Jedro

Tožena stranka je združila ocenjevanje prijav na razpis o koncesiji in na (predhodni) poziv za dostavo predlogov programov dela javnih raziskovalnih organizacij za financiranje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti, ker je takšno združitev narekovala narava raziskovalnih in infrastrukturnih programov. Družboslovje predstavlja eno od znanstvenih ved, ta veda pa se deli na posamezna področja. Obravnavanje in ocenjevanje vseh programov znotraj posamezne znanstvene vede in brez upoštevanja delitve ved na znanstvena področja, zaradi njihove vsebinske neprimerljivosti in vedno večje specializiranosti znanosti, praktično ni mogoče.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 38. člena Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti (Uradni list RS, št. 22/06 in 112/07, v nadaljevanju : ZRRD) in 15. člena Pravilnika o koncesiji za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti (Uradni list RS, št. 48/03, v nadaljevanju : Pravilnik o koncesiji) ter na podlagi javnega razpisa o koncesiji za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti (Uradni list RS, št. 53-54/03 in 56/03, popravek) v ponovnem postopku po sodbi Upravnega sodišča RS št. U 602/2004 z dne 4. 4. 2007 odločila, da se tožnikova prijava za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti za izvajanje raziskovalnega programa s področja družboslovnih ved pod šifro P5-0332 zavrne. V svoji obrazložitvi navaja predmet koncesije, pogoje, ki jih mora izpolnjevati koncesionar in elemente oziroma sestavine prijave na javni razpis. V nadaljevanju navaja, da je vloge, ki jih je komisija za odpiranje vlog pri toženi stranki ocenila kot pravočasne in popolne, strokovna služba tožene stranke posredovala v ocenjevalni postopek strokovnim telesom tožene stranke, določenim v Pravilniku o vrednotenju kakovosti in financiranju programa dela JRO (v nadaljevanju Pravilnik o vrednotenju kakovosti). Komisija je ugotovila, da je za podelitev predmetne koncesije prispelo 141 veljavnih prijav, od tega na področju družboslovnih ved 11 prijav. Ocenjevalni postopek je bil na podlagi Pravilnika o organizaciji in pristojnosti strokovnih teles za področje raziskovalne in razvojne dejavnosti (Uradni list RS, št. 35/03, v nadaljevanju Pravilnik o organizaciji in pristojnosti strokovnih teles ) izveden tako, da so na področju znanstvenih ved na podlagi 22. člena citiranega pravilnika za vsako posamezno vlogo določili po 2 recenzenta. Recenzenti so na podlagi 23. člena tega pravilnika ocenjevali kakovost vsebine raziskovalnih programov, ki so predmet predmetne koncesije in so nato personalna jedra skupaj z nacionalnimi koordinatorji, ob upoštevanju elementov za določitev ocen, na podlagi 20. člena navedenega pravilnika pripravila ocene raziskovalnih programov. Na podlagi tega postopka so nato znanstveno raziskovalni sveti (ZRS) na podlagi 55. člena Pravilnika o vrednotenju kakovosti razvrstili raziskovalne programe s predlaganim obsegom financiranja na prednostno listo, ki so jo posredovali Nacionalnemu znanstveno raziskovalnemu svetu (NZRS). Le-ta je na svoji 35. seji dne 13. 11. 2003, 36. seji dne 17. 11. 2003 in 37. seji dne 27. 11. 2003, glede na predhodne evalvacijske rezultate, ob upoštevanju kriterijev, kazalcev in meril znanstvene kakovosti raziskovalnih programov in programskih skupin, njihove družbene, ekonomske in kulturne pomembnosti za razvoj Slovenije ter ob upoštevanju razmerja med znanstvenimi vedami, v skladu s priporočili Nacionalnega raziskovalnega programa in sveta za znanost in tehnologijo RS in obsega razpoložljivih proračunskih sredstev v javnem razpisu, pripravil končni predlog prednostne liste raziskovalnih programov raziskovalnih organizacij s predlogom njihovega letnega obsega financiranja. Pri tem ni delal razlike med raziskovalnimi programi, ki so prispeli na poziv in tistimi, ki so prispeli na javni razpis. Prav tako NZRS ni odločal o delitvi obsega (FTE) posameznih raziskovalnih programov med sodelujočimi raziskovalnimi organizacijami. To delitev so v skladu s predlogom raziskovalnega programa in glede na dodeljeni obseg opredelile odgovorne osebe v sodelujočih raziskovalnih programih. Na podlagi predloga NZRS, kateremu je tožena stranka v celoti sledila, je tožena stranka raziskovalni program tožeče stranke na področju družbenih ved zavrnila. V nadaljevanju tožena stranka, sledeč napotkom sodbe Upravnega sodišča RS št. U 602/2004 z dne 4. 4. 2007, posebej opozarja na, za predmetno zadevo pravno relevantna dejstva, in sicer v zvezi z izvedeno združitvijo postopka javnega razpisa o koncesiji za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti in poziva za dostavo predlogov programov dela javnih raziskovalnih organizacij za financiranje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti št. 631-119/03 z dne 28. 5. 2003 (v nadaljevanju poziv) poudarja, da podlaga za enotno evalvacijo „obeh vrst“ programov in njihovo uvrščanje na prednostni seznam izhaja iz narave raziskovalnih in infrastrukturnih programov. Programi namreč predstavljajo javno službo na področju raziskovanja in jih država naroča in sofinancira, če, ob upoštevanju v Nacionalnem raziskovalnem in razvojnem programu izraženem državnem interesu, ugotovi, da so take raziskave aktualne in pomembne za razvoj znanosti v Sloveniji in pomembne za prenos dosežkov v gospodarstvo. Dodaten pogoj, ki ga je potrebno upoštevati pri sofinanciranju raziskovalnih in infrastrukturnih programov, pa se nanaša na zahtevo po aktualnosti in uporabnosti raziskovalnega dela v daljšem časovnem obdobju. Tako določa že ZRRD v svojem 37. in 38. členu. Glede na zakonsko opredeljen pomen raziskovalnih programov je končni cilj poziva oziroma razpisa, ob uporabi enotne metodologije ocenjevanja, izbira najboljših raziskovalnih programov. Dalje tožena stranka v zvezi z izvedbo postopka evalvacije raziskovalnih programov na podlagi javnega razpisa in poziva, opozarja, da je NZRS na 32. seji dne 17. 