Jedro

Označba klošar v konkretnem primeru ni pomenila nikakršne vrednostne sodbe, temveč označbo načina življenja oziroma označbo dejstva, da nekdo pač trajneje živi na barki. Sam pojem brezdomstva zajema številne različne kategorije, med katere spadajo tudi ljudje, ki živijo v nestandardnih oziroma neprimernih bivališčih. Med brezdomce so razvrščeni tudi posamezniki, pri katerih je brezdomstvo občasen pojav. Vsekakor pojem brezdomec oziroma klošar ni definiran ali odvisen od tega, ali ima posameznik prijavljeno stalno prebivališče. Tudi ni res, da označba klošar v našem okolju nosi negativno vrednostno konotacijo. Četudi bi ta označba bila žaljiva, bi sodišče moralo upoštevati meje varovanja časti in dobrega imena, ko je tako varstvo v koliziji s pomembnejšimi interesi, opredeljenimi v 3. odstavku 169. člena KZ. Ustavno je zagotovljena svoboda izražanja, ki je ena od temeljev svobodne demokratične družbe in je tej pravici dana večja teža, kot varstvu časti in dobrega imena.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba in vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in vmesno sodbo pod I. točko izreka kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je prva tožena stranka dolžna plačati 20.864,63 EUR, z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje do plačila, pod II. točko izreka je z vmesno sodbo ugotovilo, da je drugo tožena stranka v celoti odgovorna za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela zaradi televizijskega prispevka o 12-metrski barki, ki so jo v S. z. močni sunki burje odtrgali iz sidrišča in vrgli na skale, in o klošarjih, ki sta našla zatočišče na barki, objavljenega v informativni oddaji ... na programu P. T.. Pod III. točko izreka pa je tožeči stranki naložilo v povrnitev prvi toženi stranki pravdne stroške v višini 1.567,35 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo in vmesno sodbo sta se v roku pritožili tožeča in drugo tožena stranka, tožeča zoper zavrnilni in stroškovni del in drugo tožena zoper vmesno sodbo o njeni odgovornosti po temelju.

Tožeča stranka se pritožuje iz vseh vseh pritožbenih razlogov in smiselno predlaga, da sodišče prve stopnje odločitev s sodbo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zahtevek utemeljen tudi zoper prvo toženo stranko, saj je novinar napisal, da sta na barki občasno živela moški in ženska brez stalnega bivališča in da gre za čudaška S. in njegovo partnerico A.K.. Tožnik poudarja, da ni prav nič čudaški in da ga je ta izjava močno prizadela in da tudi nikoli ni dalj časa bival na barki, saj je to tudi nemogoče zaradi zimskih razmer. V drugem članku je bilo napisano, da naj bi 44-letni S. K. iz R. S. zažgal svojo barko. S takim zapisom so ga lahko vsi znanci prepoznali. Zaradi vsebine člankov se je tudi zdravil pri psihiatrih.

