Jedro

Dokazni postopek je namenjen temu, da se sodišče zanesljivo prepriča o obstoju relevantnih dejstev. Razumljivo je, da sodišče ni dolžno ponavljati dokazovanja, čeprav se stranka z njegovim izidom morebiti ne strinja. Strankina pravica do izvedbe dokaza namreč ni absolutna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu (t.j. glede plačila 19.000,00 EUR z obrestmi) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval, naj mu toženka za nepremoženjsko škodo plača 68.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 12. 2009 dalje.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Toženki je naložilo, da mora tožniku plačati 7.166,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2012 dalje in mu povrniti 622,00 EUR pravdnih stroškov z obrestmi. V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Vztraja še pri plačilu 19.000,00 EUR odškodnine z obrestmi, zato predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi obširno povzema svoje dosedanje trditve. Poudarja, da je mnenje izvedencev kljub dopolnitvi nepopolno. Izvedenca nista pravilno ocenila trajanja tožnikovih srednje hudih telesnih bolečin, ki jih je trpel med triletno fizioterapijo. Tožnikova predhodna poškodba ne more biti vzrok za njegove sedanje zdravstvene težave. Izvedenca sta napačno ocenila zmanjšanje tožnikove življenjske aktivnosti ter njegovo skaženost. Sodišče prve stopnje kljub tožnikovemu predlogu ni angažiralo drugega izvedenca, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, hkrati pa je napačno ugotovilo dejansko stanje. Tudi predlaganih prič ni zaslišalo. Tožnik je izčrpno opisal svoje zdravstvene težave in življenje po nesreči, vendar se je sodišče premalo opredelilo do teh njegovih navedb. Zaradi posledic nesreče je tudi gmotno prikrajšan, sploh odkar mu je umrl oče, ki mu je bil prej v oporo. Zdaj živi na kmetiji sam. Pri kmetovanju potrebuje tujo pomoč, ki jo mora plačati. Prisojena odškodnina ni v skladu s sodno prakso, kot izhaja iz odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 127/2007, II Ips 443/2007, II Ips 258/2010 in II DoR 511/2010. Tožnik zato zahteva za telesne bolečine in nevšečnosti še 7.000,00 EUR, za strah še 1.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti še 3.000,00 EUR in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti še 8.000,00 EUR odškodnine.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Izvid in mnenje o tožnikovih poškodbah, njihovem zdravljenju in posledicah sta podala dva izvedenca medicinske stroke (travmatologinja in psihiater). V njunem mnenju ni nobenih nejasnosti, niti pomanjkljivosti, ki jih zatrjuje pritožba. Na vsebinsko enake tožnikove pripombe sta izvedenca izčrpno odgovorila v dopolnitvi svojega mnenja in jih prepričljivo zavrnila. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče moralo zahtevati mnenje drugega izvedenca. Po tretjem odstavku 254. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) so podlaga za takšno zahtevo lahko le neodpravljiva nasprotja ali pomanjkljivosti v mnenju ter s tem povezan utemeljen dvom o pravilnosti izvedenskega mnenja. V obravnavanem primeru ni razlogov za takšen dvom, zato je sodišče prve stopnje tožnikov predlog za določitev drugega izvedenca utemeljeno zavrnilo. Dokazni postopek je namenjen temu, da se sodišče zanesljivo prepriča o obstoju relevantnih dejstev. Razumljivo je, da sodišče ni dolžno ponavljati dokazovanja, čeprav se stranka z njegovim izidom morebiti ne strinja. Strankina pravica do izvedbe dokaza namreč ni absolutna. Enako velja tudi za zaslišanje predlaganih prič. Ta dokaz je bil očitno nepotreben, zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno opustilo. O dejstvih, ki naj bi jih priče potrdile, se je namreč že prepričalo z zaslišanjem samega tožnika. Njegovo izpoved je v obrazložitvi sodbe dovolj skrbno ocenilo, prav tako je sprejemljivo pojasnilo tudi odločitev o zavrnitvi neizvedenih dokazov, zato tožnikova pravica do obravnavanja v postopku ni bila okrnjena. Sodišče prve stopnje torej pri dokazovanju z izvedenci ni zagrešilo očitane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Tudi tistih procesnih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, v postopku na prvi stopnji ni bilo.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo vse odločilne okoliščine obravnavanega škodnega primera, ki vplivajo na odmero višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri tem je izhajalo predvsem iz tožnikove izpovedi, vendar je njegovo subjektivno oceno lastne prizadetosti upravičeno relativiziralo z upoštevanjem izvedenskega mnenja. Izčrpnih in prepričljivih razlogov, ki jih je navedlo za svojo presojo, ni treba ponavljati ali jih dopolnjevati. Pri ovrednotenju tožnikove škode je pravilno upoštevalo ugotovljeno stopnjo in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu, pa tudi naravo in težo tožnikovih poškodb, potek, trajanje in zapletenost njegovega zdravljenja ter s tem povezane nevšečnosti. Utemeljeno je upoštevalo tudi vpliv tožnikovih predhodnih poškodb in bolezni, ki so prispevale k temu, da je bila tožnikova škoda večja, kot bi bila sicer. Odškodnina v višini 30.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti, 5.000,00 EUR za strah, 45,000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter 2.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti (skupaj 82.000,00 EUR) tako v celoti ustreza predpisanim merilom iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi s 182. členom OZ in hkrati zahtevi po uravnovešenju individualizacije odškodnine z njeno objektivno pogojenostjo. To pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

