Jedro

Ker bi bilo psihično stanje varovanca tožene stranke - skrbnika, tudi če bi užival predpisana zdravila, enako, je že s tem vzročna zveza med zatrjevano opustitvijo skrbi za zdravljenje varovanca in škodo, ki jo je povzročil, pretrgana.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo se delno ugodi in sodba prve stopnje v delu, ko je zavrnjen zahtevek za plačilo višjega zneska od 8.068.000,00 SIT s pripadki r a z v e l j a v i ; Sicer se pritožba zavrne in v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu (ko je zavrnjen zahtevek za plačilo 8.068.000,00 SIT s pripadki) potrdi sodba prve stopnje. Pritožbi tožene stranke zoper stroškovno odločbo se ugodi ter stroškovna odločba v delu, kolikor toženi stranki niso priznani višji pravdni stroški, r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbe, tožena stranka prav tako sama trpi stroške odgovora na pritožbo, odločitev o stroških pritožbe tožene stranke zoper stroškovno odločbo pa se pridrži za končno odločbo o stroških.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 9.075.494,00 SIT s pp, tožniku je še naložilo, da toženi stranki povrne 564.781,00 SIT pravdnih stroškov, v 15-tih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo. Tožnik se je zoper sodbo pritožil. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišče je po njegovi oceni sicer večino spornih dejstev razčistilo in dokaj natančno ugotovilo dejansko stanje, ni pa pravilno uporabilo materialnega prava. Pomanjkljiva in enostranska je obrazložitev. Določene nejasnosti je sodišče štelo v škodo tožniku, čeprav je bilo dokazno breme na toženi stranki. Opozarja na bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je v tej zadevi sodišče prve stopnje že enkrat odločilo, tožnikovemu zahtevku, ki je uveljavljal plačilo odškodnine v skupnem znesku 9.075.494,00 SIT je ugodilo le do višine 8.068.110,00 SIT (sodba z dne 4.3.1998, opr.št. P 325/95) in višji tožbeni zahtevek zavrnilo, zoper zavrnilni del pritožbe ni bilo in je v tem delu sodba z dne 4.3.1998 pravnomočna. Predmet spora je bil torej le zahtevek v višini 8.068.110,00 SIT, tožeča stranka v nadaljevanju postopka zahtevka ni zvišala, to bi moralo sodišče upoštevati tudi pri odmeri stroškov. Sodišče je kršilo določbe pravdnega postopka tudi, ko je neutemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče dr. S., ki je bil nekaj časa lečeči zdravnik R.J. Nerazumljivo je stališče, da ni pričakovati, da bi se priča sedaj spomnila nekaj drugega kot izhaja iz zdravstvene dokumentacije. Tudi ni sprejemljivo stališče sodišča, da je bil ta dokaz predlagan v nasprotju z določbo 286. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po določbi 2. odst. citiranega člena stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku, ta primer je podan, saj je tožeča stranka šele na naroku dne 10.11.2000 ob zaslišanju priče dr. V.M.K.ugotovila, da bi lahko v tej zadevi o psihičnem stanju R.J. izpovedal tudi dr. S. in zato podala dokazni predlog. Ocenjuje tudi, da se je sodišče prve stopnje nepravilno zadovoljilo zgolj s podanim mnenjem izvedenke prof. dr. M.T. in je to mnenje tudi pomanjkljivo analiziralo. Ni v zadostni meri ocenilo drugih pomembnih dokazov, predvsem stališč PB Idrija in njenega predstojnika dr. J.F. ter izvedenskega mnenja prof. dr. J.L, ki se bistveno razlikuje od izvedenskega mnenja dr. T. Dokazna ocena je v tem delu pomanjkljiva in neprepričljiva. Povsem jasno je, da je bilo izvedensko mnenje v delu, ko izvedenka zaključuje, da je samovoljnja prekinitev zdravljenja R.J. sicer res bila neugodna za njegovo duševno stanje, vendar pa sama po sebi ni neposredno povečala nevarnosti za okolje ter da dvomi, da bi redno zdravljenje na način kot se je izvajalo pred samovoljno prekinitvijo, lahko preprečilo bolezensko reaktivnost R.J. v zanj provokativni situaciji ter, da je bilo zdravljenje