogodbe opravila tožeča stranka, tožena stranka dolguje še 70.985,02 evrov (z DDV 85.182,02 evrov) – sporazum; - tožena stranka je po sklenitvi sporazuma tožeči stranki plačala znesek 70.985,02 evrov z DDV.

B.

Revizijske navedbe

5. Sodišče druge stopnje naj bi se ne bilo opredelilo do navedb tožeče stranke, da je bila med strankama dogovorjena nova vrednost pogodbe, kar naj bi kazalo na to, da je med strankama ob podpisu sporazuma z dne 19. 12. 2007 prišlo do nesporazuma. „Protispisna“ naj bi bila ugotovitev drugostopenjskega sodišča, da se je tožena stranka odpovedala pogodbeni kazni. Revidentka nadalje opisuje, na kakšnih podlagah je oblikovala svojo voljo, ki jo je vodila v podpis spornega sporazuma: njena „notranja“ volja glede predmeta sporazuma naj bi ne bila takšna, kot izhaja iz razlage, ki jo je (izjavi v) sporazumu dalo sodišče. Do teh navedb, ki jih je podala že v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje, naj bi se pritožbeno sodišče ne bilo opredelilo, s čimer naj bi bila revidentki odvzeta pravica do poštenega sojenja in predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

6. Materialnopravno zmotne naj bi bile ugotovitve pritožbenega sodišča, da je revidentka ravnala nevestno in neskrbno, tožena stranka pa naj bi ob podpisu Sporazuma ravnala v dobri veri. Nelogična naj bi bila utemeljitev, da nesporazuma ni bilo, ob hkratnem stališču, da revidentka pri sklepanju sporazuma ni bila dovolj skrbna. Sodišče naj bi prekršilo tudi določbo 2. člena ZPP, saj naj bi iz utemeljitve izhajalo, da je odločalo o veljavnosti sporazuma – glede na morebitno napako volje, ne pa o njegovem obstoju, kar je zahtevala revidentka. Sodišče naj bi se tudi ne bilo izjasnilo glede zahtevka za ugotovitev, da je bila pogodba v celoti izpolnjena.

C.

Presoja utemeljenosti revizije Glede zavrženja

7. Tožeča stranka je navedla vrednost spornega predmeta glede zahtevka za ugotovitev, da je izpolnila vse svoje pogodbene obveznosti, na 500,00 evrov, in glede zahtevka za izdajo dokumenta o začasnem prevzemu ravno tako na 500,00 evrov Po določbi 490. člena ZPP revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 200.000,00 evrov. V primeru objektivne kumulacije zahtevkov se za ugotovitev pravice do revizije uporabijo pravila 41. člena ZPP – razen če je odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke, ali če so posamezni zahtevki med seboj tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku. Odločitev o teh dveh zahtevkih ni na ta način povezana z dajatvenim zahtevkom (579.549,03 evrov), glede katerega je revizija dovoljena. Revizija v tem delu zato ni dovoljena in jo je sodišče zavrglo (prvi odstavek 374. člena ZPP).

Glede zavrnitve

8. Sodišče druge stopnje ni storilo kršitev določb pravdnega postopka. Kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, okoliščina, ali je bila med strankama dogovorjena nova vrednost pogodbe, ni odločilna in se sodišču do tega ni bilo treba opredeliti. Ugotovitev drugostopenjskega sodišča, da se je tožena stranka odpovedala pogodbeni kazni, ni „protispisna“ - ta ugotovitev izhaja iz 4. člena sporazuma. Sodišče se je - kot bo razvidno iz obrazložitve v nadaljevanju – opredelilo do tega, kakšna je bila „notranja“ to je resnična revidentkina volja. Sodišče se je – v zvezi z opravičljivostjo njene morebitne zmote – opredelilo tudi do navedb tožeče stranke o podlagah, na katerih naj bi bila oblikovala svojo voljo (glej zlasti prvi odstavek na 5. strani obrazložitve). Utemeljevanje opravičljivosti zmote je, kot bo vidno v nadaljevanju, nepotrebno, podpira pa ugotovitev sodišča, da do zmote sploh ni prišlo. Na očitke o zmotni uporabi materialnega prava ter smiselno o kršitvi 2. člena ZPP odgovarja revizijsko sodišče v nadaljevanju te obrazložitve.

