Jedro

Ni sporno da je bil nakup poslovnega deleža v A. v skladu s strategijo B., zato sam nakup poslovnega deleža ni sporen. Sporna je le cena, ki jo je tožeča stranka plačala. Dejstvo, da je neka odločitev v skladu s poslovno strategijo družbe, namreč še ne pomeni, da so člani NS pri soglasju za sklenitev posla pod konkretnimi pogoji ravnali s skrbnostjo, kakršna se zahteva od udeležencev v gospodarskih razmerjih, še posebej od članov organa nadzora gospodarskih družb. Vprašanje torej je, ali se ob upoštevanju razdelitve pristojnosti med upravo in nadzornim svetom člani NS lahko zadovoljijo s pridobljenimi informacijami (ki jih je v bistvu v celoti pripravila Uprava), ali pa bi skrben član NS moral karkoli dodatno preverjati.

Nobenega dvoma ni, da članu NS ni treba samostojno na novo ugotavljati učinkov povezovanja. Pri presoji ravnanja tožencev pa je treba izhajati iz dejstva, da nakup nekontrolnega deleža neke družbe sam po sebi praviloma ne ustvarja sinergijskih učinkov. Gre za dejstvo, ki mora biti članom nadzornih organov delniških družb po prepričanju pritožbenega sodišča znano. Zato se od njih lahko pričakuje, da pred izdajo soglasja k nakupu pridobijo dodatne informacije, posebej v konkretnem primeru, ko naj bi pričakovani sinergijski učinki utemeljevali kar 2,5 x višjo ceno. Po prepričanju pritožbenega sodišča bi zato morali od uprave zahtevati dodatna pojasnila, najmanj o tem, kakšna je bila metodologija zbiranja podatkov, kako uprava pričakuje, da bo mogoče take učinke doseči zgolj s po enim članom Uprave in NS in ob nakupu le 10 % delnic A., ki je finančni holding in sam ne izvaja dejavnosti (kako ob takem razmerju doseči preusmeritev poslovanja hčerinskih družb), kako bo B. sposobna zagotoviti tako povečanje pretovora, ali so prijateljski odnosi z lastnikom B. edino zagotovilo za zagotovitev predvidenih učinkov, kako bodo zagotovljena sredstva za nakup in podobno.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru tožence obsodilo na nerazdelno plačilo odškodnine v višini 16.387.100,00 EUR s pripadajočimi obrestmi, višji zahtevek pa je zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožujejo tožeča stranka in vsi toženci.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev o pravdnih stroških. Sodišče se je sicer sklicevalo na določbo 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), vendar je odločilo v nasprotju z načelom plačila stroškov po uspehu. Tožeča stranka je namreč uspela praktično v celoti. Varstvu finančne eksistence pravdnih strank pa so namenjene določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) o omejitvah izvršbe. Skupni stroški tožeče stranke znašajo 891.960,64 EUR in so jih toženci dolžni povrniti v deležu 85 %.

4. V odgovoru na pritožbo so prvi, drugi, tretji in šesti toženec pritrdili razlogom sodišča prve stopnje in predlagali zavrnitev pritožbe. Menijo še, da so stroški tožencev praktično enaki stroškom tožeče stranke in da tožeča stranka ni upravičena do DDV glede na pojasnila FURS.

5. Vsi toženci pa se pritožujejo zoper odločitev o ugoditvi zahtevku (in posledično zoper odločitev o stroških).

6. Prvi toženec nasprotuje razlogom sodišča, po katerih je bilo tožeči stranki dovoljeno reduciranje tožbene podlage po prvem naroku. Sodišče razlogov za upoštevanje delnega priznanja cenitve C. ni obrazložilo. V nadaljevanju pritožnik vztraja na svojih stališčih glede verodostojnosti in zaupanja v cenitveno poročilo družbe C. in da je nova uprava s svojim ravnanjem preprečila nastanek sinergijskih učinkov. Tožena stranka je predlagala, da se v postopek pritegnejo izvedenci glede ustreznosti cenitve C., izvedenec A. A. je sam navedel, da ni strokovnjak za sinergije. Dopustil je možnost, da je imel C. za svojo cenitev ustrezne podlage, ki iz same cenitve sicer niso razvidne. Sama dikcija iz revizije ne pomeni, da revizija ni bila narejena. Za področje sinergij bi zato sodišče moralo angažiralo drugega izvedenca. Vrhovno sodišče je prejšnjo sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, sodišče pa je v ponovljenem postopku tožencem praktično odreklo pravico do novega sojenja. Samo je angažiralo izvedenca in ga zaslišalo le v zvezi z vrednostjo 10 % poslovnega deleža v razmerju do 100 % vrednosti. Sodišče je kršilo postopek, ker ni zaslišalo B. B. in angažiralo izvedenca s področja logistike in na ta način preverilo ugotovitve C. o sinergijskih učinkih. V razlogih izpodbijane sodbe so nasprotja v tem, ko sodišče najprej ugotovi, da toženci niso občutili časovne stiske, hkrati pa povzame izpovedbo nadzornice, da ni bila omogočena podrobnejša seznanitev in izpovedbe strank, da so imeli dovolj časa. Sodišče je spregledalo, da imeti člana uprave in nadzornega sveta pomeni takojšnjo seznanitev s celotnim in tudi tekočim poslovanjem. Oseba, ki ima člana Nadzornega sveta je v drugačni situaciji kot oseba, ki je samo delničar, saj lahko takoj izpodbija posamezne odločitve ali jih lahko preverja z revizorji.

7. Drugi, tretji in šesti toženec v pritožbi najprej opozarjajo, da bi bil zahtevek, če bi bila sodba izdana leta 2009, gotovo zavrnjen, saj samo sodišče govori o spremenjeni sodni praksi. Čas pravde je torej bil v škodo tožencev. Sodišče prve stopnje se je nekritično pridružilo pravno zmotnim in nelogičnim stališčem Vrhovnega sodišča. Nekaterih zaključkov ni obrazložilo (na primer, da bi z zavrnitvijo predloga preprečili sklenitev posla, da so se sinergijski učinki realizirali v zanemarljivem obsegu). Sodišče obstoja škode dejansko ni nikoli ugotovilo, niti ni jasno ugotovilo, kaj sploh škoda je. Teh trditev tožeča stranka ni niti postavila, še posebej, ker je še vedno delničarka A. in ni navedla niti, v kakšni vrednosti vodi naložbo. Prav tako ni obrazložilo nastanka vzročne zveze, ki je dokazno breme tožeče stranke in zanjo ne velja obrnjeno dokazno breme. Sklicevanje tožnikov na prosto podjetniško presojo ni potrebno, saj iz takrat obstoječih podatkov izhaja, da je bila cena bistveno nižja od vrednosti naložbe. Sodišče se je sklicevalo na številne podatke, ki v času odločanja tožencem niso mogli biti znani. Tožeča stranka pri tem nikjer ni obrazloženo izpodbijala konkretnih podatkov, ki jih je pripravil C. C. in tudi ni ponudila drugih podatkov. Sodišče je to spregledalo in nadaljnjo obrazložitev gradilo na zaključku, da so bili ti podatki nepravilni. Ker to dejstvo v postopku ni bilo dokazano, pade celotna shema. Sodišče ni upoštevalo nekaterih odgovorov izvedenca A. A. na zadnjem zaslišanju, ki v mogočem zamajajo njegove prejšnje navedbe o cenitvi C. Izvedenec je namreč v postopek vnesel novo vrednost, to je investitorjevo vrednost. Potrdil je, da je bila s strani C. uporabljena metodologija pravilna, s čimer se v postopku strinjajo vsi. Glede mnenja C. je sodišče nekritično povzelo napačno stališče Vrhovnega sodišča, saj C. besede hipotetično ni uporabil v smislu, v katerem govori Vrhovno sodišče v 19. točki svojega sklepa. Ni šlo za kakršnokoli povečanje cene, ampak je cena ostala pod ocenjenimi vrednostmi. Sodišče se ni opredelilo do tega, ali je soglasje Nadzornega sveta konstitutivni del odločitve Uprave, oziroma, ali je šele to soglasje omogočilo nastanek zatrjevane posledice. Posli, ki jih sklene Uprava, so lahko veljavni, čeprav Nadzorni svet ne da soglasja. Zato ni dokazano, da posel, če ne bi bilo soglasja, ne bi bil sklenjen. Prišlo je do nemogočega položaja, ko se lahko zgodi, da bo zahtevek zoper člane Uprave, ki trenutno stoji, zavrnjen, člani Nadzornega sveta pa bodo obsojeni na plačilo enormnega zneska, ki ga tožeča stranka nikoli ne more izterjati. V postopku se je izkazalo, da zapis v aneksu pogodbe z C., da se bo ta zanesla na podatke, ki ji jih bo predložila Uprava, ni neobičajen, saj bi dejansko revizijska družba le s težavo zbirala relevantne podatke. C. se je do teh podatkov opredelil tako, da jih je upošteval. Podobno velja za D. D., ki uživa zaupanje tožeče stranke in ki podatkov ne bi posredovala naprej, če bi menila, da so izhodišča napačna. Sklicevanje na stališče Vrhovnega sodišča ne more biti samostojen argument v sodbi sodišča prve stopnje.