9. 2003 v skladu s Pravilnikom o vrednotenju kakovosti in Pravilnikom o organizaciji in pristojnosti strokovnih teles sprejel Navodila za izvedbo postopka evalvacije raziskovalnih programov z dne 23. 9. 2003, ki natančno definirajo posamezne faze postopka evalvacije, udeležence in njihove naloge. V skladu s temi navodili pripravijo nacionalni koordinatorji in personalna jedra o poteku in zaključku ocenjevalnih panelov za vsak predlog raziskovalnega programa pisno poročilo; po ocenjevalnem panelu pa pripravijo pisne ocene predloga raziskovalnega programa. Zapisniki NZRS in ZRS, katerih sestavni del so tudi zbirni podatki o raziskovalnih dosežkih in prednostni seznami predlogov raziskovalnih programov, vsebujejo bistvene poudarke iz razprav ZRS in načelne odločitve NZRS v zvezi s postopki javnega razpisa in poziva. V zvezi z izvedenim evalvacijskim postopkom ter izločitvijo članov zaradi konflikta interesa, tožena stranka poudarja, da je konflikt interesov definiran v 18. in 21. členu Pravilnika o organizaciji in pristojnosti strokovnih teles in sicer navedena člena določata, da nacionalni koordinator oziroma član personalnega jedra ne sme sodelovati pri ocenjevanju lastnih del oziroma del svoje programske skupine, razen v primeru, ko predsednik ZRS oziroma nacionalni koordinator meni, da te povezave ne morejo bistveno vplivati na nepristranost. Člani personalnega jedra in koordinator po imenovanju tudi podpišejo posebno izjavo o zaupnem ravnanju in izločanju v primeru nepristranosti pri delu. Tožena stranka s tem v zvezi dodatno opozarja, da po splošni evropski praksi v primerih, ko ocenjevalec prihaja iz institucije prijavitelja programa, konflikt interesov ni podan ter da je bila in je še vedno stalna praksa tožene stranke in Javne agencije za raziskovalno dejavnost v zvezi z javnimi razpisi, da ocenjevalci podpišejo izjavo o zaupnem ravnanju ter izjavo o izločanju v primeru ugotovljenega konflikta interesov. V zvezi z ocenjevanjem kakovosti vodje programske skupine in raziskovalcev programske skupine, tožena stranka poudarja, da so se poleg citiranosti upoštevali tudi drugi kazalci, kar je razvidno tudi iz tabel v spisu, to je predloga ZRS za družboslovje (tabela št. 4) in zbirnega pregleda razvojnih rezultatov predlaganih programskih skupin v družboslovju za sejo NZRS dne 17. 11. 2003 (tabela št. 2). Tako so bili poleg citiranosti upoštevani tudi članki v znanstvenih revijah, domačih in tujih, znanstvene knjige, domače in tuje, ter vključenost v raziskovalne programe EU in v druge mednarodne razvojne programe in projekte (bilateralne pogodbe). Vključenost v raziskovalne programe se je upoštevala kot del razvojne uspešnosti raziskovalcev, v okviru navedenega kriterija je bilo upoštevano še število dodeljenih patentov. Razvojna uspešnost predstavlja, v skladu s Pravilnikom o vrednotenju kakovosti pomen raziskovalnega programa za trajnostni družbeni ekonomski razvoj Slovenije (39.a člen Pravilnika). Iz dokumentacije spisa (tabela št. 3) tudi izhaja, da je bil posebej izdelan pregled znanstvenih rezultatov vodij predlaganih programskih skupin, kar pomeni, da so bili ocenjevani in primerjani vodje programskih skupin. Tožena stranka nadalje poudarja, da sta raziskovalno kakovost raziskovalnih programov v skladu s kazalci, kot jih določa 39. člen Pravilnika o vrednotenju kakovosti, ocenjevala dva tuja recenzenta. Iz recenzij predloga predmetnega raziskovalnega programa tožeče stranke izhaja, da je en recenzent predlog tega raziskovalnega programa ocenil s končno oceno 5, drugi pa z oceno 3-4. Tožena stranka tudi poudarja, da je NZRS na 33. seji sprejel sklep, da se medinstitucionalnost in interdisciplinarnost raziskovalnih programov šteje kot pozitivna referenca. Poudarja tudi, da je bil predlog raziskovalnega programa tožeče stranke v okviru znanstvene vede družboslovje po kazalcih raziskovalne uspešnosti dobro ocenjen in uvrščen na 17. mesto, vendar je bil znotraj raziskovalnega področja političnih ved uvrščen na zadnje mesto, kjer so se ocene gibale v razponu od 43 do 34 točk, pri čemer je zadnji še uvrščeni program prejel 37 točk. Kot zelo pomembno za predmetno zadevo tožena stranka končno poudarja še, da je NZRS na 34. seji dne 17. 11. 2003 sprejel sklep, da se pri delitvi sredstev po znanstvenih vedah upošteva obstoječe stanje, kar je imelo za posledico, da je bilo za raziskovalno področje političnih ved na voljo financiranje štirih programov. Kvalitetno sicer dober raziskovalni program tožeče stranke, ki se je uvrstil na 5., to je zadnje mesto znotraj raziskovalnega področja političnih ved, posledično ni bil uvrščen v financiranje. Neuvrstitev predloga raziskovalnega programa tožeče stranke v financiranje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti tako ni posledica nizke kakovosti predloga raziskovalnega programa, temveč določitve obsegov posameznih raziskovalnih področij s strani NZRS (kot tedanjega najvišjega strokovnega telesa za področje raziskovalno razvojne dejavnosti). Na podlagi predloga NZRS za podelitev koncesije za izvajanje predmetne javne službe, ki mu je tožena stranka sledila, je odločila, da se prijava tožeče stranke ne izbere.

