Jedro

Sodišče je presojalo spor skladno z določilom 164. člena ZOR. Pri tem je pravilno upoštevalo obrnjeno dokazno breme tožene stranke, ki je morala dokazati, da bi njen varovanec povzročil škodo tudi pri skrbnem nadzorstvu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine tožeči stranki iz naslova toženkine odgovornosti za njenega varovanca. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje in razveljavilo odločitev, ki je posegla v že pravnomočno razsojeni del zahtevane odškodnine, o čemer je sodišče prve stopnje odločilo v prvem sojenju.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji trdi, da je sodišče ozko tolmačilo 286. člen ZPP in da dokaz z zaslišanjem priče - zdravnika - ni bil predlagan prepozno. Trdi, da obstoja nasprotje med izvedenskim mnenjem izvedenke T. Ž. in dr. L. V delu, ki govori o izvedenskih mnenjih, je sodba nerazumljiva in nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih. Napačno je uporabljen 370. člen ZPP. Če bi sodišče upoštevalo vse pritožbene navedbe, bi moralo ob pravilni uporabi 164. člena ZOR ugoditi tožbenemu zahtevku. Gre za objektivno odgovornost tožene stranke, ki odgovarja za slaboumno osebo kot njen skrbnik. Revizija meni, da drugostopenjsko sodišče ni imelo dejanske in pravne podlage za zavrnitev njene pritožbe in revizijskemu sodišču predlaga, da njeni reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v ponovno obravnavanje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 12/03 - p.b., ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pri preizkusu revizijskih očitkov je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve postopka (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Sodišči sta ugotovili, da je tožnika z nožem poškodoval varovanec tožene stranke. Ta je duševni bolnik, ki je zdravljenje opustil. Sodišči pa sta s pomočjo izvedenskih mnenj ugotovili, da gre pri varovancu tožene stranke za takega bolnika, ki ne reagira na zdravljenje in torej zdravila ne vplivajo na spremembo njegove agresivnosti. Vseskozi je bil in bo tudi naprej potencialno (latentno) nevaren za svojo okolico. Četudi bi varovanec tožene stranke užival predpisane odmerke zdravil, to ne bi vplivalo na njegovo psihično stanje. Pred spornim dogodkom pa celo ni bilo medicinskih indikacij, ki bi opozarjale na povečano agresivnost varovanca tožene stranke in s tem na potrebo po zdravljenju.

Revizijsko sodišče je pri preverjanju zatrjevanih kršitev postopka presodilo, da te niso podane. Izpodbijana sodba je v delu, ki odgovarja na pritožbene trditve o nasprotju med izvedenskimi mnenji, povsem razumljiva in vsebuje obširne razloge ter jo je moč preizkusiti. Že v izpodbijani sodbi je drugostopenjsko sodišče obširno odgovorilo na trditve o zatrjevanih nasprotjih med izvedenskimi mnenji. Revizijsko sodišče ocenjuje enako: izvedenka dr. T. Ž. je razpolagala s celotno zdravstveno dokumentacijo varovanca tožene stranke in je njeno mnenje zato bolj obširno. Sama je bila zaslišana in je pojasnila, zakaj se njeno strokovno mnenje razlikuje od mnenja dr. L. Drugostopenjsko sodišče je v svoji sodbi obširno odgovorilo na tožnikove tovrstne pritožbene navedbe; odgovor je jasen in razumljiv. Revizijske trditve o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka v tej smeri so neutemeljene. Enako neutemeljeni so tudi očitki o tem, da je sodišče preozko tolmačilo 286. člen ZPP. Sodišče druge stopnje je jasno odgovorilo na to, zakaj je tožeča stranka dokaz z zaslišanjem zdravnika predlagala prepozno. Pri tem je izhajalo iz podatkov spisa in iz zapisnikov o poteku glavne obravnave. Citirano določilo zelo jasno (in ozko) določa, do kdaj je še mogoče predlagati nov dokaz in kakšen je rok za tak predlog.

Sodišče druge stopnje in pred njih sodišče prve stopnje sta 286. člen ZPP pravilno uporabili in nista kršili določb pravdnega postopka. Revizijsko sodišče je tudi sicer presodilo, da je izpodbijana sodba v celoti razumljiva in vsebuje zadostne razloge, da jo je mogoče preizkusiti. Izkaže se torej, da revizijski očitki o obstoju kršitev določb pravdnega postopka niso utemeljeni.

Neutemeljen je tudi revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava. Sodišče je presojalo spor skladno z določilom 164. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89, ZOR). Pri tem je pravilno upoštevalo obrnjeno dokazno breme tožene stranke, ki je morala dokazati, da bi njen varovanec povzročil škodo tudi pri skrbnem nadzorstvu. Pri tem je sodišče upoštevalo izvedenska mnenja in na njihovi podlagi presojalo, ali bi morala tožena stranka nadzorovati svojega varovanca tudi glede tega, ali redno uživa zdravila. Kot je bilo že povedano, je dejanska ugotovitev postopka, da jemanje zdravil ne bi vplivalo na spremembe reakcij pri varovancu tožene stranke in njegovo dojemanje konfliktnosti situacije. Pokaže se, da je presoja v izpodbijani sodbi tudi materialnopravno pravilna.

Revizijsko sodišče je presodilo, da niso utemeljeni očitki, ki jih tožeča stranka navaja v reviziji, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, zato je moralo revizijo kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o zavrnitvi revizije vsebuje tudi zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov revizijskega postopka (165. člen ZPP).