Jedro

Sodišče ugotavlja, da se je do vseh navedb tožnika iz upravnega postopka v celoti in popolno opredelila že toženka v izpodbijanem sklepu. Tožnik pa se ni odzval vabilu na zaslišanjem v upravnem sporu. Tudi po presoji sodišča je pravilno izjave tožnika iz upravnega postopka, toženka ocenila kot take, ki zahtevane domneve iz drugega pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne dokazujejo. Utemeljeno toženka opozori, da tožnik (šele) v tožbi in zato prepozno, navaja, da naj bi iz 4 sklopov informacij o stanju na Hrvaškem glede dublinskih povratnikov (4 sklopi) izhajalo, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev odločbe Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-6202/2023/8 (1221-02) z dne 27. 12. 2023 zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter prvega odstavka 3. člena Uredbe EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je še, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, za to odgovorna država članica (2. točka izreka); da se tožnikova predaja izvrši najkasneje v 18 mesecih od 4. 11. 2023 (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 11. 10. 2023 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Prošnja). Toženka je ugotovila, da je bil tožnik, čigar istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena, 24. 9. 2023 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Na zaprosilo toženke 23. 10. 2023 za ponovni sprejem prosilcev, je toženka 4. 11. 2023 prejela odgovor, da Republika Hrvaška v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo tožnika.

3. Toženka je povzela osebni razgovor tožnika, v katerem je v bistvenem povedal: da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, ker želi naprej v Evropo, da je v Republiki Hrvaški dal prstne odtise, ne ve pa, da je zaprosil za mednarodno zaščito, da so mu po oddaji prstnih odtisov povedali, da naj zapustijo Republiko Hrvaško, da v postopku ni bilo prevajalca, da je iz angleščine v arabščino prevajal njegov prijatelj. Tožnik je še povedal, da so jih po podaji prstnih odtisov odpeljali do železniške postaje, kjer je skupaj z ostalimi šel na vlak do Zagreba in od tam v Republiko Slovenijo. Dokument, ki ga je dobil od hrvaških policistov, je dal slovenskim policistom. Ne spomni se, kje je dal prstne odtise, vendar ve, da ni bila policijska postaja niti azilni dom, odtise mu je vzela oseba, ki ni bila oblečena v uniformo. Tožnik je še povedal, da je bil v tej stavbi oseminštirideset ur. Spali so v zgornjih prostorih na tleh v sobi na blazinah, kjer je bilo tudi stranišče. Zvečer so dobili mali sok in čokoladni namaz. Tožnik je povedal, da razen s hrvaškimi policisti in osebo, ki mu je odvzela prstne odtise in so se v postopku obnašali normalno, ni imel stika z uradnimi osebami. Tožnik je še povedal, da ne želi mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, ker tam ne želi ostati.

4. Toženka je pojasnila, da bo tožnik v primeru predaje Republiki Hrvaški tja predan v okviru dublinskega postopka, ki je del postopka mednarodne zaščite, v katerem imajo prosilci zagotovljene določene pravice, med drugim tudi pravico do tolmačenja. Tožnik ne bo predan v okviru postopka, v katerem je bil tožnik v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan, zato je tožnikove izjave glede prijetja in nerazumevanja postopka na policijski postaji in glede podaje prstnih odtisov, ocenila kot neutemeljene. Toženka je izpostavila, da so glede na tožnikove izjave tožnikove izkušnje s hrvaško policijo le iz postopka, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito. To pa po oceni toženke ni razlog, da mu bodo v primeru njegove predaje Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III, kršene človekove pravice ali da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. V primeru predaje Republiki Hrvaški bodo tožnika v tej državi sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite in ne policija, po prihodu pa bo nastanjen v azilni dom, v kolikor bo seveda izrazil namero za vložitev prošnje. Toženka je ocenila, da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v to državo. Iz tožnikovih navedb toženka ni mogla zaključiti, da obstajajo na njegovi strani takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški zaradi utemeljene verjetnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Toženka je še pojasnila, da si tožnik ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Po Uredbi Dublin III mora prošnjo za mednarodno zaščito namreč obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. Toženka je po ugotovitvi, da tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ne bo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje, zato je odločila, kot je razvidno iz izreka izpodbijanega sklepa. Toženka je ugotovila, da je tožnik 3. 12. 2023 samovoljno zapustil prostore azilnega doma in se do dneva izdaje izpodbijanega sklepa v azilni dom ni vrnil niti ni pristojnemu organu ničesar sporočil. Iz obrazložitve še izhaja, da se bo pristojni organ, v kolikor se bo tožnik vrnil v Republiko Slovenijo, v skladu s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovoril o predaji prosilca, ki bo potekala na mednarodnem mejnem prehodu Obrežje. Toženka je na podlagi 29. člena Uredbe Dublin III, upoštevajoča, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom, določila, da se predaja opravi najkasneje v 18 mesecih.