8. Četrta toženka in osmi toženec v svoji pritožbi poudarjata, da nista ravnala nedopustno. Sodišče je korektno povzelo njuno ravnanje, nato pa napačno zaključilo, da ne ustreza zahtevani skrbnosti, ker naj ne bi vpogledala v cenitveno poročilo in naj ne bi zahtevala dodatnih informacij. Ravno toženca sta bila tista, ki sta to storila. Kršitev postopka predstavlja odločitev, da sodišče ni upoštevalo izjave četrte toženke, da je želela pridobiti dokument za nadzor nad izvrševanjem projekta, ker naj bi bila podana po prvem naroku. Hkrati pa je sodišče upoštevalo številne dodatne navedbe tožeče stranke podane v drugem in tretjem sojenju. Toženca ves čas poudarjata, da je treba njuno ravnanje presojati glede na takratno prakso in pravila stroke pri delovanju nadzornikov. Prišlo je do absurdne situacije, ko člani uprave sploh še niso pravnomočno obsojeni zaradi sklenitve škodljivega posla. Odgovornost je naprtena kar članom Nadzornega sveta. Nosilni razlog sodišča izhaja iz napačne predpostavke, da ob sklenitvi spornega posla ni bilo mogoče pričakovati nikakršnih sinergij. Pri tem ni znalo obrazložiti, zakaj so bila pričakovanja glede tega nerealna. Tudi izvedenec A. A. je v zvezi s tem pojasnil, da pričakovane sinergije vplivajo na investitorjevo vrednost poslovnega deleža, po kateri je kupec pripravljen kupiti poslovni delež. Dodal je tudi, da je C. uporabil pravilno metodo in da, dokler ne naredi vseh izračunov, dopušča možnost, da je plačana kupnina skladna z investitorjevo vrednostjo. Po njegovem mnenju tudi član Nadzornega sveta ni mogel ugotoviti, da je cenitev C. nepravilna. Podlaga za odločitev tožencev je bila cenitev C. in pojasnila C. C. in E. E., za katera je sodišče ugotovilo, da gre za verodostojna in zanesljiva informacijska vira. Toženca sta ravnala skrbno, ko sta temeljito, analitično in skrbno pregledala in preverila ter kritično ovrednotila vsebino cenitve C. in od E. E. in C. C. zahtevala pojasnila, obrazložitve in dodatne argumentacije glede vseh elementov in postavk pravnega posla. V cenitvi C. ni zapisa, da je že na prvi pogled očitno, da nakup 10 % poslovnega deleža ne more prinesti sinergij. Sodišče je standard skrbnosti članov Nadzornega sveta postavilo bistveno previsoko za leto 2008. Sodišče je napačno razporedilo dokazno breme glede pričakovanj sinergijskih učinkov. Njihovo neutemeljenost in nerealnost bi morala dokazati tožeča stranka. Dokazni postopek je pokazal, da so sinergijski učinki možni (to možnost je potrdil tudi izvedenec). Tožeča stranka je med postopkom priznala cenitev C., torej se je strinjala tudi s pričakovanimi sinergijskimi učinki, saj ne more imeti nobenega opravičljivega razloga, da se z delom cenitve strinja, z drugim delom pa ne. Na utemeljenost pričakovanj tožencev kažejo tudi naslednja dejstva: klima, naklonjena nakupu deleža, ni bilo nobene informacije, da od nakupa ni mogoče pričakovati sinergij, opozorila, da cene oblikujejo tržne razmere, zaradi katerih je bilo treba z nakupom pohiteti, med Upravama družb je vladal zelo prijateljski odnos, ki je kazal na dobro bodoče sodelovanje, za predmetni nakup je vladalo mednarodno povpraševanje, šlo je za izredno strateški nakup,... Popolnoma nič ob nakupu deleža ni kazalo na to, da ne bo sinergij, zato je očitek tožencem, da bi se morali zavedati, da od posla ne bo nikakršnih sinergij, neutemeljen. Okoliščine, ki se nanašajo na obdobje po letu 2008 in tudi po menjavi Uprave tožeče stranke, so po naravi stvari take, da zanje toženci niso mogli vedeti.

