Jedro

S sklicevanjem na prvi odstavek 15. člena Ustave ni mogoče odločiti v nasprotju z veljavnim zakonom – sodnik je pri odločanju vezan na ustavo in zakon.

Sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem. Do dvoma v ustavno skladnost zakona lahko pride sodišče samo, na protiustavnost zakonske podlage pa lahko sodišče opozori tudi stranka. V takšnem primeru mora sodišče resne in ustrezno obrazložene navedbe stranke glede domnevne protiustavnosti zakona, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v zadevi, vzeti na znanje in pretehtati njihovo utemeljenost. Zaostritev procesne discipline in razbremenitev sodišča nepotrebnega administriranja delujeta v smeri zagotavljanja sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja. Ureditvi, ki plačilo takse določa kot procesno predpostavko za vložitev pritožbe, ni mogoče odrekati razumnosti – kar je za dopustnost določitve načina uresničevanja pravice do pravnega sredstva dovolj.

Izrek

Revizija se zavrne.

Prvi toženec krije sam svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

A Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je sprejelo sklep, s katerim je štelo za umaknjeno pritožbo, ki jo je tožeča stranka vložila zoper sodbo Okrožnega sodišča v Celju II Pg 436/2009 z dne 8. 12. 2009 in zoper sklep z dne 5. 2. 2010. Odločitev je oprlo na določbo tretjega odstavka 105.a člena ZPP. Tožeča stranka kljub opozorilu na posledice, navedenemu v pravnem pouku obeh izpodbijanih odločb in v pouku v nalogu za plačilo sodne takse, te ni plačala v roku, ki ga je določilo sodišče. 2. Tožeča stranka se je pritožila, sodišče druge stopnje pa je z izpodbijanim sklepom njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjski sklep.

3. Zoper odločitev drugostopenjskega sodišča je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

4. Za postopek v tej zadevi se uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami vključno ZPP-D).

5. Sodišče je revizijo vročilo tožencema in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Prva toženka je na revizijo odgovorila.

B

Revizijske navedbe

6. Z izpodbijanim sklepom naj bi sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sprejeta odločitev naj bi predstavljala poseg v revidentkino ustavno pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Revidentka se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up 258/03, U-I-74/05 iz katere naj bi izhajalo, da dopustnost pritožbe ne sme biti pogojena s plačilom takse, in na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 404/2002 in II Ips 25/2003, v katerih naj bi bilo izraženo stališče, da pravica do pritožbe ni odvisna od plačila takse. Oporeka, da je za presojo spornega vprašanja relevantna odločba Ustavnega sodišča U-I-8/10, na katero se sklicuje izpodbijani drugostopenjski sklep. Opozarja na določbo prvega odstavka 15. člena Ustave, po kateri se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave.

C

Presoja utemeljenosti revizije

7. Določba tretjega odstavka 105.a člena ZPP je jasna. Z nobeno od možnih razlag, ki ostajajo znotraj polja, ki ga omejuje jezikovni pomen besedila, ni mogoče priti do drugačne odločitve, kot sta jo v tej zadevi sprejeli sodišči prve in druge stopnje. S sklicevanjem na prvi odstavek 15. člena Ustave ni mogoče odločiti v nasprotju z veljavnim zakonom – sodnik je pri odločanju vezan na ustavo in zakon (125. člen Ustave).

8. Pač pa mora sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem. Do dvoma v ustavno skladnost zakona lahko pride sodišče samo – pri tem izhaja iz predpostavke o notranji skladnosti pravnih virov različne hierarhične veljave in mu ni treba v vsakem primeru utemeljevati, zakaj glede ustavnosti zakona, ki ga bo uporabilo, nima pomislekov. Na protiustavnost zakonske podlage pa lahko sodišče opozori tudi stranka v postopku. V takšnem primeru mora sodišče resne in ustrezno obrazložene navedbe stranke glede domnevne protiustavnosti zakona, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v zadevi, vzeti na znanje in pretehtati njihovo utemeljenost.(1)

9. Revizijske navedbe je mogoče pravno upoštevno razumeti kot revidentovo stališče, da je določba tretjega odstavka 105.a člena ZPP, ki sta jo sodišči uporabili pri odločanju, v neskladju z določbo 25. člena Ustave. Revident je takšno stališče ustrezno obrazložil, zato revizijsko sodišče na te navedbe odgovarja.

