Jedro

Upravno sodišče je v svojem postopku presojalo zakonitost izpodbijanega sklepa, ki temelji tako na ugotovitvi, da pritožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih pritožnik v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško, kot tudi, da na podlagi njegovih navedb ni mogoče zaključiti, da obstajajo na njegovi strani takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški zaradi utemeljene verjetnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Pri tem je ob preizkusu obeh navedenih vidikov presodilo, da ne obstaja nobena od okoliščin, ki bi vodila do sklepa, da bi za tožnika obstajala nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Te presoje pritožnik po vsebini ne izpodbija niti ne predlaga izvedbe dokazov, ki bi lahko vodili do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Pritožba zoper sodbo (I. točko izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1/2024-12 z dne 8. 1. 2024 se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s sodbo zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-6202/2023/8 (1221-02) z dne 27. 12. 2023, s katerim je ta organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III.1 S sklepom je ugodilo tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe in izvršitev prej navedene odločbe (pravilno sklepa - o.p. Vrhovno sodišče) toženke zadržalo do pravnomočne odločitve v upravnem sporu (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi se je Upravno sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicevalo na razloge izpodbijanega sklepa ter presodilo, da je sklep toženke zakonit in pravilen. Kot pravilne je potrdilo ugotovitve toženke, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška, ki je potrdila njegov ponovni sprejem. Pritrdilo je tudi stališču, da za predajo ni ovir, saj v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema prosilcev za azil in obravnavanja njihovih prošenj, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije (v nadaljevanju Listina EU).

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper sodbo (I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa) vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se ne strinja, da se mu ni odobrila mednarodna zaščita zaradi predaje Hrvaški in želi še enkrat izpostaviti, kar je bilo izpostavljeno že v tožbi. Nasprotuje stališču Upravnega sodišča iz 19. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa, pri tem pa se sklicuje na navedbe, ki naj bi jih podal že v tožbi, konkretno glede sodbe SEU v zadevi C.K. in drugi proti Sloveniji. Ob sklicevanju na sodno prakso Upravnega sodišča in Ustavnega sodišča, ki naj je Upravno sodišče ne bi upoštevalo, trdi, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III), in utemeljuje, da niso zgolj sistemske pomanjkljivosti pogoj za varstvo pred nečloveškim ravnanjem oziroma za izpodbijanje domneve o varnosti v državah članicah Evropske unije (v nadaljevanju EU). Trdi, da obstaja utemeljen razlog, da bi ob predaji Republiki Hrvaški utrpel resno škodo in je treba zato njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati v Sloveniji. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, in podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba zoper sodbo (I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa) ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je pritožnikova trditev, da je že v tožbi navedel sodbe, iz katerih izhaja, da zgolj sistemske pomanjkljivosti ne morejo biti pogoj za varstvo pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja (konkretno glede sodbe SEU C-578/16 PPU z dne 17. 2. 2017 v zadevi C. K. in drugi proti Sloveniji), protispisna, saj se v tožbi ni skliceval niti na navedeno niti na katerokoli drugo odločitev SEU. V prej navedeni sodbi je sicer SEU zapisalo, da je treba člen 4. Listine EU razlagati tako, da je mogoče predajo prosilca za azil v okviru Uredbe Dublin III opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu člena 4 Listine. Vendar pa pritožnik niti v tožbi niti v pritožbi ni navedel nobenih osebnih okoliščin, še najmanj pa takih (denimo zdravstvenega stanja) zaradi katerih bi njegova predaja Republiki Hrvaški v skladu z Uredbo Dublin III zanj lahko povzročila nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine. Poleg tega Vrhovno sodišče poudarja, da pritožnik v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da bi ob predaji Republiki Hrvaški utrpel resno škodo, vendar pa te škode ne konkretizira.

7. Tudi sicer pa Vrhovno sodišče glede pritožnikovih navedb, da je treba kot oviro pri predaji prosilcev za mednarodno zaščito na podlagi Uredbe Dublin III, poleg sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki upoštevati tudi druga dejstva, ki bi lahko povzročila nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja, poudarja, da je navedena razlaga materialnega prava v splošnem pravilna, vendar pa navedeni pritožbeni ugovor ne more vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi. Upravno sodišče namreč svoje odločitve sploh ni oprlo na drugačno razlago Uredbe Dublin III, pač pa je, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, glede tega imelo enako stališče, kot ga uveljavlja pritožnik v pritožbi. Upravno sodišče je namreč v svojem postopku presojalo zakonitost izpodbijanega sklepa, ki temelji tako na ugotovitvi, da pritožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih pritožnik v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško, kot tudi, da na podlagi njegovih navedb ni mogoče zaključiti, da obstajajo na njegovi strani takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški zaradi utemeljene verjetnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.2 Pri tem je ob preizkusu obeh navedenih vidikov presodilo, da ne obstaja nobena od okoliščin, ki bi vodila do sklepa, da bi za tožnika obstajala nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Te presoje pritožnik po vsebini ne izpodbija niti ne predlaga izvedbe dokazov, ki bi lahko vodili do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Pritožnik ne more uspeti niti s pritožbenimi navedbami o siceršnji nepravilni uporabi drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, saj ostajajo zgolj na splošni ravni, so nejasne in nekonkretizirane, poleg tega pa niti niso v zvezi z razlogi izpodbijane sodbe in sklepa, zato tudi Vrhovno sodišče nanje ne more odgovoriti drugače kot na splošni ravni, namreč, da kršitve te določbe ni zaznalo.

9. Enako Vrhovno sodišče ugotavlja v zvezi s pritožnikovim sklicevanjem na obrazložitev odločbe Ustavnega sodišča Up-613/16 z dne 28. 9. 2016, saj vzporednic med zadevama ni videti, sam pa jih tudi ne navaja. Stališča iz navedene odločbe Ustavnega sodišča so bila presežena s sodbo SEU v zadevi C-578/16, _C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji,_ z dne 16. 2. 2017, na katero se je skliceval pritožnik sam.3 Kot neutemeljeno se izkaže tudi sklicevanje na stališča iz sodbe Upravnega sodišča I U 333/2023 z dne 17. 3. 2023, saj je bila ta s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 spremenjena tako, da je bila tožba zavrnjena, Ustavno sodišče pa je z odločbo Up-919/23-20 z dne 23. 11. 2023 ustavno pritožbo zoper to sodbo Vrhovnega sodišča zavrnilo.

10. Iz navedenih razlogov in ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Prim. s 4. in 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa. 3 SEU je v nasprotju s stališčem iz navedene odločbe o obvezni uporabi t. i. klavzule suverenosti v ustaljeni sodni praksi sprejelo stališče, da sodišče države članice te države ne more prisiliti k uporabi navedene klavzule, glej npr. odločitev SEU v združenih zadevah C‑228/21, C‑254/21, C‑297/21, C‑315/21 in C‑328/21, DG in drugi proti CZA in Ministero dell’Interno, z dne 30. 11. 2023. Glej tudi odločitve Vrhovnega sodišča, npr. sodba I Up 6/2017 z dne 15. 2. 2017, sodba in sklep I Up 291/2016 z dne 10. 3. 2017.