_Povzetek relevantnih navedb tožnika_

5. Tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, neuporabo oz. nepravilno uporabo materialnega prava ter nepravilno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, podrejeno pa odpravo in ponoven postopek. Zahteva tudi zadržanje izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve sodišča v tem postopku.

6. Tožnik navaja, da je naslovno sodišče toženko že večkrat opozorilo, da se ne more opreti na strogo in popolno ločnico med t.i. azilnim postopkom in policijskim postopkom, kot da se problematični t.i. policijski postopki nanašajo izključno na tujce, ki "nezakonito" vstopijo na Hrvaško in niso izrazili namere za azil. Ločnica med tema dvema postopkoma, ki jo je naredila toženka, je sicer do neke meje relevantna, ne more pa biti odločilna za oceno, da velja domneva, da bo Hrvaška v primeru predaje tožnika po Uredbi Dublin III upoštevala vsa bistvena določila glede dostopa do azilnega postopka in varstvo temeljnih človekovih pravic tožnika. Tožnik izpostavlja, da je bil v azilnem postopku zgolj zelo kratek čas. Sprašuje se, kako lahko toženka tako zagotovo vedno zavzema stališče, da bo v postopku sprejema vse v redu, če pa so vedno podobne zgodbe, kako so policisti nasilni do tujcev.

7. Tožnik navaja, da se zopet sklicuje tudi na informacije o stanju na Hrvaškem glede dublinskih povratnikov, ki so bile predhodno že priložene v upravnem postopku. Navaja, da se lahko sklepa o tem, da obstajajo utemeljene domneve o sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem, tudi na podlagi poročil, ki poročajo o onemogočanju dostopu do azilnega postopka, nasilje hrvaških policistov, itd. Tako sklopi informacij prikazujejo: 1. sklop številka 1 prikazuje informacije o onemogočanju dostopa do postopkov mednarodne zaščite s strani hrvaških organov; 2. sklop številka 2 prikazuje informacije o sodbah pred nacionalnimi sodišči glede nedopustnosti vračanja prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaško in postopki pred ESČP zaradi kršenja pravic prosilcev za azil; 3. sklop številka 3 so informacije o nasilju hrvaških policistov nad begunci in 4. sklop številka 4 so informacije glede težav ljudi, ki potrebujejo psihološko pomoč.

8. Tožnik meni, da se sklepa ne da preveriti, ker ni obrazloženo oziroma toženka ni preverila ali obstajajo v Republiki Hrvaški kakšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se tožnika ne bi moglo vračati v Republiko Hrvaško. Toženka je po mnenju tožnika zgolj na kratko in sistemsko navedla, da po skrbni in natančni presoji vseh izjav prosilca ugotavlja, da njegove izjave, ki jih je podal na osebnem razgovoru v zvezi z razmerami v Republiki Hrvaški, ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v to državo. Povzema ugotovitev toženke iz izpodbijanega sklepa, da iz tožnikovih navedb ni mogoče zaključiti, da obstajajo na njegovi strani takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški zaradi utemeljene verjetnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.

9. Tožnik na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predlaga, da sodišče do pravnomočne odločitve, stanje uredi tako, da se tožnika ne preda Republiki Hrvaški. Navaja, da niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja je absolutno in glede na to, da tožnik v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kršitve 3. člena EKČP (t.i. "arguable claim"), mora učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt zagotoviti suspenzivni učinek, sicer gre za kršitev 13. člena EKČP. Ker tožba zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve ne zadrži izvršitve, bi lahko nastala situacija, ko bi tožnik uspel s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve. To bi bila kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva ter 4. odst. 5. čl. EKČP. _Trditve toženke_

10. Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep po njenem mnenju zakonit in pravilen. Poudarja, da tožbene navedbe niso utemeljene, ker iz evidence EURODAC nedvomno izhaja, da je tožnik 24. 9. 2023 ilegalno vstopil v Republiko Hrvaško in takoj po prijetju s strani policije zaprosil za mednarodno zaščito, zato je bil v Centralni sistem EURODAC vnesen najprej kot kategorija 2, kot tujec, ki je bil prijet zaradi ilegalnega vstopa in naknadno kot kategorija 1, kot prosilec za mednarodno zaščito, kar dokazuje, da tožniku že v predhodnem postopku niso bila kršena bistvena določila glede dostopa do azilnega postopka in varstva temeljnih človekovih pravic tožnika.