Tožeča stranka v tožbi, ki je bila prvotno vložena zaradi molka organa in je bila naknadno razširjena zoper uvodoma navedeni akt, navaja, da je nova odločba tožene stranke nezakonita in nepravilna. Iz njene obrazložitve izhaja, da prijava tožeče stranke ni bila zavrnjena zato, ker bi šlo za premalo kvaliteten program, marveč zato, ker je tožena stranka združila postopek za podelitev koncesije in postopek za financiranje javnih raziskovalnih organizacij ter nato sprejela odločitev, da bo financirala le štiri raziskovalne programe s področja političnih ved, ki so jih na poziv posredovale javne raziskovalne organizacije, ki sploh niso sodelovale na razpisu za koncesijo. Že na prvi pogled je bila prijava tožeče stranke zavrnjena na podlagi arbitrarnih kriterijev, ki se pri podeljevanju koncesije ne bi smeli upoštevati. V razpisu za podelitev koncesije je bilo določeno, da se lahko prijavijo nanj le tiste raziskovalne organizacije, ki nimajo statusa javne raziskovalne organizacije in so bila raziskovalna področja razdeljena na naravoslovno matematične, tehniške, medicinske, biotehniške, družboslovne in humanistične vede. Zato tožena stranka pri odločanju o podelitvi koncesije prijavljenih programov ne bi smela obravnavati ločeno po posameznih vedah v družboslovju. Glede na razpisne pogoje (10. točka razpisa) so bili edini kriteriji in merila za izbiro med prijavljenimi programi tisti kriteriji in merila, ki jih je določal Pravilnik o vrednotenju kakovosti. Navedeni pravilnik velja za vsa raziskovalna področja in ne deli družboslovja na posamezne vede. Iz tega sledi, da bi morala tožena stranka v postopku odločanja o koncesiji enakovredno obravnavati vse programe s področja družboslovja ne glede na to, kateri vedi znotraj družboslovja pripadajo in kakšne so njihove finančne posledice. Raziskovalni program tožeče stranke je interdisciplinaren program s področja družboslovja. Na seznamu ZRS za družboslovje se je med vsemi ocenjevanimi programi uvrstil na visoko 17. mesto, pri čemer je dosegel 34 točk. Tožena stranka je podelila koncesijo za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti s področja družboslovja raziskovalnim organizacijam, ki nimajo statusa javne raziskovalne organizacije. Glede na to, da je za področje družboslovja pridobil koncesijo tudi raziskovalni program, ki je bil ocenjen le z 22-imi točkami, bi tožena stranka morala podeliti koncesijo tudi tožeči stranki za njen program, ki je bil bistveno boljše ocenjen in je prejel 34 točk. Pri odločanju o podelitvi koncesije je tožena stranka očitno upoštevala tudi ocene raziskovalnih programov, ki niso bili prijavljeni na razpis za podelitev koncesije. Vse štiri raziskovalne programe s področja političnih ved je na poziv za sofinanciranje poslala javna raziskovalna organizacija Fakulteta ... Ker javne raziskovalne organizacije niso smele prijaviti svojih programov na razpis za podelitev koncesije, morebitne boljše ocene teh programov ter višina odobrenih finančnih sredstev ne morejo in ne smejo imeti nobenega vpliva na podeljevanje koncesij. Skratka, če bi fakulteta sporne štiri programe prijavila na javni razpis za podelitev koncesij, bi bila njena prijava zavržena kot nedovoljena. Zato tožena stranka v postopku podelitve koncesije ne bi smela na noben drug način upoštevati raziskovalnih programov, ki so jih (na njen poziv) poslale javne raziskovalne organizacije. Ker so se v konkretnem primeru na istem seznamu ZRS za družboslovje znašli tudi programi javnih raziskovalnih organizacij (ki bi bili v primeru formalne prijave na razpis za koncesijo izločeni iz postopka in tako ne bi mogli vplivati na končno izbiro), je z upoštevanjem teh programov pri odločanju o prijavi tožeče stranke prišlo do očitnega izigravanja zakonskih določb in razpisnih pogojev. Stališče tožene stranke, da enotno evalvacijo vseh raziskovalnih organov narekuje narava raziskovalnih in infrastrukturnih programov, je povsem arbitrarno in zanj ni nobene pravne podlage. Tožena stranka očitno ne loči postopka za podelitev koncesije od postopka za odločitev o financiranju programov dela javnih raziskovalnih organizacij. V teh dveh postopkih nastopajo stranke, ki imajo različen pravni status in drugače urejeno financiranje. Če teh razlik ne bi bilo, potem tožena stranka ne bi objavila posebnega razpisa za koncesijo in bi vse raziskovalne organizacije pozvala k predložitvi programov dela. Glede na to, da je tožena stranka nameravala izvesti dva ločena postopka, bi morala tudi prijavljene oziroma predložene programe dela ocenjevati ločeno in medsebojno neodvisno ter na koncu v vsakem postopku posebej za financiranje izbrati najboljše programe, saj bi takšna odločitev bila v največji možni meri v javnem interesu. Tožena stranka nedvomno ni sledila javnemu interesu, saj drugače ne bi izločila iz financiranja programa tožeče stranke, ki je bil boljše ocenjen od številnih drugih družboslovnih programov javnih raziskovalnih organizacij, ki jim je odobrila financiranje. V nadaljevanju tožeča stranka povzema raziskovalne programe v družboslovnih vedah, ki so kljub slabši oceni ZRS za družboslovje prejeli finančna sredstva (22 programov) in s tem v zvezi navaja, da toženi stranki očitno ni šlo za to, da bi v skladu z javnim interesom financirala najboljše programe s področja družboslovja, temveč je izvajala nedopustno diskriminacijo v škodo programov, ki so bili prijavljeni na razpis za podelitev koncesije. V zvezi s postopkom ocenjevanja programov tožeča stranka meni, da je neresnična ugotovitev izpodbijane odločbe, da so personalna jedra skupaj z nacionalnimi koordinatorji pripravila ocene raziskovalnih programov, v katerih naj bi bili upoštevani vsi kriteriji za ocenjevanje. To je razvidno zlasti iz predloga ZRS za družboslovje, ki je bil sestavljen zgolj na podlagi kazalcev kakovosti programske skupine (citati, tuji in domači članki, tuje in domače knjige); čeprav bi na podlagi 40. člena Pravilnika o vrednotenju kakovosti moral upoštevati tudi druge kazalce, ki jih tudi navaja. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se sicer omenjata oceni recenzentov, ki se nanašata na znanstveno kakovost vsebine, vendar je iz predloga ZRS za družboslovje razvidno, da ti dve oceni nista bili upoštevani. Tudi iz zapisnika 36. seje NZRS z dne 17. 