Jedro

V upravnosodni praksi se določbo 2. odstavka 32. člena ZDen enotno razlaga v pomenu, da je, če je na podržavljenem zemljišču zgrajen trajen objekt, ki ni v lasti upravičenca, to ovira za vrnitev zemljišča v naravi, pri čemer v denacionalizacijskem postopku ni pravno pomembno, ali je objekt zgrajen s predpisanimi dovoljenji ali ne in kdaj je bil zgrajen, pred ali po uveljavitvi ZDen.

Izrek

Postopka v zadevah pod opr. št. I U 1053/2009 in I U 1660/2010 se združita zaradi skupnega obravnavanja in odločanja ter se zadeva v nadaljevanju vodi pod opr. št. I U 1053/2009. Tožbi se zavrneta.

Stroškovna zahtevka A.A. kot tožnice in B.B. ter C.C. kot strank z interesom se zavrneta.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana (prvostopenjski organ) je z odločbo z dne 10. 1. 2001, katere del 5. točke izreka izpodbijajo tožniki, odločila, da se v korist pok. D.D. kot upravičenca in kot nekdanjega lastnika nepremičnin, ki jih je uporabljalo podržavljeno podjetje A., vzpostavi lastninska pravica na parceli 1204/8 k.o. ..., dvorišče 464 m2, v deležu do 119/464 (kar v naravi predstavlja 119 m2 južnega dela parcele št. 1204/8), da je zavezanec za vračilo Mestna občina K. da se za skrbnika za posebni primer za navedeno denacionalizirano premoženje določi E.E. ter ugotovila, da se spremembe zemljiškoknjižnega stanja glede navedene nepremičnine v zemljiški knjigi po pravnomočnosti odločbe izvedejo po uradni dolžnosti (v 1. do 4. točki izreka), in dalje odločila, da upravičencu pripada odškodnina v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada d.d. (SOD) v višini 44.042,76 DEM za podržavljeni del nepremičnin: sedaj v naravi del parcele št. 1204/8 dvorišče 464 m2, v deležu do 345/464, parcela št. 1204/10 stanovanjska stavba 981 m2, fundus parcele, parcela št. 1204/11 dvorišče 318 m2, vse k.o. ..., katerega je uporabljalo podržavljeno podjetje A. in ki je bil v lasti upravičenca (v 5. točki izreka), za skrbnika za posebni primer za navedeno denacionalizirano premoženje določila E.E. (v 6. točki izreka), za zavezanca za plačilo odškodnine določila SOD (v 7. točki izreka) in ugotovila, da vrednost nepremičnine iz 1. točke izreka odločbe znaša 3.188,01 DEM (v 8. točki izreka). Prvostopenjski organ v obrazložitvi odločbe navaja, da so vlagatelji vložili zahtevo za denacionalizacijo nepremičnega premoženja, katerega je uporabljalo podržavljeno podjetje A. in ki je bilo v lasti fizične osebe pok. D.D. Vrnitev nepremičnega premoženja so zahtevali primarno v last in posest, podrejeno pa v obliki odškodnine v nadomestnih zemljiščih oziroma obveznicah SOD. Upravičencu je bilo nepremično premoženje podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46); pravna podlaga za vračanje podržavljenega premoženja je 8. točka 1. odstavka 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Iz odločbe organa za notranje zadeve z dne 15. 6. 1992 je razvidno, da se je pok. D.D. štel za državljana SR Slovenije in SFRJ od 28. 8. 1945 do svoje smrti. Iz podatkov spisne dokumentacije izhaja, da je podjetje A. uporabljalo nepremično premoženje v lasti pok. D.D., in sicer parcelo št. 398 stavbišče, 1.908 m2 in parcelo št. 435 njiva 3 v izmeri 19.973 m2, obe k.o. ... Pri navedenih nepremičninah je po podržavljenju prišlo do zemljiškokatastrskih sprememb, parceli sta bili preoštevilčeni, med drugim pa so iz teh parcel nastale nove parcele št. 1204/8 dvorišče 464 m2, 1204/10 stanovanjska stavba 981 m2 in 1204/11 dvorišče 318 m2, vse k.o. ... Zemljiškoknjižni lastnik navedenih parcel je B. d.d., vendar pa so parcele v uporabi Mestne občine K. (glede na ničnost pogodbe, ki je bila sklenjena 14. 6. 