9. Peti toženec se pritožuje sam in po pooblaščencu. V pritožbi, ki jo je vložil po pooblaščencu, najprej opozarja, da ni odškodninsko odgovoren, saj je njegov glas neveljaven. Oddan je bil namreč po izteku roka za glasovanje. Glede sinergij velja pri sodiščih popolna zmeda in ni jasno, kako niso upoštevala cenitve C., ki ni bila ovržena z nobenim dokazom. Sodišča očitno niso razumela niti cenitve niti zaslišanih prič. Pri poslu je mogoče govoriti o treh vrstah sinergij (kapitalska naložba nakupa poslovnega deleža, personalna povezanost uprav in nadzora, pričakovana investitorjeva vrednost posla). Zmotna je ugotovitev, da gre za eno samo sinergijo in da, če ni sinergije pri kapitalski naložbi, ni niti drugih sinergij. Prav pričakovana investitorjeva vrednost posla je bila odločilna za sklenitev posla. Napačno je tudi stališče, da je odgovornost podana, ker toženci niso preverjali cenitve. Tega da je cenitev napačna, ni potrdil noben dokaz. V nadaljevanju pritožnik povzema posamezne izvedene dokaze, zlasti izvedensko mnenje. Dokazni postopek je pokazal, da so vse klavzule v cenitvi C. v bistvu standardne in da ne pomenijo, da je cenitev nepravilna. Sodišče je pri odločanju angažiralo izvedenca, ki ni strokovnjak za dolgoročne strateške posle. To dokazuje, da je sodišče posel napačno štelo kot klasični kapitalski posel. Kršeno je bilo načelo ex ante, saj je sodišče odločalo na podlagi podatkov, ki so bili znani ex post. Vsega, kar je pri izvedenskem mnenju upošteval izvedenec A. A., toženci ob odločanju leta 2008 niso vedeli. V tem času so se postrožili standardi ravnanja članov nazornih svetov. V nadaljevanju pritožnik nasprotuje sodbi tega sodišča, ki je bila s sklepom Vrhovnega sodišča razveljavljena in pojasnjuje, zakaj so po njegovem mnenju kriteriji za skrbnost, ki jih je postavilo, prestrogi, birokratski in napačni. Izvedenec A. A. cenitve C. ni preverjal, ker za to ni imel podatkov. Bistveno pa je, da je potrdil, da je narejena po mednarodnih standardih in je do sedaj edina veljavna cenitev sinergij posla s A. in s tem tudi edini dokaz o pričakovanih sinergijah. Zato ne drži ocena višjega sodišča, da podatki o vrednosti niso bili na prvi pogled take kvalitete, da ne bi zahtevali nobenega preverjanja. Dokler sodišče ne pridobi druge cenitve sinergij, ne more trditi, da teh ni bilo pričakovati. Višje sodišče je z zahtevo po dodatnem preverjanju izpodbijalo veljavnost cenitve C. in tako odločalo v nasprotju z Zakonom o revidiranju, po katerem je za to pristojna le Agencija za revidiranje. V praksi bi dodatno preverjanje od tožencev zahtevalo dodatnih 120.000,00 do 180.000,00 EUR in precej časa. Gre za zmedeno odločanje višjega sodišča, saj v sklepu ni razlag, kaj je s podlagami narobe. Višje sodišče je v prakso vneslo nov pojem, to je odločanje na prvi pogled, pri čemer tega pojma ni obrazložilo. Pri pridobivanju podatkov je šlo za velik obseg strokovnega dela, kar je višje sodišče z enim zamahom ocenilo kot podatke neustrezne kvalitete, kar predstavlja nevestno sojenje. V nadaljevanju se pritožba ukvarja še s sklepom Vrhovnega sodišča RS III Ips 47/2020. Temu sklepu očita, da je povzel vse napake pritožbenega sodišča, da naj bi bilo z dokazano krivdo tožencev dokazano tudi, da je bila cenitev C. neupoštevna in nezanesljiva ter da ni ugotovilo, da lahko pri poslu istočasno obstaja več sinergij. Vse te napake pa je povzela izpodbijana sodba. Sodišče je v izpodbijani sodbi napačno uporabilo pravilo dokaznega bremena, saj naj bi toženci morali dokazati, kakšne sinergijske učinke so pričakovali. Peti toženec očita še odvzem pravice do sodnega varstva, saj sodišče v ponovljenem sojenju tožencem ni dovolilo navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. Sodišče je zmotno uporabilo določbo 170. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa zmanjšanje odškodnine v posebnih primerih. Ni ugotovilo in ne upoštevalo stopnje malomarnosti in ni ugotovilo in upoštevalo premoženjskega stanja tožnice na eni strani in premoženjskega stanja tožencev na drugi strani in ni ugotovilo, da so bili toženci prepričani, da delujejo v korist tožnice. Prav tako ni pojasnjen vpliv storitve kaznivega dejanja s strani članov uprave. Če so bili toženci k odločitvi naklepno zavedeni, o njihovi odgovornosti ni mogoče govoriti. Ugotovitve sodišča, da ni bilo preslepitve, so sicer v nasprotju z listinami in dokazi v kazenskem postopku. Na koncu pritožnik še meni, da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, saj sodišče po eni strani ugotovi, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih je bila sklenitev posla dobra poslovna odločitev, nato pa napravi popoln preobrat z ugotovitvijo, da so toženci ravnali nedopustno.

10. Peti toženec v svoji pritožbi vztraja, da njegov glas ni bil veljaven in da že zato ne more odškodninsko odgovarjati. Opozarja tudi na ravnanje tožeče stranke po menjavi uprave, ko je ta vložila ovadbo zoper lastnika A., in na gospodarsko krizo. Še vedno ni odločeno v pravdi zoper člane uprave, čeprav je pogoj za utemeljitev zahtevka proti nadzornemu svetu, da je ugotovljeno, da je uprava ravnala nezakonito. Uprava je zavajala nadzornike in z izgovori, ki jih običajno za dosego cilja uporabljajo goljufi (se mudi, ni problema,..) dosegla sprejem sklepa na korespondenčni seji. Predmetna tožba se mu zato zdi nemoralna. Družba se ne more razrešiti odgovornosti za delo uprave, tako da jo razreši. Zato mora tožeča stranka nositi breme odgovornosti za škodo v razmerju kot bi ga moralo določiti sodišče, ko gre za več odgovornih subjektov. V konkretnem primeru je vso škodo sodišče neobrazloženo pripisalo nadzornemu svetu in ni pojasnilo, zakaj na strani Uprave ni nobene odgovornosti. Na koncu poudarja, da je svoje delo člana nadzornega sveta jemal zelo resno in je ves čas delal po najboljših močeh, znanju in z odgovornostjo. Tudi v konkretnem primeru je storil vse, kar se je dalo storiti, saj je na sedežu družbe pregledal mnenje in cenitev revizijske hiše C. in ocenil, da predstavlja zadostno podlago. Za sinergije ni strokovnjak in se sprašuje, ali bi zato moral vzeti pomoč izvedenca.

11. Sedmi toženec v pritožbi vztraja, da je pri sprejemanju določitev ravnal s potrebno skrbnostjo. Verjel je, da je vsebina vabila na šesto korespondenčno sejo resnična in da je podpisani namestnik predsednika nadzornega sveta cenitev preveril in predlog odraža njegovo mnenje. Prav tako se je lahko upravičeno zanesel na cenitev C. kot strokovne institucije in njegova odločitev, tudi če bi se v cenitev poglobil, ne bi mogla biti drugačna. Gradivo je bilo torej ustrezno. Ni jasno, kje bi toženci lahko pridobili dodatne informacije, saj so s podatki razpolagale samo tri osebe, ki pa so že sodelovale pri pripravi cenitve. Očitek sodišča je nelogičen, saj ni jasno, kako je mogoče ravnanje teh oseb, na podlagi katerega je bila izdelana cenitev, oceniti kot primerno in ustrezno, po drugi strani pa od tožencev pričakovati, da bodo v na njihovi podlagi izdelane izračune priznane revizijske hiše posumile. Ravnanje zaposlenih tožeče stranke bi zato moralo sodišče presoditi tudi z vidika pretrganja vzročne zveze. Prav tako bi se moralo sodišče opredeliti do ugovora sedmega toženca, da so bili toženci zavedeni s strani uprave. Enako kršitev je sodišče storilo s tem, ko se ni opredelilo do ravnanja tožeče stranke po zamenjavi uprave, ki je s svojim ravnanjem preprečila nastanek vsakršnih sinergijskih učinkov. Sodišče tudi ni pojasnilo, v čem konkretno je bila obveščenost tistih tožencev, ki v cenitev niso vpogledali in so se zanesli na podatke iz vabila, slabša od tistih, ki so v cenitev vpogledali. Razlogov, zaradi katerih bi morali toženci cenitev dodatno preverjati, ni bilo. Ravnanje sodišč, ki so naknadno priznanje cenitve C. ocenila kot spremembo v korist tožencev, je izrazito nepošteno in krivično. Tožeča stranka se je ves čas sklicevala na cenitev D. Šele ko je ugotovila, da na ta način ne bo uspela, je z vlogo 11.4.2008 (v drugem sojenju) izvedla salto mortale in spremenila svoje navedbe, tako da se je začela sklicevati le na določene vrednosti iz cenitve C. in to kljub temu, da je izvedenec na njen račun izrazil številne pomisleke. S cenitvijo se ni strinjala, ampak je želela le, da se uporabijo samo tisti deli, ki ji ustrezajo. Tožeča stranka nikoli ni predložila podlag, na katerih je bila cenitev izdelana. Sojenje, kakršno je posledica stališča Vrhovnega sodišča, pa pomeni znižanje dokaznih standardov za dokazovanje višine škode. Dopustnost spremembe trditvene podlage ob istočasno odrečeni pravici tožencem, da bi tako spremenjeni podlagi lahko nasprotovale, pomeni kršitev pravil o dokaznem bremenu (sodišče se ne more utemeljeno sklicevati na pravila o premeščanju dokaznega bremena, če so razlogi, zaradi katerih naj bi imela težave pri dokazovanju, v celoti na strani tožeče stranke), določb o prekluzij in določb o enakopravnem obravnavanju obeh strank, pri čemer sodišča niso opravila testa sorazmernosti nasprotujočih si pravic pravdnih strank in niso upoštevala pravice do sodnega varstva. Sodišče je s tem, ko je izvedencu naložilo, da poda mnenje o vrednosti 10 % poslovnega deleža na podlagi cenitve 100 % poslovnega deleža ravnalo nezakonito. Sedmi toženec se namreč ne more strinjati s tem, da bi se cenitev C. upoštevala samo delno brez upoštevanja sinergijskih učinkov, ki so bili ugotovljeni v isti cenitvi. Argumentacija sodišč, da nakup 10 % poslovnega deleža ob zagotovljeni zastopanosti v organih upravljanja, ne zagotavlja nikakršnih sinergijskih učinkov, je napačen. Najprej zato, ker gre za ekonomsko in ne pravno vprašanje, nato zato, ker sta sodišči prve in druge stopnje v predhodnih odločbah vprašanje sinergij obravnavali širše z ugotovitvijo, da je sinergije mogoče doseči tudi s posrednim vplivom zaradi personalnih povezav in končno, ker je izvršitev kakršnihkoli sinergijskih učinkov preprečila tožeča stranka sama. Sodišče je izvedencu predpisalo metodo izračuna, kar je v nasprotju z določbami ZPP. Na zaslišanju je izvedenec povedal, da po njegovem mnenju ne pristopamo s pravilnim pristopom za ugotovitev vrednosti. Pravilna vrednost je investitorjeva vrednost in ne poštena vrednost. V konkretnem primeru o investitorjevi vrednosti v spisu ni podatkov, dopušča pa možnost, da je bila kupnina skladna z investitorjevo vrednostjo. Če pa so vhodni podatki pravilni, je pravilna tudi cenitev. Po mnenju toženca škoda ni izkazana niti z 10 % verjetnostjo. Na koncu se sedmi toženec pridružuje pritožbam ostalih strank.