R.J. na prostosti strokovno utemeljeno in ni bilo moč tedaj predvideti, da bi opustitev zdravljenja pri njem sprožila nevarnost za njegovo okolico, kot tudi, da je po klinični praksi ponovitev takšnega nasilnega dejanja kot ga je na škodo tožnika povzročil R.J., celo v svetovnem merilu redkost, dvomljivo in špekulativno, izvedenka se je ukvarjala bolj s problemom, kako zaščititi stanovske kolege, tudi Psihiatrično bolnišnico v Idriji, da ne bi odškodninsko odgovarjali v kakem drugem postopku. Prof. dr. J.L. je v svojem izvedenskem mnenju dne 14.5.1992, pa čeprav v kazenskem postopku, prepričljivo zakjučil, da je prekinitev zdravljenja prispevala k pojačanju bolezenskih znakov in zato tudi k tragičnemu dejanju. Bistveni vzrok je videl v prekinitvi zdravljenja (jemanje zdravil). Podobnega mnenja je bil tudi dr. J.F. Nesprejemljivi so zaključki izvedenke, da je imela priliko opazovati dogajanje skozi daljše obdobje (neposrednega stika z J.R. ni imela, dr. F.pa je bil z njim vsak dan v kontaktu), saj je pomembno psihično stanje v času storitve škodnega dejanja. Dr. J.F., priznan strokovnjak, je predvidel kontrole v ustreznem nevropsihiatričnem dispanzerju in redno jemanje predpisanih zdravil, nerazumljivi in življenjsko nesprejemljivi so zaključki izvedenke, da opustitev zdravljenja ni imela vpliva na ravnanje R.J., čeprav v isti sapi zatrjuje, da je bil ukrep zdravljenja na prostosti medicinsko utemeljen. Tožnik bi sicer lahko založil predujem za stroške novega izvedenca, vendar tega ni storil, ker je to zanj preveliko finančno breme. Njegov predlog za oprostitev plačila vseh stroškov pa je bil zavrnjen. Sicer bi v Republiki Sloveniji težko našli strokovno neodvisno izvedensko institucijo. Tega sodišče ne bi smelo šteti v škodo tožnika. Sodišču še očita, da se v razlogih sodbe ni ukvarjalo z opustitvijo tožene stranke, ki je imela za posledico škodni dogodek. V vsem navedenem obdobju se tožena stranka ni zanimala, kje je njen varovanec, kje se nahaja, kakšne so njegove obveznosti v zvezi z zdravljenjem na prostosti. Pritožnik je prepričan, da je opustitev ustreznega zdravljenja (obiski v psihiatričnem dispanzerju in redno jemanje zdravil) bil razlog, da je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja R.J. in je v povsem nekonfliktni situaciji odreagiral na način, kot ga predstavlja škodni dogodek. Tožena stranka bi morala v času, ko se R.J. ni več zdravil, poskrbeti za njegovo zdravljenje ali spremembo varnostnega ukrepa in ponovno zdravljenje v psihiatrični ustanovi, v takem primeru do škodnega dogodka ne bi prišlo. Ker torej tožena stranka ni uspela dokazati, da je opravljala dolžno nadzorstvo in v tej smeri ni naredila ničesar, kot tudi ni uspela dokazati, da bi škoda nastala tudi v primeru skrbnega nadzorstva, bi ob pravilni uporabi določbe 164. čl. ZOR in pravil o dokaznem bremenu, sodišče moralo ugoditi tožbenemu zahtevku, materialno pravo je tako zmotno uporabljeno. Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da pritožba ni utemeljena. Že dokaz z zaslišanjem priče dr. V.M.K. je bil prepozen. Zato je prepozen tudi dokazni predlog za zaslišanje dr. S. Izvedensko mnenje dr. T. je po oceni tožene stranke le nadgradnja izvedenskih mnenj izvedenca prof. dr. L.in dr. F. Po podaji izvedenskih mnenj navedenih strokovnjakov je bil R.J še vedno na psihiatričnem zdravljenju, prišlo je do vrste dogodkov, ki so osvetlili njegovo bolezen z novih vidikov, ki do podaje izvedenskih mnenj niso bili znani. Zato izvedensko mnenje dr. T. zaokrožuje celotno zdravstveno sliko R.J. Določene navedbe v pritožbi so žaljive in gre za špekulacije tožeče stranke. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo. Tožena stranka se je pritožila zoper stroškovno odločbo. Opozarja, da je sodišče odločalo le o stroškovni zahtevi tožene stranke z dne 27.2.2001. Ni pa odločilo o drugih priglašenih stroških. Stroškovno zahtevo je namreč v tej zadevi podala tožena stranka že 22.4.1998, kjer je uveljavljala pritožbene stroške, ko se je pritožila zoper sodbo z dne 22.4.1998, pred tem pa 4.3.1998, ko je priglasila stroške nastale do zaključka glavne obravnave dne 4.3.1998. V stroškovniku z dne 27.2.2001 so priglašeni le stroški za čas od 3.2.2000 do 27.2.2001. Tudi ni jasno, zakaj glede stroškov, priglašenih dne 27.2.2001 sodišče ni priznalo vseh stroškov; 5900 odvetniških točk, 725,50 SIT stroškov za kilometrino, 2 % materialnih stroškov in DDV, saj je sodišče priznalo le nagrado v višini 5170 odvetniških točk. Priglaša tudi stroške sestave pritožbe. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke zoper stroškovno odločbo pa je utemeljena. Tožeča stranka pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje ob odločanju zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno. S sodbo z dne 4.3.1998 je namreč prvostopenjsko sodišče od zahtevanih 9.075.494,00 SIT zahtevku ugodilo do višine 8.068.110,00 SIT ter višji tožbeni zahtevek (za plačilo 1.007.384,00 SIT) zavrnilo. Zoper zavrnilni del se stranke niso pritožile, sodba sodišča prve stopnje z dne 4.3.1998 je v zavrnilnem delu pravnomočna, zato je sodišče prve stopnje, ko je z izpodbijano sodbo ponovno zavrnilo zahtevek za plačilo zneska, višjega od 8.068.110,00 SIT, odločilo o že pravnomočno razsojenem zahtevku. Zato je v tem delu sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo (2. odst. 354. čl. ZPP). V preostalem delu pa je pritožba tožeče stranke neutemeljena. Tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni dopustilo izvedbe dokaza - zaslišanja izvedene priče dr. S. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ta dokaz predlagan prepozno (286. čl. ZPP). Iz podatkov spisa izhaja, da je že izvedenka dr. T v pisnem mnenju pojasnila, da je po odpustu R.J. iz psihiatrične bolnišnice v decembru 1988 prevzel psihiatrično vodenje psihiater dr. S. (stran 4 mnenja izvedenke), dne 2.10.2000 je tožeča stranka na mnenje podala pripombe, dokaz z izvedeno pričo je predlagala šele na naroku dne 10.11.2000, pred tem pa je sodišče opravilo narok že 10.10.2000, zato je dokaz predlagan prepozno ter ne drži očitek sodišču prve stopnje, da je kršilo procesne določbe. Pravilno je postopalo, ko tega prepozno ponujenega dokaza ni upoštevalo (4. odst. 286. čl. ZPP). Po določbi 1. odst. 164 člena Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) za škodo, ki jo povzroči oseba, ki zaradi umobolnosti ali slaboumnosti ali kakšnih drugih vzrokov ni zmožna razsojati, odgovarja tisti, ki jo je po zakonu ali odločbi pristojnega organa ali po pogodbi dolžan nadzorovati (1. odst.). V 2. odst. pa je določeno, da je odgovornosti lahko prost, če dokaže, da je bodisi opravljal dolžno nadzorstvo, bodisi da bi bila škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Sodišče je štelo, da je tožena stranka dokazala, da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu, zato je tožena stranka, skrbnik R.J. ki mu je bila poslovna sposobnost odvzeta in ki naj bi po navedbah tožeče stranke le-temu povzročil materialno in nematerialno škodo, ko ga je 24.3.1992 z nožem napadel in poškodoval, odgovornosti prosta. Z razlogi in zaključki v tej smeri soglaša tudi sodišče druge stopnje. Res je dokazno breme, da slednje izkaže, na toženi stranki. Le-ta pa je v postopku to, da bi do škode prišlo tudi ob skrbnem nadzorstvu, dokazala. ZPP določa, da izvid in mnenje v dokaznem postopku poda izvedenec, oseba, ki jo sodišče povabi, da pred sodiščem z uporabo svojega strokovnega znanja poda svoje ugotovitve o dejstvih, pomembnih za ugotavljanje resničnosti trditev, ki so predmet dokazovanja (243. čl. ZPP). Mnenje v tem postopku je podala le izvedenka dr. T.. Izvid in mnenje je podala pisno, pa tudi ustno na obravnavi, mnenje