Tudi drugo tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče vmesno sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podredno, da jo razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da iz izreka sodbe ni razvidno, kdaj naj bi druga tožena stranka v svoji informativni oddaji objavila sporen prispevek, čeprav je trenutek objave prispevka ključen za presojanje morebitne odškodninske odgovornosti pritožnice. Zgolj v obrazložitvi se navaja datum prispevka dne 14.12.2001 oziroma 15.12.2001, vendar tudi s tako navedbo točen datum ni pojasnjen. Tožnik je celo izrecno zatrjeval, da je bil prispevek objavljen 29.3.2002. V spornem prispevku pritožnice se ne omenja ime in priimek tožnika ali njegove partnerke, niti nobeden od njiju ni prikazan. Vsebuje povsem skopo informacijo, da naj bi na barki zatočišče našla klošarja, pri čemer te besede niso bile uporabljene z namenom zaničevanja ali diskreditacije tožnika. Brez temelja pa je sodišče prve stopnje v nadaljevanju ocenilo, da sporni prispevek predstavlja neopravičen poseg v tožnikovo čast. Časti in dobrega imena namreč ni mogoče obravnavati ločeno na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ker gre za dva pola celostne vrednote, ki se med seboj prepletata in dopolnjujeta. Tudi sodna praksa in teorija stojita na stališču, da se napad na čast in ugled (dobro ime) ocenjuje tudi z objektivnega vidika, torej ne le na podlagi subjektivnega doživljanja časti. Tožnik navaja, da je trpel duševne bolečine zato, ker so ga na podlagi inkriminiranih člankov vsi v okolju prepoznali in pričeli obravnavati kot brezdomca in klošarja. V dokaznem postopku ta trditev ni bila ugotovljena in se sodišče o tem tudi ni opredelilo. Iz izpodbijane sodbe nadalje ni mogoče ugotoviti, da bi sodišče presojalo in ugotavljalo, ali je bil tožnik v sporni informaciji sploh prepoznaven. Tožnikovo ime se v prispevku ni omenjalo, niti ni bil prikazan. Namen avtorjev prispevka je bilo izključno poročilo o nenavadnem dogodku v zvezi s plovilom, pri čemer sama besedna zveza, da sta na barki zatočišče našla klošarja, v konkretnem primeru nikakor ni pomenila negativne vrednostne konotacije konkretne in prepoznavne osebe. Sama izpodbijana sodba ugotovi, da sta tožnik in njegova partnerka "nekoliko čudaška". Po prepričanju pritožnice je vrednostno enako mogoče ocenjevati tudi sporno skopo informacijo, da sta na barki našla zatočišče klošarja. Tudi ta informacija ni bila podana z namenom zaničevanja, kar je sicer ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Povsem neobičajno za naše razmere je, da nekdo, ne glede na to, ali ima svoje stalno (prijavljeno) prebivališče ali ne, izbere takšen način življenja, katerega je mogoče označiti tudi kot potepuški način oziroma življenje, ki je podobno življenju brezdomca. Označba klošar v konkretnem primeru ni pomenila nikakršne vrednostne sodbe, temveč označbo načina življenja oziroma označbo dejstva, da nekdo pač trajneje živi na barki. Sam pojem brezdomstva zajema številne različne kategorije, med katere spadajo tudi ljudje, ki živijo v nestandardnih oziroma neprimernih bivališčih. Med brezdomce so razvrščeni tudi posamezniki, pri katerih je brezdomstvo občasen pojav. Vsekakor pojem brezdomec oziroma klošar ni definiran ali odvisen od tega, ali ima posameznik prijavljeno stalno prebivališče. Tudi ni res, da označba klošar v našem okolju nosi negativno vrednostno konotacijo. Četudi bi ta označba bila žaljiva, bi sodišče moralo upoštevati meje varovanja časti in dobrega imena, ko je tako varstvo v koliziji s pomembnejšimi interesi, opredeljenimi v 3. odstavku 169. člena Kazenskega zakonika (KZ). Ustavno je zagotovljena svoboda izražanja, ki je ena izmed temeljev svobodne demokratične družbe in je tej pravici dana večja teža, kot varstvu časti in dobrega imena. Proučevalec informacije je imel nedvoumno utemeljen razlog verjeti v resničnost objavljene vsebine. Vse to ima za posledico, da v ravnanju drugo tožene stranke ni bilo protipravnosti. Če je sodišče prve stopnje ugotovilo, da s svojimi članki ni protipravno posegla v čast in dobro ime toženca prva tožena stranka, bi to moralo še toliko bolj ugotoviti za drugo toženo stranko glede njenega prispevka. Neutemeljen je očitek izpodbijane sodbe drugo toženi stranki, da ta ni izkazala, na podlagi katerih informacij naj bi avtor prispevka lahko utemeljeno sklepal o resničnosti objavljene vsebine. Sam tožnik je namreč v tožbi zatrjeval, da je ves svoj prosti čas preživel na barki in da je imel z Zavodom za zaposlovanje sklenjeno pogodbo, na podlagi katere je dobil sredstva za samozaposlitev. Ves ta čas naj bi usposabljal barko, s partnerko pa sta lovila morske plodove za lastno prehrano. Zgolj podatek o tem, da je imel tožnik v spornem času prijavljeno stalno prebivališče, ne bi z ničemer omajalo dejanskih ugotovitev, da je pač tožnik več let najpogosteje bival na barki. Nenazadnje je znano, da ima tudi vsak brezdomec oziroma klošar lahko prijavljeno stalno prebivališče. Tudi iz izvedenih dokazov v tej pravdi izhaja, da je bil podatek o "moškem brez stalnega prebivališča" sporočen javnosti s strani PU Koper, torej s strani vira, glede katerega so imeli novinarji upravičen razlog verjeti, da je verodostojen in teh podatkov niso bili dolžni še sami preverjati. Drugo tožena stranka je pravna oseba in lahko odgovarja za svoje delavce le na podlagi oziroma pod pogoji iz 147. in 148. člena OZ oziroma 170. do 171. člena ZOR. Tožeča stranka ni podala nikakršne relevantne trditve glede odgovornosti drugo tožene stranke. V spornem času je ta imela vrsto sodelavcev, ki so bili angažirani na različnih pogodbenih podlagah, med njimi tudi taki s statusom samostojnih novinarjev. V postopku ni bilo zatrjevano, niti izkazano, da bi sporni prispevek sestavil avtor, ki je bil takrat v odvisnem razmerju z drugo toženo stranko. Sodišče prve stopnje prezre tudi določbe Zakona o medijih, ki jih sicer citira v uvodnem delu obrazložitve sodbe, in iz katerih izhaja, da dejavnost medijev temelji na osebni odgovornosti novinarjev oziroma drugih avtorjev prispevkov za posledice svojega dela. Izpodbijana sodba na nobenem mestu ne pojasni, zakaj sodišče pri odločanju ni upoštevalo teh določb. Eden od temeljnih pogojev za odškodninsko odgovornost je tudi ta, da je oškodovancu zatrjevana škoda sploh resnično nastala. O obstoju zatrjevane škode pa izpodbijana sodba nima ustreznih razlogov. V sodbi se zgolj ugotavlja, da sodišče ne dvomi, da je tožnika uporaba besede klošar v televizijski oddaji prizadela in da je zato utrpel duševne bolečine, kar naj bi tožnik sam izpovedal. Vendar takšna dokazna ocena ni prepričljiva in je ni mogoče preizkusiti. Tožnik je namreč ves čas zatrjeval, da naj bi mu zatrjevane duševne bolečine povzročili obe toženi stranki, torej vsaka s svojimi prispevki, pri čemer je tožnik celo večji del tožbenih navedb posvetil kršitvam s strani prvo toženke. Tožnik je tudi sam navedel, da mu je duševne bolečine povzročil zlasti odziv okolja, ki naj bi bil posledica vseh spornih objav. Tudi o tem izpodbijana sodba nima razlogov. V postopku tudi številne trditve tožnika niso bile potrjene tako, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo celo v nasprotju s trditveno podlago tožbenega zahtevka in v zvezi s tem predlaganimi dokazi tožeče stranke. Pravno priznana nepremoženjska škoda, zaradi katere se lahko prizna denarna odškodnina, je le tista, ki jo opravičujejo okoliščine primera, zlasti pa ugotovljena stopnja bolečin ter njihovo trajanje. Tudi o tem sodba nima razlogov. Sodišče namreč mora pojasniti, na osnovi česa je oziroma kako je prišlo do določenega spoznanja, saj je le v tem primeru njegovo odločitev mogoče razumeti in preizkusiti. Protipravno ravnanje samo še ne daje podlage za ugotovitev odškodninske odgovornosti osebe, ki je kršila normo, če med dopustnim ravnanjem in nastalo škodo ne obstoji vzročna zveza. Trditveno in dokazno breme o obstoju le-te pa nosi tožeča stranka. O obstoju vzročne zveze izpodbijana sodba nima razlogov.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo drugo tožene stranke zavrača njene pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke: Zakaj tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko ni utemeljen že po temelju, je obširno s prepričljivimi in argumentiranimi razlogi pravilno pojasnilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje (glej 7. do 9. stran). Pritožbeno sodišče se v odgovor pritožbi na te razloge, v izogib ponavljanju, sklicuje. Pritožba namreč ne navaja nobenega novega argumenta za podkrepitev utemeljenosti svojega zahtevka zoper prvo toženko po temelju, ampak le ponavlja nekatere med postopkom pred sodiščem prve stopnje podane navedbe tako, da je na vse njene pritožbene navedbe podalo odgovore že sodišče prve stopnje.

