Jedro

Nekonktretizirane trditve ne zadoščajo za preizkus višine vtoževanega zneska. Tožeča stranka bi morala že v tožbi navesti vso dejansko podlago, ki v celoti utemeljuje uveljavljeni tožbeni zahtevek, torej tudi glede njegove višine.

Pomanjkljive podlage ne more nadomestiti izvajanje dokazov, saj je to namenjeno ugotavljanju, ali so sporna dejstva izkazana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo 19.529,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4,680.000,00 SIT od 24.7.2006 dalje. Tožeči stranki je naložilo še plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 589,35 EUR, v primeru zamude s plačilom pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne.

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2009-10 z dne 09. 02. 2010, prenešena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine v vtoževanem znesku zaradi pretrganega električnega kabla, s čemer je tožena stranka povzročila, da je tožeča stranka dne 24.7.2006 v času od 8.20 ure do 12.30 ure ostala v celoti brez električne energije. Glede nastale škode je tožeča stranka navajala, da ji je ta nastala, ker so se ustavili stroji v proizvodnji, ker ni deloval računalniški sistem, pri zagonu strojev je bilo potrebno ponovno čiščenje in nastavitev, material v strojih je bil uničen, zaradi izpada proizvodnje je zamujala z dobavo proizvodov kupcem. Tudi na ugovor tožene stranke, da ni pojasnila, zakaj bi bil potreben ponovni vnos podatkov v takem obsegu, da ni navedla kateri stroji so bili čiščeni in na novo nastavljeni, kateri delavci in kdaj so delali v podaljšanem času nadure, pri katerih kupcih in za katere dobave naj bi nastale zamude, kot tudi ali je zaradi zamude plačala pogodbeno kazen, se tožeča stranka ni odzvala. Svojih navedb glede nastale škode ni dopolnila, temveč je predlagala dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke in postavitev izvedenca ekonomske stroke.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo. Navedlo je, da pavšalnim trditvam glede nastanka škode v vtoževani višini ni mogoče slediti. Zavrnilo je tudi dokazna predloga s postavitvijo izvedenca in z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke, saj bi bila izvedba dokazov v informativne namene nedopustna.

Tožeča stranka v pritožbi nasprotuje stališču sodišča prve stopnje in navaja, da je v dokaz višine škode predložila popis škode – listino z dne 7.8.2006, ki jo je sestavil direktor tožeče stranke D.K. Zato je tožeča stranka predlagala dokaz z zaslišanjem direktorja tožeče stranke, ki je bil najbolj seznanjen z nastankom škode zaradi izpada proizvodnje. Predlagani izvedenec pa bi lahko nastalo škodo tudi izračunal. Pritožbenemu stališču ni mogoče pritrditi. Tožbene navedbe tožeče stranke v konkretnem primeru niso vsebovale konkretnih trditev, da bi bilo mogoče tožbeni zahtevek po višini preizkusiti. To velja tudi ob upoštevanju izračuna tožeče stranke z dne 7.8.2006 (priloga A4), na kar je tožečo stranko opozorila tožena stranka v odgovoru na tožbo. Tožeča stranka je namreč v izračunu zgolj navedla število ur, ki naj bi bilo potrebno za posamezna opravila, ni pa z ničemer pojasnila, zakaj naj bi bila ta opravila potrebna (ponovni vnos podatkov v računalniški sistem ter ponovno čiščenje in nastavitev strojev) oziroma zakaj bi bila potrebna v takšnem obsegu. Pa tudi glede ostalih postavk, v zvezi s katerimi naj bi ji nastala škoda, tožeča stranka ni podala nobenih konkretnih navedb (uničen material, stroški nadur zaradi dela v podaljšanem času ter zamuda pri kupcih zaradi prekinitve energije).

Vsa relevantna dejstva morajo najprej v svoji trditveni podlagi navesti stranke same v skladu s 1. odst. 7. čl. in 212. čl. ZPP. Tožeča stranka je zgolj pavšalno zatrjevala, kakšne naj bi bile posledice izpada električne energije, vendar pa ni podala ustreznih trditev, iz katerih bi bilo razvidno, kako je obračunala vtoževano škodo v višini 19.529,29 EUR. Nekonktretizirane trditve ne zadoščajo za preizkus višine vtoževanega zneska. Tožeča stranka bi morala že v tožbi navesti vso dejansko podlago, ki v celoti utemeljuje uveljavljeni tožbeni zahtevek, torej tudi glede njegove višine (prim. II Ips 840/2007).

Odločitev sodišča prve stopnje je bila torej že iz navedenega razloga pravilna. Sodišče prve stopnje je zato tudi pravilno zavrnilo dokazna predloga z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke in postavitvijo izvedenca. Dokazni postopek je namenjen le za ugotovitev, ali so zatrjevana dejstva v resnici podana. Trditvene podlage pa ne more nadomestiti izvajanje dokazov, saj je to namenjeno ugotavljanju, ali so sporna dejstva izkazana (243. in 257. čl. ZPP). Očitek glede zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja se tako izkaže kot neutemeljen.

Prav tako je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni izdalo zamudne sodbe. Izdaja zamudne sodbe je namreč možna le pod pogoji 318. čl. ZPP, ki v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni, saj je tožena stranka na tožbo odgovorila. Ni podana pravna podlaga za zamudno sodbo po 2. odst. 282. čl. ZPP, saj je Ustavno sodišče RS to določbo razveljavilo z odločbo U-I-164/09-13 z dne 4.2.2010 (Ur. l. RS, št. 12/2010 – v nadaljevanju ZUstS). Del zakona, ki ga Ustavno sodišče razveljavi, se namreč ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. čl. ZUstS). O obravnavanem razmerju do dne odločbe Ustavnega sodišča še ni bilo pravnomočno odločeno, zato je ta pravna podlaga za izdajo zamudne sodbe odpadla. Sodišče prve stopnje torej ni kršilo določbe 7. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, saj ima razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, zato tudi kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana.

Sodišče druge stopnje glede na navedeno ugotavlja, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).