Jedro

Tožnik je zaradi poškodbe pri delu upravičen tudi do povrnitve bodoče škode v obliki denarne rente, ki predstavlja prikrajšanje med njegovimi dejanskimi prejemki (invalidsko pokojnino) in plačo, ki bi jo prejemal, če se ne bi poškodoval in bi lahko še naprej opravljal delo pri toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati že zapadlo mesečno rento od 1. 1. 2006 do 9. 5. 2008 v skupnem znesku 4.350,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega mesečnega zneska od 6. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo (1. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku od 9. 5. 2008 dalje izplačevati odškodnino v obliki mesečne rente v višini 150,00 EUR mesečno do vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec, v 15-ih dneh pod izvršbo (2. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15-ih dni povrniti stroške postopka v višini 831,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne dalje do plačila, pod izvršbo ter da je tožena stranka dolžna v roku 15-ih dni na račun sodišča plačati sredstva za izvedence v višini 1.625,09 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo.

Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje in zoper popravni sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožniku naloži v plačilo stroške dosedanjega postopka in pritožbenega postopka, podrejeno, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi oprlo na mnenje izvedenca, ki je izračunal prikrajšanje tožnika za posamezne mesece od septembra 2004 do januarja 2008 in ugotovil, da znaša prikrajšanje v letu 2007 242,71 EUR. Tožena stranka je nasprotovala takemu izračunu in uveljavljala, da bi moral izvedenec kot osnovo upoštevati minimalno plačo in ne odstotka od povprečne slovenske plače. V konkretnem primeru manjka eden od elementov odškodninske odgovornosti, in sicer da tožniku ni nastala premoženjska škoda. Po mnenju pritožbe ni podana niti objektivna niti subjektivna odgovornost tožene stranke za nastalo nesrečo. Tožena stranka je nasprotovala izvedeniškemu mnenju izvedenca S.L. in predlagala postavitev novega izvedenca finančne stroke. Sodišče je dokaz zavrnilo, ne da bi navedlo razloge. Izvedenec za osnovo ni vzel minimalne plače, temveč procent od povprečne slovenske plače. Tožena stranka je prepričana, da uporaba osnove, kot jo je uporabil izvedenec pri svojem izračunavanju, ni pravilna. Glede na takšen izračun je tožnik dosegel več, kot mu pripada glede na doseženo stopnjo in vrsto izobrazbe. V primeru, da je tožnik upravičen glede na izračun izvedenca do rente v višini 242,71 EUR, bi tožnik prejel skupaj z invalidsko pokojnino in invalidskim dodatkom približno 800,00 EUR neto, ki je znesek, ki ga tožnik ne bi nikoli prejemal, če do nesreče ne bi prišlo. Tožena stranka se protivi revalorizaciji prejete plače pred nesrečo. Meni, da v primeru, če je tožnik dobil več od osnovne plače, je bila to posledica opravljenih nadur in se ne more šteti kot njegov povprečni mesečni prejemek. Toženi stranki je bila kršena pravica do opredelitve vseh dejstev in dokazov v postopku, saj je bila ugotovitev izvedenca, da je tožnik po nesreči prejemal plačo okoli revalorizirane vrednosti, povsem pavšalna. Sodišče prve stopnje je tudi kršilo načelo neposrednosti, ko ni zaslišalo izvedenca S.L., niti ni postavilo drugega, kljub temu, da je mnenje S.L. grajala. Sodišče prve stopnje niti ni zaslišalo izvedenca, niti ni postavilo novega. Sodišče bi moralo ugotavljati, kakšen bi bil normalen, običajen tek stvari, pa tega ni storilo. Sodišče ne more dopustiti, da tožnik na račun odškodnine neupravičeno obogati. Nepravično je, da je tožniku prisodilo tako visoko rento, do katere bi bil v primerljivi situaciji upravičen delavec z najmanj srednjo oziroma višjo izobrazbo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji).

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 988/2007 z dne 13. 9. 2007 pritožbi v delu odločitve za plačilo mesečne rente pritožbi ugodilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v nadaljnjem postopku v skladu z napotili in stališčem pritožbenega sodišča dopolnilo dokazni postopek in zahtevku ugodilo.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje ter glede na pritožbene navedbe le še dodaja: Po določbi 2. odstavka 195. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ št. 29/78 in naslednji), ki je veljal v času nastanka spornega razmerja, ima oškodovanec v primeru, da izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo uničene ali zmanjšane, pravico do določene denarne rente kot povračilo za to škodo. Iz besedila citiranega 2. odstavka 195. člena ZOR nedvoumno sledi, da sama delovna nezmožnost ni škoda, pač pa izguba zaslužka, ki je nastala zaradi delovne nezmožnosti, to pomeni, da je bodoči izgubljeni zaslužek z zakonom izrecno zavarovan interes, ki se v obliki denarne rente priznava kot povračilo za škodo. Rento za premoženjsko škodo je mogoče priznati le v primerih, ki jih ZOR izrecno predvideva v členu 194. in 195. Pogoj denarne rente, ki je po navedenih določilih oblika reparacije škode, je seveda ta, da oškodovanec škodo sploh trpi. Nezmožnost za delo sama zase ni podlaga za prisojo materialne škode v obliki denarne rente, temveč samo odraz te nezmožnosti, ki se kaže v izgubi bodočega zaslužka. Po ZOR ima odškodnina obliko rente v primeru smrti, telesne poškodbe ali okvare zdravja (1. odstavek 188. člena). Ker je pravni temelj denarne rente odškodninski, morajo biti za njeno priznanje izpolnjeni vsi pogoji in predpostavke kot za povračilo škode. Predpostavka za prisoja odškodninske rente je torej na eni strani odgovornost tožene stranke za škodni dogodek in na drugi strani obstoj bodoče škode tožniku, ki mora biti gotova oziroma z veliko verjetnostjo pričakovana.