obrazložila, na naroku pa je tudi odgovorila na vsa vprašanja, ki so jih stranke izvedenki postavile. Izvedensko mnenje sodišče ocenjuje tako kot vsak drug dokaz, skladno z določbo 8. čl. ZPP. Mnenje drugih izvedencev pa se zahteva, če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja in se te pomanjkljivosti z zaslišanjem ne dajo odpraviti (3. odst. 254. čl. ZPP). Sodišče druge stopnje soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da je mnenje izvedenke strokovno in prepričljivo in ga je zato sodišče utemeljeno sprejelo kot podlago za svojo odločitev. Izvedenka je pojasnila, kako je do svojih ugotovitev prišla, pregledala je vso dosedanjo zdravstveno dokumentacijo, tudi mnenji prof. dr. L.in dr. F. ki je mnenje podal že v letu 1983 v kazenski zadevi, ko se je obravnaval drug dogodek, ter obrazložila, kako je prišla do ugotovitev, da je R.J. specifičen bolnik, rezistenten na terapijo, ki ne bi reagiral drugače oz. bi reagiral tako kot je, tudi, če bi se še nadalje ambulantno zdravil, kot so mu zdravniki predpisali (prejemal zdravila v določenih, nizkih odmerkih). Nikakršnih strokovnih razlogov za predvidevanja, da bi opustitev zdravljenja lahko sprožila nevarnost za okolico oz. ponovitev nasilnega dejanja ni bilo, kar potrjuje dejstvo, da je do dogodka priško 13 mesecev po prekinitvi zdravljenja, kar kaže na veliko verjetnost specifičnosti provokativne situacije, ki je bila povod za agresivno reakcijo. Res je pokojni prof.dr. J.L. dne 14.5.1992 v psihiatričnem izvedenskem poročilu o R.J. v kazenski zadevi pod opr.št. Kpr 29/92 tedanjega Temeljnega sodišča v Novi Gorici, Enota v Novi Gorici, kjer mu je bila zaupana kot izvedencu naloga, da poda mnenje o psihičnem stanju R.J. zapisal, da je le-ta februarja 1991 prekinil z zdravljenjem, tudi z jemanjem antipsihotičih zdravil, kar je prispevalo k pojačanju bolezenskih znakov in zaradi tega tudi k tragičnemu dejanju oz. je bila prav prekinitev zdravljenja bistveni vzrok, da je ponovno storil tragično dejanje, saj je v obdobju, ko je pred tem redno jemal antipsihotična zdravila, zabeleženih mnogo manj bolezenskih znakov v mnogo lažji obliki. To je sklepal na podlagi podatkov v psihiatrični dokumentaciji. Vendar poročilo prof. dr. L. ni izvedensko mnenje po določbah ZPP, izdelano je bilo za potrebe drugega postopka, naloga tega strokovnjaka pa je bila drugačna, ocena psihičnega stanja R.J. pred spornim dogodkom, ne pa vzroki zanj, v tem postopku pa je sodišče izvedenki zastavilo drugačna vprašanja, zaradi katerih se je analitično ukvarjala s potekom zdravljenja in strokovno ter celovito utemeljevala svoje zaključke o vplivu zdravljenja in opustitve le tega na psihično stanje in reakcije R.J. Zato s sklicevanjem na zaključke drugega strokovnjaka, ki se je v drugi zadevi ukvarjal pretežno z drugimi vprašanji, pritožba ne more omajati zaključka o pravilnosti in strokovnosti mnenja izvedenke dr. T.. Ni moč pritrditi niti pritožbenim navedbam, da je tudi predstojnik PB Idrija dr. J.F. ugotavljal vzročno zvezo med opustitvijo zdravljenja in reakcijo R.J. ob škodnem dogodku. Iz poročil tega zdravnika, ki sa nahajajo v spisu, kaj takega ne izhaja, ko pa se pritožba sklicuje na njegovo mnenje o potrebi po nadaljnem zdravljenju na prostosti, pa je izvedenka pojasnila, da je z leti (dr. F. je zdravljenje predlagal v letu 1986 in 1988) postal R.J. resistenten na zdravila, kar se je pokazalo šele tekom let. Ob povedanem se izkaže neupoštevna graja, da je sodišče neargumentirano zavrnilo mnenje znanih strokovnjakov, saj je določene nejasnosti prepričljivo odpravila izvedenka, sodišče pa utemeljeno njene strokovno poglobljene ugotovitve povzelo, saj razloga za dvom vanje ni bilo. Ugibanja pritožnika o pristranosti izvedenke pa so zgolj na ravni hipotez. Sicer pa tožeča stranka, ki z mnenjem izvedenke ni bila zadovoljna, kljub temu, da je sodišče