Jedro

V II. točki sodbe je sodišče prve stopnje delno zavrnilo obrestni zahtevek tožeče stranke, zato tožena stranka v tem obsegu nima pravnega interesa za vložitev pritožbe, ta je nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP), zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo (prvi odstavek 346. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba zoper I. in III. točko sodbe se zavrne in se v tem obsegu sodba sodišča prve stopnje potrdi, pritožba zoper II. točko pa se zavrže. II. Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki pod I. naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati glavnico 111.780,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 100.000,00 EUR od 22. 10. 2017 in od 11.780,82 EUR od 30. 5. 2018. Pod II. je v drugačnem obrestnem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, pod III. pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške, o njihovi višini pa bo odločeno po pravnomočnosti sodbe.

2. Takšno sodbo s pravočasno pritožbo v celoti izpodbija tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom spremembe izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno njene razveljavitve in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba zoper I. in III. točko sodbe je neutemeljena, pritožba zoper II. točko sodbe pa je nedovoljena.

5. V II. točki sodbe je sodišče prve stopnje delno zavrnilo obrestni zahtevek tožeče stranke, zato tožena stranka v tem obsegu nima pravnega interesa za vložitev pritožbe, ta je nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP), zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo (prvi odstavek 346. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je v tem pravdnem postopku na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče povzema vse pravilne ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja:

7. Pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu res ni zapisalo, da mora sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju tožbenemu zahtevku ugoditi, je pa dalo navodila, ki se jih je sodišče prve stopnje v celoti držalo in jih upoštevalo, o zadevi pravilno odločilo in ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Zmotna so pritožbena izvajanja, da je sodišče prve stopnje samo dopolnilo tožbeni zahtevek, saj je le delno zavrnilo postavljeni obrestni zahtevek in obresti od zneska 11.780,82 EUR dosodilo od 30. 5. 2018 namesto od 22. 10. 2017, kakor je zahtevala tožeča stranka. Zaradi delne zavrnitve obrestnega zahtevka je moralo sodišče prve stopnje izrek oblikovati tako, kakor ga je.

9. Med pravdnima strankama je nesporno, da je tožeča stranka na poslovni račun tožene stranke 11. 6. 2015 izvedla nakazilo 100.000,00 EUR kar je tudi dokazano z listino na list. št. A2, iz katere izhaja, da je tožnica na TRR tožene stranke 11. 6. 2015 nakazala 100.000,00 EUR, kot namen nakazila pa navedla posojilo.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila posojilna pogodba sklenjena med tožnico, ki jo je po pooblastilu zastopal njen mož M.L. in toženo stranko, ki jo je zastopal njen zakoniti zastopnik M.M. Pritožbena izvajanja, da tožena stranka s tožečo ni sklenila posojilne pogodbe se tako izkažejo za neutemeljena. Pooblastilno razmerje med tožnico in M.L. je tožeča stranka zatrjevala pravočasno na prvem naroku za glavno obravnavo in ga tudi dokazala s svojim zaslišanjem in zaslišanjem prič M.L. in M.K.. M.L. se je torej o posojilu dogovarjal z zakonitim zastopnikom tožene stranke v imenu in za račun tožnice, ta pa je pogodbo odobrila najkasneje s tem, ko je dogovorjeni znesek nakazala na TRR tožene stranke. Dopis z dne 24. 4. 2018 je bil toženi stranki poslan na njen poslovni naslov priporočeno, sicer pa dejstvo, ali je tožena stranka dopis prejela ali ne, na odločitev v tej pravdni zadevi nima nobenega vpliva.

11. Tožeča stranka je pravočasno, pred prvim narokom za glavno obravnavo navedla vse potrebno glede ravnanja M.L. in M.K., zato je neutemeljena pritožbena graja, da to v tožbi ni navedeno. Tožnica je sklenitev pogodbe, ki jo je sklenil M.L. kot njen pooblaščenec v njenem imenu in za njen račun odobrila naknadno (prvi odstavek 73. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), zato je logično, da ni poznala podrobnosti o sklepanju pogodbe.

12. Neutemeljena so tudi pritožbena izvajanja, da v kolikor M.L. pooblastila ni imel je pogodbo sklenil v svojem imenu. To ne drži M.L. je pogodbo sklenil v imenu in za račun tožnice, ta pa je pogodbo naknadno odobrila, kar je dokazano že z nespornim dejstvom, da je toženi stranki nakazala znesek 100.000,00 EUR s pripisom, da gre za posojilo. Tožeča stranka je izpolnila pogodbo, ki jo je v njenem imenu in za njen račun sklenil pooblaščenec M.L., torej jo je odobrila naknadno, kar zadostuje za njeno veljavnost. Tožena stranka je imela v času posojila na svojem TRR res denar, vendar to ne pomeni, da posojenih 100.000,00 EUR ni potrebovala.

13. Ne drži, da tožeča stranka ni trdila, da bi se glede sklenitve ustne pogodbe z zakonitim zastopnikom tožene stranke dogovarjal kdo drug saj je tožeča stranka te trditve postavila na prvem naroku za glavno obravnavo - v imenu tožeče stranke sta se dogovarjala M.L. in M.K..

14. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je bil M.M. 11. 6. 2015 odsoten iz Maribora (v Zadru), zato je ugotovilo drugačen termin sklenitve pogodbe, kar pa na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivalo.

15. Nakazilo denarja s pripisom posojilo ni le indic, da je šlo za posojilo, ampak jasno izražen namen osebe, ki je denar nakazala, to je tožnice. Tožnica je tako z nakazilom kot tudi z izpovedbami prič (M.L., M.K.) obstoj posojilne pogodbe dokazala.

16. Sodišču prve stopnje ni bilo potrebno obrazložiti zakaj je tožena stranka posojilo potrebovala, vsekakor pa je s prejetim denarjem razpolagala in ga ni vrnila tožeči stranki, kar bi vsaka povprečno skrbna oseba storila, če ne bi vedela zakaj je denar prejela.

17. V nadaljevanju se pritožba sklicuje na priloženo strokovno mnenje Inštituta za nepremičninsko pravo Maribor o dokazovanju obstoja posojilnega razmerja med pravdnimi strankami. Pritožbeno sodišče se do tega mnenja ne bo opredelilo, saj razpolaga s strokovnim znanjem iz obligacijskega prava, ki je potrebno za odločitev v tej pravdni zadevi, avtor mnenja pa je priznan strokovnjak iz stvarnega prava. Taka in podobna mnenja izdelana na željo ene pravdne stranke in prirejena njenim željam, na odločitev sodišča ne smejo vplivati. Sodniki smo pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni, vezani smo na ustavo in zakon (125. člen Ustave Republike Slovenije).

18. Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

19. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP). tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (155. člen ZPP).