11. Ponavlja, da je s strani pristojnega organa Republike Hrvaške 4. 11. 2023 prejela odgovor na zahtevek za ponovni sprejem tožnika, iz katerega jasno izhaja, da Republika Hrvaška sprejema odgovornost za obravnavo tožnika v postopku za priznanje mednarodne zaščite. Toženka poudarja, da tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito 10. 11. 2023 v Republiki Sloveniji ni navedel, da bi imel v stiku s policisti v Republiki Hrvaški kakršnekoli težave. Izpostavlja, da je na osebnem razgovoru 16. 11. 2023 na vprašanje, kako se je razumel s hrvaškimi policisti in uradno osebo, ki mu je odvzela prstne odtise, tožnik odgovoril, da so se do njega obnašali normalno, prevajal pa jim je njegov prijatelj. Tožnik v postopku nikoli ni navajal morebitnih težav v Republiki Hrvaški, ki bi kakorkoli izkazovale sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema. Iz tožnikovih izjav jasno izhaja, da je Republiko Hrvaško zapustil samovoljno, saj si tam ni želel ostati. Povedal je zgolj, da si mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški ne želi. Toženka ponavlja, da si tožnik ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje, temveč odgovorno državo članico določajo merila v veljavnih predpisih.

12. Toženka še poudarja, da bo tožnik v primeru predaje Republiki Hrvaški uradno najavljen s predpisanim obrazcem s strani Evropske komisije preko DubliNET- a uradnim osebam Ministrstva za notranje zadeve, pristojnim za sprejem prošenj za mednarodno zaščito, in bo po predaji, v primeru, da bo ponovno izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, nastanjen v sprejemni center za prosilce za mednarodno zaščito.

13. Toženka v zvezi z v tožbi opredeljenimi sklopi informacij (4 sklopi) izpostavlja, da jih tožnik ni predložil predhodno v upravnem postopku niti jih ni priložil tožbi, kar toženki onemogoča, da bi se do teh domnevnih informacij sploh lahko opredelila. Kljub temu pa toženka pojasnjuje, da je že iz v tožbi navedenih sklopov jasno, da tovrstne informacije v predmetni zadevi niso relevantne in ne bi v nobenem smislu spremenile odločitve. Toženka še poudarja, da izjave tožnika v upravnem postopku niso nakazovale na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški, zato toženka ni zbirala informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema. Informacije, navedene v odgovoru na tožbo (aktualno poročilo AIDA), pa toženka uporablja kot odgovor na tožbene očitke.

**K I. točki izreka**

14. Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene priloga A1, A2, B1, B2 in v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-6202/2023. 15. Sodišče na podlagi drugega odstavka 258. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni zaslišalo tožnika, ker se ta vabilu na zaslišanje ni odzval. Tožba ni utemeljena.

16. Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla Prošnjo in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje in da bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove Prošnje, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

17. Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno med drugim tudi, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU (četrta alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1). Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

18. Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)1, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno (drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

19. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv2, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil3 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,4 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje5. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.6

20. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik na Hrvaškem še preden je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ni sporno, da je bil tožnik 24. 9. 2023 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški s strani Republike Hrvaške in ni sporno, da je Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo tožnikov. Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je za obravnavanje tožnikove prošnje na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III odgovorna Republika Hrvaška. Nesporno je tudi, da je tožnik po zapustitvi Hrvaške vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ker je Hrvaška svojo odgovornost za obravnavanje prošnje že potrdila, je s tem vzpostavljen položaj iz točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III7, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca, po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena8 dolžna tudi obravnavati.9

21. Osrednji tožbeni očitek je, kot je mogoče povzeti, da ni pravilna ugotovitev toženke, da tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ne bo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

