Jedro

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je dohodek tožnika, glede na dikcijo drugega odstavka 21. člena ZSVarPre, treba upoštevati. Ta določba se nanaša na okoliščino, ko je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je posameznik periodični dohodek začel prejemati šele v mesecu vložitve vloge. To pomeni, da mu bo redni dohodek v bodoče zagotovljen. V tem primeru pa je ravno obratno, redni dohodek tožniku v bodoče ne bo več zagotovljen. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje toženka pri ugotavljanju lastnega dohodka ne bi smela upoštevati periodičnega dohodka (plače), ker iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnik ostal brez tega dohodka (prvi odstavek 21. člena ZSVarPre).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da se odpravita odločba toženke št. ... z dne 6. 12. 2023 in odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 11. 7. 2023 ter se zadeva vrne Centru za socialno delo A. v ponovno upravno odločanje (I. točka izreka). Centru za socialno delo A. je naložilo, da izda nov upravni akt v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe (II. točka izreka). Sklenilo je, da je toženka dolžna za tožnika povrniti stroške postopka v znesku 835,81 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

3.Toženka vlaga pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločitev sodišča glede upoštevanja periodičnega dohodka materialnopravno zmotna. Zmoten je tudi zaključek, da je treba izpodbijani odločbi odpraviti in o zadevi ponovno odločiti. Sklicevanje sodišča, da je odločilna okoliščina pri upoštevanju izgube dohodka, v skladu s prvim odstavkom 21. člena ZSVarPre, prenehanje delovnega razmerja, je napačno. Prenehanje zaposlitve ne gre enačiti z izgubo dohodka. Izguba dohodka je posledica prenehanja delovnega razmerja, vendar ne nastopita sočasno. Tožniku je delovno razmerje prenehalo dne 18. 6. 2023, kar pomeni, da je upravičen do plače za mesec junij 2023, v pogodbi o zaposlitvi pa je določeno izplačilo plače do 18. v mesecu za pretekli mesec. Tožnik je v juniju 2023 prejel plačo za maj 2023, v juliju 2023 pa plačo za junij 2023. Organ prve stopnje na dan vložitve vloge (29. 6. 2023) ni mogel ugotoviti, da je upravičenec ostal brez rednega periodičnega dohodka, saj je periodični dohodek prejel v mesecu vložitve vloge in še naslednji mesec. Vloga tožnika je bila preuranjena. Enaka logika velja pri pridobitvi periodičnega dohodka. Izplačilo plače je določeno za nazaj, najkasneje 18. dan v mesecu za pretekli mesec, kar pomeni, da se za začetek prejemanja periodičnega dohodka ne šteje datum vira (datum začetka zaposlitve), temveč datum izplačila prve plače. Odločitev v zadevi Psp 91/2022 temelji na napačni uporabi materialnega prava. Navedena odločitev se nanaša na izplačilo denarnega nadomestila za brezposelnost in ne na, v tem socialnem sporu, sporne pravice iz sistema socialnega varstva. Meni, da je odločitev sodišča o odpravi izpodbijanih odločb in vrnitvi zadeve v ponovno upravno odločanje zmotna, tudi v primeru, če je stališče sodišča glede upoštevanja periodičnega dohodka pravilno. Tožnik že s prihranki v višini 3.204,00 EUR, ki so bili pravilno ugotovljeni, kar potrjuje tudi sodišče, ne more biti upravičen do denarne socialne pomoči. ZUPJS v drugem odstavku 18. člena določa, da se pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči kot premoženje ne upoštevajo denarna sredstva samske osebe, če nima prihrankov, višjih od treh minimalnih dohodkov, ki pripadajo samski osebi oziroma treh minimalnih dohodkov, ki pripadajo družini, vendar največ do 2.500,00 EUR. ZSVarPre v 31. členu določa, da center za socialno delo lahko odloči, da se denarna socialna pomoč ne dodeli ali se dodeli v nižjem znesku samski osebi ali družini, za katero je mogoče sklepati, da ji je dohodek v višini minimalnega dohodka v celoti ali delno zagotovljen, ker ima premoženje, ki se upošteva po tem zakonu, ki ne dosega vrednosti premoženja iz 27. člena tega zakona. V tem primeru se od denarne socialne pomoči, ki bi pripadala samski osebi ali družini odšteje 1/3 vrednosti premoženja. Glede na to, da so prihranki višji od treh minimalnih dohodkov, ki pripadajo pritožniku, tj. 1.758,99 EUR, se glede na drugi odstavek 18. člena ZUPJS upoštevajo pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči. V skladu s 1. točko prvega odstavka in 1. točko drugega odstavka 31. člena ZSVarPre se je premoženje upoštevalo v višini 1/3. Tožnik iz naslova prihrankov, ki se upoštevajo v višini 1.068,00 EUR, presega znesek minimalnega dohodka, ki za tožnika v skladu s 26. členom ZSVarPre znaša 586,33 EUR, zato ne more biti upravičen do denarne socialne pomoči. Posledično ne more biti upravičen do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje. Če bo upravni organ prve stopnje ponovno odločal o tožnikovi vlogi, bo vlogo zavrnil, ker tožnik ne izpolnjuje pogojev za upravičenost do denarne socialne pomoči. Upravna organa sta pravilno odločila, da tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči. Že prihranki tožnika, ki se upoštevajo v višini 1.068,00 EUR, presegajo znesek minimalnega dohodka. Zato je zmotna odločitev sodišča, da se odločbi odpravita in se zadeva vrne v ponovno upravno odločanje. V primeru ponovnega odločanja bo organ prve stopnje odločil enako. Nepravilna je zato tudi odločitev sodišča o stroških postopka.