12. Tožeča stranka v odgovoru na vse pritožbe pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožb. Ponavlja svoja ključna argumenta. Prvi je, da toženci ob podaji soglasja niso razpolagali z oceno vrednosti 10 % poslovnega deleža, ampak le z vrednostjo 100 % deleža, pri čemer iz cenitve C. izhaja opozorilo, da vrednost manjšinskega deleža v družbi ni enaka sorazmernemu deležu vrednosti. Drugi pa je, da toženci niso upoštevali, da kapitalska udeležba v višini 10 % v A. s po enim članom uprave in nadzornega sveta ne zagotavlja sinergij, še posebej ker gre za kapitalsko udeležbo v finančnem holdingu in ne v hčerinskih družbah holdinga, ki bi edine sploh lahko poslovno sodelovale s tožečo stranko. C. nikoli ni opravil izračuna sinergij, ampak zgolj matematični izračun hipotetičnih sinergij. Do vhodnih podatkov se ni opredelil in jih ni preverjal. Pri tem je treba poudariti, da je šlo za povečanje pretovora za kar 4,8 mio ton. Toženci bi se morali zato zgolj vprašati, na kakšen način namerava uprava doseči povečanje tovora in doseči količine, ki jih je posredoval C. C. Za kaj takega ni potrebno specialno znanje, ampak zgolj zdrava pamet. 13. Na odgovor na pritožbo so z vlogami odgovorili drugi, tretji, peti in šesti toženec. V vlogah nasprotujejo posameznim navedbam v odgovoru in po vsebini vztrajajo pri svojih navedbah v pritožbah.

14. Pritožbe niso utemeljene.

Dosedanji potek postopka

15. V tem postopku je sodišče prve stopnje izdalo že tretjo sodbo. S prvo sodbo je zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da so se toženci odločali na podlagi zadostnih informacij, ravnali pa so v dobri veri, zato zaradi pravila proste podjetniške presoje za zatrjevano škodo niso odgovorni. Na pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je menilo, da informacije, na podlagi katerih so toženci odločali, niso bile zadostne in se zato ne morejo sklicevati na pravilo proste podjetniške presoje. Ker se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z ostalimi predpostavkami odškodninske odgovornosti in ostalimi navedbami pravdnih strank, je bilo treba sodbo razveljaviti.

16. V drugem sojenju je sodišče prve stopnje ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek, ker tožeča stranka ni izkazala predpostavke škode. Prav tako tudi ni izkazala vzročne zveze med ravnanjem tožencev in nerealizacijo sinergijskih učinkov (ki so bili sicer podlaga za višino kupnine, ki jo je bila tožeča stranka pripravljena plačati prodajalcu poslovnega deleža). To sodbo je pritožbeno sodišče potrdilo.

17. Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo zoper to sodbo in sicer je dopustilo naslednja vprašanja: (1) ali so toženci v konkretnem primeru utemeljeno lahko pričakovali sinergijske učinke, (2) ali je sodišče pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu glede tega, ali je bilo v konkretnih okoliščinah utemeljeno pričakovati sinergijske učinke in kolikšni bi ti učinki bili, (3) ali je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker ni postavilo izvedenca, ki bi opravil cenitev vrednosti 10 % deleža A., izhajajoč iz vrednosti 100 % deleža A., kakršno je ugotovil C. in ki jo je tožeča stranka priznala, ter (4) ali so tožeča stranka oziroma njeni predstavniki v organih upravljanja in nadzora A. s svojim ravnanjem po razrešitvi tožencev pretrgali vzročno zvezo. Bistven za odločitev (razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje) je bil odgovor na drugo vprašanje in sicer je Vrhovno sodišče pojasnilo, da sta nižji sodišči napačno uporabili materialno pravo glede dokaznega bremena. Tožeča stranka je s tem, ko je trdila, da sinergijskih učinkov ni bilo mogoče pričakovati, izpolnila svoje dokazno breme (negativno dejstvo), zato se je na tožence prevesilo dokazno breme, kakšne sinergijske učinke so pričakovali in zakaj so soglašali, da ti odtehtajo 13,9 mio EUR višjo ceno. Zadovoljitev zgolj s hipotetičnimi učinki sinergij bi namreč pomenila, da je utemeljena katerakoli cena. Odločilo je še, da je sodišče prve stopnje kršilo postopek, ker ni postavilo izvedenca, ki bi opravil cenitev vrednosti 10 % poslovnega deleža A.1

18. V ponovnem sojenju so toženci vztrajali pri svojih trditvah, da so se odločali na podlagi primernih informacij in da je dokazno breme glede trditev, da učinkov sinergij ni bilo mogoče pričakovati, na tožeči stranki. Zanesli so se na mnenje C. in na stališča Uprave, ki so ji zaupali. Podali so še navedbe (nekatere so bile podane že v prvem sojenju), da je šlo za strateško dolgoročno naložbo, pri kateri so tveganja večja in pri kateri bi bilo treba že pri ugotavljanju vrednosti poslovnega deleža upoštevati potencialne sinergije. Strateški poslovni partner je bil izbran na podlagi večletnih predhodnih skupnih vlaganj v podjetja. Poleg skupnih vlaganj in kapitalskih povezav so pomembne tudi nekapitalske povezave in strateški dogovori o sodelovanju. Taki posli zato ne morejo biti finančno merljivi. C. se kot zunanji strokovnjak vedno zavaruje s klavzulo, da vhodnih podatkov ni preverjal. Nasprotujočih podatkov in informacij toženci niso imeli. Vrednost posla je bila izmerjena s kapitalsko vrednostjo družbe A. in z vrednostjo rasti prihodkov iz poslovanja B. prek A. za obdobje pet do osem let. Sinergija je bila objektivno izmerjena v obliki rasti prihodkov. V letnem poročilu za leto 2008 (presoja ex ante) je bil posel ocenjen kot strateški, dolgoročni in dober. Predlagali so ustrezno dopolnitev izvedeniškega mnenja ali imenovanje novega izvedenca ustrezne stroke (s področja logistike) ter zaslišanje priče F. F., ki je sestavljal sporno pogodbo in ki je zdaj predsednik NS B. Poleg tega so se sklicevali na v spis vloženo listino "Analiza sinergijskih učinkov med B. in skupino A. na osnovi napredne prediktivne metodologije", iz katerih izhaja, da se vrednosti sinergij v oceni C. nahajajo v okviru izračunanega razpona možnih scenarijev za te vrednosti. Na naroku za glavno obravnavo pa so še povzemali vsebino predloga vstopa B. d.d. v Holding A. in poudarili, da gre za ustrezno podlago za odločanje. Ker gre za obdobje petih let je povečanje pretovora realno. Za podoben primer gre pri E. in F., pri čemer je bila zgodba ob začetku vlaganja enako nedoločena oziroma nejasna kot v primeru B. in A. Odločitev

19. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer se je opredelilo do vseh odločilnih vprašanj v zadevi.