1984 med B. p.o. in bivšo Občino Ljubljana-Bežigrad). Po ugotovitvah organa predstavljata parceli št. 1204/8 in 1204/11 v naravi nepozidani stavbni zemljišči, parcela št. 1204/10 pa predstavlja v naravi pozidano stavbno zemljišče, na katerem je zgrajen del objekta „F“. Iz spremembe zazidalnega načrta za del ureditvenega območja BS 3/2 – Rapova jama (odlok SO Ljubljana Bežigrad, Uradni list SRS, št. 29/89) je razvidno, da parcela št. 1204/11 predstavlja funkcionalno zemljišče, ki pripada objektu „F“ (objekt zgrajen na parcelah 1204/10 in 1212/15); funkcionalno zemljišče objekta „F“ je razvidno tudi iz izvedeniškega mnenja, ki ga je 20. 9. 2000 izdelal izvedenec. Iz izvedeniškega mnenja navedenega izvedenca z dne 3. 9. 2000 pa izhaja, da predstavlja parcela št. 1204/8 del dovozne ceste (na kopiji katastrskega načrta označeno s črko A), del funkcionalnega zemljišča obstoječega bloka na ulici ... (na kopiji katastrskega načrta označeno s črko B), del pešpoti (na kopiji katastrskega načrta označeno s črko C) in del dovozne ceste, ki pelje mimo obstoječega bloka na ulici ... do parkirnega prostora (na kopiji katastrskega načrta označeno s črko D). Organ ugotavlja, da je del parcele 1204/8, označen s črko D, v naravi neurejen in neasfaltiran pločnik ob asfaltirani cesti (parcela št. 1204/5), ki pelje mimo obstoječega bloka na ulici ... do parkirnega prostora (del parcele 1204/1), kateri je lociran med objektoma „F“ (parcela št. 1204/10 in 1212/15) in med samskim domom (parcela št. 1206/2), ki tako ne sodi med javno dobro (2. točka 1. odstavka 14. člena Zakona o javnih cestah). Organ se v nadaljevanju sklicuje na odločbo Ministrstva za gospodarske dejavnosti z dne 15. 6. 1999, izdano v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 1147/95-13 z dne 19. 2. 1999. Navaja, da iz te izhaja, da se po 2. odstavku 32. člena ZDen podržavljena zazidana stavbna zemljišča ne vračajo v naravi, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca, in da je glede na to v postopku treba ugotoviti stanje glede pozidanosti zemljišča v času odločanja, upoštevajoč pri tem tudi funkcionalno zemljišče - dejansko v naravi pozidano zemljišče je treba šteti za zazidano stavbno zemljišče, ne glede na to, ali je investitor že zgrajenega objekta za gradnjo pridobil vsa ustrezna dovoljenja; iz navedene odločbe pa tudi izhaja, da glede na 12. člen Stanovanjskega zakona/91 (SZ) sama funkcionalna zemljišča niso predmet vračanja v naravi, zato je ugotovitev okoliščine, kateri del stavbne parcele predstavlja funkcionalno zemljišče, del relevantnega dejanskega stanja, ki ga je v postopku treba ugotoviti. Enako stališče izhaja tudi iz odločbe Ministrstva za gospodarske dejavnosti z dne 3. 7. 1999, poleg tega pa tudi, da je irelevantno, ali so bile parcele pozidane po uveljavitvi ZDen. Glede na to prvostopenjski organ zaključuje, da pokojnemu upravičencu ni mogoče vzpostaviti lastninske pravice na fundusu parcele št. 1204/10, ker je tam zgrajen del objekta „F“, in na parceli št. 1204/11, saj ta predstavlja funkcionalno zemljišče objekta „F“. Za navedeni nepremičnini je pokojnemu upravičencu mogoče priznati le odškodnino v obliki obveznic SOD. Mogoče pa je vrniti v naravi v last del parcele 1204/8 dvorišče 464 m2 v deležu do 119/464, saj predmetnih 119 m2 parcele po že navedenem ne sodi v javno dobro. Upravni organ ne razpolaga s podatkom, da bi pokojni upravičenec lahko namesto obveznic SOD dobil v postopku denacionalizacije nadomestne nepremičnine, vlagatelji denacionalizacijskega zahtevka pa tudi niso navedli subjekta, ki bi razpolagal z nadomestnimi nepremičninami. Po ugotovitvah organa je bila parcela št. 435 njiva 3 19.973 m2 v času podržavljenja komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče; glede na to je odškodnino za predmetne nepremičnine organ določil na podlagi 13. in 14. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja. Na poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve je podal pripombe skupni predstavnik vlagateljev E.E., ki je nasprotoval zaključku organa, da se parceli 1204/10 in 1204/11 ne moreta vrniti v naravi ter se pri tem skliceval na 88. člen ZDen in okoliščino, da so bile nepremičnine pozidane po uveljavitvi ZDen. Upravni organ je presodil pripombe vlagateljev kot neutemeljene.