10. (Človekove) pravice iz 25. člena Ustave glede na njeno naravo ni mogoče uresničevati neposredno, ne da bi bil način njenega uresničevanja predpisan z zakonom (drugi odstavek 15. člena Ustave). Vrste pravnih sredstev, pristojnost in postopek za njihovo uveljavljanje in obravnavo, morajo biti urejeni z zakonom. To zahteva ne le narava te pravice, ampak tudi pravice drugih in javni interes (na primer zagotovitev enakega varstva pravic – 22. člen, pravice do sodnega varstva – 23. člen, institut pravnomočnosti – 158. člen Ustave) – kar lahko predstavlja podlago za zakonsko omejitev te pravice (tretji odstavek 15. člena Ustave).

11. Določba tretjega odstavka 105.a člena ZPP nedvomno utesnjujoče vpliva na pravni položaj stranke, ki želi proti odločbi sodišča uporabiti pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Od odgovora na vprašanje, ali takšna ureditev predstavlja (le) zakonsko ureditev načina uresničevanja pravice do pravnega sredstva, ali pa že njeno omejitev, je odvisno, kako strogo bo merilo za presojo njene ustavne skladnosti. Ustavno sodišče je namreč že večkrat poudarilo (med drugim v odločbah, ki so navedene v nadaljevanju te obrazložitve), da za ustavno skladnost predpisanega načina uresničevanja človekove pravice zadošča že razumnost ureditve, medtem ko mora ureditev, ki posega v pravico (jo omejuje) prestati strogi test sorazmernosti.

12. Argumenti iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-32/02 in odločb Vrhovnega sodišča II Ips 404/2002 in II Ips 25/2003, na katere se je v postopku sklicevala revidentka, ne morejo biti podlaga za presojo ustavnosti določbe 105.a člena ZPP. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče razveljavilo vsebinsko podobno – vendar v odločilni točki drugačno - določbo prvega odstavka 8. člena Zakona o sodnih taksah (ZST), ker je ugotovilo, da z uporabo metod razlage ni mogoče priti do nedvoumnega odgovora, kaj pomeni. To naj bi predstavljalo kršitev načela pravne države (2. člen Ustave). Vrhovno sodišče pa je v omenjenih dveh odločbah uporabilo (torej razložilo) sporno določbo 8. člena ZST, in to tako, da se tam predpisana procesna predpostavka na pritožbo v pravdnem postopku ne nanaša. Obakrat se je pri razlagi opiralo tudi na 25. člen Ustave.(2) Če že, bi navedena odločitev Ustavnega sodišča govorila za to, da določitev plačila takse kot procesne predpostavke za pritožbo ni v neskladju z Ustavo. Ena od uveljavljenih metod razlage je tudi ustavi prijazna razlaga. Pravici do pritožbe naklonjena razlaga, da plačilo takse kot procesna predpostavka ne velja za pravna sredstva v pravdnem postopku, je vsekakor znotraj gramatikalnega pomena določbe 8. člena ZST. S tem, ko Ustavno sodišče ni pristalo na takšno - v sodni praksi uveljavljeno - razlago kot edino možno (kar bi bilo z izdajo interpretativne odločbe lahko storilo), se je vsaj implicitno pozitivno opredelilo do vprašanja, ali bi zakonodajalec – seveda z jasno in nedvoumno določbo – lahko na ustavno dopusten način z določitvijo plačila takse kot procesne predpostavke posegel v pravico iz 25. člena Ustave.(3) Določba 105.a člena ZPP pa predstavlja ravno takšno jasno in nedvoumno določbo.