20. Za nastanek odškodninske obveznosti članov nadzornega sveta morajo biti izpolnjene vse predpostavke (nedopustnost ravnanja, nastala škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo in krivda). Člani nadzornega sveta delniške družbe ravnajo nedopustno, če pri opravljanju svojih nalog ne ravnajo v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika (drugi odstavek 263. člena ZGD-1). Skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika je torej (vsaj) praviloma element same dopustnosti ravnanja. Sodna praksa je sicer vzpostavila pravilo proste podjetniške presoje, ki pa ne izrinja skrbnosti iz presoje ravnanja članov uprave gospodarske družbe, pač pa, upoštevajoč značilnosti poslovnega odločanja v gospodarskih družbah, ki ne dovoljujejo popolnoma racionalnega odločanja, vzpostavlja zgolj omejeno področje povsem poslovnega odločanja, ki se izmika presoji sodišča. Pravilo pride v poštev takrat, kadar člani nadzornega sveta pred odločanjem razpolagajo z zadostnimi in ustreznimi informacijami in ko ravnajo v dobro družbe v dobri veri. O tem, kakšen obseg informacij mora NS pridobiti, ni splošnega pravila, saj je odvisno od konkretnih okoliščin. Kadar nadzorni svet odloča o soglasju k posameznem poslu, kot v predmetni zadevi, gre pri tej odločitvi dejansko za podjetniško odločitev, vendar ob upoštevanju razmejitve pristojnosti med NS in upravo. Povedano pomeni, da NS praviloma ni dolžan voditi samostojnega procesa odločanja, mora le preveriti, ali je odločitev prepričljivo utemeljena in pravilno izpeljana. Preveriti mora, ali je Uprava ravnala z dolžno skrbnostjo, poleg tega mora NS sam izoblikovati mnenje, ali gre za odločitev, ki bo za podjetje koristna.

21. Na 26. seji Nadzornega sveta tožeče stranke so bili od tožencev navzoči četrta, peti, sedmi in osmi toženec. Na seji so med ostalim obravnavali predlog Uprave za nakup 10 % deleža v slovaškem holdingu A. Skupaj z vabilom so takratni člani NS (med njimi še ni bilo drugega, tretjega in šestega toženca) prejeli gradivo "Strateški nakup 10 % deleža v kapitalu logističnega holdinga A.", na seji pa še "Komercialno izhodišče za vstop B. d.d. v holding A." ter zloženko, v kateri je bil predstavljen A. V dokumentu "Komercialno izhodišče za vstop B. d.d. v holding A." je bil predstavljen izračun komercialnih učinkov povezovanja, ki bi se kazali v povečanju tovora. S A. je B. že uspešno sodelovala in sicer pri nakupu in izgradnji terminala za kontejnerje v G., leta 2007 pa je A. postal družbenik (49 % poslovni delež) v hčerinski družbi H. d.o.o. Odločitev za nakup je bila v skladu s strategijo B., sprejeta leta 2006. Člani so bili seznanjeni z dogovorom s prodajalcem, po katerem naj bi B. kljub temu, da bi postala lastnica le 10 % delnic, pridobila eno mesto v sicer tričlanski Upravi holdinga in eno mesto v petčlanskem Nadzornem svetu. Ker člani niso razpolagali z oceno vrednosti poslovnega deleža, so sprejeli sklep, s katerim so odobrili vstop B. d.d. v holding A. in soglašali, da se Uprava pogaja o nakupu 10 % deleža te družbe. O soglasju k nakupu (in ceni) pa bodo glasovali po pridobitvi cenitve, ki naj bi vsebovala tudi sinergijske učinke. Uprava je v nadaljevanju pridobila oceno vrednosti A. ter izračun sedanje vrednosti sinergij, oboje je izdelala revizijska hiša C. V zvezi s cenitvijo je pomembno, da je bila ugotovljena vrednost A. in ne 10 % deleža, ki je bil predmet nakupa, da je C. opozoril, da običajno delničarji v manjšinskem položaju nimajo nekaterih pravic, ki jih ima kontrolni delničar ali skupina in je zato vrednost manjšinskega deleža v večini primerov manjša od sorazmernega deleža vrednosti kontrolnega deleža. Izračun sinergij je bil izdelan na podlagi s strani C. nepreverjenih podatkov, ki jih je posredovala B. (oziroma izvršni direktor za razvoj in marketing C. C.). Slednji podatki v precejšnji meri ustrezajo podatkom iz dokumenta "Komercialno izhodišče za vstop B. d.d. v holding A.", so pa tudi sestavni del Poročila o pošteni tržni vrednosti. O soglasju k nakupu je nato NS odločal na korespondenčni seji. V sklicu korespondenčne seje so bile le povzete ugotovitve C. in sicer je Uprava pojasnila, da naj bi C. izračunal vrednost 10 % deleža, ki naj bi ob upoštevanju vseh varnostnih koeficientov in mednarodnih standardov, ki veljajo za transportno panogo, segal do 57 mio EUR. Opozorjeno je bilo še na možnost vstopa tudi I. v A.. Vstop v A. pred začetkom pogajanj z I. naj bi za B. pomenil boljšo pogajalsko pozicijo, dogovorjeno je bilo, da bi pri pogajanjih med A. in I. sodeloval tudi predstavnik B. Nakup naj bi bil izveden pod naslednjimi pogoji: cena 25,8 mio, B. pridobi eno mesto v Upravi holdinga in eno mesto v NS holdinga. O načinu financiranja nakupa v predlogu ni bilo govora. Članom NS je bilo poročilo C. na razpolago na sedežu tožeče stranke. Za predlagani sklep (soglasje k nakupu) so v za to določenem času glasovali toženci, razen petega toženca, ki je prav tako glasoval za sklep, vendar po izteku predvidenega časa, njegov glas so kljub temu upoštevali kot veljavnega. Nakup delnic je bil nato pod dogovorjenimi pogoji tudi realiziran in sicer je bil financiran z bančnim kreditom. Gornjim ugotovitvam pritožniki obrazloženo ne nasprotujejo in so skladne z listinskimi dokazi v spisu.

22. Toženci so trdili, da so bile informacije, na podlagi katerih so sprejeli svojo odločitev, ustrezne, saj je cenitev izdelala ugledna revizijska hiša, zaupali pa so tudi C. C., ki je bil izvršni direktor za marketing in razvoj. Na 26. seji NS je bil na predlog G. G., ki so se mu pridružili tudi ostali navzoči, sprejet sklep, da bodo o soglasju glasovali, ko bodo od Uprave dobili pojasnila o tem, kakšen donos prinaša nakup in kje so tveganja. Uprava je do korespondenčne seje zagotovila poročilo C., ki je (glede sinergij) temeljilo na podatkih v "Komercialnem izhodišču za vstop B. d.d. v holding A.". V gradivu je bilo zapisano, da se glede na strategijo B. učinki povezovanja v veliki meri dopolnjujejo in tako neposredno vplivajo na povečanje pretovora v koprskem pristanišču, na povečanje železniških prevozov hčerinske družbe J. in povečanju poslovanja pri terminalskih storitvah v hčerinski družbi H. Podlaga izračunom finančnih učinkov je bil dokument z imenom „Povečanje pretovora logističnega sistema B. zaradi povezovanja s holdingom A. V njem so naveden posamezne blagovne skupine in predvideno povečanje pretovora v letih 1 do 5 s pojasnilom, da se povečanje pričakuje predvsem na blagovnih skupinah, ki v holdingu A. ustvarjajo večino prihodkov. Gre za direktne učinke povezovanja in indirektne zaradi skupnega razvoja mreže zalednih kopenskih terminalov in železniških blok povezav. Glede na poslovne načrte obeh družb je sestavljalec dokumenta pričakoval, da bo povezovanje rezultiralo na povečanju pretovora za 4,8 mio ton. Podobni izračuni so bili za pretovor v sistemu kopenskih terminalov in za železniške prevoze v J. Drugih informacij ni bilo, niti ni bilo v dokumentu nobenega pojasnila o uporabljeni metodologiji za pridobitev podatkov.

