Jedro

Služnost rasti vej pojmovno ni mogoča. Rast vej preko meje na sosedovo zemljišče je naravna lastnost drevesa in ne način dejanskega izvrševanja služnosti. Veje so del drevesa, ki je v lasti tožnice, služnost na lastni stvari pa ni mogoča (210. člen in prvi odstavek 213. člena SPZ). S sámo (neovirano) rastjo vej drevesa čez mejo nepremičnine lastnik drevesa ne izvaja posesti nad tujo nepremičnino (oziroma nad njenim zračnim prostorom) in posledično na ta način ne more priposestvovati lastninske pravice na delu (ali zračnem prostoru) sosednje nepremičnine, nad katero segajo veje, niti pridobiti stvarne služnosti na sosednji nepremičnini kot služeči nepremičnini.

Prepoved oziroma opustitev posegov na sosednji nepremičnini je mogoče doseči šele, ko se sporni posegi že izvajajo (zakon govori o "prepovedi nadaljevanja del"), in še to le začasno (dokler se ne zagotovijo in izvedejo primerni ukrepi, ki preprečujejo izgubo trdnosti, stabilnosti in opore nepremičnine) oziroma kot ultima ratio – po ugotovitvi, da ni mogoče izvesti primernih ukrepov (drugi odstavek 85. člena SPZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 447,98 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - v I. točki izreka: zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja služnostne pravice rasti vej naravne vrednote rdečelistne bukve, stoječe na gospodujoči parceli 2638 k.o. ..., v korist vsakokratnega lastnika navedene nepremičnine in v breme vsakokratnega lastnika parcel 2642/4, 2642/8 in 2642/7 k.o. ..., katere obseg znaša krog s polmerom 13 m (1. točka); prav tako je zavrnilo zahtevek za opustitev toženkinih posegov v navedeno služnostno pravico, še posebej za opustitev sekanja in odstranjevanja vej, posegov v krošnjo ter gradnjo v obsegu služnosti (2. točka), pa tudi zahtevek za toženkino opustitev vsakršne gradnje na parcelah 2642/4, 2642/8 in 2642/7 k.o. ... vse do 13 m od meje s parcelami 2631/2, 2637, 2638, 2639 in 2640 (3. točka), ter zahtevek za povračilo tožničnih pravdnih stroškov (4. točka izreka), - v II. točki izreka: tožnici naložilo povrnitev toženkinih pravdnih stroškov v 100 % višini, pri čemer bo sklep o višini stroškov izdan po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

2. Tožnica je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Vztraja pri stališču, da služnost rasti vej drevesa čez mejo na sosedovo zemljišče predstavlja pozitivno stvarno služnost, pri čemer se sklicuje na predloženo pravno mnenje prof. dr. R. V. Podrobno opisuje razlike med pozitivnimi in negativnimi stvarnimi služnostmi1 ter navaja tipične primere obojih.2 Trajno uporabo služečih nepremičnin (sedaj v lasti toženke) predstavlja neprekinjena rast vej drevesa iz tožničine nepremičnine v zračni prostor nad služečimi nepremičninami vse od leta 1923 dalje. Z vejami drevesa tožnica fizično posega v služeče nepremičnine. Pri rasti vej gre tudi za usmerjanje in nadzorovanje rasti drevesa. Obstoj vej je odvisen od volje človeka, zato prosta rast ne pomeni pasivnosti. Izvajanje služnosti je mogoče zaznati že na prvi pogled. Vse navedeno govori v prid pozitivni služnosti, katere obseg se s potekom časa ne bo spreminjal. Opozarja na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče zavrnilo njen zahtevek z utemeljitvijo, da gre za negativno služnost, hkrati pa pojasnilo, da bi lahko zahtevala služnost zračnega prostora nad nepremičninami toženke. Gre za protislovje. Če je sodišče menilo, da bi bilo možno zahtevati služnost zračnega prostora, bi moralo tožnico v okviru materialnega procesnega vodstva s tem seznaniti ter ji omogočiti prilagoditev tožbenega zahtevka. Tudi sicer bi sodišče v okviru že postavljenega zahtevka lahko zahtevek utesnilo in tožnici dosodilo manj od zahtevanega.