O tem, da se je tožnik 29. 9. 1981 poškodoval na delu pri toženi stranki, ni sporno, s pravnomočno sodbo pa je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka do 95 % odgovorna za škodo, tožnik pa do 5 %. Ker je o odgovornosti tožene stranke že pravnomočno odločeno, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odgovornost toženca za nastalo nesrečo pri delu in se tudi sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ponovno opredeljevati do vprašanja odgovornosti toženca za nastalo nesrečo. S prenehanjem obratovalnice tožene stranke njena odgovornost ni prenehala. Zato je sodišče prve stopnje moralo le še ugotoviti, ali tožnik trpi škodo zaradi izgube zaslužka zaradi svoje delovne nezmožnosti, ter ali gre za gotovo oziroma z veliko verjetnostjo pričakovano škodo. Zaradi dolgotrajnosti postopka je tožnik zahteval povrnitev pretekle škode (izgubo na zaslužku) in tudi povrnitev gotove bodoče škode.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da uporaba osnove, kot jo je uporabil izvedenec pri svojem izračunavanju, ni pravilna. Meni, da bi izvedenec za osnovo moral vzeti minimalno plačo in ne procent od povprečne slovenske plače. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedenec že pri izdelavi mnenja o prikrajšanju na plači uporabil razmerje 73,66 % do neto povprečno izplačane plače v Republiki Sloveniji glede na višino plače, ki jo je tožnik prejemal pri toženi stranki v času zaposlitve. Pritožba nima prav, da se v povprečni mesečni prejemek ne more šteti tudi plačilo za opravljene nadure, če so bile te priznane glede na normalen potek delovnega procesa. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je ugotovitev izvedenca, da je tudi po nesreči prejemal plačo okoli valorizirane vrednosti, zgolj pavšalna. Že iz izvedeniškega mnenja z dne 1. 2. 2007 je razvidno, da je izvedenec izdelal izračune na letni ravni, ker so bili podatki o izplačanih plačah le na letni ravni. Že v tem mnenju je izvedenec zapisal, da znaša procent mesečnega prikrajšanja glede na povprečno plačo v Republiki Sloveniji 13,21 %.

Pritožbena graja v zvezi z zmotno uporabo določb ZPP, ki se nanaša na izvedbo dokaza z izvedencem, je neutemeljena. Dokazovanje z izvedenci ureja ZPP v poglavju "Dokazi in izvajanje dokazov" (členi 243 - 256). Iz teh določb izhaja, da je obravnavanje pisnega izvida in mnenja na naroku pravilo in ne izjema, to pa je tudi v skladu s temeljnim načelom v 4. členu ZPP, po katerem odloči sodišče o zahtevi za sodno varstvo na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja. V konkretni zadevi je bil postavljen izvedenec, tožena stranka tega mnenja ne sprejema in ima nanj pripombe. Sodišče prve stopnje ni sledilo toženi stranki in ni postavilo novega izvedenca, temveč je mnenje izvedenec S.L. dopolnil. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na mnenje izvedenca S.L.. Stranka ima pravico do izvedbe dokazov. Ta pravica ni neomejena in sodišče lahko dokazni predlog zavrne, če ima za to sprejemljive razloge. Vsebinsko gledano izvedeniško mnenje ni bilo takšno, da bi narekovalo postavitev novega izvedenca, zato je sodišče prve stopnje dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Sodišče takemu predlogu ugodi le takrat, če je izvedeniško mnenje nejasno, nepopolno ali v nasprotju s samim seboj ali z raziskanimi okoliščinami (2. odstavek 254. člena ZPP). Tožena stranka se ne strinja z izvedeniškim mnenjem glede uporabe kriterija - višino plačo pri izračunavanju, to pa v konkretnem primeru ne more biti razlog za postavitev novega izvedenca, saj je izvedenec v dodatnem - dopolnilnem mnenju argumentirano pojasnil, zakaj je ta način izračuna primeren. Ni bilo kršeno načelo neposrednosti, pravici strank do izjave v postopku pa je bilo v celoti zadoščeno z vročitvijo izvedeniškega mnenja in dopolnitvijo izvedeniškega mnenja, glede na pripombe tožene stranke.

Po oceni pritožbenega sodišča je primerjava invalidske pokojnine in prisojene rente glede na višino pokojnin neprimerna. V konkretnem primeru gre za izračun prikrajšanja med prejemki tožnika, ki je v konkretnem primeru pokojnina in plačo, ki bi jo prejemal tožnik, če ne bi prišlo do nesreče in bi še delal. Lahko bo ta razlika nižja, ko se bo ob dopolnjenih splošnih pogojih za upokojitev primerjala pokojnina, ki jo bo prejemal tožnik in pokojnina, ki bi jo prejemal na podlagi revaloriziranih prejemkov. Zato je primerjava, ki jo navaja tožena stranka s povprečnimi pokojninami, v konkretnem primeru, ko tožnik glede na starost še ne izpolnjuje splošnih pogojev za upokojitev, povsem neprimerna.

Pri preizkusu odločitve o stroških postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so stroški postopka odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS št. 67/2003 in naslednji) in ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške postopka, zato je povsem pavšalna pritožba tožene stranke neutemeljena.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela.