Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije sta na revidentu.

V sporu, v katerem pravica ali obveznost ni izražena v denarni vrednosti, revizija ne more biti dovoljena po vrednostnem kriteriju iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Brez natančno in konkretno izpostavljenega pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ni mogoča presoja Vrhovnega sodišča, ali glede tega vprašanja obstaja neenotna sodna praksa sodišča prve stopnje, zato ni izpolnjen pogoj iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Pridobitev nove koncesije je negotovo dejstvo, odvisno od izpolnjevanja predpisanih pogojev in meril in kot tako le potencialna pravica, z nepridobitvijo te pravice pa ni mogoče izkazati zelo hudih posledic za prijavitelja.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper prvostopenjsko sodbo je tožnik (revident) po odvetnici vložil revizijo. Glede dovoljenosti se sklicuje na vse tri točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30. 3. 2010. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila revidentovo prijavo za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti v obliki podeljene koncesije za izvajanje raziskovalnega programa s področja družboslovnih ved pod šifro P5-0332 z naslovom Globalne transformacije – lokalne politike (procesi politične, družbene in kulturne marginalizacije, posledice in perspektive za politično in družbeno enakost). Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala v ponovljenem postopku po tem, ko je prvostopenjsko sodišče s sodbo U 602/2004-12 z dne 4. 4. 2007 odpravilo njeno odločbo z dne 17. 2. 2004 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnitvi pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. V obravnavani zadevi ne gre za zadevo, v kateri je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti. Prvostopenjski upravni organ je namreč v izreku izpodbijane odločbe odločil, da se revidentova prijava za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti v obliki podeljene koncesije zavrne. Ker torej pravica ali obveznost ni izražena v denarni vrednosti, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 6. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. Tega standarda po presoji Vrhovnega sodišča revident ni izpolnil z navedbo, da je sodna praksa sodišča prve stopnje neenotna, ker sta dva senata istega sodišča v isti zadevi povsem različno obravnavala kriterije in merila, po katerih se sme na javnem razpisu opraviti izbor kandidatov za pridobitev koncesije. Tega ni storil niti s sklicevanjem na sodbo sodišča prve stopnje U 602/2004-12 z dne 4. 4. 2007, izdano v isti zadevi (ki je reviziji ni priložil), kjer naj bi prvostopenjsko sodišče zavzelo stališče, da je bil postopek izbire koncesionarja namenjen izboru omejenega števila programov, prijavljenih na javni razpis in je bila bistvena primerjava teh programov, izpodbijana sodba pa naj bi nasprotno temu stališču pritrjevala utemeljitvi tožene stranke brez kvalitativne primerjave z ostalimi programi, prijavljenimi na razpis, in brez obrazložitve, v čem naj bi bil njegov program kvalitativno slabši od programov, ki so bili na razpisu izbrani.

8. Revident bi namreč moral po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča skladno s trditvenim in dokaznim bremenom (4. in 7. točka te obrazložitve) natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve in opraviti primerjavo za odločitev v tej zadevi pomembnega pravnega vprašanja in dejanskega stanja iz izpodbijane sodbe in sodb sodišča prve stopnje, s katerimi utemeljuje neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje, ter utemeljiti, v čem je zatrjevana neenotnost glede tega vprašanja, česar pa ni storil. 9. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da tudi če bi revident opredelil pomembno pravno vprašanje na zahtevani način, trditev o neenotni sodni praksi sodišča prve stopnje ni mogoče izkazati z odločbo sodišča prve stopnje, kjer je sodišče zavzelo drugačno stališče v isti zadevi. Te trditve bi namreč moral izkazati z odločbami, iz katerih je razvidno, da je sodišče prve stopnje, ob bistveno enakem dejanskem in pravnem stanju glede enakega pravnega vprašanja, zavzelo drugačno stališče v drugi zadevi, ne pa v isti zadevi, četudi je bil postopek ponovljen (tako sklep Vrhovnega sodišča X Ips 262/2009 z dne 29. 7. 2009).

10. Ker revident ni izkazal zatrjevane neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revident ni izkazal niti izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS. Ta določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni standard, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi bila njihova presoja možna, pa mora revident upoštevaje pravila o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča revident z navedbami, da izpad sredstev, za katera je kandidiral, pomeni poseg v njegove premoženjske pravice in da je bil zaradi nezmožnosti izvedbe programa prikrajšan tudi pri pridobivanju finančnih sredstev na vseh nadaljnjih razpisih, saj med referencami ni mogel navesti rezultatov zavrnjenega programa, ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revidentove trditve so zgolj pavšalne in z njimi ne izkazuje konkretnih posledic, ki jih ima zanj izpodbijana odločitev. Pridobitev nove koncesije pa je negotovo dejstvo, odvisno od izpolnjevanja predpisanih pogojev in meril in kot tako zgolj potencialna prihodnja pravica, z nepridobitvijo te pravice pa ni mogoče izkazati zelo hudih posledic za prijavitelja, v tem primeru revidenta (takšno stališče je Vrhovno sodišče celo glede pričakovanih pravic že zavzelo v zadevah X Ips 535/2007, X Ips 334/2009, X Ips 149/2009, X Ips 513/2009).

13. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

14. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.