Ker je drevo v konkretnem primeru zavarovano kot naravna vrednota, se je morala po samem zakonu vzdržati obrezovanja ali kakršnegakoli drugačnega usmerjanja vej. Njeno skrb za naravno vrednoto pa jasno kaže predmetni postopek, s katerim se je uprla nameram toženke za poseg v drevo. Le v primeru ugotovitve obstoja služnosti se bo lahko tudi v bodoče upirala vsem nezakonitim posegom v naravno vrednoto na njeni nepremičnini ter s tem v celoti izvajala svojo lastninsko pravico. Opozarja na nujno varstvo drevesa kot naravne vrednote pred nepopravljivimi posegi. Našteva tveganja za stabilnost in preživetje dreves, ki so povezana z gradnjo na sporni lokaciji. Ne drži, da naj bi bili toženkini nameravani posegi (gradnja) sprejemljivi s stališča varstva narave in da naj ne bi imeli nobenih vplivov na drevo kot naravno vrednoto. Predloženo izvedensko mnenje J. A. z dne 22. 10. 2018 kaže povsem drugačno sliko, vendar se sodišče do tega mnenja ni opredelilo. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev postopka.

Po arborističnih standardih je treba definirati zaščitno cono drevesa. Odstranitev vej bi nedvomno spremenila vidno podobo drevesa. Uporaba prvega odstavka 83. člena SPZ v konkretnem primeru ne pride v poštev. Nameravan poseg toženke ni dovoljen. Tega dejstva ne spremeni niti okoljevarstveno soglasje niti mnenje Zavoda RS za varstvo narave (v nadaljevanju ZRSVN). Sodišče se v sodbi želi izogniti odgovornosti, da bi odločalo, ali je poseg v skladu s predpisi.

V predmetni zadevi niso izpolnjeni pogoji za uporabo 13. člena ZPP, saj se v drugih postopkih ni odločalo o obstoju pravice oziroma pravnega razmerja med pravdnima strankama. Okoljevarstveno soglasje je po svoji naravi institut intuitu personae. Poseg v prostor je po svoji naravi strogo oseben, z njim se ne more razpolagati. Upoštevati je treba subjektivne meje pravnomočnosti okoljevarstvenega soglasja. Konkretno soglasje se namreč glasi na družbo (nosilca posega), ki ni stranka v tem postopku, niti ni toženka njena univerzalna naslednica. Poleg tega okoljevarstveno soglasje ureja samo presojo, ali s stališča upravnega prava obstaja poseg v okolje. To soglasje ni upoštevno za presojo civilnopravnih razmerij. Okoljevarstveno soglasje in gradbeno dovoljenje ne dajeta pravice posegati v lastnino tretjega ali v služnost, temveč določata le, ali gre za prekršek oziroma za prekomeren poseg v prostor. Neutemeljena je ugotovitev sodišča, da je Agencija Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju ARSO) uredila civilnopravna razmerja pravdnih strank in dovoljenost posega v naravno vrednoto. Učinkovito pravno varstvo po negatorni tožbi zahteva, da upravna dovoljenja nimajo vpliva na pravde. Sklicuje se na sodbo Sodišča EU C-115/08 Land Oberösterreich, do katere se sodišče prve stopnje ni opredelilo, in na sklep VSK Cp 356/2009. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani. Sodba vsebuje jasne in preverljive razloge, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, poleg tega se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh bistvenih navedb pravdnih strank. Med drugim se je opredelilo tudi do predloženega izvedenskega mnenja J. A. z dne 22. 10. 2018 in pojasnilo, zakaj temu mnenju ni moglo slediti – kot bistveno za presojo, ali je poseg v krošnjo drevesa kot naravne vrednote dovoljen, je štelo mnenje pristojnega organa ZRSVN (54. točka obrazložitve sodbe).3

6. Pritožbeni očitek glede neustreznega materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) ni utemeljen. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da tožbeni zahtevki niso bili zavrnjeni le iz razloga, ker bi bili napačno oblikovani, temveč zato, ker iz več razlogov niso utemeljeni po materialnem pravu. Tožnici zato tudi ni bilo mogoče prisoditi manj od zahtevanega.