Ministrstvo za gospodarstvo (drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 29. 4. 2009 zavrnilo pritožbe E.E., F.F., G.G., H.H. in J.J. ml. zoper izpodbijano 5. točko izreka odločbe prvostopenjskega organa. Drugostopenjski organ v obrazložitvi navaja, da je o pritožbah že odločil z odločbo z dne 28. 9. 2001 ter z njo v celoti odpravil odločbo prvostopenjskega organa ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek. Upravno sodišče RS pa je s svojo sodbo opr. št. U 99/2002-15 z dne 4. 12. 2002 njegovo odločbo odpravilo; presodilo je, da ničnostni razlog iz 3. točke 267. člena ZUP/86, ki ga je drugostopenjski organ ugotovil glede 1. do 4. točke izreka prvostopenjske odločbe, ni podan, zaradi česar zadeve v tem obsegu ni vrnilo v ponovni postopek, medtem ko je zadevo v delu, ki se nanaša na 5., 6. in 7. točko izreka odločbe prvostopenjskega organa, ob odpravi odločbe v tem delu iz razloga, ker sprejete odločitve ni mogoče preizkusiti, vrnilo drugostopenjskemu organu v ponovni postopek. V napotkih za ponovni postopek pa je sodišče drugostopenjski organ opozorilo, da je treba upoštevati delni umik pritožbe za parcelo št. 1204/8 in stališče v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 1147/95 z dne 19. 2. 1999, ki je bila izdana v postopku denacionalizacije predmetnega podjetja. S to sodbo je bila iz procesnih razlogov odpravljena odločba drugostopenjskega organa z dne 8. 6. 1995, s katero je bilo med drugim odločeno, da zaradi obstoja ovire iz 2. odstavka 32. člena ZDen določenih nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi, Vrhovno sodišče pa se je v njej opredelilo tudi do vprašanja, ali se obstoj ovire iz navedene zakonske določbe presoja po stanju v času izdaje odločbe o denacionalizaciji ali po stanju ob uveljavitvi ZDen, in sicer da je pomembno stanje v času vračanja oziroma okoliščina, ali je zemljišče v času vračanja dejansko pozidano – zemljišče, ki je v tem času dejansko pozidano, se šteje za zazidano stavbno zemljišče, ne glede na to, ali je investitor že zgrajenega objekta za gradnjo tega pridobil vsa ustrezna dovoljenja. V ponovnem postopku je drugostopenjski organ presodil, da pritožbe niso utemeljene. Glede zemljišča parc. št. 1204/10 v izmeri 981 m2 je namreč prvostopenjski organ ugotovil, da je na njem zgrajen trgovsko-poslovni objekt (objekt „F“), da objekt ni v lasti upravičenca in da je za vračilo nepremičnine tako podana ovira, ki jo določa 2. odstavek 32. člena ZDen. Pritožniki po presoji drugostopenjskega organa brez podlage zatrjujejo, da bi bilo pri odločanju treba upoštevati stanje sporne parcele, ko še ni bila pozidana. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 1147/95-13 z dne 19. 2. 1999, je odločilno dejansko stanje v času odločanja o zahtevi za denacionalizacijo in ne v času uveljavitve ZDen, kakor zatrjujejo pritožniki. Enako stališče je to sodišče zavzelo tudi v sodbi opr. št. I Up 372/2005 z dne 13. 7. 2005. Glede parcele št. 1204/11 dvorišče v izmeri 318 m2 pa je bilo v postopku na prvi stopnji ugotovljeno, da je funkcionalno zemljišče k objektu „F“, čemur pritožniki ne ugovarjajo; zahtevek za vračilo v naravi je organ zavrnil zaradi obstoja ovire iz 3. odstavka 16. člena ZDen, pri čemer je sledil napotilu v odločbi drugostopenjskega organa z dne 15. 6. 1999 in sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 1147/95-13 z dne 19. 2. 1999, v kateri je to sodišče opozorilo, da bo v nadaljnjem postopku treba upoštevati tudi določbo 12. člena SZ, po kateri so funkcionalna zemljišča, skupni prostori, deli objekta in naprave v večstanovanjski hiši v solastnini lastnikov stanovanj ter zato sama funkcionalna zemljišča po mnenju sodišča ne morejo biti predmet vračila v naravi. Glede na to je pravilen zaključek prvostopenjskega organa, da tudi parcele št. 1204/11 ni mogoče vrniti v naravi. Drugostopenjski organ je v ponovnem postopku bil vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, ter je temu v celoti sledil. Prvotožniki, ki izpodbijajo del 5. točke izreka odločbe prvostopenjskega organa z dne 10. 1. 