13. Ustavno sodišče je že obravnavalo podobno določbo 105.a člena ZPP, uzakonjeno z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list 2/20004 – ZPP-B). Z odločbo Up-285/03, U-I-74/05 je razveljavilo prvi odstavek 105.a člena ZPP, kolikor je določal, da je treba vlogi, ki vsebuje napoved pritožbe v postopkih za izdajo plačilnega naloga v gospodarskih sporih, priložiti dokazilo o plačilu sodne takse.(4) Ustavno sodišče določbe 105.a člena ZPP v drugih delih (kolikor se nanaša na druge tam navedene vloge) ni preizkušalo (7. točka obrazložitve navedene odločbe). Ustavno sodišče je v navedeni odločbi navedlo, da je zakonske določbe, ki sodišču omogočajo, da pritožbo zavrže, ne da bi jo vsebinsko obravnavalo, mogoče šteti kot poseg v pravico do pravnega sredstva (8. točka obrazložitve navedene odločbe). Ta „mogoče“ je v poznejši odločbi(5) razložilo tako, da ni nujno, da bi vsaka določba, ki omogoča zavrženje pritožbe, morala pomeniti poseg v pravico iz 25. člena Ustave. Pri presoji ustavne skladnosti 105.a člena ZPP-B pa je Ustavno sodišče, ne da bi navedlo razloge za to, uporabilo možnost in sporno določbo opredelilo kot poseg v to ustavno pravico (in ne morda le kot določitev načina za njeno uresničevanje). Uporabilo je torej strogi test sorazmernosti, ugotovilo, da iz zakonodajnega gradiva in iz odgovora Državnega zbora ni bilo mogoče razbrati, da je zakonodajalec s sporno zakonsko ureditvijo zasledoval sploh kakšen ustavno dopusten cilj, zato ni bil izpolnjen že prvi pogoj, ki ga za dopustnost omejevanja človekovih pravic zahteva Ustava.

14. Vrhovno sodišče ne polemizira z Ustavnim sodiščem, vendar pri presoji te zadeve ne more mimo kriterija, ki ga je za presojo tega vprašanja postavilo Ustavno sodišče v svojih poznejših odločbah – že omenjeni U-I-8/10 in še prej U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008.(6) V navedeni odločbi je postavilo kriterij, da gre le za določitev načina izvrševanja (ne pa za omejitev) človekove pravice iz 25. člena Ustave, kadar določba … nima učinkov na samo vsebino procesne pravice do pritožbe … ker … ne učinkuje tako, da bi stranka ne bila več nosilka pravice do pravnega sredstva ali da ji pravno sredstvo ne bi bilo zagotovljeno ali da z njim ne bi mogla učinkovito braniti svojih pravic.

15. Vrhovno sodišče v celoti pritrjuje kriterijem, ki jih je v poznejših odločbah postavilo Ustavno sodišče. Drugačen pristop bi pomenil, da vsaka procesna predpostavka v katerem koli sodnem postopku pomeni poseg v ustavno pravico (bodisi iz 23. bodisi iz 25. člena Ustave) in mora prestati presojo po strogem testu sorazmernosti. Sporna določba 105.a člena ZPP po kriteriju, ki ga je v svojih poznejših odločbah izostrilo Ustavno sodišče, ne predstavlja posega v pravico strank iz 25. člena Ustave, ampak jo je mogoče uvrstiti med določitev načina za njeno uresničevanje. Ni namreč mogoče utemeljiti, da sporna ureditev učinkuje na samo vsebino procesne pravice do pritožbe. Določba 105.a člena ZPP ne učinkuje tako, da bi stranka ne bila več nosilka pravice do pravnega sredstva ali bi ji pravno sredstvo ne bilo zagotovljeno ali z njim ne bi mogla učinkovito braniti svojih pravic.