9. Tožeča stranka utemeljuje svoje zahtevke na nesporazumu, do katerega naj bi bilo prišlo pri sklepanju sporazuma. Do nesporazuma pride, kadar sta stranki prepričani, da se strinjata, dejansko pa je med njima nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi ali predmetu obveznosti.(1) V primeru nesporazuma se šteje, da pogodba ni bila sklenjena.(2)

10. Pomen določbe o nesporazumu (različno) razlagajo številni teoretiki.(3) Razlage bi v grobem lahko razdelili na a) tiste, ki vidijo bistvo nesporazuma v tem, da se razlikujeta izjavi strank(4) (zmotno je le prepričanje – obeh – strank, da se izjavi skladata, in b) tiste, ki štejejo nesporazum kot posebno obliko zmote, torej napake v volji – praviloma ene – pogodbene stranke.(5) Sodna praksa doslej ni dala jasnega in enoznačnega odgovora glede razlage navedene določbe.

11. Zakon o obligacijskih razmerjih je nesporazum urejal v 63. členu, v V. Poglavju z naslovom Napake volje. Teoretiki, ki so nesporazum razlagali kot neskladje med izjavama (disenz), so opozarjali na neustreznost takšne uvrstitve določbe. Pri disenzu naj bi ne šlo za napako volje, šlo naj bi za položaj, ko ni bilo učinkovite izjave volje.(6) Posebnost primera, ki morda upravičuje uvrstitev pravila v poglavje o napakah volje, pa naj bi bila v tem, da stranki zmotno menita, da se izjavi ujemata.(7) OZ je določbo o nesporazumu uvrstil v 16. člen, ki se nahaja v I. Poglavju z naslovom Soglasje volj – kar naj bi bilo v skladu z zgoraj opisanimi spoznanji.(8)

12. Revizijskemu sodišču se v tem primeru ni bilo treba opredeliti glede vprašanja, ali določba 16. člena ureja disenz – v pomenu, da se ne ujemata izjavi volje ali pa gre za posebno vrsto zmote – kot napake volje v primerih, ko se izjavi sicer ujemata. V obeh primerih je zahtevek neutemeljen.

Nesporazum kot disenz

13. Za neujemanje izjav volje nesporno ne gre: obe stranki sta podpisali isti dokument in s tem izrazili enako voljo. Sporazum, tako kot je izjavljen, ne pušča dvomov o naravi, podlagi in predmetu (medsebojnih) obveznosti. Na disenz se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati.

Nesporazum kot posebna vrsta zmote

14. Izpodbijana sodba je materialnopravno pravilna tudi, če nesporazum razložimo kot posebno vrsto zmote.(9) Tožnik je zatrjeval, da je bila njegova volja ob sklepanju sporazuma, naj se dogovor o obveznosti tožene stranke nanaša samo na 35% posla ter da se tudi ne nanaša na 10% zadržanega zneska po dotlej izdanih fakturah. Njegova resnična volja glede predmeta sporazuma naj bi torej ne bila takšna, kot domnevno izhaja iz navzven izjavljene volje, da se s sporazumom ureja celotno pogodbeno razmerje.