2001, vlagajo tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Navajajo, da 5. točka izreka odločbe v delu, ki se nanaša na parcelo 1204/8 k.o. ..., ni predmet tega spora, ker je odločba v tem delu postala pravnomočna glede na delni umik pritožbe. Tožniki dalje navajajo, da je ob uveljavitvi ZDen obstajala parcela 1204/1 k.o. ..., ki je bila nepozidana; na delu te parcele je maja 1992 na podlagi gradbenega dovoljenja, izdanega po uveljavitvi ZDen, B. d.d. pričelo z gradnjo objekta „F“. Ob delitvi navedene parcele s strani geodetskega organa sta nastali parceli 1204/10 (stavbišče) in parcela 1204/11 (funkcionalno zemljišče), ki sta predmet tega spora. Tožniki dalje navajajo, da graditelj ni bil v dobri veri, ker je vedel, da je zemljišče v postopku denacionalizacije. Ker graditelj ni bil dobroveren, sklicevanje na gradnjo na tujem zemljišču, ne glede na 88. člen ZDen, nima pravne podlage; tožniki se pri tem sklicujejo na 24. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). ZDen pa v 88. členu določa, da z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Iz navedenega sledi, da je gradnja na zemljišču v postopku denacionalizacije prepovedana ter da obstaja dolžnost vrnitve zemljišča. Dejanska pozidanost ne more biti močnejša pravica glede na to, da je do pozidanosti prišlo v nasprotju z veljavnimi predpisi. Dejanske okoliščine, ki so v nasprotju z veljavnimi predpisi in nimajo podlage v pravni normi, ne morejo biti podlaga za pridobitev pravic. Drugi odstavek 32. člena ZDen se nanaša na podržavljena zemljišča, zazidana ob uveljavitvi ZDen in ne tudi na zemljišča, ki so bila pozidana po uveljavitvi ZDen, ker to izrecno prepoveduje 88. člen ZDen. Tožniki se ne strinjajo s stališčem prvostopenjskega organa, da je treba upoštevati dejansko stanje ob izdaji odločbe. V denacionalizaciji se upošteva stanje ob uveljavitvi ZDen in to izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 1340/93 z dne 23. 11. 1994. Vse sodbe, na katere se sklicujeta organa, se nanašajo na nepremičnine, pozidane pred uveljavitvijo ZDen. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 407/2000 z dne19. 4. 2001, ki se nanaša na uporabo določb 1. odstavka 32. člena ZDen, izhaja, da je pomembno stanje nepremičnin v času uveljavitve ZDen. S pravnega vidika pa med 1. in 2. odstavkom 32. člena ZDen ni nobene razlike. Tožniki se v nadaljevanju sklicujejo tudi na sodbo VS RS II Ips 324/94 z dne 8. 11. 1995, iz katere prav tako izhaja stališče, da je treba upoštevati stanje, ki je obstajalo v času uveljavitve ZDen. Enako izhaja iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 581/2008 z dne 16. 4. 2008. V istem smislu tudi sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 195/1997, sklep II Ips 144/2002 z dne 22. 10. 2002, opr. št. U 874/95 z dne 24. 3. 1999. Tožniki ne uveljavljajo, da bi moralo biti vrnjeno zemljišče s stavbo, temveč zahtevajo le vrnitev zemljišča. Zemljišče je v lasti Mestne občine K., stavba pa v lasti B. d.d. Takšno stanje je obstajalo tudi ob uveljavitvi Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki v 272. (pravilno: 271.) členu izrecno ureja primer, ko lastnik zemljišča in lastnik stavbe nista isti subjekt. Po 2. odstavku citirane določbe SPZ namreč v takem primeru postane zgradba sestavina nepremičnine, lastnik zgradbe pa pridobi na nepremičnini stavbno pravico, ki traja toliko časa, dokler stoji stavba. SPZ v 2. in 4. odstavku 272. (pravilno: 271.) člena še določa postopek za ureditev medsebojnih razmerij med lastnikom zemljišča in nosilcem stavbne pravice; po tem postopku bo lastnik stavbe lahko odkupil zemljišče ali pa bo sodišče določilo odškodnino za vpis stavbne pravice. Denacionaliziranci bi na ta način dobili višjo odškodnino, kot je tista, ki jim gre po ZDen. Glede na to torej ne drži zaključek sodišča, da se bo z vračanjem zemljišča vzpostavila lastninska pravica na stavbi, zgrajeni na zemljišču, v korist denacionalizirancev. Tožniki ponovno poudarjajo, da se zaradi določb 88. člena ZDen ne more upoštevati stanja parcel ob izdaji odločbe. Sodišču predlagajo, da po opravljeni glavni obravnavi izpodbijani del izreka odločbe prvostopenjskega organa odpravi ter samo odloči o stvari tako, da upravičencu parceli 1204/10 in 1204/11, obe k.o. ... vrne v naravi.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise v zadevi, na tožbo pa ni odgovorila.