7. O obsežnih pritožbenih navedbah, s katerimi pritožnica utemeljuje svoje stališče, da služnost rasti vej drevesa na sosednje zemljišče predstavlja pozitivno – in ne negativno – služnost, se ni treba izreči.4 V obravnavanem primeru gre namreč za medsosedski spor (torej za kolizijo dveh konkurirajočih si lastninskih pravic (prvi odstavek 37. člena SPZ), ne pa za konkurenco med dvema različnima vrstama stvarnih pravic, tj. med lastninsko pravico in stvarno služnostjo (210. in 213. člen SPZ).

8. Pri rasti vej drevesa preko meje, s čimer lastnik sosednje nepremičnine ne soglaša, gre po vsebini za motenje – prekomerno izvrševanje lastninske pravice soseda, s čigar nepremičnine raste drevo na drugo stran (glej 73. in 83. člen SPZ).5 Gre za tipičen in pravno urejen primer (nedovoljenega) medsosedskega vznemirjanja.6 Poleg vej drevesa, ki segajo v zračni prostor sosednje nepremičnine (83. člen SPZ), zakon kot podobna škodljiva ravnanja na račun sosednjega zemljišča opredeljuje npr. poglabljanje nepremičnine (85. člen SPZ), spreminjanje vodotoka (86. člen SPZ) in odtekanje meteornih padavin (87. člen SPZ).7 Kateri lastnik (sosed) in do kakšnega pravnega varstva je upravičen, določajo pravila sosedskega prava, ki so po svoji naravi zakonske omejitve lastninske pravice.8 To potrjuje tudi umeščenost navedenih določb v poglavje o lastninski pravici. Od služnosti se ločijo po tem, da se ne vpisujejo v zemljiško knjigo, da veljajo za vse sosede in niso določene zgolj v korist gospodujoče stvari.9 Ker so sosedskopravni instituti oblikovani kot omejitve lastninske pravice, je pravno varstvo zagotovljeno v okviru zahtevkov za varstvo lastninske pravice, ti zahtevki pa ne zastarajo (tretji odstavek 99. člena SPZ).10

9. Zakonodajalec je torej uredil razmerje med lastnikom drevesa in lastnikom zemljišča, v čigar zračni prostor segajo veje drevesa. Določena so upravičenja lastnika sosednje nepremičnine in njihova nezastarljivost. Stališče, da tak položaj predstavlja vsebino služnostne pravice, bi lastnikova zakonska upravičenja prekomerno omejilo. Upoštevaje zakonsko ureditev priposestvovanja služnosti (ta se pridobi že z njenim desetletnim dejanskim izvrševanjem v dobri veri (217. člen SPZ) bi namreč lastnik sosednje nepremičnine izgubil svoja upravičenja iz 83. člena SPZ že z desetletnim dopuščanjem rasti vej v zračni prostor svoje nepremičnine.

10. Pravilno je zato stališče v izpodbijani sodbi, da služnost rasti vej pojmovno ni mogoča. Rast vej preko meje na sosedovo zemljišče je naravna lastnost drevesa in ne način dejanskega izvrševanja služnosti. Veje so del drevesa, ki je v lasti tožnice, služnost na lastni stvari pa ni mogoča (210. člen in prvi odstavek 213. člena SPZ).11 S sámo (neovirano) rastjo vej drevesa čez mejo nepremičnine lastnik drevesa ne izvaja posesti nad tujo nepremičnino (oziroma nad njenim zračnim prostorom) in posledično na ta način ne more priposestvovati lastninske pravice na delu (ali zračnem prostoru) sosednje nepremičnine, nad katero segajo veje, niti pridobiti stvarne služnosti na sosednji nepremičnini kot služeči nepremičnini.

