Jedro

Ker je tožena stranka ugovarjala, da je tožnik opustil uporabo varnostnih očal, ter da zato vsa škoda zaradi očal ne more biti v škodo toženi stranki, je pristop sodišča pravilen. Sodišče ni priznalo škode na obrazu oziroma očesu, ker tožnik ni uporabil zaščitnih očal. Dejstvo, da tožeča stranka ni zadovoljna z rezultatom izvedeniškega mnenja, če sicer izvedenec pojasni in zna odgovoriti na vsa vprašanja in ugovore strank, ne zahteva, da sodišče postavlja novega izvedenca.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 42.981,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov 771,31 EUR s pripadki.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Tožena stranka je priznala odgovornost, uveljavljala je soprispevek in nasprotovala je višini. Plačala je 5.600.000,00 SIT, tako da je postopek še za 5.200.000,00 SIT. Če upoštevamo plačani del, je uspeh tožeče stranke 54 %, to bi sodišče moralo upoštevati pri stroških. Zaradi neizvedbe dokazov, je tožniku onemogočeno dokazovanje. Tožena stranka je dokazovala ugovore, da tožniku ne bi nastala škoda, če bi uporabljal predpisana očala. Zatrjeval je, da če bi uporabljal očala, posledice ne bi bile manjše. Zato je predlagal izvedenca oftalmologa, sodišče pa je ocenilo, da je na to odgovoril izvedenec iz varstva pri delu. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ugovarja po načelu objektivne in krivdne odgovornosti. Sodišče bi moralo torej upoštevati le tožnikov soprispevek k odgovornosti. Iz izvedeniškega mnenja L. B. izhaja, da je tožnik uporabljal svoja očala z dioptrijo, ki pa mu jih je v času eksplozije odneslo. Sodišče pa ugotavlja, da bi moral uporabiti zaščitna očala in da bi utrpel bistveno manjše posledice. Izvedenec je ugotovil, da so imeli ščitnike za pokrivanje celega obraza samo tisti delavci, ki so delali kot topilci, tožnik pa je le priskočil na pomoč. Zato ščitnikov ni bilo na razpolago. Ni imel zaščitnih očal z dipotrijo, ker teh stroškov delodajalec ni hotel pokriti. Tožnik je že v tožbi zatrjeval, da delodajalec ni poskrbel za njegovo varnost in mu ni poskrbel očal z dioptrijo. Ni mogel uporabiti zaščitnih očal, ker brez dioptrije ni videl. Tudi če bi imel zaščitna očala, bi bil obseg poškodb isti. Predvsem pa bi moralo sodišče postaviti novega izvedenca s področja varstva pri delu in izvedenca oftamologa. Izvedenec B. je ogled opravil in je na naroku od predstavnikov zavarovanca tožene stranke prejel in pregledal listine, kar jih ne bi smel. Te listine je zavarovanec tožene stranke predložil po prvem naroku. Sodišče soprispevka tožnika ne obrazloži. Prisojena odškodnina za fizične bolečine je prenizka in sodišče bi moralo prisoditi celotno odškodnino. Izvedeniško mnenje izvedenca F.D. je neobjektivno. Sodišče bi moralo postaviti novega izvedenca, saj je to tožnik predlagal. Za strah bi moralo prisoditi celotni znesek, saj je utrpel hud primaren in sekundarni strah. Izvedenec D. je imel izredno negativno mnenje glede tožnikovih poškodb in je celo rekel, da ni mogel utrpeti primarnega strahu. Napačno sodišče ugotavlja, da ni utrpel trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti. To je v nasprotju z izvedeniškim mnenjem izvedenca D.. Ne drži, da bi utrpel posledice le v zvezi z izgubo vida desnega očesa. Ima težave s svetlobo, dimom in prahom in težave v zvezi s koncentracijo. Sodišče pa bi moralo postaviti tudi izvedenca kirurga, izvedenca iz varstva pri delu in izvedenca oftamologa in nato odločiti o zahtevku. Sodišče bi moralo priznati tudi kilometrino za substituta, tako pa je zapisalo, da iz spisa ni razvidno, da je bila ta pot opravljena. Na naroku pa je tožnika zastopal odvetnik xx iz Brežic.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Najprej je treba pritožniku odgovoriti v zvezi z navedbami, da mu sodišče ni dalo možnosti sodelovanja v postopku, ker ni dopustilo izvedenca oftamologa, ki bi povedal, da bi tožnik moral imeti zaščitna očala z dioptrijo, saj jih tožnik ni zato uporabljal, ker na zaščitnih očalih dioptrije ni bilo, tožena stranka pa mu teh očal ni nabavila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da teh navedb (v zvezi z dioptrijo zaščitnih očal) pritožnik do sedaj ni navajal in ne pojasni, zakaj teh navedb ni mogel navajati pravočasno. Zato so te navedbe neupoštevne (337. člen ZPP). Sodišče prve stopnje pa je pojasnilo, da v obsegu, kot je bil izvedenec oftamolog predlagan, ni potreben, ker je pravno pomembno dejstvo, to je, da bi se tožnik lahko izognil oziroma preprečil vse posledice na obrazu, ki so nastale, ker tožnik ni nosil varnostnih očal, katere je imel na razpolago. Da so bile na razpolago, je sodišče ugotovilo iz izvedeniškega mnenja in nenazadnje iz izpovedbe tožnika (list.š t. 76), ki je povedal, da jih je sicer vedno uporabljal. Le pri zadnji vožnji svojih očal z dioptrijo ni zamenjal z zaščitnimi očali. Če sodišče pojasni, zakaj nek dokazni predlog ni potreben, lahko zavrne ta dokaz in zato ne gre za absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo dokaz z novim izvedencem varstva pri delu. Izvedenec ing. L. B. je podal pisno izvedeniško mnenje, dopolnitev, opravil je ogled in bil zaslišan. Odgovoril je na vsa vprašanja, tako da je bilo dejansko stanje zadosti razčiščeno in sodišče je zato pravilno ocenilo, da novi izvedenec ni potreben. Dejstvo, da tožeča stranka ni zadovoljna z rezultatom izvedeniškega mnenja, če sicer izvedenec pojasni in zna odgovoriti na vsa vprašanja in ugovore strank, ne zahteva, da sodišče postavlja novega izvedenca. To je sodišče v izpodbijani sodbi obrazložilo.

Pritožba meni, da je izvedeniško mnenje zmotno, ker je izvedenec dobil dokumentacijo tudi po prvem naroku. Izvedenec je opravil ogled na kraju samem in v sklepu z dne 27.9.2007 (list. št. 48) mu je bilo tudi naloženo, da po potrebi pribavi dodatno dokumentacijo in odgovori na zastavljena vprašanja. Če je tožena stranka menila, da so nekateri dokumenti prepozni, bi to morala ugovarjati, najkasneje pa na zadnjem naroku. Tako pa je tožeča stranka le predlagala ponovno izvedenca oftamologa, ki naj bi povedal, ali bi prišlo do poškodb oči in v kakšnem obsegu ob nezgodi in ali bi očala lahko preprečila nastanek poškodb. Vztrajala je pri postavitvi novega izvedenca medicinske stroke in varstva pri delu. Sodišče pa je ugotovilo in s to dokazno oceno se pritožbeno sodišče strinja, da ima lahko strokovna znanja o tem, ali lahko zaščitna očala nekaj preprečijo, izvedenec za varstvo pri delu. Enako velja za odgovore na vprašanja, ali bi enaka eksplozija odnesla zaščitna očala, kot je tožnikova očala z dioptrijo. Gre za področje mehanike in ne področje oftalmologije. Izvedenec je tudi opravil preizkus na kraju samem in v dopolnilnem izvedeniškem mnenju odgovoril na vsa zastavljena vprašanja. Enako velja za trditev pritožbe, da naj izvedenec ne bi pojasnil, ali bi varnostna očala zdržala brizg zlitine, ki je bila v tem primeru. Izvedenec je pojasnil svoje stališče, vendar tožnik s tem stališčem ni zadovoljen. To pa še ne pomeni takšnega razloga, da bi moralo sodišče postaviti novega izvedenca, saj tožnik ni vsebinsko omajal sklepe izvedenca.

