Jedro

Revident z nestrinjanjem z ugotovitvami izvedenca finančne stroke glede višine tožnikovih prikrajšanj pri zaslužku zaradi nezmožnosti za delo izpodbija dejanske ugotovitve sodišča, kar ni dovoljen revizijski razlog.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec tožniku izplačati že zapadlo mesečno rento za obdobje od 1. 1. 2006 do 9. 5. 2008 v skupnem znesku 4.350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da mu mora od 9. 5. 2008 dalje izplačevati odškodnino v obliki mesečne rente v višini 150,00 EUR. Tožencu je še naložilo, da mora povrniti tožnikove stroške postopka. Pravna podlaga za toženčevo obveznost je drugi odstavek 195. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in naslednji), po katerem ima oškodovanec pravico do denarne rente v primeru izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo. Toženčeva 95-odstotna odškodninska odgovornost je bila pravnomočno ugotovljena z delno sodbo sodišča prve stopnje I Pd 3/94 z dne 12. 12. 2005 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 70/2006 z dne 6. 4. 2006, na podlagi izvedenskega mnenja v tem postopku pa je bila ugotovljena bodoča gotova škoda v razliki med invalidsko pokojnino in dohodki, ki bi jih tožnik prejemal, če ne bi bil v večji meri nesposoben za delo.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom z dne 3. 6. 2008. 3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da tožniku ni nastala premoženjska škoda, ki jo zahteva v obliki rente, do takšne pritožbene navedbe pa se sodišče druge stopnje ni opredelilo. Opredelilo se tudi ni do zatrjevane kršitve načela neposrednosti oziroma pravice stranke do izjave, ko je sodišče prve stopnje brez razlogov zavrnilo toženčev predlog za postavitev novega izvedenca finančne stroke in pri tem niti ni zaslišalo postavljenega izvedenca. Sodišče druge stopnje se tudi ni opredelilo do načina izvedenčevega izračuna. Izvedenec bi moral pri izračunu uporabiti minimalno plačo, ne pa odstotka povprečne plače, pri čemer ne bi smel upoštevati tožnikovih nadur. Prisojena mesečna renta je previsoka.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Po presoji revizijskega sodišča ni prišlo do absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh dejstvih, ki so za presojo zadeve odločilni. Sodišče je obrazložilo dejanske okoliščine in pravno podlago za revidentovo obveznost plačila mesečne rente zaradi tožnikovega bodočega izgubljenega zaslužka, ki je bil povzročen z njegovo zmanjšano delovno zmožnostjo, nastalo kot posledica škodnega dogodka, za katerega odgovarja revident. 8. V obravnavani zadevi ni relevantna zatrjevana pristranskost izvedenca A. B., saj je ta podal izvedeniško mnenje v pravnomočno zaključenem postopku glede obsega nepremoženjske škode (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 70/2006 z dne 6. 4. 2006). Sodišče druge stopnje je navedlo, da je izvedenec finančne stroke S. L. v dopolnilnem mnenju glede na revidentove pripombe argumentirano pojasnil svoj način izračuna izgubljenega zaslužka ter da zato revidentova pravica do izjave ni bila prekršena, ker je lahko podal pripombe, na katere je izvedenec odgovoril. V izpodbijani sodbi je tudi navedeno, da ni bilo kršeno načelo neposrednosti, ker izvedenec finančne stroke ni bil zaslišan na obravnavi. Temu revizijsko sodišče dodaja, da revident glede izvedenskega mnenja S. L. v zvezi z bodočim gotovim izgubljenim zaslužkom, katerega povrnitev v obravnavani zadevi zahteva tožnik v obliki mesečne rente, ni predlagal njegovega zaslišanja (predlog za zaslišanje glede že nastale materialne škode pa ni relevanten zaradi pravnomočnosti sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 988/2007 z dne 13. 9. 2007). Sodišče druge stopnje se je tudi opredelilo, zakaj meni, da je bil revidentov predlog za postavitev novega izvedenca pravilno zavrnjen, saj vsebinsko gledano mnenje ni bilo takšno, da bi upravičevalo postavitev novega izvedenca.

9. Revident z nestrinjanjem z ugotovitvami izvedenca finančne stroke glede višine tožnikovih prikrajšanj pri zaslužku zaradi nezmožnosti za delo (1) izpodbija dejanske ugotovitve sodišča, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišče druge stopnje se se opredelilo do revidentovih pritožbenih navedb glede višine izgubljenega zaslužka. Očitek procesne kršitve po 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je v tem primeru je le navidezen, ker pravdna stranka z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno. Zato revizijsko sodišče glede tega zavrača (skonstruiran) revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Po določbi drugega odstavka v 195. členu Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR (Ur. list SFRJ, št. 29/78 in naslednji) ima oškodovanec v primeru, da izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo, uničene ali zmanjšane, pravico do določene denarne rente kot povračilo za to škodo. Glede na ugotovljeno tožnikovo delovno nezmožnost, je sodišče s pomočjo izvedenskega mnenja ugotovilo višino njegovega izgubljenega zaslužka v razliki med njegovo invalidsko pokojnino in dohodkom, ki bi ga prejemal, če ne bi nezmožen za delo, ter mu pravilno v celoti prisodilo vtoževano mesečno rento, ki je v mesečni višini 150,00 EUR celo manjša od mesečnih zneskov prikrajšanj, kot jih je izračunal izvedenec.

12. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Višina premoženjske škode je tipičen primer dejanske ugotovitve – prim. Ude, 2009, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, str. 548-549.