4.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo v večinskem delu, ne pa v delu sodbe, ki se nanaša na ugotovitev glede prihrankov. Denarna sredstva v višini 4.068,98 EUR, ki so bila v času odločanja o vlogi tožnika na njegovem bančnem računu, se ne morejo upoštevati kot prihranki, saj predstavljajo v večinskem delu, če ne v celoti, prejeto plačo. Zato je napačno stališče sodišča, da se ista sredstva niso upoštevala dvakrat.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in je odločitev materialno pravno pravilna.

7.Predmet sodne presoje je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 6. 12. 2023 v zvezi z odločbo centra za socialno delo z dne 11. 7. 2023, s katero je bilo odločeno, da tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči, pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

8.Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 19. 12. 2022 do 18. 6. 2023. Dne 29. 6. 2023 je vložil vlogo za dodelitev denarne socialne pomoči in ostalih pravic iz javnih sredstev.

9.Pravilno je razlagovanje sodišča prve stopnje, da toženka pri ugotavljanju tožnikovega lastnega dohodka, rednega periodičnega dohodka, zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ne bi smela upoštevati. Po določbi prvega odstavka 21. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) se v primeru, ko je upravičenec ostal brez rednega periodičnega dohodka, ta pri ugotavljanju lastnega dohodka ne upošteva. Plača, ki jo je tožnik prejemal, mu v bodoče ne bo zagotovljena, čeprav je v juliju 2023 še prejel izplačilo plače za nazaj. Ker mu je pred vložitvijo vloge za dodelitev denarne socialne pomoči prenehalo delovno razmerje, je s tem tudi prenehal vir rednega dohodka. Zato ni več izpolnjena domneva, da bi si s svojim rednim dohodkom v prihodnje lahko zagotavljal materialno varnost.

10.Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da ker se zadeva Psp 91/2022 nanaša na izplačilo denarnega nadomestila za brezposelnost in ne na pravice iz sistema socialnega varstva, za ta primer naj ne bi bila relevantna. V obeh primerih je namreč bistveno ravno vprašanje upoštevanja periodičnega dohodka pri ugotavljanju lastnega dohodka.

11.Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je dohodek tožnika, glede na dikcijo drugega odstavka 21. člena ZSVarPre, treba upoštevati. Ta določba se nanaša na okoliščino, ko je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je posameznik periodični dohodek začel prejemati šele v mesecu vložitve vloge. To pomeni, da mu bo redni dohodek v bodoče zagotovljen. V tem primeru pa je ravno obratno, redni dohodek tožniku v bodoče ne bo več zagotovljen. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje toženka pri ugotavljanju lastnega dohodka ne bi smela upoštevati periodičnega dohodka (plače), ker iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnik ostal brez tega dohodka (prvi odstavek 21. člena ZSVarPre).

12.Glede upoštevanja tožnikovega premoženja oziroma prihrankov je sodišče prve stopnje sicer povzelo odločitev centra za socialno delo, vendar pa ni sprejelo zaključka o tem ali takšne ugotovitve vplivajo na upravičenost do denarne socialne pomoči. Takšnega zaključka ni napravila niti toženka, ki v dokončni odločbi premoženja tožnika niti ni ugotavljala oziroma v zvezi s tem ni sprejela odločitve o pravilnosti odločitve prvostopenjskega organa. Iz dokončne odločbe toženke izhaja le ugotovitev, da tožnik že z lastnim dohodkom presega minimalni dohodek, ki bi mu pripadal po določbi 26. člena ZSVarPre in zato ni upravičen do denarne socialne pomoči, tudi če ne bi imel premoženja oziroma prihrankov.

13.Predmet sodne presoje je bila pravilnost in zakonitost odločb toženke (63. člen ZDSS‑1), ki je periodični dohodek tožnika pri ugotavljanju lastnega dohodka nepravilno upoštevala, kot je že bilo pojasnjeno. Odločitve centra za socialno delo v delu glede vpliva tožnikovega premoženja na pridobitev pravic, ki jih uveljavlja tožnik, pa drugostopenjski organ niti ni ugotavljal oziroma presojal, in se v tem delu dokončna odločba ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je zato zadevo pravilno vrnilo toženki v ponovno upravno odločanje (prvi dostavek 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1). Toženka je v novem postopku vezana na pravno mnenje sodišča in njegova stališča, ki se nanašajo na postopek, prav tako pa ne sme odločiti v škodo stranke, ki je uveljavljala sodno varstvo (drugi odstavek 82. člena ZDSS-1). Posledično je pravilna odločitev sodišča o stroških postopka (154. člen ZPP).

14.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

-------------------------------

1Periodični dohodek je tudi plača (tretji odstavek 21. člena ZSVarPre).

2Tako sodba VDSS Psp 91/2022 in sklep VSK I Cp 149/2018 (ki se nanaša na vprašanje oprostitve plačila sodnih taks).

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*