Pritožba graja pristop sodišča prve stopnje, ko je pri ugovoru tožene stranke, da bi varnostna očala izključila poškodbo, ubralo pristop, da tožniku ni priznalo tiste ugotovljene škode, ki je bila povezana s poškodbami na obrazu. Sodišče je namreč ugotovilo, da je v tem delu tožnik z opustitvijo uporabe varnostnih očal, katere je sicer imel na razpolago, sam povzročil to škodo. Zato je štelo, da je toženi stranki uspelo dokazati, da v tem delu ni objektivno odgovorna za delno tožnikovo škodo. Pritožba meni, da bi sodišče moralo upoštevati soprispevek za celotno škodo. Ker je tožena stranka zatrjevala tožnikovo sokrivdo in konkretizirala to svojo trditev z opustitvijo uporabe varnostnih očal, je sodišče sodilo v mejah ugovorov tožene stranke in se pritožbeno sodišče v tem primeru strinja s pristopom sodišča prve stopnje. Enaka stališča so že bila zavzeta v sodnik praksi, na primer, ko je šlo za ugovore v zvezi z neuporabo varnostne čelade ali varnostnega pasu. Gre za primere, ko se da točno razmejiti, katera škoda oziroma poškodbe so nastale zaradi opustitve sicer obveznih predmetov. S tem je sodišče ugotovilo, da ji te poškodbe tožnik kriv sam, ker je opustil dolžno ravnanje delavca.

Tožnik nadalje trdi, da je odmerjena pravična denarna odškodnina iz naslova prestanih fizičnih bolečin prenizka glede na medicinsko dokumentacijo, izvedeniško mnenje in tožnikovo izpovedbo. Ob tem pa graja izvedeniško mnenje izvedenca F. D.. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je tudi ta izvedenec odgovoril na vsa vprašanja in da nezadovoljstvo stranke z vsebino izvedeniškega mnenja ne more pomeniti razlog, da sodišče avtomatično dovoli novega izvedenca medicinske stroke. Glede na ugotovljeno škodo pa je prisojena odškodnina iz tega naslova primerna in tu razlogom sodišča prve stopnje ni kaj dodati.

Enako velja za strah. Tudi pri tej škodi je treba povedati, da je sodišče ubralo tak pristop, kot ga je smiselno zatrjevala tožena stranka in sicer, da gre tožniku odškodnina za tisto škodo, katero je utrpel in je ni v celoti povzročil sam z opustitvijo varnostnih očal. Tudi pri odškodnini za strah tožnik trdi, da je bil izvedenec negativno nastrojen. Če je tožnik hotel izločevati izvedenca, bi moral to storiti pravočasno. Nezadovoljstvo z vsebino izvedeniškega mnenja pa ne more biti uspešen pritožbeni razlog.

Sodišče je menilo, da ugotovljene težave tožnika predstavljajo vse, kar je izvedenec ugotovil (anatomske, funkcionalne in kozmetske težave). Vendar sodišče pravilno ugotavlja v sodbi, da tožnik teh težav, katere so bile ugotovljene, a niso povezane z motnjami vida oziroma poškodbami očesa, tožniku ni mogoče priznati, ker jih tožnik ni uveljavljal v trditveni podlagi. Zato je moralo ta zahtevek zavrniti. Pritožbeno sodišče je pregledalo spis in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje to pravilno ugotovilo. Mimo trditvene podlage in le na podlagi izvedeniškega mnenja, pa sodišče ne more soditi. Vendar pritožbeno sodišče še dodaja, da glede na plačano odškodnino 5.600.000,00 SIT in ugotovljeno škodo, tudi če bi tožnik uveljavljal to odškodnino, katera bi mu šla, ne bi presegla izplačane odškodnine. Očitno je to vse tožena stranka upoštevala pri izplačilu nesporne škode.

Pritožba še graja odločitev o stroških. Pritožbeno sodišče pa se z odločitvijo sodišča prve stopnje strinja. Stroškov za substituta oziroma njegovih potnih stroškov tožeča stranka ni priglasila tako, da bi se iz stroškovnika videlo, za kaj so ti stroški utemeljeni. Stroškovnik je del tožbenega zahtevka glede stranske terjatve in tega presoja sodišče prve stopnje, če je korektno podan. Uspeh pa je sodišče prve stopnje pravilno presojalo. Tožena stranka je celo ponujala tožeči stranki ta znesek pred pravdo in je potem po vložitvi tožbe znesek plačala.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobenih kršitev določb postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).