23. Ni sporno, da je bil nakup poslovnega deleža v A. v skladu s strategijo B. d.d., zato sam nakup poslovnega deleža ni sporen. Sporna je le cena, ki jo je tožeča stranka plačala2. Dejstvo, da je neka odločitev v skladu s poslovno strategijo družbe, namreč še ne pomeni, da so člani NS pri soglasju za sklenitev posla pod konkretnimi pogoji ravnali s skrbnostjo, kakršna se zahteva od udeležencev v gospodarskih razmerjih, še posebej od članov organa nadzora gospodarskih družb. Vprašanje torej je, ali se ob upoštevanju razdelitve pristojnosti med Upravo in Nadzornim svetom člani NS lahko zadovoljijo s pridobljenimi informacijami (ki jih je v bistvu v celoti pripravila Uprava), ali pa bi skrben član NS moral karkoli dodatno preverjati. V zvezi s tem ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi se sodna praksa v zvezi z zahtevano skrbnostjo članov nadzornega organa v času trajanja postopka spremenila. Glede zahtevane skrbnosti je vedno veljalo enako. Neskrbno ni bilo samo tisto ravnanje, ki je nasprotovalo izrecnim predpisom, temveč člani organov upravljanja delniške družbe ravnajo nedopustno, če pri opravljanju svojih nalog ne ravnajo v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Nobenega dvoma ni, da članu NS ni treba samostojno na novo ugotavljati učinkov povezovanja. Pri presoji ravnanja tožencev pa je treba izhajati iz dejstva, da nakup nekontrolnega deleža neke družbe sam po sebi praviloma ne ustvarja sinergijskih učinkov. Gre za dejstvo, ki mora biti članom nadzornih organov delniških družb po prepričanju pritožbenega sodišča znano. Zato se od njih lahko pričakuje, da pred izdajo soglasja k nakupu pridobijo dodatne informacije, posebej v konkretnem primeru, ko naj bi pričakovani sinergijski učinki utemeljevali kar 2,5 x višjo ceno. Po prepričanju pritožbenega sodišča bi zato morali od Uprave zahtevati dodatna pojasnila, najmanj o tem, kakšna je bila metodologija zbiranja podatkov, kako Uprava pričakuje, da bo mogoče take učinke doseči zgolj s po enim članom Uprave in NS in ob nakupu le 10 % delnic A., ki je finančni holding in sam ne izvaja dejavnosti (kako ob takem razmerju doseči preusmeritev poslovanja hčerinskih družb), kako bo B. sposobna zagotoviti tako povečanje pretovora, ali so prijateljski odnosi z lastnikom A. edino zagotovilo za zagotovitev predvidenih učinkov, kako bodo zagotovljena sredstva za nakup in podobno. Edina pripomba, ki so jo imeli, se je nanašala na premalo časa za odločitev3 in na to, da je bilo gradivo v angleščini. Toženci ne navajajo nobene druge pripombe, ki bi jo imeli na cenitev, prav tako ne navajajo, katere so tiste informacije, ki naj bi jih ob pregledu poročila C. pridobili. Zadovoljili so se torej z informacijami, ki jih je v obliki gradiva za sejo zagotovila Uprava in so glasovali za nakup poslovnega deleža 10 % A. po ceni 25,8 mio EUR. Čeprav drži, da je treba presojati ravnanje vsakega člana NS posebej, iz zgoraj povedanega izhaja, da nihče ni izkazal, da je ravnal s skrbnostjo, kakršno se zahteva od člana NS gospodarske družbe, posebej še, ker je šlo za relativno pomembno odločitev4. Povedano velja tudi za H. H., ki je sicer svoj glas podal prepozno, vendar ga je tožeča stranka pri ugotavljanju, ali je bil sklep sprejet, kljub temu upoštevala. Zato velja, da je bil sklep sprejet tudi z njegovim glasom. Po določbi prvega odstavka 263. člena ZGD-1 člani organa vodenja ali nadzora solidarno odgovarjajo družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. To pomeni, da bi se peti toženec lahko razbremenil odgovornosti, če bi zatrjeval in dokazal, da je storil ustrezne ukrepe, ki bi zagotovili informirano odločanje NS. Tega bremena pa ni zmogel. Nasprotno, kot je bilo v postopku ugotovljeno, je glasoval za soglasje k nakupu 10 % poslovnega deleža po ceni 25,8 mio EUR.

24. Nobeden od tožencev se torej ne more sklicevati na pravilo proste podjetniške presoje, saj niso odločali na podlagi ustreznih informacij5. Njihovega ravnanja zato ni mogoče oceniti kot skrbnega v smislu 263. člena ZGD-1, prav tako pa toženci niso izkazali, da so vestno izpolnjevali svoje naloge. Pri takem zaključku se sodišče prve stopnje ni oprlo na nobeno dejstvo, ki tožencem ob ustrezni skrbnosti ne bi moglo biti znano že ob odločanju.