11. 2003 in prednostnega seznama NZRS za družboslovje ni razvidno, ali in na kakšen način sta bila upoštevana pri izbiri raziskovalnih programov znanstvena kakovost vsebine in pomen za trajnostni družbeno-ekonomski ter kulturni razvoj Slovenije. Tudi v prednostnem seznamu NZRS so navedeni le nosilci programov in predlagani letni obseg financiranja, ne vsebuje pa nobenih konkretnih in primerljivih kriterijev, kazalcev in meril, ki bi morali predstavljati podlago za izbiro programov. Prav tako ni bila upoštevana interdisciplinarnost programa tožeče stranke, čeprav je bil v skladu s 40. členom Pravilnika o vrednotenju kakovosti na 33. seji NZRS sprejet poseben sklep št. 4, da morajo ZRS kot pozitivne reference šteti interdisciplinarne programe. Zgoraj omenjeni predlog ZRS za družboslovje tudi ne vsebuje nobenega predloga o obsegu financiranja posameznih programov, kot zmotno pojasnjuje izpodbijana odločba v predzadnjem odstavku na 3. strani. To pomeni, da prednostna lista ZRS za družboslovje ni bila sestavljena v skladu s 3. odstavkom 55. člena Pravilnika o vrednotenju kakovosti. Tožeča stranka ponovno opozarja na kršitve postopka ocenjevanja, kot jih je izpostavila že v upravnem sporu U 602/2004 v zvezi s pismom dr. A.A. z dne 2. 12. 2003. V primeru nepristranskega postopka evalvacije in ob upoštevanju vseh kriterijev in meril, ki naj bi jih tožena stranka prezrla pri odločanju o podelitvi koncesije tožeči stranki, bi slednja dosegla še boljši rezultat na razpisu in bi bila še toliko bolj upravičena do koncesije za izvedbo svojega programa. Dalje navaja tudi, da bo od prijave tožeče stranke na razpis za podelitev predmetne koncesije kmalu minilo že sedem let. V prijavi je tožeča stranka zaprosila za financiranje programa v višini 6,5 FTE. Zaradi počasnega odločanja o podelitvi koncesije tožeči stranki nastaja nenadomestljiva škoda. Brez koncesijskih finančnih sredstev namreč ne more uresničiti svojega raziskovalnega potenciala in je s tem na razpisih postavljena v nekonkurenčen položaj v primerjavi z drugimi raziskovalnimi organizacijami v Sloveniji, saj ima zaradi nerealiziranega programa slabše reference pri kandidiranju za nova finančna sredstva. Nepravilnosti pri podelitvi koncesije tožeči stranki naj bi se zavedala tudi nekatera strokovna telesa tožene stranke, saj si tožeča stranka ne zna drugače razlagati predloga za sklenitev poravnave, ki ga je toženi stranki svetovalo strokovno telo za evalvacije (zapisnik in predlog z dne 12. 10. 2007) in ga je potrdil tudi Znanstveni svet Javne agencije za raziskovalno dejavnost (zapisnik 40. seje z dne 12. 11. 2007), za takšno rešitev pa se je zavzel tudi direktor Javne agencije za raziskovalno dejavnost (dopis direktorja ARRS z dne 27. 11. 2009). Tožena stranka naj tudi ne bi upoštevala obvezujočih stališč naslovnega sodišča, da mora pri ponovnem odločanju o prijavi tožeče stranke na razpis za podelitev koncesije obrazložiti in pojasniti izid kvalitativnega ocenjevanja prijav ter kriterije in merila, na podlagi katerih je sestavila vrstni red programov, za katere je bila podeljena koncesija; pojasniti vsebino predloga NZRS, navesti vse morebitne okoliščine ter obrazložiti, na kakšen način in v kolikšni meri so vplivale na odločitev o posamezni prijavi in predstaviti rezultate evalvacijskega postopka ter pojasniti kako in v čem je združitev dveh različnih postopkov vplivala na podelitev koncesij. V tožbi navaja, da so izpolnjeni vsi pogoji za odločitev sodišča o pravici tožeče stranke do koncesije. Tožeča stranka sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi odpravi odločbo tožene stranke in s sodbo podeli tožeči stranki koncesijo za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti za raziskovalni program s področja družboslovnih ved pod šifro P5-0332 za obdobje 5-ih let od dneva sklenitve koncesijske pogodbe, pri čemer znaša letni obseg financiranja koncesijske dejavnosti 6,5 FTE (6,5 x1700 raziskovalnih ur) in da toženi stranki naloži, da ji je dolžna v 15-ih dneh povrniti njene stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri vseh dosedanjih navedbah in dokazih, v celoti prereka navedbe in dokaze tožeče stranke, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja in glede navedb tožnika glede znanstvenih ved in področij znotraj znanstvenih ved odgovarja, da v znanosti družboslovje predstavlja eno izmed znanstvenih ved, le-ta pa se deli na posamezna področja. Podlago takšni delitvi, ki jo določa predmet raziskovanja, raziskovalne metode, skupine problemov, predstavlja enotna nacionalna klasifikacija raziskovalnih ved, področij in podpodročij, ki je objavljena tudi na spletni strani in ki sledi mednarodnim klasifikacijam znanstvenih ved in njihovih področij ter podpodročij. Pomembnost klasifikacije znanstvenih ved in znanstvenih področij se pokaže tudi v zvezi z ocenjevanjem posameznih vrst raziskovalnih dejavnosti. Obravnavanje in ocenjevanje vseh programov/projektov zgolj znotraj posamezne znanstvene vede, brez upoštevanja delitve znanstvenih ved na znanstvena področja, je zaradi njihove vsebinske neprimerljivosti ter vedno večje specializiranosti znanosti, nemogoče. Kot primer navaja tožena stranka enega izmed kriterijev ocenjevanja, in sicer objavljena raziskovalna dela. Objavljena raziskovalna dela se točkujejo glede na kvaliteto revije (tako imenovani faktor vpliva), v kateri je bil članek objavljen, pri čemer se znanstvene vede in znanstvena področja znotraj posameznih ved močno razlikujejo glede pogostnosti citiranja, glede števila revij z visokim faktorjem vpliva, kar pomeni, da je treba pri obravnavi predlogov programov (in projektov) in pri vrednotenju rezultatov upoštevati razlike med posameznimi področji znotraj znanstvenih ved. Upoštevaje navedeno, absolutno doseženo število točk na nivoju znanstvene vede še ne more pomeniti uvrstitve v izbor za (so)financiranje posamezne raziskovalne dejavnosti, saj se, kot že navedeno, doseženo število točk upošteva pri razvrstitvi ocenjevalnega predloga raziskovalne dejavnosti znotraj posameznega raziskovalnega