K pritožbi drugo tožene stranke: Kdaj točno je bil obravnavani prispevek objavljen, za odločitev o temelju tožbenega zahtevka zoper drugo toženko ni relevantno. V postopku namreč ni bilo navedb s strani strank, do katerih bi se moralo opredeliti sodišče prve stopnje in za opredelitev do katerih bi moralo biti znano natančno do dneva, kdaj je bil prispevek objavljen. Nesporno pa je vsem strankam postopka znano, za kateri prispevek gre. Zato je dovolj določno označen tudi v izreku izpodbijane vmesne sodbe.

Za pravilno je sprejeti postopanje sodišča prve stopnje, ko loči poseg v čast od posega v dobro ime oškodovanca, kot z razlogi tudi prepričljivo utemelji (glej 4. odstavek 10. strani izpodbijane sodbe). Nekdo je namreč lahko razžaljen, če je kdo tretji posegel v njegovo dobro ime, pa tudi, če je posegel samo v njegovo čast tako, da je bil z dejanjem razžalitve seznanjen zgolj prizadeti, ne pa tudi kdo drug v njegovi okolici. Ni podlage (ne v zakonodaji, ne v sodni praksi) za izključno enotno in celovito obravnavanje dobrega imena in časti, ali, da ni pravno priznana škoda, nastala zgolj v posledici posega v notranjo čast oškodovanca.