Sodišče je tožbo kot strankama z interesom poslalo v odgovor tudi Mestni občini K. (MO K.) in SOD. MO K. v odgovoru pritrjuje izpodbijani odločitvi ter sodišču smiselno predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Sodišče je tožbo poslalo kot strankam z interesom v odgovor tudi ostalim vlagateljem zahteve za denacionalizacijo oziroma njihovim pravnim naslednikom. Odgovor sta podali B.B. in A.A. V vlogi navajata, da se pridružujeta prvotožeči stranki v stališču, da je izpodbijana odločba nezakonita in nepravilna in da se v celoti pridružujeta tožbenemu predlogu te tožeče stranke, zahtevata pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom. Ker je A.A. tudi sama vložila tožbo, sodišču predlagata, da oba postopka združi v skupno obravnavanje. Glede na to, da je njuna vloga vsebinsko identična s tožbo drugotožnice A.A., njene vsebine sodišče na tem mestu še posebej ne povzema.

Drugotožnica s tožbo (enako kot prvotožniki) izpodbija 5. točko izreka odločbe prvostopenjskega organa z dne 10. 1. 2001, kolikor se nanaša na podržavljeno zemljišče v izmeri 1.299 m2, ki po sedanjem zemljiškokatastrskem stanju predstavlja zemljiški parceli 1204/10 in 1204/11, obe k.o. ... Po njenem mnenju je zmotna presoja prvostopenjskega organa, da naj bi obstajale ovire za vračilo parc. št. 1204/10. Ni sporno dejstvo, da je bil objekt, ki stoji na navedeni parceli, zgrajen šele po maju 1992 (na podlagi gradbenega dovoljenja z dne 4. 3. 1992), torej po uveljavitvi ZDen. Prvostopenjski organ glede na to odločitve ne bi mogel opreti na določbo 2. odstavka 32. člena ZDen, saj se ta določba po njenem mnenju nanaša na stavbna zemljišča, ki so bila zazidana že na dan uveljavitve ZDen ter ne tudi na zemljišča, pozidana šele v teku denacionalizacijskega postopka. To izhaja že iz gramatikalne razlage, saj določba govori o „obstoječih“ gradbenih parcelah, tako razlago pa potrjujeta tudi sistematična in logična metoda, upoštevaje pri tem tudi 1. in 3. odstavek citiranega člena ter določbe 88. člena ZDen. Sklicevanje organa na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 1147/95 z dne 19. 2. 1999 je neutemeljeno, saj gre za osamljeni primer takega stališča, kajti sodna praksa se je po izdaji navedene sodbe ustalila tako, da potrjuje pravno naziranje tožnice; tako sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 1340/93 z dne 23. 11. 1994, opr. št. II Ips 324/94 z dne 8. 11. 1995, opr. št. U 874/95 z dne 24. 3. 1999, opr. št. II Ips 195/1997 z dne 23. 9. 1998, opr. št. II Ips 407/2000 z dne 19. 4. 2001, opr. št. II Ips 144/2002 z dne 22. 10. 2002, sodba VSL opr. št. I Cp 581/2008 z dne 16. 4. 2008. Da tudi gradnja zapade pod prepovedi iz 88. člena ZDen, pa v sodni praksi tako ni spora (sodba VS RS opr. št. X Ips 869/2006 z dne 25. 2. 2009). Glede na navedeno je zaključek organa, da zemljišča parc. št. 1204/10 ni mogoče vrniti v naravi, nezakonit. Drugotožnica dalje navaja, da je iz enakih razlogov zmotna tudi presoja organa, da v naravi ni mogoče vrniti parc. št. 1204/11, ki naj bi predstavljala funkcionalno zemljišče k zgrajenemu objektu. Poleg tega pa je sporna tudi sama ugotovitev, da parcela 1204/11 predstavlja funkcionalno zemljišče k objektu „F“. V skladu z materialnim pravom se funkcionalno zemljišče že ves čas določa s posamičnimi odločbami