področja. Takšno merilo je sprejel tudi NZRS v zvezi z izvedbo postopka evalvacije raziskovalnih programov na podlagi javnega razpisa o koncesiji za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti in poziva za dostavo predlogov programov dela javnih raziskovalnih organizacij za financiranje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti. Vseh 22 programov, za katere tožeča stranka navaja, da so kljub slabši oceni ZRS za področje družboslovja prejeli finančna sredstva, se uvršča v druga raziskovalna področja, različna od politologije, v katero se uvršča program tožeče stranke, zato medsebojna primerjava absolutnega števila doseženih točk ni možna. Dalje tožena stranka navaja, da so predmet javnega razpisa o koncesiji, kot tudi poziva za dostavo predlogov programov dela JRO, predlogi raziskovalnih programov za financiranje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti. Slovenija je v Resoluciji o nacionalnem raziskovalnem in razvojnem programu za obdobje od 2006 do 2010 kot delu nacionalne razvojne strategije opredelila cilje, naloge in prednostna področja razvoja, katerim je sledila ob vzpostavitvi javne službe na področju raziskovalne dejavnosti. Vzpostavljena razmerja, določena ob prvem obdobju programskega financiranja, se v času predmetnega javnega razpisa in poziva, torej po izteku prvega programskega obdobja, niso spreminjala, čemur je sledil tudi sklep NZRS (34. seja) kot najvišjega ocenjevalnega telesa znotraj ocenjevalnega postopka, v skladu s katerim se je pri delitvi sredstev po znanstvenih vedah upoštevalo zatečeno stanje, kar pomeni upoštevanje zaključenih programov po posameznih področjih in s tem sproščena sredstva. V tako postavljenih okvirih je izbor najboljših raziskovalnih programov možen le ob ocenjevanju, ki vključuje raziskovalne programe vseh nosilcev javne službe, kot jih opredeljuje 37. člen ZRRD in seveda ob upoštevanju enakih kriterijev ocenjevanja, pri čemer javni status in ureditev financiranja nosilca programa nima nobenega vpliva. Tak enoten postopek je bil nujen tudi zato, ker so mnogi koncesionarji nastopali kot soizvajalci programov, ki so jih prijavile javne raziskovalne organizacije. Tožena stranka tudi poudarja, da so znanstveno raziskovalni sveti ved v postopku izbora prijaviteljev raziskovalnih programov ocenili tudi primernost predlaganega obsega financiranja programske skupine, pri čemer so ugotavljali skladnost predlaganega obsega programske skupine z vsebino raziskovalnega programa in sicer glede na usposobljenost programske skupine in glede na razpoložljivost potrebne raziskovalne infrastrukture ter ob upoštevanju višine razpoložljivih sredstev po znanstvenih vedah, pri čemer je bila v odgovoru na popravo in spremembo tožbe z dne 29. 3. 2010 navedena tudi tabela, iz katere so za področje političnih ved razvidni podatki o obsegu sredstev, ki so jih predlagali prijavitelji ter podatki o dejanski višini odobrenih sredstev. Tožena stranka v zvezi s predlogom tožeče stranke za sklenitev poravnave, meni, da omenjeni predlog ni skladen z veljavno zakonodajo, in sicer glede na dejstvo, da gre za prijavo raziskovalne organizacije za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti za izvajanje raziskovalnega programa na področju znanstvenih ved, vloženo na javni razpis o koncesiji za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti, zaradi česar je po meritorni obravnavi prijave možna le njena ugoditev ali zavrnitev. V zvezi z navedbami glede neupoštevanja obvezujočih stališč naslovnega sodišča pri izdaji izpodbijane odločbe z dne 30. 3. 2010 tožena stranka poudarja, da je omenjenim stališčem sledila kolikor je bilo to mogoče glede na časovno odmaknjenost javnega razpisa in evalvacijskega postopka, razpoložljivo dokumentacijo o predmetni zadevi ter dejstvu, da je v skladu z 38. členom ZRRD in sklepom o Ustanovitvi javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 123/03) postopek izbire koncesionarja na javnem razpisu za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti, na podlagi prenosa pristojnosti iz ministrstva na ARRS, prešel v pristojnost ARRS. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so tako posebej poudarjena tudi odločilna dejstva v zvezi z ocenjevalnim postopkom strokovnih teles, združitvijo postopka javnega razpisa o koncesiji za izvajanje predmetne javne službe in poziva za dostavo predlogov programov dela raziskovalnih organizacij za financiranje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti ter delovanje NZRS v postopku za podelitev koncesije za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti ter prednostni seznam NZRS, kateremu je tožena stranka tudi v celoti sledila. V zvezi s tožbenimi navedbami, v katerih tožeča stranka zatrjuje, da so v spornem primeru izpolnjeni vsi pogoji za odločitev sodišča o pravici tožeče stranke do koncesije po 65. členu ZUS-1 in da gre torej za primer, ko naj upravno sodišče samo odloči v sporu polne jurisdikcije, tožena stranka poudarja, da v skladu s 1. odstavkom 65. člena ZUS-1 sodišče sme upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, zlasti še če bi: 1. odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo in 2. izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek. Tožena stranka glede na navedeno meni, da ni podan nobeden izmed primeroma navedenih zakonskih primerov za tovrstno odločanje sodišča. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke s sklepom zavrže, podrejeno pa, da tožbo tožeče stranke s sodbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalnih vlogah navaja, da je tožena stranka objavila javni razpis za podelitev koncesije za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti za vse znanstvene vede in v tem razpisu ni bilo določeno, kako se bodo finančna sredstva delila med posameznimi znanstvenimi vedami, področji oziroma podpodročiji in tega ne ureja niti šifrant raziskovalnih ved področij in podpodročij, na katerega se tožena stranka sklicuje. Tožena stranka le na splošno zatrjuje, da naj bi med posameznimi področji znotraj znanstvenih ved obstajale razlike, ki utemeljujejo različno ocenjevanje programov, vendar teh razlik ne konkretizira, niti ne dokaže. Če bi te razlike dejansko obstajale, potem bi jih tožena stranka nedvomno tudi upoštevala pri opredelitvi razpisnih pogojev. Namesto tega je pripravila enoten razpis za vse znanstvene vede, za ocenjevanje prijavljenih programov pa so bili predvideni enotni kriteriji in merila, ki jih je določal Pravilnik o vrednotenju kakovosti, ki pa velja za vsa raziskovalna področja enako in ne pozna nobenih razlik znotraj družboslovja. Zato je arbitrarno stališče tožene stranke, da absolutno doseženo število točk na nivoju znanstvene vede še ne more pomeniti uvrstitve v izbor za (so)financiranje posameznega programa. Ker na tem stališču temelji tudi izpodbijana odločba, je tožena stranka pri zavrnitvi prijave tožeče stranke na razpis za delitev koncesije očitno uporabila kriterije in merila, ki jih ne bi smela. Za različno ocenjevanje raziskovalnih programov znotraj družboslovja ni nobene zakonite podlage. Takšne podlage ne predstavlja niti sklep NZRS, sprejet na 34. seji, ki se izrecno nanaša le na delitev sredstev po vedah, ne pa tudi na (nadaljnjo) delitev sredstev znotraj posamezne vede. Za odločitev o obsegu in trajanju financiranja koncesijske dejavnosti sta bistvena obseg in vsebina prijavljenega raziskovalnega programa. Tožena stranka je ob tem zamolčala resnično pomembna dejstva o tem, kateri programi so bili izbrani in kdo so bili njihovi (so)izvajalci, kakšno oceno so programi dosegli na razpisu, koliko so znašala zaprošena sredstva za izvedbo programov in kateri izbrani koncesionarji so bili soizvajalci programov, ki so jih na poziv tožene stranke posredovale JRO in kolikšna sredstva so jim bila dodeljena na podlagi poziva. Tožena stranka se sicer sklicuje na preglednico, vendar pa nikjer ne pojasni, na podlagi katerih konkretnih kriterijev so bila dodeljena nižja sredstva od zaprošenih. Poleg tega tudi ne navede nobenih razlogov, zakaj prijavljeni program tožeče stranke ni upravičen do financiranja v višini 6,5 FTE. Neutemeljeno je tudi nasprotovanje tožene stranke meritorni odločitvi o pravici tožeče stranke do koncesije, saj tožena stranka ni izpodbila niti ene predpostavke za odločitev v sporu polne jurisdikcije. Tožena stranka tudi ni obrazložila izpodbijane odločbe v skladu z obvezujočimi stališči sodišča in se pri tem ne more uspešno sklicevati na časovno odmaknjenost in prenos nekaterih pristojnosti pri podeljevanju koncesij na ARRS. Če bi namreč tožena stranka imela utemeljene razloge za zavrnitev prijave tožeče stranke, potem bi lahko svojo odločitev jasno in razumljivo utemeljila, ne glede na časovno oddaljenost primera. V razpisnih pogojih in veljavnih predpisih ni bilo nobene podlage za ocenjevanje prijavljenih raziskovalnih programov in delitev koncesijskih sredstev po posameznih ožjih področjih, ki v razpisu niso bila izrecno omenjena in tudi ne za združitev postopkov ocenjevanja raziskovalnih programov, ki so se prijavili na razpis za koncesijo in raziskovalnih programov, ki so prispeli na poziv za sofinanciranje. Navedene kršitve so imele za posledico, da koncesije niso prejeli najbolje ocenjeni raziskovalni programi, ki so se prijavili na razpis in med katerimi je bil po mnenju NZRS tudi program tožeče stranke. Prav tako prenos pristojnosti iz ministrstva na agencijo ne bi smel vplivati na zakonitost postopkov o podelitvi koncesije. Z ustanovitvijo ARRS je na podlagi 48. člena Zakona o javnih agencijah in 44. člena ZRRD ministrstvo ohranilo nadzor nad zakonitostjo, učinkovitostjo in uspešnostjo dela ARRS. Tudi dopis ARRS z dne 27. 11. 2009, na katerega se sklicuje tožena stranka, ne vsebuje pojasnil in razlogov o pravno odločilnih dejstvih, na katera je opozorilo sodišče v prvem sojenju. Ta dopis le pritrjuje navedbam tožeče stranke, da bi morala prejeti koncesijo zaradi visoke kakovosti svojega raziskovalnega programa, če bi se finančna sredstva delila v skladu z razpisnimi pogoji in na delitev sredstev ne bi vplivali programi javnih raziskovalnih organizacij. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi njeni tožbi ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v pripravljalnih vlogah navaja, da vztraja pri vseh dosedanjih navedbah in dokazih, v celoti prereka navedbe in dokaze tožeče stranke, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja in dodatno v zvezi z navedbami tožeče stranke o nacionalni klasifikaciji raziskovalnih ved področij in podpodročij, dodaja, da so povsem nepomembne navedbe tožene stranke o tem, kolikšna sredstva je v povprečju prejel izbrani koncesionar. Nadalje glede predloga za sklenitev poravnave, navaja, da iz priloženega dopisa z dne 27. 11. 2009 izhaja, da je Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS v zvezi s tožbo inštituta B. s sklepom št. 013-25/07 z dne 17. 9. 2007 imenovala strokovno telo za evalvacijo, katerega naloga je bila preveritev korektnosti opravljenih recenzij in ocen programa št. P 5-0332 v skladu s kriteriji in kazalci, določenimi v Pravilniku o vrednotenju kakovosti. Strokovno telo za evalvacijo je s pregledom prejete evalvacijske dokumentacije ocenilo, da je bil izvorno opravljeni evalvacijski postopek izveden v skladu s takratnimi normativnimi pravili in da prejete ocene raziskovalnega programa odražajo realna razmerja kakovosti med ocenjenimi raziskovalnimi programi znotraj področja političnih ved. Združitev evalvacijskih postopkov za koncesijo in ostalih raziskovalnih programov iz javnih raziskovalnih organizacij je bila nujna, zaradi vzdrževanja enakih evalvacijskih kriterijev in meril za vse programske skupine, ki naj bi izvajale javno službo na področju raziskovalne dejavnosti, ne glede na institucionalno poreklo. Pristranskost ocenjevanja raziskovalnih programov je bila onemogočena z upoštevanjem tistih normativnih določil, ki prepovedujejo konfliktnost interesov pri delu recenzentskega sistema, saj člani ekspertnih teles niso sodelovali pri ocenjevanju lastnih del oziroma del svoje skupine. Vsi člani ekspertnih teles so tudi podpisali posebno izjavo o ravnanju v primeru konfliktov interesov. Strokovno telo za evalvacijo je ugotovilo, da je bil program št. P 5-0332, pri katerega ocenjevanju so bili upoštevani vsi kriteriji