Izpodbijana sodba se opredeli tudi do objektivnega vidika napada na dobro ime in čast (glej drugi del 4. odstavka na 10. strani), torej je pritožba v tem delu protispisna. V istem delu in dodatno še v 2. odstavku 11. strani sodba pojasni tudi, da označba "klošar" predstavlja protipraven poseg v čast tožnika. Sodišču prve stopnje se ni bilo potrebno opredeljevati, ali je bil tožnik iz spornega prispevka okolici prepoznan, ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik v prispevku prepoznal samega sebe in da že to predstavlja poseg v njegovo pravico do časti, oziroma se v 4. odstavku na 10. strani izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje opredeli, da tožnik v prispevku ni bil prepoznaven tretjim, ko ugotovi, da s prispevkom ni bilo poseženo v njegovo dobro ime. Nadalje gre slediti razlogom sodišča prve stopnje o razliki med opredelitvijo "nekoliko čudaški" in "klošar" in ima označba "klošar" občutno negativnejšo označitev nekoga. Neumestno je, kot to počenja pritožba, enačiti pojem "brezdomec" s pojmom "klošar", ker je klošar, kot to argumentirano pojasni sodišče prve stopnje (glej 4. odstavek na 10. strani izpodbijane sodbe), brezdomec in obenem še potepuh, klatež. Da bi se poročevalec spornega prispevka lahko hitro in zakaj bi se moral prepričati o resničnosti svoje izjave, sodišče prve stopnje pravilno pojasni (glej 1. odstavek na 11. strani izpodbijane sodbe). Pritožbi je pri tem še dodati, da v prispevku "klošar" ni bil podan kot izraz mnenja, ampak kot informacija, torej v trdilni obliki. Tudi ni res, kot trdi pritožba, da v izpodbijani sodbi ni pojasnjena vzročna zveza med obravnavanim inkriminiranim dejanjem (škodno ravnanje) in nastalo škodo, ker je to storjeno v 2. odstavku na 11. strani z navedbo, da je tožnika beseda "klošar" prizadela in je zato utrpel duševne bolečine. Nenazadnje je zmotno tudi pritožbeno razmišljanje v zvezi s svobodo izražanja in varstvom dobrega imena. Označba tožnika s klošarjem je namreč bila žaljiva in obenem še neresnična. Takšna informacija pa ne more imeti pred varstvom dobrega imena in časti.

Pravna podlaga odškodninske odgovornosti druge toženke je 177. člen OZ, kar enako pojasni sodišče prve stopnje v 2. odstavku na 5. strani izpodbijane sodbe. Pritožba neutemeljeno terja pojasnitev njene odgovornosti na podlagi odgovornosti za svojega delavca, kakor tudi o odgovornosti samega avtorja prispevka. Informativna oddaja ... je oddaja pritožnice in je zato šteti, da je vse, kar je v tej oddaji predstavljenega, to storila pritožnica sama. Torej njena odškodninska odgovornost izhaja iz te podlage. Določbe Zakona o medijih o odgovornosti avtorja samega pa so uporabne, kadar se ugotavlja odškodninska odgovornost avtorja, torej ko je odškodninski zahtevek naperjen zoper avtorja prispevka.

Tožnik res vtožuje odškodnino solidarno od obeh toženk, v povezavi njunih inkriminiranih ravnanj. Pravilno bi bilo, da bi vtoževal ločeno odškodnino od vsake toženke posebej za njeno škodno ravnanje. Vendar je tu sprejeti tudi obravnavani način. Namreč sedaj, ko je zoper prvo toženko zahtevek zavrnjen, se bo v okviru postavljenega zahtevka ugotavljala le še višina odškodnine zoper drugo toženko zaradi njenega škodnega ravnanja za s tem tožniku nastalo pravno priznano škodo. Da je pritožničin obravnavani poseg v tožnikovo čast pravno priznana škoda, je pojasnjeno z navedbo v izpodbijani sodbi, da je druga toženka z besedo "klošar" tožnika prizadela in je zato utrpel duševne bolečine (glej 2. odstavek na 11. strani).

Sklepno:

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo z njima izpodbijano sodbo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje o njih lahko odločilo glede na končni uspeh v pravdi.