Jedro

Pravica do vrnitve premoženja v naravi ni pravica, izražena v denarni vrednosti, zato v zvezi s to pravico, ki jo revidenti uveljavljajo z revizijo, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker je pravno vprašanje, ki ga zastavlja revizija in se nanaša na pravnoodločilno obdobje ugotavljanja ovire za vračanje v naravi zaradi pozidanosti zemljišča z objektom, ki ni v lasti upravičenca, že rešeno v sodni praksi Vrhovnega sodišča, izpodbijana sodba pa od tako uveljavljene sodne prakse ne odstopa, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja (pričakovana pravica), revidenti zgolj s sklicevanjem na finančne posledice zaradi nepridobitve te pravice niso izkazali zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Reviziji se zavržeta.

II. Predlog prve, druge in tretje tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožeče stranke in stranka z interesom A.A. same trpijo svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper 2. in 3. točko izreka v uvodu tega sklepa navedene pravnomočne sodbe in sklepa so tožniki in stranka z interesom A.A. vložili dve reviziji, in sicer so eno revizijo skupaj vložili prvo, druga in tretja tožeča stranka, drugo revizijo pa četrta tožeča stranka in stranka z inreresom A.A.. V obeh revizijah dovoljenost utemeljujejo po vseh treh točkah drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Prva, druga in tretja tožeča stranka predlagajo izdajo začasne odredbe po določbi drugega odstavka 84. člena ZUS-1. Priglašajo stroške revizijskega postopka.

2. Stranka z interesom Mestna občina B. B. je v odgovoru na revizijo predlagala, da se reviziji zavržeta oziroma zavrneta. Revizijskih stroškov ni priglasila.

K I. točki izreka:

3. Reviziji nista dovoljeni.

4. S pravnomočno sodbo in sklepom, katere 2. in 3. točko izreka revidenti izpodbijajo z revizijama, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 v skupno obravnavanje in odločanje združilo postopka pod I U 1053/2009 in I U 1660/2010, ki se v nadaljevanju vodita kot I U 1053/2009 (1. točka izreka sodbe in sklepa); zavrnilo njihovi tožbi zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 301D-29/92 z dne 10. 1. 2001, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 455-42/2002-85 z dne 29. 4. 2009 (2. točka izreka sodbe in sklepa) ter odločilo o stroškovnih zahtevkih (3. točka izreka sodbe in sklepa). Tožena stranka je z navedeno odločbo v ponovljenem postopku zavrnila pritožbo N. F., A. B., F. S. ml., prve in tretje tožeče stranke zoper odločbo prvostopenjskega organa v delu, v katerem je ta med drugim odločil, da upravičencu F. S. st. za podržavljen del nepremičnin, ki sedaj v naravi predstavljajo del parc. št. 12/8 dvorišče 464 m² v deležu do 345/464, parc. št. 12/10 stanovanjska stavba 981 m² in parc. št. 1204/11 dvorišče 318 m², vse k. o. ..., pripada odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD) v skupnem znesku 44.042,76 DEM (5. točka izreka delne odločbe prvostopenjskega organa). Iz obrazložitve odločb izhaja, da nepremičnin, za katere je upravičencu priznana odškodnina v obveznicah SOD, ni mogoče vrniti v naravi, ker je podana ovira iz drugega odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen).

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

7. Revidenti vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta utemeljujejo z zneskom odškodnine v obveznicah SOD v znesku 44.042,76 DEM oziroma 22.519,05 EUR, ki je bila denacionalizacijskemu upravičencu priznana z izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa. Z revizijo sicer uveljavljajo vrnitev premoženja v naravi.

8. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 728/2008 z dne 22. 1. 2009, X Ips 747/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 734/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 789/2008 z dne 2. 4. 2009, X Ips 469/2010 z dne 26. 1. 2011) pravica do vračila premoženja v naravi v denacionalizacijskem postopku ni pravica, izražena v denarni vrednosti. Enako stališče je v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010 sprejelo tudi Ustavno sodišče, ki v navedeni odločbi še navaja, da gre za izraz denarne vrednosti po naravi stvari pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek. Ker torej pravica do vrnitve premoženja v naravi ni pravica, izražena v denarni vrednosti, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

10. Revidenti po navedeni določbi ZUS-1 uveljavljajo dovoljenost tako zaradi odločitve o pomembnem pravnem vprašanju kot zaradi odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Prva, druga in tretja tožeča stranka niso navedle pomembnega pravnega vprašanja, glede katerega uveljavljajo dovoljenost revizije. Sklicujejo pa se na sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 388/2003, II Ips 447/2000 in U 1069/92. Iz citatov, ki jih iz njih povzemajo, in s tem povezanih navedb v reviziji izhaja, da kot pomembno pravno vprašanje uveljavljajo pravno pomembnost stanja premoženja ob začetku veljavnosti ZDen. Četrta tožeča stranka in stranka z interesom v reviziji uveljavljata, da gre za odločitev o dveh pomembnih pravnih vprašanjih: (1) ali se zazidanost stavbnega zemljišča kot ovira za vračanje stavbnega zemljišča v denacionalizacijskem postopku presoja po stanju v času uveljavitve ZDen ali po stanju v času odločanja; (2) vprašanje enakosti upravičencev do vračila stavbnih zemljišč po drugem in tretjem odstavku 32. člena ZDen. Poleg že navedenih sodb Vrhovnega sodišča odstop od sodne prakse utemeljujeta še s sodbami Vrhovnega sodišča II Ips 407/2000, U 1340/93, II Ips 144/2002 in II Ips 324/94. Sklicujeta se tudi na sklep Ustavnega sodišča Up-103/2003. 11. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Pravno vprašanje, ki se nanaša na pravnoodločilno obdobje ugotavljanja ovire za vračanje v naravi zaradi pozidanosti zemljišča z objektom, ki ni v lasti upravičenca, je namreč že rešeno v sodni praksi Vrhovnega sodišča, izpodbijana sodba pa od tako uveljavljene sodne prakse Vrhovnega sodišča ne odstopa.

12. V upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je uveljavljeno stališče, da je za obstoj ovire iz drugega odstavka 32. člena ZDen odločilno stanje ob vračanju, to je, ali je v času vračanja na zemljišču dejansko objekt, ki ni v lasti upravičenca. Takšno stališče, od katerega izpodbijana sodba ne odstopa, je Vrhovno sodišče sprejelo že v zadevi U 1147/95 z dne 19. 2. 1999, ki se nanaša na istega upravičenca, in v drugih tudi novejših primerih, npr. X Ips 375/2007 z dne 26. 5. 2010, I Up 1092/2005 z dne 9. 4. 2008, I Up 63/2006 z dne 29. 10. 2008, I Up 535/2006 z dne 6. 9. 2007, I Up 372/2005 z dne 13. 7. 2005. Zaradi navedene ustaljene sodne prakse o tem vprašanju je Vrhovno sodišče že v drugih primerih ugotovilo tudi, da v zvezi s tem pravnim vprašanjem niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, npr. X Ips 39/2010 z dne 11. 2. 2010 in X Ips 409/2010 dne 27. 1. 2011. 13. Ne drži trditev revidentov, da naj bi iz sodb in sklepov Vrhovnega sodišča, na katere se sklicujejo, izhajala drugačna sodna praksa o navedenem pravnem vprašanju. Primeri, na katere se sklicujejo revidenti, se namreč ne nanašajo na določbo drugega odstavka 32. člena ZDen, na katero se sicer nanaša v tej zadevi postavljeno pravno vprašanje. Sodba II Ips 388/2003 z dne 17. 6. 2004 in sklep II Ips 407/2000 z dne 19. 4. 2001 se tako nanašata na pravdni postopek zaradi ničnosti pravnega posla po drugem odstavku 88. člena ZDen, pri čemer je odločitev o morebitnih ovirah za vračanje v naravi po drugem odstavku 32. člena ZDen pridržana upravnemu organu (sklep II Ips 407/2000). Sodba II Ips 447/2000 z dne 14. 3. 2001 se poleg na 88. člen ZDen nanaša tudi na splošno odškodninsko odgovornost toženca. Sodbi U 1340/93 z dne 23. 11. 1994 in U 1069/92 z dne 27. 1. 1994 se nanašata na razlago četrtega odstavka 16. člena ZDen. Sodba II Ips 324/1994 z dne 8. 11. 1995 se nanaša na pravdno zadevo, ki je le posredno povezana z denacionalizacijo, v njej izraženo stališče pa se nanaša na določbi 51. in 88. člena ZDen. V sklepu II Ips 144/2002 z dne 24. 10. 2002 izraženo stališče o relevantnosti okoliščin, ki so obstajale ob začetku veljavnosti ZDen, se prav tako ne nanaša na drugi odstavek 32. člena ZDen, temveč na ovire iz prvega odstavka 19. člena ZDen. Tudi odločba Ustavnega sodišča Up-103/03 z dne 4. 3. 2004 se nanaša na ugotavljanje ničnosti pravnega posla po 88. členu ZDen.