25. Toženci vztrajajo, da je bila odločitev pravilna, saj naj bi bili pričakovani učinki sinergij realni in naj bi temeljili na pravilnih izračunih. Če bi to držalo, zaradi njihovega ravnanja tožeči stranki ne bi nastala nobena škoda in odškodninska obveznost ne bi nastala. Ker je sporna le cena, ki jo je tožeča stranka plačala in h kateri so toženci dali soglasje, s sklicevanjem na skladnost nakupa z dolgoročno strategijo toženci ne morejo uspeti. Dokazno breme tako glede nedopustnega ravnanja kot glede škode in vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in škodo6 je (materialnopravno) na tožeči stranki. Tožeča stranka je trdila, da od nakupa 10 % poslovnega deleža v finančnem holdingu v nobenem primeru (tudi ob upoštevanju dogovorjene udeležbe po enega člana v organih upravljanja) ni mogoče pričakovati sinergij. Ker je zatrjevala negativno dejstvo, poleg tega pa praviloma nakup 10 % delnic finančnega holdinga sam po sebi ne zagotavlja občutnih sinergijskih učinkov7 in povečanja pretovora za tretjino (čeprav v petih letih), se je dokazno breme glede utemeljitve cene, h kateri so dali soglasje, prevesilo na toženo stranko. Pritožbeno sodišče k temu dodaja, da je dokazovanje, da je bila cena utemeljena, tudi povezano z dokazovanjem trditev tožencev, da so ravnali pošteno in vestno v korist družbe. To dokazno breme pa je ves čas na tožencih. Postopek je pokazal, da je pri kapitalskem povezovanju družb pomembna investitorjeva vrednost in da je investitor lahko pripravljen plačati več od tržne vrednosti, vendar mora imeti za to upravičene razloge. Tako ceno z vidika kupca upravičuje le realna možnost doseganja učinkov na račun kapitalske udeležbe v A.8. Ti pričakovani učinki pa bi morali biti poleg tega tudi večji od razlike v ceni9. Na tožencih je bilo zato, da izkažejo, da so bila ob upoštevanju takratnih razmer in načrtov razvoja, poznavanja A. ter vseh okoliščin posla pričakovanja realna in torej pozitivni učinki sinergij niso bili samo hipotetični, čeprav so praktično temeljili le na neformalnih povezavah med upravama obeh družb. Tega s sklicevanjem na poročilo čeprav ugledne revizijske hiše, ki je opozorila, da vhodnih podatkov ni preverjala10, ne morejo. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da je revizijska hiša C. opravila samo preračun11 in s tem zaključkom se glede na listinsko gradivo pritožbeno sodišče strinja. Ne drži, da izvedenec ni imel pripomb na metodologijo, ki jo je uporabila C., saj je opozoril, da iz cenitve ni razvidno, da bi C. preverjal izvedljivost povečanja pretovora. Povedal je tudi, da bi za tako delo potreboval kak mesec ali dva. Glede na časovno komponento odločanja je očitno, da C. tega meseca ali dveh ni imel. Poleg tega je bil predstavnik C. zaslišan in je izpovedal, da so bile predpostavke o tem, kaj investicija prinaša B., izključna odgovornost B. Zato je neutemeljeno sklicevanje pritožnikov, da naj bi pri navedbi, da podatkov niso preverjali, šlo za običajen zapis, ki ne pomeni, da preverjanja podatkov ni bilo. Navsezadnje niti niso trdili, da so ob odločanju šteli, da zapis v poročilu ne drži. Toženci so očitno brez posebnih pomislekov zaupali C. C. in podatkom, ki jih je pripravil. Pritožbeno sodišče sicer načeloma soglaša s toženci, da bi bilo z aktivnim sodelovanjem članov organa upravljanja, ki bi jih postavila tožeča stranka, mogoče vplivati na razvojne odločitve A., vendar meni, da tej možnosti pripisujejo prevelik pomen. Za člana organov upravljanja namreč velja dolžnost lojalnosti do družbe, v kateri je član upravljanja, poleg tega tožeča stranka v organih upravljanja ne bi imela večine, ampak bi bila ta dva člana lahko vedno preglasovana. Navsezadnje bi bilo od A. kot gospodarske družbe, ki na trgu nastopa z namenom ustvarjanja dobička, logično pričakovati, da bi vplivala na svoje hčerinske družbe, da bi se te odločale za preusmeritev svojega poslovanja na B., le v primeru, da bi se jim to splačalo. Med B. in prodajalcem delnic namreč ni bil hkrati z nakupom delnic sklenjen noben delniški ali kakšen drugačen dogovor, ki bi delničarja zavezoval k aktivnostim za preusmeritev poslovanja v korist B. Ker so pričakovanja temeljila praktično zgolj na neformalnih povezavah, je tudi neutemeljeno sklicevanje tožencev na prednosti delničarja, ki ima člana Uprave in NS, kar naj bi pomenilo, da je prej informiran o aktivnostih družbe in ima možnost izpodbijati sklepe. Celotna konstrukcija sinergij na podlagi neformalnih povezav bi se namreč podrla v trenutku, ko bi se te poslabšale (kar bi bila logična posledica morebitega izpodbijanja sklepov). Da bi toženci dokazali, da bo učinek nakupa 10 % poslovnega deleža A. kljub povedanemu tolikšen, da utemeljuje plačilo dodatnih 15,4 mio EUR12, bi morali najprej pojasniti konkretne okoliščine v času odločanja, iz katerih bi izhajalo, da je v izračunih C. C. predvideno povečanje poslovanja na račun nakupa delnic v A. realno13. Po eni strani gre za vprašanje možnega načina in obsega preusmeritve aktivnosti hčerinskih družb A. na koprsko pristanišče (in na hčerinske družbe tožeče stranke), po drugi pa za sposobnost tožeče stranke v petih letih zagotoviti tolikšno povečanje pretovora in navsezadnje tudi za vprašanje vpliva potrebnih investicij ter načina financiranja teh investicij14 na višino izračunanih učinkov sinergij15. V zvezi s svojim dokaznim bremenom so toženci sicer podali določene navedbe, povzete v točki 18 te obrazložitve, nekatere od njih tudi šele v ponovljenem postopku, vendar so le pojasnjevali že prej podana stališča glede učinkov sinergij, ki so na splošno lahko posledica neformalnih povezav ter vztrajali pri tem, da naj bi bil C. C. ustrezna oseba za pridobitev vhodnih podatkov in da je C. priznana revizijska družba. Kot je bilo zgoraj pojasnjeno samo dejstvo, da je bil C. C. v tožeči stranki izvršni direktor za razvoj in da je C. ugledna revizijska družba še ne pomeni, da so podatki, na katerih je temeljil izračun učinkov sinergij, točni. Ostale navedbe tožencev pa niso take narave, da bi utemeljevale tolikšno povečanje cene. Pri izvedbi predlaganih dokazov (v bistvu preverjanju podatkov, ki jih je pripravil C. C.) bi kvečjemu šlo za informativne dokaze, ki pa praviloma niso dovoljeni. Upoštevati je treba, da gre za člane nadzornega sveta delniške družbe, od katerih se zahteva skrbnost strokovnjaka in zato zahteva po obrazloženemu navajanju razlogov za konkretno odločitev, ki so jo v preteklosti sprejeli, ni prestroga16. Očitana kršitev, ker naj bi sodišče prve stopnje tožencem onemogočilo obrambo, ker ni upoštevalo njihovih navedb in predlaganih dokazov, zato ni utemeljena. Upoštevalo je tiste, ki jih je lahko, navedbe, na katere se sklicujejo v pritožbah pa niso bile sklepčne na način, da bi na njihovi podlagi sodišče lahko ugotovilo, da je bila cena, ki je bila dva in pol krat višja od poštene vrednosti poslovnega deleža, utemeljena. Res so toženci v ponovljenem postopku vlagali vloge, vendar v njih niso navedli ničesar takega, kar bi zahtevalo dodatno opredeljevanje, zato o kršitvi, ker naj jim sodišče ne bi dopustilo obrambe, ni mogoče govoriti, posebej še, ker gre hkrati tudi za trditve o vestnem in poštenem ravnanju v dobro družbe, ki pa so že ves čas dokazno breme tožencev. Zaradi presplošnih navedb pa sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba izvajati predlaganih dokazov (in tudi glede neizvedbe dokazov ne glede na razlog njihove zavrnitve ni kršilo postopka). Zaključek, da niso zmogli dokaznega bremena, ki se je prevesilo nanje, je zato pravilen.