upravnih organov ali sodišč. V obravnavanem primeru pa v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bila v skladu z materialnimi predpisi že izdana posamična odločba o tem, da je parcela št. 1204/11 določena kot funkcionalno zemljišče k objektu „F“, in glede na to odločitev temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Tudi če pa bi pri sporni zemljiški parceli dejansko šlo za funkcionalno zemljišče, pa to še ne pomeni, da je podana ovira za vračanje spornega zemljišča v naravi, zlasti ne ovira po 12. členu SZ. Če je bilo nekdanje družbeno zemljišče funkcionalno zemljišče posameznega objekta, to namreč še ne pomeni, da je podana ovira za vračilo takega zemljišča v naravi; funkcionalno zemljišče namreč ni že kar a priori last lastnika objekta, temveč mora za to obstajati poseben pravni temelj. Določba 12. člena SZ ureja razmerja med samimi etažnimi lastniki, ne pa njihovih pravic v razmerju do tretjih. V razmerju do tretjih se uporablja le glede tistega funkcionalnega zemljišča, ki etažnim lastnikom že pripada v last na podlagi nekega konkretnega pravnega naslova, ni pa to že kar citirana določba sama po sebi. Citirana določba nima razlaščajočega učinka v smislu, da z izgradnjo večstanovanjske stavbe etažni lastniki po samem zakonu pridobijo lastninsko pravico na funkcionalnem zemljišču, ne glede na to, kakšne pravice imajo na takem zemljišču drugi. V obravnavanem primeru pa ni bilo ugotovljeno niti, da bi bila na objektu „F“ vzpostavljena etažna lastnina, niti da bi imeli etažni lastniki tega objekta pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na parceli št. 1204/11, pa tudi ne, da gre za zasebne lastnike v smislu 3. odstavka 16. člena ZDen. Pogoji za uporabo 12. člena SZ v obravnavanem primeru torej niso bili ugotovljeni. Funkcionalna družbena zemljišča večstanovanjskih stavb so sicer res ex lege postala last lastnikov obstoječih stavb ob njihovem lastninjenju po SZ, vendar se je lastninjenje po navedenem zakonu nanašalo na obstoječe stanje ob uveljavitvi tega zakona, to je na dan 19. 10. 1991 (primerjaj 111. do 116. člen), tedaj pa sporni objekt „F“ še sploh ni bil zgrajen. Sporno zemljišče s parc. št. 1204/11 torej v tem primeru ni bilo olastninjeno na podlagi določb SZ, temveč je ostalo družbena last. Tudi eventuelno lastninjenje po določbah ZLNDL pa ni moglo učinkovati tako, da bi na njegovi podlagi nastala ovira po 3. odstavku 16. člena ZDen; v skladu z določbo 8. člena ZLNDL namreč lastninjenje družbenih zemljišč po tem zakonu nima pravnih posledic za stranke po ZDen. Tudi najnovejša zakonodaja, konkretno določbe Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL), izrecno določa, da določanje pripadajočih zemljišč k obstoječim objektom ne more iti v škodo denacionalizacijskih upravičencev (primerjaj 32. člen citiranega zakona). Presoja organa, da naj bi za vračilo zemljiške parcele št. 1204/11 k.o. ... obstajale ovire po 3. odstavku 16. člena ZDen, je torej materialnopravno zmotna ali vsaj preuranjena. Tožnica sodišču predlaga, naj odločbo prvostopenjskega organa v izpodbijanem delu odpravi ter samo odloči, da se parceli št. 1204/10 in 1204/11 vrneta upravičencu do denacionalizacije v naravi v last in posest oziroma podrejeno, naj zadevo vrne temu organu v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