16. Pri takšnem stališču revizijsko sodišče ni prezrlo okoliščine, da je sporna določba, kolikor se nanaša na pritožbo, glede na druge vloge, za katere je plačilo takse procesna predpostavka, v mnogočem specifična (na kar opozarja tudi Ustavno sodišče). Pri tem je mišljena predvsem okoliščina, da predpisovanje takse kot procesne predpostavke pri pravnih sredstvih, ki so praviloma vezana na prekluzivne roke, močneje posega v pravico do pravnega sredstva, kot enaka procesna predpostavka za vloge na prvi stopnji posega v pravico do sodnega varstva. Vendar je pri presoji ustavne skladnosti te določbe upoštevalo, da je bilo Ustavno sodišče pri presoji skladnosti določbe ZUS-1 pred podobnim problemom: tudi tam je šlo za procesno predpostavko, določeno za vložitev pravnega sredstva, vezanega na prekluziven rok – pa to ni pretehtalo pri odločitvi, da gre le za določitev načina uresničevanja pravice do pritožbe. Poleg tega že iz narave pravice do pravnega sredstva v primerjavi s pravico do sodnega varstva izhaja, da je prva vsaj enako, in v mnogih pogledih celo močneje utesnjena s procesnimi predpostavkami kot druga (kratki prekluzivni roki, strožje formalne zahteve, višje takse, ožje meje preizkusa …).

17. Pri presoji, kakšni so precedenčni učinki odločitve v zadevi Up-258/03, U-I-74/05 na sporni primer, je revizijsko sodišče poleg pozneje nekoliko spremenjenega oziroma izostrenega stališča Ustavnega sodišča v zadevah U-I-69/07 in U-I-8/10 upoštevalo tudi naslednje okoliščine.

18. Ureditev 105.a člena ZPP, ki jo je delno razveljavilo Ustavno sodišče, je vezala fikcijo umika na okoliščino, da stranka ni v roku predložila dokazila o plačilu takse. Poleg tega je bila stranka na pravne posledice, če ne bo ravnala v skladu z zakonom oziroma z zahtevo sodišča, opozorjena (samo) enkrat – v pozivu sodišča, naj vlogo dopolni (drugi odstavek 105.a člena in šesti odstavek 108. člena ZPP – z upoštevanjem ZPP-B). Ureditev, ki jo presoja revizijsko sodišče v tej zadevi, pa veže fikcijo umika na okoliščino, da stranka v roku, ki ga je določilo sodišče, ni plačala takse, na posledice pa mora biti stranka opozorjena dvakrat, in sicer najprej v pravnem pouku (šesti odstavek 324. člena ZPP) in nato še v nalogu za plačilo sodne takse (drugi odstavek 105.a člena ZPP). Veljavna ureditev je torej do stranke prijaznejša in manj utesnjuje njeno pravico do pravnega sredstva. Ob taki ureditvi res ni mogoče vzdržati teze, da je s tem nesorazmerno otežen dostop stranke do inštančnega sodišča. 19. Ustavno sodišče v zadevi Up-258/03, U-I-74/05 ni moglo ugotoviti, da bi z izpodbijano ureditvijo zakonodajalec zasledoval sploh kakšen ustavno dopusten cilj. Revizijsko sodišče ne more oporekati tej ugotovitvi Ustavnega sodišča, pa vendar opozarja na to, da zaostritev procesne discipline in razbremenitev sodišča nepotrebnega administriranja delujeta v smeri zagotavljanja sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja.(7) Tudi če navedenih podlag za takšno ureditev res ne bi bilo mogoče šteti kot ustavno dopusten cilj, ki bi upravičeval poseg v pravico do pritožbe, pa takšni ureditvi ni mogoče odrekati razumnosti – kar je za dopustnost določitve načina uresničevanja pravice dovolj. Nenazadnje je Ustavno sodišče v odločbi U-I-255/99 dne 5. 6. 2003 ob presoji določbe četrtega odstavka 180. člena (tedanjega) ZPP, ki je določal plačilo takse za tožbo kot procesno predpostavko – ravno tako s fikcijo umika – to določbo vzdržalo v veljavi z utemeljitvijo, da je imel zakonodajalec že v načelu ekonomičnosti in racionalnosti postopka dovolj razumnih razlogov za takšno ureditev. Poleg tega je Državni zbor v postopku sprejemanja ureditve, s katero je plačilo takse (ponovno) uvedel tudi kot procesno predpostavko za dopustnost napovedi pritožbe (in pritožbe ter predloga za dopustitev revizije in revizije), navedel dodaten razlog za to: takšna ureditev naj stranko sili k oceni njene možnosti za uspeh ter jo odvrača od vlaganja očitno neutemeljenih pravnih sredstev.(8) Z upoštevanjem tega razloga bi izpodbijana ureditev prestala ustavnosodni preizkus celo, če bi šteli, da predstavlja poseg v ustavno pravico.