26. Ker toženci niso zmogli dokaznega bremena, da je bilo plačilo 25,8 mio za paket 10 % delnic A. v delu, v katerem presega 10 % vrednost A., utemeljeno (niti da je bilo utemeljeno vsaj deloma), je pravilen nadaljnji sklep sodišča prve stopnje, da je tožeči stranki nastala škoda v višini razlike med takratno vrednostjo poslovnega deleža in plačano ceno. Tako škodo je ves čas zatrjevala, prav tako vzročno zvezo med ravnanjem tožencev in zatrjevano škodo. V zvezi s tem sedanja vrednost delnic ni pomembna, saj toženci sami trdijo, da ni šlo za finančno naložbo. Sodišče prve stopnje je škodo ugotovilo s pomočjo izvedenca, ki je opravil izračun ob predpostavki, da je vrednost holdinga A. 104 mio EUR. Na pravilnost izračuna ne vpliva dejstvo, da je izvedenec v prvem postopku dvomil v pravilnost tega izračuna. Toženci so ves čas trdili, da je cenitev C. pravilna, zato sodišče ni kršilo niti njihove pravice do izjave17 niti pravice do poštenega sojenja, ko je priznanje upoštevalo. Res je tožeča stranka šele na zadnjem naroku v prejšnjem postopku priznala vrednost A. v višini 104 mio EUR kot pravilno, vendar pri takem priznanju dejstev ne gre za navajanje novih dejstev in je sodišče prve stopnje to priznanje pravilno upoštevalo. Izvedenec pa je potrdil bistvene navedbe tožeče stranke, to je, da je pri izračunu vrednosti 10 % poslovnega deleža treba upoštevati različne faktorjev, zaradi katerih je ta vrednost (ker ne gre za kontrolni delež) manjša od 10 % vrednosti družbe. Na vrednost poslovnega deleža tudi ne vplivajo pričakovane sinergije, saj te lahko vplivajo le na tako imenovano investitorjevo vrednost (to je ceno, ki jo je za poslovni delež pripravljen plačati investitor). Zato ne drži pritožbena trditev, da vrednotenje poslovnega deleža vsebuje tudi že učinek sinergij18. Sodišče prve stopnje je pravilno pri izračunu škode uporabilo mnenje izvedenca in ugotovilo, da je tožeči stranki (tudi) zaradi ravnanja tožencev nastala škoda v višini 16.387.100,00 EUR. V zvezi z nastalo škodo sicer drži, da je še vedno odprto vprašanje odškodninske odgovornosti uprave, vendar to na gornje zaključke ne vpliva. Člani NS in Uprave odgovarjajo za povzročeno škodo družbi solidarno. V razmerju med člani NS in tožečo stranko tudi ni pomembno, ali bodo člani Uprave obsojeni za kaznivo dejanje. Odločilno je, da je bilo ugotovljeno, da toženci niso ravnali tako skrbno kot se od njih kot od vestnih in poštenih gospodarstvenikov pričakuje. Ker je bilo za sklenitev posla potrebno njihovo soglasje, bi lahko za B. škodljiv posel preprečili, pa ga niso19. (Tudi) zaradi njihovega ravnanja je tožeči stranki nastala škoda. Niso pa predmet odločanja v tem postopku notranja razmerja med več solidarno odgovornimi osebami, na kar se nanašajo očitki v zvezi z ravnanjem članov Uprave. Neutemeljene so pritožbene navedbe tudi v delu, v katerem se pritožniki sklicujejo na določbe OZ o zmanjšanju odškodnine. V predmetni zadevi gre namreč za poslovno škodo, pri kateri se določbe o zmanjšanju odškodnine ne uporabljajo20. 27. V postopku se ni izkazalo, da bi bilo z nakupom 10 % delnic A. mogoče pričakovati sinergijske učinke, ki bi utemeljevali plačano ceno, zato ravnanje tožeče stranke (ki je odstopila od projekta sodelovanja s A., s čimer naj bi potrditvah tožencev onemogočila realizacijo sinergijskih učinkov) ne more pomeniti pretrganja vzročne zveze.

28. Ker so izpolnjene vse predpostavke za nastanek odškodninske obveznosti tožencev po drugem odstavku 263. člena ZGD-1, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbe tožencev pa neutemeljene.

29. Neutemeljena pa je tudi pritožba tožeče stranke. Ne glede na to, da je uspela v 83 %, je na podlagi določbe 154. člena ZPP in ne glede na to, da drži, da je vprašanje finančne eksistence tožencev stvar izvršilnega postopka, je treba upoštevati vse okoliščine zadeve, med ostalim tudi to, da je postopek v velikem delu trajal prav zaradi vztrajanja tožeče stranke pri nasprotovanju cenitvi 100 % vrednosti A. in v zvezi s tem neuspešnih poskusov izvedbe cenitve A. Tožena stranka je šele na zadnjem naroku v prejšnjem sojenju spremenila svoje navedbe in priznala cenitev. Tudi sicer pa imamo na eni strani osem tožencev z vsak svojimi stroški, na drugi pa eno stranko in so torej stroški tožene stranke vsaj glede zastopanja bistveno višji od stroškov tožeče, kar bi prav tako vplivalo na končni rezultat porazdelitve stroškov. Poleg tega so priglašeni stroški v višini skoraj 900.000,00 EUR gotovo nesorazmerni tako z zahtevkom kot z navsezadnje tudi z opravljenim delom (po večini gre za stroške odvetniškega zastopanja).

30. Na podlagi povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče vse pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

31. Nobena od strank s pritožbo ni uspela. Gre že za tretje odločanje o pritožbi, pri čemer stranki ves čas vztrajata pri bolj ali manj enakih navedbah, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Odgovora na prvo in četrto vprašanje pa sta odvisna od tega, ali bodo toženci uspeli izkazati, da so sinergijski učinki odtehtali ceno 25,8 mio EUR. 2 Navsezadnje je prodajalec za delnice, ki bi bile sicer vredne okrog 10 mio EUR, dobil 25,8 mio EUR. 3 V zvezi s tem v sodbi ni nasprotij, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da so imeli kljub pripombi toženci dovolj časa za odločitev. Zlasti pa niso niti trdili, da je razlog, da niso zahtevali dodatnih pojasnil, v prekratkem času za odločitev. 4 Gre za posel, za katerega se po Statutu tožeče stranke zahteva soglasje NS. 5 Zato tudi ne morejo uspeti z navedbami, "da niso imeli nasprotujočih informacij". 6 Tudi pri nedopustnem ravnanju (vsaj delno), zlasti pa pri škodi gre za vprašanje, ali je bilo sinergije v takšni višini mogoče realno pričakovati. 7 Kar izhaja tudi iz mnenja izvedenca. 8 Pri tem bi morali izračunani učinki temeljiti samo na nakupu delnic A., saj na upravičenost tako visoke cene ne vpliva povečanje poslovanja, do katerega bi z vidika v času odločanja potrditvah tožencev ugodnih gospodarskih gibanj v vsakem primeru prišlo, prav tako tudi ne na sicer dobrih odnosih s A. (ki so obstajali že pred nakupom delnic). 9 Tako izhaja tudi iz izpovedb zaslišanih članov uprave. 10 Ne gre za enak položaj kot pri večini cenitev, saj gre pri pričakovanih dolgoročnih sinergijah za širši problem od zgolj finančno-računovodskega in je treba upoštevati tudi druge vidike, v predmetni zadevi so to vprašanja iz logistične stroke, prostorskega načrtovanja, kadrovske stroke in podobno, za katere revizijska hiša ni strokovnjak in zanje ne more "jamčiti". 11 Izvedenec je vlogo revizijske hiše slikovito opisal kot kalkulator. 12 25,8 mio EUR - 10,4 mio EUR = 15,4 mio EUR. 13 V zvezi s tem je neutemeljeno sklicevanje na Analizo sinergijskih učinkov med B. in skupino A. na osnovi napredne prediktivne metodologije kot del navedb, saj gre pri tem dokumentu za vprašanje statistične verjetnosti nastanka nekega dogodka ob upoštevanju povzetih podatkov, ne da bi se te podatke kakorkoli dodatno utemeljevalo. 14 Nakup delnic je bil financiran z bančnim posojilom. 15 Kot je na zaslišanju pojasnil izvedenec, bi morali strošek potrebnih investicij posebej ocenjevati in upoštevati. 16 Posebej še, ker so med postopkom z zaslišanjem članov Uprave pridobili celo dodatne informacije, ki jih ob sprejemanju odločitve o soglasju, kot zgoraj povedano, niso pridobili. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pripominja, da prav okoliščina, da toženci niso uspeli navesti razlogov, ki utemeljujejo plačilo 250 % vrednosti delnic, dodatno potrjuje gornjo ugotovitev, da niso odločali na podlagi ustreznih informacij. Če bi take informacije imeli, bi lahko tudi podali ustrezne navedbe. 17 Toženci niti v ponovljenem postopku niso trdili, da je ta vrednost premajhna. 18 C. navsezadnje ni nikjer zapisal, kolikšna je vrednost 10 % poslovnega deleža. 19 Navedbe, da bi Uprava posel vseeno sklenila, ostajajo na ravni špekulacij in tudi nimajo podlage v ravnanju Uprave. 20 Primerjaj odločbo VSL I Cpg 1425/2016.