ugodilo njenemu predlogu za določitev drugega izvedenca, predujma ni založila. Ker je sodišče ugotovilo, da pred spornim dogodkom, ne glede na opustitev jemanja zdravil, ni bilo medicinskih indikacij, ki bi kazale na nevarnost, da bi bil R.J.ponovno agresiven do okolja, saj tudi uživanje predpisanih odmerkov zdravil na njegovo psihično stanje ne bi vplivalo, je pravilno zaključilo, da tudi morebitna opustitev nadzorstva s strani CSD ne bi vplivala na nastanek škode. Ker tako ni enega od elementov civilnega delikta - vzročne zveze, je tožena stranka odgovornosti razbremenjena. Zato ne držijo pritožbeni očitki, da bi sodišče moralo ugotavljati, kaj bi tožena stranka morala storiti v zvezi s skrbjo za svojega varovanca, saj je vzročna zveza med zatrjevano opustitvijo skrbi za zdravljenje varovanca in nastalo škodo pretrgana. Materialno zmoten je navržen očitek, da bi po potrebi morala tožena stranka poskrbeti za zdravljenje v ustanovi, saj za izbiro zdravljenja ni pristojna. Pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo, tistih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti upošteva, z odločanjem o zavrnitvi zahtevka za plačilo 8.068.110,00 SIT sodišče prve stopnje ni zagrešilo, zato je v preostalem nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (353. čl. ZPP). Delna razveljavitev sodbe na uspeh strank v pravdi ni vplivala, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da pritožnik sam trpi svoje stroške pritožbe, enako je odločilo glede stroškov tožene stranke za odgovor na pritožbo, saj ne gre za potrebne stroške za pravdo, z navedbami v odgovoru na tožbo tožena stranka ni pripomogla k razjasnitvi zadeve (154., 155. in 165. čl. ZPP). O pritožbi tožene stranke zoper stroškovno odločbo: Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče odločilo le o stroških tožene stranke, ki jih je priglasila dne 27.2.2001, tu pa gre za stroške, nastale od 3.2.2000 dalje. Ni pa sodišče odločilo o stroškovni zahtevi tožeče stranke za povrnitev drugih stroškov, ki jih je pred tem imela v postopku. Ne drži pa očitek, da ni jasno, zakaj toženi stranki niso priznani vsi priglašeni stroški po stroškovniku z dne 27.2.2001, to je povsem razvidno iz spisovnih podatkov (stroškovnik na list.št. 216). Ob tem tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno kot vrednost spornega predmeta štelo znesek 9.075.494,00 SIT in zato glede na Odvetniško tarifo priznalo nagrado odvetniku v previsokih zneskih. Kot vrednost spora bi moralo vzeti znesek, katerega plačilo je tožeča stranka zahtevala - 8.068.110,00 SIT. Sodišče je tako odmerilo 4 x po 50 točk preveč za zastopanje na narokih, 2 x po 75 točk preveč za sestavo pripravljalnih vlog in za obrazloženo vlogo z dne 3.2.2000, ki ni prva v tem postopku, 325 točk preveč. Ker pa je tožeča stranka v pravdi propadla in zato dolžna toženi stranki povrniti vse pravdne stroške, pravdni stroški, ki jih je tožena stranka priglasila do 3.2.2000, pa nedvomno presegajo znesek, za katerega je po oceni sodišča druge stopnje prvostopenjsko sodišče previsoko odmerilo stroške priglašene dne 3.2.2000, je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in stroškovno odločbo, kolikor toženi stranki niso priznani višji stroški, razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo v ponovni postopek sodišču prve stopnje (3. tč. 365. čl. ZPP). To bo v nadaljnjem postopku moralo ugotoviti, kolikšni so potrebni in izkazani stroški tožene stranke v celotnem postopku, pri odmeri pa upoštevati, da je po pravnomočni zavrnitvi dela zahtevka vrednost spornega predmeta nižja. Razliko od že priznanih stroškov bo po opravljeni odmeri moralo naložiti v breme tožeče stranke. Ker je stroškovna odločba v zavrnilnem delu razveljavljena, je sodišče druge stopnje odločitev o stroških pritožbe tožene stranke zoper stroškovno odločbo pridržalo za končno odločbo.