20. Glede na navedeno je revizijsko sodišče mnenja, da določba 105.a člena ZPP ni v neskladju z Ustavo, zato ni prekinilo postopka, in je ni predložilo Ustavnemu sodišču v presojo, pač pa jo je uporabilo in razložilo na enak način, kot sta to storili sodišči prve in druge stopnje. Razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, torej niso podani. Ker sodišče tudi ni našlo napak pri uporabi materialnega prava, je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

21. Odločba o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP. Odgovor na revizijo ni prispeval relevantnih podlag za odločitev, zato je revizijsko sodišče odločilo, da stroški v zvezi z njim niso bili potrebni za to pravdo.

Op. št. (1): Odločba Ustavnega sodišča U-I-275/06 z dne 29. 5. 2008: Če sodišče, ki meni, da zakon ni v neskladju z ustavo, na resne in dovolj obrazložene argumente stranke v zvezi s tem sploh ne odgovori, gre lahko za kršitev pravice do izjavljanja v postopku – 22. člen Ustave.

Op. št. (2): V odločbi II Ips 404/02: z razlago zakonov ni mogoče utemeljiti omejitev pravice do pritožbe, ki jih zakon ne določa izrecno.

Op. št. (3): Ustavno sodišče je ob tem, ko je kot merilo presoje izbralo 2. člen Ustave, sicer izrecno navedlo, da se mu ni bilo treba opredeliti do pravilnosti ali ustavnosti različnih razlag te določbe, ki so se uveljavile v sodni praksi (15. točka obrazložitve).

Op. št. (4): Prvi odstavek 105.a člena ZPP se je tedaj glasil: Tožbi, nasprotni tožbi, predlogu za sporazumno razvezo, tožbi, ki vsebuje predloga za izdajo plačilnega naloga, predlogu za obnovo postopka, predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, predlogu za zavarovanje dokazov in predlogu za poskus poravnave ter vlogi, ki vsebuje napoved pritožbe, se mora priložiti dokazilo o plačilu dolžne takse. Drugi odstavek je za nepredložitev dokazila o plačilu takse določal smiselno enako procesno sankcijo kot jo določa veljavni ZPP za neplačilo takse: fikcijo o umiku vloge.

Op. št. (5): U-I-8/10 z dne3. 6. 2010 – glej 10. točko obrazložitve.

Op. št. (6): V tej odločbi je Ustavno sodišče odločilo, da ni v neskladju s 25. členom Ustave določba ZUS-1, da lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja procesna dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Op. št. (7): Kljub jasni zakonski določbi, da mora biti taksa plačana ob vložitvi vloge, in zaostrenim procesnim določbam, v praksi še vedno prevladujejo vloge (tudi prava veščih strank), kjer se obračun takse zavestno prelaga na sodišče (ustaljena formula: „taksa po opominu“).

Op. št. (8): Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP EVA 2007-2011-0001, Poročevalec DZ 7. 2. 2008.