15. Sodišče druge stopnje je ugotovilo in prepričljivo utemeljilo, da do razhajanja med revidentkino oblikovano in v sporazumu izjavljeno voljo sploh ni moglo priti (glej sklepno ugotovitev na dnu 4. strani izpodbijane sodbe). V nadaljevanju je sodišče sicer res navajalo argumente, zakaj bi bilo drugačno revidentkino razumevanje predmeta sporazuma neopravičljivo (prvi in drugi odstavek na 5. strani). Ob predhodni ugotovitvi, da nesporazuma ni bilo, sodišču res ne bi bilo treba utemeljevati, zakaj bi bil ta, če bi do njega prišlo, neopravičljiv. So pa argumenti sodišča tudi glede tega prepričljivi in lahko služijo kot podpora ugotovitvi, da nesporazuma ni bilo. Tudi sklicevanje na to, kako je ustrezno razumna in skrbna oseba mogla in morala razumeti vsebino jasno zapisanih in enostavnih pogodbenih določb, lahko služi kot utemeljitev, kakšna je bila resnična volja pogodbenika – kar je sicer stvar notranjega miselnega procesa posameznika in neposrednim dokazom zaenkrat nedostopno vprašanje dejanskega stanja.

16. Sodišče druge stopnje je argumentirano razložilo tudi, kakšna volja izhaja iz tega, kar sta stranki izjavili (zapisali in podpisali) v sporazumu. Objektivni pomen določbe 4. člena pogodbe je jasen: znesek 70.985,02 evrov je zbir vseh neporavnanih obveznosti naročnika (tožene stranke) do izvajalca (tožeče stranke). Nadaljevanje te določbe, da je pri dogovoru o tem znesku upoštevano, da naročnik ne bo uveljavljal pogodbene kazni in ne bo unovčil bančne garancije za dobro izvedbo posla, še utrjuje razlago, da bo naročnik s plačilom tega zneska izpolnil celotno obveznost po pogodbi. V nadaljevanju je sodišče ugotovilo, da revidentkina resnična volja glede predmeta sporazuma ni mogla biti drugačna od tako izjavljene, zato je utemeljeno zavrnilo zahtevek, naj se ugotovi, da sporazum zaradi nesporazuma ni bil sklenjen.

17. Glede na navedeno je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, zato jo je zavrnilo.

18. Odločba o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Znesek 5.280,00 eurov predstavlja stroške, ki jih je imela tožena stranka z zastopanjem pri vložitvi odgovora na revizijo, odmerjene skladno z odvetniško tarifo. Od priznanih stroškov gredo toženi stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006).

Op. št. (1): Člen 16 OZ. Enako je nesporazum definiral ZOR v 63. členu.

Op. št. (2): Člen 16 OZ. Člen 63. ZOR je isto povedal nekoliko drugače: … pogodba ne nastane.

Op. št. (3): Glej o tem obširno pri Dolenc, Napake volje pri sklepanju pravnih poslov, CZ, Ljubljana, 2003, strani 170 do 177. Op. št. (4): Po Dolencu: Cigoj, Geč – Korošec, z nekaj pomisleki Strohsack, Šmaljcelj, Vizner, Polajnar – Pavčnik.

Op. št. (5): Po Dolencu: Perović. Dolenc, navedeno delo, stran 177, v tej „povsem ponesrečeni ubeseditvi“ vidi hibrid med zmoto oviro in prikritim disenzom. Prepričljivo opozarja, da je uzakonitev posebne vrste disenza nepotrebna, saj vse disenze z enako posledico ureja že določba 15. člena – stran 173. Op. št. (6): Glej npr. Cigoj, navedeno delo, stran 260; Polajnar – Pavčnik, Neveljavnost pogodb, Podjetje in delo 5/1996 stran 592 – glej vire, ki jih avtorica navaja v op. št. 19; V. Gorenc, ZOO s komentarom, stran 84 – ta navaja, da je nesporazum urejal že ODZ v paragrafu 869: „... ako … se obljuba sprejme pod drugimi določbami, kakor pod onimi, pod katerimi je storjena, pogodba ne nastane“.

Op. št. (7): Tako na primer Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, I. knjiga, stran 260. Op. št. (8): Polajnar – Pavčnik, navedeno delo, stran 592. Op. št. (9): Tako bi se dalo razumeti številne odločbe VS, nazadnje n. pr. zadeva II Ips 237/2009 z dne 18. 10. 2012.