Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica zahteva vrnitev posojila, ki ga je nakazala na poslovni račun toženke dne 11. 6. 2015 v višini 100.000 EUR, skupaj z dogovorjenimi pogodbenimi obrestmi.

2. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da je dolžna tožnici plačati znesek v višini 111.780,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 100.000 EUR od 22. 10. 2017 dalje do plačila in od zneska 11.780,82 EUR od 30. 5. 2018 dalje do plačila. V drugačnem obrestnem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje zavrglo, zoper ugodilni del sodbe pa zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo.

4. Zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje toženka vlaga predlog za dopustitev revizije, v katerem Vrhovnemu sodišču zastavlja naslednja vprašanja: 1) dokazovanja obstoja posojilnega razmerja med pravdnima strankama glede na obseg in vsebino procesnega gradiva, ki je bilo podlaga za odločitev sodišča; 2) ali je zahtevek tožnice, ki temelji na tezi, da je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba, na podlagi katere mora toženka tožnici vrniti prejeti znesek posojila skupaj s pripadki, utemeljen ob upoštevanju dejstev: a) da ni bila sklenjena pisna posojilna pogodba, b) da med pravdnima strankama takšen dogovor ni bil sklenjen, in c) da se je zakoniti zastopnik toženke na zatrjevani datum sklenitve posojilne pogodbe nahajal v tujini; 3) ali je sodišče kršilo 8. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s tem, ko je glede obstoja posojilnega razmerja odločilo diametralno nasprotno kot v predhodnem sojenju; 4) ali mora biti s tožbenimi trditvami začrtan okvir pravotvornih dejstev, ki jih je sodišče dolžno upoštevati (7., 108. in 212. člen ZPP); 5) ali lahko sodišče upošteva dejstva, ki jih tožnica v tožbi z dne 29. 5. 2018 ni zatrjevala, ampak je o njih zgolj izpovedala; 6) ali je bila posojilna pogodba res sklenjena, čeprav je tožnica trditve o kraju in času sklenitve pogodbe spreminjala glede na podane ugovore toženke; 7) ali je mogoče toženki, potem ko je bil na njen poslovni račun nakazan denarni znesek, očitati neskrbno ravnanje, čeprav o posojilnem razmerju ni obstajala pisna listina; to dejstvo namreč kaže na neskrbno ravnanje tožnice kot posojilodajalke; 8) ali sklepanje poslov in izvajanje tako visokih denarnih nakazil ustreza standardu povprečne skrbnosti v pravnem prometu; 9) ali dejanska okoliščina, da ne obstaja pisna posojilna pogodba, dopušča prilagajanje trditev tožnice njenim potrebam, ob upoštevanju, da je predmet dokazne ocene le v postopku predloženo gradivo; 10) ali je podan dokazni standard iz 8. člena ZPP; 11) ali je podana obveznost toženke, čeprav je dokazala, da je v tem poslu nastopala zgolj kot prenakazovalka in ne kot posojilojemalka ter da je posojilo dejansko najel A. A.; 12) ali je dokazno breme o obstoju posojilnega razmerja na tožnici; 13) ali je pri ustni posojilni pogodbi izkazano soglasje volj; 14) ali je dokazano, da se je B. B. dogovarjal z C. C.; in 15) ali so bile bistvene sestavine posojilne pogodbe (569. člen Obligacijskega zakonika) res dogovorjene ter ali bi jih morala tožnica navesti že v tožbi, da bi toženka nanje lahko argumentirano odgovorila.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa prvi odstavek 367.a člena ZPP, je Vrhovno sodišče zavrnilo predlog v skladu z drugim odstavkom 367.c člena ZPP.

7. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).