11. Oblika pravnega varstva, ki se ga je za obrambo svoje lastninske pravice na nepremičnini in na drevesu s postavitvijo zahtevka za ugotovitev priposestvovanja stvarne služnosti poslužila tožnica, iz navedenih razlogov ni ustrezna.12

12. Opustitvena zahtevka (pod I.2. in I.3. točko izreka sodbe) je tožnica utemeljevala zlasti s trditvami o priposestvovanju stvarne služnosti. Ker pridobitev stvarne služnosti z zahtevano vsebino ni mogoča, opustitveni zahtevek v I.2. točki izreka ni utemeljen že iz tega razloga (212. člen SPZ). Kolikor je tožnica opustitveni zahtevek utemeljevala s sklicevanjem na svojo lastninsko pravico na nepremičnini, poleg katere se bo gradilo (negatorna tožba po 99. členu SPZ – glej I.3. točko izreka), pa tožnica do takšnega stvarnopravnega varstva ni upravičena iz razloga, ker toženka ne izvaja gradnje na njeni (tožničini) nepremičnini, temveč (šele namerava graditi) na svoji nepremičnini.

13. Z zahtevkom za opustitev toženkine gradnje na njej lastnem zemljišču tožnica (vsaj zaenkrat) ne more uspeti niti na podlagi 85. člena SPZ. Prepoved oziroma opustitev posegov na sosednji nepremičnini je namreč mogoče doseči šele, ko se sporni posegi že izvajajo (zakon govori o "prepovedi nadaljevanja del"), in še to le začasno (dokler se ne zagotovijo in izvedejo primerni ukrepi, ki preprečujejo izgubo trdnosti, stabilnosti in opore nepremičnine) oziroma kot ultima ratio – po ugotovitvi, da ni mogoče izvesti primernih ukrepov (drugi odstavek 85. člena SPZ). Kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi, je gradnja na toženkini nepremičnini šele načrtovana (55. točka obrazložitve).

14. Za odločitev v predmetni zadevi tudi ni pomembno, da gre za veje drevesa, ki je na podlagi Zakona o ohranjanju narave (ZON) oziroma Pravilnika o določitvi in varstvu naravnih vrednot pridobilo status naravne vrednote.

15. Tožničino pritožbeno poudarjanje, da se je morala zaradi varstva drevesa kot naravne vrednote po samem zakonu vzdržati obrezovanja ali kakršnegakoli drugačnega usmerjanja vej, ni pravno pomembno. V tej pravdi namreč ni bil postavljen tožbeni zahtevek, ki bi od sodišča zahteval opredelitev glede pravic oziroma obveznosti strank iz 83. člena SPZ (npr. odškodninski zahtevek zaradi (ne)izvedene odstranitve vej). Zato ni relevantno, ali bi v danem primeru prišel v poštev prvi ali drugi odstavek 83. člena SPZ.

16. Pritožbenemu sodišču se ni bilo treba opredeliti niti o utemeljenosti obsežnih pritožbenih navedb glede pomena okoljevarstvenega soglasja za to pravdo in o pravilnosti stališča v izpodbijani sodbi, da je pravdno sodišče nanj vezano. Spoštovanje varstvenega režima, določenega za naravno vrednoto, je stvar upravnega prava. Vprašanja, ali je sploh dovoljen kakršenkoli poseg v obstoječo krošnjo, in če je, kolikšen oziroma kakšen poseg je dopusten, bi bila (morda) pomembna šele, če bi tožnica imela katero od uveljavljenih civilnopravnih upravičenj, teh pa, kot je bilo obrazloženo zgoraj, nima.13