22. Iz listin spisa toženke št. 2142-6202/2023 izhaja, da je tožnik obstoj ovire za predajo utemeljeval z v izpodbijanem sklepu pravilno povzetih navedb iz osebnega razgovora in sicer: da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, ker želi naprej v Evropo; da je v Republiki Hrvaški dal prstne odtise, ne ve pa, da je zaprosil za mednarodno zaščito; da so mu po oddaji prstnih odtisov povedali, da naj zapustijo Republiko Hrvaško; da v postopku ni bilo prevajalca, da je iz angleščine v arabščino prevajal njegov prijatelj; da so jih po podaji prstnih odtisov odpeljali do železniške postaje, kjer je skupaj z ostalimi šel na vlak do Zagreba in od tam v Republiko Slovenijo; da je dal dokument, ki ga je dobil od hrvaških policistov, slovenskim policistom, da se ne spomni, kje je dal prstne odtise, vendar ve, da ni bila policijska postaja niti azilni dom, odtise pa mu je vzela oseba, ki ni bila oblečena v uniformo; da razen s hrvaškimi policisti in osebo, ki mu je odvzela prstne odtise in so se v postopku obnašali normalno, ni imel stika z uradnimi osebami in da ne želi mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, kjer ne želi ostati. Sodišče ugotavlja, da se je do vseh navedb tožnika iz upravnega postopka v celoti in popolno opredelila že toženka v izpodbijanem sklepu. Tožnik pa se ni odzval vabilu na zaslišanjem v upravnem sporu. Tudi po presoji sodišča je pravilno izjave tožnika iz upravnega postopka, toženka ocenila kot take, ki zahtevane domneve iz drugega pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne dokazujejo. V izogib ponavljanju se sodišče v tem delu sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Tožnik pa ne konkretizira, kot je mogoče smiselno povzeti, morebitne pomanjkljivosti v dokazni oceni toženke. Tako ni utemeljen tožbeni ugovor, da naj bi toženka nepravilno ugotovila, da ni ovir za tožnikovo predajo na podlagi Uredbe Dublin III.

23. Utemeljeno toženka opozori, da tožnik (šele) v tožbi in zato prepozno, navaja, da naj bi iz 4 sklopov informacij o stanju na Hrvaškem glede dublinskih povratnikov (4 sklopi) izhajalo, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Na podlagi vpogleda v listine upravnega spisa toženke številka št. 2142-6202/2023 sodišča ugotavlja, da v tožbi zatrjevanih informacij (4 sklopi), tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval niti predložil. Sodišče pojasnjuje, da lahko v tožbi tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (vse 52. člen ZUS-1). Tožnik ni pojasnil, zakaj ni že v postopku izdaje upravnega akta navedel v informacij (4 sklop), ki jih prvič navedel šele v tem upravnem sporu, zato sodišče na podlagi 52. člena ZUS-1 navedb, v zvezi s sklopom informacij (4 sklopi) ni upoštevalo. Sodišče pojasnjuje, da glede na to, da je toženka opozorila, da informacij (4 sklopi) na katere se sklicuje, tožnik tožbi ni predložil, sodišče tožnika v okviru materialnoprocesnega vodstva posebej ni pozivalo na odpravo pomanjkljivosti tega dokaznega predloga.

24. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da se sklepa naj ne bi dalo preveriti, ker ni obrazloženo oziroma toženka ni preverila, ali obstajajo v Republiki Hrvaški kakšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se tožnika ne bi moglo vračati v Republiko Hrvaško. Kot je razvidno iz povzetka izpodbijanega sklepa in obrazložitve te sodne odločbe, se je toženka do vseh navedb tožnika popolno in obrazloženo opredelila ter pojasnila, zakaj ne dokazujejo ovir za predajo tožnika v Republiko Hrvaško. Tožnikove navedbe, ki se nanašajo na postopek, ko je bil obravnavan kot tujec, pri čemer tožnik po lastni izjavi ni imel nobenih pripomb na delo uradnih oseb, tudi po presoji sodišča ne dokazujejo ovir za predajo v smislu določb Uredbe Dublin III. Sodišče poudarja, da je tožnikova želja, da Republika Hrvaška ne obravnava njegove prošnje za mednarodno zaščito, sicer razumljiva, a pravno neupoštevna, ker si tožnik ne more izbirati, katera država članica bo obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ampak to določa Uredba Dublin III.

25. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

**K II. točki izreka:**

26. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

27. Toženka ne prereka navedb tožnika, da bi z izvršitvijo izpodbijanega akta tožniku nastala težko popravljiva škoda in da bila kršena pravica do sodnega varstva, ker vzpostavitev prejšnjega pravnega stanja ne bi bila več mogoča. Ker teh navedb toženka ne prereka, jih sodišče na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, šteje za priznane. Po presoji sodišča je s temi navedbami težko popravljiva škoda v smislu določbe 32. člena ZUS-1 izkazana in je zato sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

1 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 2 V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 3 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 4 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 5 C-411/10 (88. točka). 6 Prav tam, 94. točka. 7 Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeme prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. 8 Določba se glasi, da v primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka i(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. 9 SEU je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici (zadeva X, C-213/17, sodba z dne 5. julija 2018, točki 42 in 43).