ocenjevanja, od recenzentske ocene, bibliografskih in razvojnih rezultatov ter interdisciplinarnosti, znotraj raziskovalnega področja političnih ved uvrščen na zadnje, to je 5. mesto. Znotraj raziskovalnega področja političnih ved je najboljši predlog programa prejel 43 točk, zadnji pa 34. Glede na vse predloge raziskovalnih programov v družboslovnih vedah je bil predmetni predlog programa uvrščen v 1/3 rangiranih predlogov oziroma od 55-ih predlogov, na 17. mesto. Glede na navedeno, kar kaže na kakovost predlaganega predloga programa, nacionalni koordinator tega predloga programa ni izločil iz predloga za financiranje. Nacionalni koordinator za politične vede je glede na doseženo oceno predloga programa predlagal financiranje programa v obsegu 3 FTE. Nadalje je strokovno telo za evalvacijo ugotovilo, da je NZRS v zvezi s financiranjem programov sprejel sklep, da se pri določitvi o financiranju števila programov upošteva obstoječe stanje, to je obseg financiranja po posameznih raziskovalnih področjih v preteklem obdobju. Za raziskovalno področje političnih ved je to pomenilo financiranje štirih programov. Posledično, kvalitetno sicer ustrezen raziskovalni program št. P 5-0332, glede na že zasedena prva štiri mesta znotraj svojega raziskovalnega področja političnih ved, ni bil uvrščen v financiranje. Na drugih raziskovalnih področjih, ki niso dosegala tako visoke ravni kakovosti predlogov raziskovalnih programov kot na raziskovalnem področju političnih ved, so bili sprejeti v financiranje predlogi z neprimerno nižjo uvrstitvijo točk, kar je bila posledica že navedene odločitve, da se obseg raziskovalnih področij in ved ne bo spreminjal in temelji na podmeni, da je raziskovalna področja med sabo težko primerjati. Na podlagi navedenih ugotovitev je strokovno telo za evalvacijo sprejelo zaključek, da neuvrstitev predloga raziskovalnega programa št. P 5-0332 v financiranje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti ni posledica nizke kakovosti predloga tega raziskovalnega programa, temveč določitve obsegov posameznih raziskovalnih področij. Res je sicer, da v omenjenem dopisu ARRS z dne 27. 11. 2009, komisija ARRS predlaga sklenitev poravnave, vendar je bila omenjena možnost poravnave proučena tudi s strani tožene stranke. Tožena stranka meni, da predlog za sklenitev poravnave ni skladen z veljavno zakonodajo in sicer glede na dejstvo, da gre za prijavo raziskovalne organizacije za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti za izvajanje raziskovalnega programa na področju znanstvenih ved, vloženo na javni razpis o koncesiji za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti, zaradi česar je po meritorni obravnavi prijave možna le njena ugoditev ali zavrnitev. V zvezi z navedbami tožeče stranke glede razlogov za neupoštevanje navodil sodišča, tožena stranka poudarja, da je stališčem sodišča sledila kolikor je bilo to mogoče glede na časovno odmaknjenost javnega razpisa in evalvacijskega postopka, razpoložljivo dokumentacijo v predmetni zadevi ter dejstvu, da je, kot je že bilo navedeno, postopek izbire koncesionarja na javnem razpisu za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti na podlagi prenosa pristojnosti iz ministrstva na ARRS, prešel v pristojnost ARRS. Tudi v obrazložitvi odločbe z dne 30. 3. 2010 so tako posebej poudarjena odločilna dejstva v zvezi z ocenjevalnim postopkom strokovnih teles, določenim v Pravilniku o vrednotenju kakovosti in financiranju programa dela JRO, združitvijo postopka Javnega razpisa o koncesiji za izvajanje predmetne javne službe in Poziva za dostavo predlogov programov dela javnih raziskovalnih organizacij za financiranje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti ter delovanje NZRS v postopku za podelitev koncesije za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti in prednostni seznam NZRS, kateremu je tožena stranka v celoti sledila. Poudarja, da je bil Nacionalni znanstveno raziskovalni svet tedanje najvišje strokovno telo za področje raziskovalne dejavnosti in zato je predlogu NZRS tožena stranka v celoti sledila tudi pri izdaji odločbe z dne 30. 3. 2010, saj bi v nasprotnem primeru ravnala samovoljno in arbitrarno. Tožena stranka v zvezi z zahtevo tožeče stranke, da sodišče meritorno odloči o njeni pravici do koncesije, meni, da določbe 65. člena ZUS-1 sodišču zgolj dajejo možnost, ne pa nalagajo obveznost, da s sodbo meritorno odloči o zadevi, po prepričanju tožene stranke pa tudi ni podan nobeden izmed primeroma navedenih zakonskih primerov za tovrstno odločanje naslovnega sodišča. V zvezi s sklicevanjem tožeče stranke na 48. člen Zakona o javnih agencijah in 44. člen ZRRD, tožena stranka opominja na dejstvo, da nadzor ministrstva nad delom in poslovanjem ARRS ni predmet predmetnega postopka pred sodiščem, zaradi česar so tovrstne navedbe povsem brezpredmetne. Glede na navedeno tožena stranka enako, kot že doslej, meni, da tožeča stranka v tožbi in v pripravljalnih spisih zahteva, da naslovno sodišče ravna ter odloči v nasprotju z določili veljavnega ZUS-1, zato sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke s sklepom zavrže, podrejeno pa pa, da tožbo tožeče stranke s sodbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet presoje odločba tožene stranke, izdana v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča RS št. U 602/2004 z dne 4. 4. 2007, s katero je zavrnila tožnikovo prijavo na javni razpis o koncesiji za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti pod šifro P5-0332. Tožnikovo prijavo je zavrnila na podlagi (sedaj veljavnega) ZRRD, v skladu s pogoji, veljavnimi v času predmetnega javnega razpisa. Na podlagi 38. člena tedaj veljavnega ZRRD je bil sprejet Pravilnik o koncesiji za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti, ki je urejal postopek in pogoje za podelitev koncesije. Kriterije in merila za izbor med ponudbami je določal Pravilnik o vrednotenju kakovosti in financiranju programa dela JRO, strokovna telesa za ocenjevanje raziskovalnih programov in njihove pristojnosti pa so bile opredeljene v Pravilniku o organizaciji in pristojnosti strokovnih teles za področje raziskovalne in razvojne dejavnosti.