8. Za predlagano zvišanje odškodnine po presoji pritožbenega sodišča ni dejanske in pravne podlage. Kot že navedeno, tožnik neutemeljeno nasprotuje ugotovitvam izvedencev. Tožnik je s fizikalno terapijo res zaključil šele tri leta po poškodbi, vendar je ni izvajal neprestano in zato tudi ni ves ta čas trpel stalnih srednje hudih telesnih bolečin, kot poskuša prikazati v pritožbi. Njegova trditev, da je bil kljub predhodnim poškodbam in boleznim v času nezgode zdrav, je povsem neprepričljiva in v očitnem nasprotju z dejstvom, da je bil tožnik že več let pred poškodbo upokojen kot invalid I. kategorije s 50% telesno okvaro. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da obravnavani škodni dogodek ni edini in izključni vzrok za tožnikovo škodo. Sicer pa je tožniku verjelo, da se je tožnikova že predhodno omejena sposobnost za delo na kmetiji po poškodbi še dodatno in občutno zmanjšala, tako da zdaj potrebuje tujo pomoč pri kmetovanju. Tožniku je verjeti, da zato duševno trpi, kar se je ustrezno odrazilo v višini prisojene odškodnine. Dejstva, da je zaradi tega, ker mora za pomoč pri delu plačevati, tudi gmotno prikrajšan, pa pri odločanju ni moglo upoštevati, saj tožnik s tožbo zahteva le plačilo za svojo nepremoženjsko škodo. Pretirana je tudi pritožbena trditev, da naj bi tožnik zaradi posledic poškodbe zbolel na živcih. Izvedenec psihiater je pri njem ugotovil le povečano anksioznost in ne duševne motnje. Dejstvo, da je tožnik zato prikrajšan tudi pri izrabi svojega prostega časa, pa je sodišče prve stopnje že primerno upoštevalo pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Brazgotine, ki so tožniku ostale po končanem zdravljenju, sicer kazijo njegov videz, vendar zaradi predhodnih bolezenskih sprememb, ki so posledica okvare ožilja, le v manjši meri vplivajo na obseg ugotovljene tožnikove skaženosti, zlasti ker je mogoče brazgotine skriti z obleko. Ostale okoliščine, ki kazijo tožnika (šepanje, nošenje ortopedskih čevljev in uporaba bergle pri hoji) pa so že bile primerno upoštevane pri odmeri odškodnine. Do še višjega zneska iz tega naslova tožnik ni upravičen, upoštevaje njegovo starost, spol in okolje, v katerem živi.

9. Odmerjena odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo ustreza približno 81 povprečnim mesečnim plačam na zaposlenega v državi v času izdaje sodbe, kar predstavlja pravično zadoščenje za tožnika, hkrati pa je takšna odškodnina povsem primerljiva z odškodninami, ki jih sodišče prisoja drugim oškodovancem s podobnimi poškodbami. Drugačno pritožbeno stališče ni utemeljeno. Škodni primeri iz judikatov, na katere se sklicuje pritožba, so bistveno drugačni od tožnikovega. V prvem primeru (II Ips 127/2007) je oškodovanka utrpela težje poškodbe kot tožnik, v drugem primeru (II Ips 443/2007) je bil oškodovanec bistveno mlajši od tožnika, v tretjem primeru (II Ips 258/2010) pa je bil oškodovanec še otrok, medtem ko je v zadnjem primeru (II DoR 511/2010) oškodovanec utrpel bistveno hujše in številčnejše poškodbe kot tožnik.

10. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, zato je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo prvo sodbo (353. člen ZPP).

11. Tožnik, ki je s pritožbo propadel, ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov. Odločitev o teh je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).