17. Ker tožnica ni upravičena do pravnega varstva, kakršnega zahteva v tem postopku, je izpodbijana odločitev pravilna.

18. Po ugotovitvi, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niti niso podane kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 155. člen ZPP). V skladu z Odvetniško tarifo (OT) je pritožbeno sodišče toženki priznalo 600 točk, kolikor je priglasila za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT), ter 2 % materialne stroške (12 točk - tretji odstavek 11. člena OT), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR14 (13. člen OT) in zvišano za 22 % DDV (80,78 EUR), znaša 447,98 EUR. Priznane stroške odgovora na pritožbo je tožnica dolžna toženki povrniti v zakonskem roku za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjenemu stališču sodne prakse, oblikovanem po sprejetju pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. 1 Pojasnjuje, da je za pozitivne služnosti značilna (upo)raba služeče parcele s strani služnostnega upravičenca (t.i. materialna penetracija), da vedno vključujejo tudi upravičenje do posesti služeče nepremičnine in da so navzven zaznavne. Za negativne služnosti je po drugi strani značilno, da obremenjujejo lastninsko pravico na služeči nepremičnini samo z opustitveno obveznostjo, da ne vključujejo upravičenja do posesti (zaradi česar ne uživajo posestnega varstva in jih ni mogoče pridobiti s priposestovanjem) ter da njihovo dejansko izvrševanje ni zaznavno navzven. 2 Vtoževano služnost primerja zlasti z naslednjimi služnostmi: služnostjo gradnje strehe ali balkona (pomola), ki sega na sosednje (služeče) zemljišče, služnostjo paše, služnostjo črpanja vode (npr. iz studenca na služečem zemljišču) in služnostjo odtoka odplak oziroma meteornih voda na nižje ležeče zemljišče. Naštete služnosti opredeljuje kot pozitivne. Kot primere negativnih služnosti navaja služnost prepovedi povišanja ali znižanja hiše, služnost luči ter služnost razgleda. 3 Kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, opredelitev sodišča prve stopnje glede dovoljenosti nameravanih posegov toženke v drevo niti ni bila potrebna. 4 Posledično tudi ni pravno pomembno pritožbeno nasprotovanje ugotovitvi sodišča, da bi se obseg vtoževane služnosti spreminjal s potekom časa. 5 Da motenje, ki velja za prepovedano, ne more postati dovoljeno zgolj zato, ker se izvaja, in da niti dolgotrajno toleriranje oziroma prenašanje motenj ne more zmanjšati ali odvzeti pravice zahtevati, da se z motenjem preneha, glej tudi Vrenčur, Geč, Omejitve lastninske pravice v sosedskih razmerjih, Pravni letopis, 2009, številka 1, str. 107. 6 Tako tudi Berden, v: Juhart idr., Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, Ljubljana, GV založba, 2004, str. 457. 7 Tudi pri institutu gradnje čez mejo nepremičnine glede na določbo 47. člena SPZ ne gre za primer stvarne služnosti (ta določba je umeščena v odsek o pridobitvi lastninske pravice na nepremičninah). 8 Tako tudi Tratnik v: Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili prof. dr. Matjaža Tratnika in stvarnim kazalom, Uradni list RS, Ljubljana, 2002, str. 96. 9 Glej Berden v: Juhart idr., Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, Ljubljana, GV založba, 2004, str. 382. 10 Tako tudi Vrenčur, Geč, navedeno delo, str. 103, 107 in 108. 11 Glej 45. točko obrazložitve sodbe. 12 Na to kaže tudi kontradiktornost njenih pritožbenih navedb, da se bo le v primeru ugotovitve obstoja služnosti lahko tudi v bodoče upirala vsem nezakonitim posegom v naravno vrednoto na njeni nepremičnini ter s tem v celoti izvajala svojo lastninsko pravico. - Služnost, lastninska pravica in naravna vrednota so trije ločeni pravni pojmi. 13 Nenazadnje enako izhaja tudi iz pritožbenih navedb, v katerih tožnica poudarja potrebo po razmejitvi civilnopravnega in upravnopravnega področja. 14 Od 6. 4. 2019 dalje velja Sklep o spremembi vrednosti točke (Uradni list RS, št. 22/2019), po katerem vrednost točke po OT znaša 0,60 EUR.