Ob upoštevanju zgoraj navedenih zakonskih in podzakonskih predpisov sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke, da tožnikovo prijavo za izvajanje predmetne javne službe z zgoraj navedenim naslovom raziskovalnega programa zavrne, pravilna. Pravilnost njene odločitve podatki v spisih potrjujejo. Iz podatkov v spisih izhaja, da je bila vsebina javnega razpisa oblikovana v skladu s Pravilnikom o koncesiji za izvajanje predmetne javne službe, prav tako je bil v skladu s tem pravilnikom izpeljan sam postopek. V Uradnem listu je bil objavljen javni razpis o koncesiji za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti. V javnem razpisu so bili pod 5. točko določeni pogoji, ki jih mora izpolnjevati koncesionar, pod 10. točko pa so bili določeni kriteriji in merila za izbiro med ponudbami. Za pregled pravilne opremljenosti, pravočasnosti in popolnosti vlog je bila s strani agencije imenovana komisija. Strokovna služba agencije je vloge, ki jih je komisija ocenila kot pravočasne in popolne, posredovala v ocenjevalni postopek strokovnim telesom agencije za ocenjevanje. Ocenjevalni postopek je bil izveden v skladu s Pravilnikom o vrednotenju kakovosti in Pravilnikom o organizaciji in pristojnosti strokovnih teles. Na podlagi ocen recenzentov so personalna jedra skupaj z nacionalnimi koordinatorji pripravila ocene raziskovalnih programov, na podlagi česar so nato ZRS razvrstili raziskovalne programe na prednostno listo ZRS s predlaganim obsegom financiranja in le-to posredovali NZRS, ki je na podlagi prednostnih list ZRS pripravil končni predlog prednostne liste s predlaganim obsegom financiranja infrastrukturnih dejavnosti. Na podlagi končnega predloga prednostne liste NZRS, je tožena stranka sprejela svojo odločitev.

Sodišče tako ugotavlja, da je bila vsebina javnega razpisa v skladu s Pravilnikom o koncesiji za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti, prav tako je bil v skladu z navedenima Pravilnikoma izpeljan postopek evalvacije predloženih raziskovalnih programov. Tožbeni ugovori zato na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Tožbeni očitek, da je tožena stranka nezakonito združila ocenjevanje prijav na razpis o koncesiji in na (predhodni) poziv za dostavo predlogov programov dela javnih raziskovalnih organizacij za financiranje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti, je neutemeljen. Sodišče s tem v zvezi sprejema utemeljitev tožene stranke, da je takšno združitev narekovala narava raziskovalnih in infrastrukturnih programov, upoštevajoč pri tem smernice iz Nacionalnega raziskovalnega in razvojnega programa, izraženega v državnem interesu in je v zvezi s (to) enotno izvedbo postopka evalvacije raziskovalnih programov NZRS na 32. seji dne 17. 9. 2003 sprejel navodila za izvedbo postopka evalvacije raziskovalnih programov, ki natančno definirajo posamezne faze postopka evalvacije, udeležence in njihove naloge. Glede tožbene navedbe konflikta interesov sodišče pritrjuje razlogom tožene stranke o tem, zakaj v obravnavanem primeru ne gre oziroma more iti za navedeni konflikt (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Po mnenju sodišča tudi ni mogoče pritrditi tožbeni navedbi, da tožena stranka pri odločanju o podelitvi koncesije prijavljenih programov ne bi smela obravnavati ločeno po posameznih vedah znotraj družboslovja. Sodišče se strinja s toženo stranko, da družboslovje v znanosti predstavlja eno od znanstvenih ved, ta veda pa se deli na posamezna področja in da podlago za takšno delitev predstavlja enotna klasifikacija raziskovalnih ved, področij in podpodročij ter da zato obravnavanje in ocenjevanje vseh programov zgolj znotraj posamezne znanstvene vede in brez upoštevanja delitve ved na znanstvena področja, zaradi njihove vsebinske neprimerljivosti in vedno večje specializiranosti znanosti, praktično ni mogoče. Sodišče tudi soglaša z utemeljitvijo tožene stranke, da absolutno doseženo število točk na nivoju ene znanstvene vede še ne more pomeniti uvrstitve v izbor za (so)financiranje posamezne raziskovalne dejavnosti, ker se doseženo število točk upošteva pri razvrstitvi ocenjevanega predloga raziskovalne dejavnosti znotraj posameznega raziskovalnega področja in da je bilo vseh 22 programov, kot jih je navedla tožeča stranka, uvrščeno v druga raziskovalna področja in ne v raziskovalno področje, kamor je bil uvrščen raziskovalni program tožeče stranke. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da v postopku ocenjevanja programov niso bili upoštevani vsi kazalci in s tem v zvezi sodišče lahko sledi utemeljitvi tožene stranke (2. odstavek 71. člena ZUS-1), kakor tudi njeni utemeljitvi glede predloga o obsegu financiranja posameznih programov.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil predmetni postopek izbire koncesionarja po oceni sodišča pravilen in zakonit. Ker je odločitev tožene stranke v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča RS št. U 602/2004 z dne 4. 4. 2007, po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) tožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnitev tožbe zajema tudi zavrnitev stroškovnega zahtevka (4. odstavek 25. člena ZUS-1). Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker za to ni bilo pogojev in narava stvari tega ne dopušča (1. odstavek 65. člena ZUS-1), saj pri pridobitvi koncesije ne gre za materialno zakonsko pravico.