14. Prav tako ne drži revizijska trditev, da naj bi stališča o relevantnosti pravnega in dejanskega stanja ob začetku veljavnosti ZDen, kot izhajajo iz sodnih odločb Vrhovnega sodišča, na katere se sklicujeta reviziji, bila splošne narave in veljavna za celoten ZDen, saj to iz navedenih sodb in sklepov Vrhovnega sodišča ne izhaja.

15. Po presoji Vrhovnega sodišče revidenti tudi niso izkazali izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 z zastavljenim pravnim vprašanjem enakosti upravičencev do vračila stavbnih zemljišč po drugem in tretjem odstavku 32. člena ZDen. Niso namreč opredelili, v čem naj bi bila glede na različni zakonski dejanski stan po navedenih določbah ZDen podana enakost pravnih položajev in njen pomen po vsebini obravnavane zadeve. Že iz samih določb ZDen in navedene sodne prakse Vrhovnega sodišča namreč izhaja, da se določba tretjega odstavka 32. člena ZDen (ki sicer pomeni izjemo od pravila, določenega v prvem odstavku 32. člena ZDen) nanaša na nezazidana stavbna zemljišča (sodba I Up 51/2000 z dne 15. 11. 2000), medtem ko se določba drugega odstavka 32. člena ZDen nanaša na zazidana stavbna zemljišča, njen namen pa je preprečiti vračanje objektov, ki niso v lasti upravičenca.

16. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi revizija tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revidenti zelo hude posledice utemeljujejo s sklicevanjem na veliko vrednost obravnavanega premoženja oziroma na razkorak med odškodnino, priznano po določbah ZDen in tržno vrednostjo teh nepremičnin. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja (pričakovana pravica), revidenti zgolj s sklicevanjem na finančne posledice zaradi nepridobitve te pravice niso izkazali zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Enako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v več odločitvah, na primer X Ips 71/2010 z dne 7. 7. 2010, X Ips 102/2010 z dne 1. 7. 2010, X Ips 472/2009 z dne 31. 3. 2010 in X Ips 38/2008 z dne 29. 9. 2010. 17. Glede na to, da revidenti niso izkazali izpolnjenosti nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 reviziji kot nedovoljeni zavrglo.

K II. točki izreka:

18. Revidenti (prva, druga in tretja tožeča stranka) so v reviziji predlagali tudi izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 84. člena ZUS-1. Na podlagi navedene določbe lahko Vrhovno sodišče na zahtevo revidenta izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena tega zakona. Ker je Vrhovno sodišče s tem sklepom zavrglo revizijo revidentov, začasno odredbo na podlagi citirane določbe pa lahko izda samo do odločitve o reviziji, je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo ob smiselni uporabi 89. člena v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZUS-1. K III. točki izreka:

19. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidenti in stranka z interesom x. S. na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sami trpijo svoje stroške revizijskega postopka.