Tožena stranka na tožbo drugotožnice ni odgovorila.

Sodišče je tožbo drugotožnice poslalo v odgovor kot strankama z interesom MOL in SOD. Odgovorila je MO K., ki izpodbijani odločbi pritrjuje ter smiselno predlaga zavrnitev tožbe. Ker so poleg drugotožnice tožbo zoper prvostopenjsko odločbo v zadevi z identičnim obsegom izpodbijanja vložili tudi ostali vlagatelji zahteve za denacionalizacijo oziroma njihovi pravni nasledniki, vseh sodišče o tožbi drugotožnice zaradi vstopa v postopek upravnega spora ni obveščalo (3. odstavek 19. člena ZUS-1), saj so v njem že udeleženi kot tožniki.

K tč. 1 izreka: Sklep temelji na določbi 1. odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, ZUS-1).

K tč. 2 izreka: Tožbi nista utemeljeni.

Z izpodbijanim delom izreka odločbe prvostopenjskega organa z dne 10. 1. 2001 (točka 5) je bila pokojnemu D.D. kot upravičencu v obliki odškodnine v obveznicah SOD v višini 44.042,76 DEM priznana denacionalizacija dela podržavljenih nepremičnin v izmeri 1.644 m2 (dela parcele št. 398 stavbišče v izmeri 1.908 m2 in dela parcele št. 435 njiva 3 v izmeri 19.973 m2, obe k.o. ...), ki po zemljiškokatastrskem stanju v času izdaje odločbe predstavlja del parcele št. 1204/8 dvorišče v izmeri 464 m2 – v deležu do 345/464, parcelo št. 1204/10 stavbišče v izmeri 981 m2 in parcelo št. 1204/11 dvorišče v izmeri 318 m2, vse k.o. .... Sporna je priznana oblika denacionalizacije za del predmetnega podržavljenega zemljišča (v izmeri 1.299 m2), ki po sedanjem zemljiškokatastrskem stanju predstavlja parceli št. 1204/10 in 1204/11, obe k.o. ...

Prvostopenjski organ je izpodbijano odločitev o priznanju odškodnine oprl na zaključek, da fundusa parcele št. 1204/10 ni mogoče vrniti z vzpostavitvijo lastninske pravice, ker je na njem zgrajen objekt „F“, s čemer je podana ovira za vrnitev v naravi po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen, parcele št. 1204/11 pa ni mogoče vrniti v naravi, ker predstavlja funkcionalno zemljišče k objektu „F“, ob tem ko sama funkcionalna zemljišča glede na stališče v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 1147/95-13 z dne 19. 2. 1999 po 12. členu SZ ne morejo biti predmet vračanja v naravi.

Odločitvi prvostopenjskega organa je v svoji odločbi z dne 29. 4. 2009, izdani v ponovnem pritožbenem postopku v izvrševanju pravnomočne sodbe tega sodišča opr. št. U 99/2002-15 z dne 4. 12. 2002 (izdane v upravnem sporu, vodenem po določbah Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 popr., 70/00), pritrdil tudi drugostopenjski organ ter se pri tem skliceval, da je sledil pravnemu stališču sodišča glede postopka in njegovemu pravnemu mnenju v citirani sodbi (ki ga je to oprlo na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. U 1147/95 z dne 19. 2. 1999), da je pri uporabi določbe 2. odstavka 32. člena ZDen treba upoštevati, ali gre v času vračanja za dejansko, v naravi pozidano zemljišče in da je treba šteti zemljišče, ki je v času vračanja dejansko pozidano, za zazidano stavbno zemljišče, ne glede na pravno situacijo, ali je investitor že zgrajenega objekta za gradnjo pridobil vsa ustrezna dovoljenja. Ob upoštevanju še enakega stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. I Up 372/2005 z dne 13. 7. 2005 ter ob ugotovitvi, da pritožniki niti niso ugovarjali ugotovitvam prvostopenjskega organa o tem, da je na parceli št. 1204/10 zgrajen trgovsko – poslovni objekt v Ljubljani – tako imenovani objekt „F“ ter da parcela št. 1204/11 predstavlja funkcionalno zemljišče k objektu „F“, in ob stališču sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 1147/95-13 z dne 19. 2. 1999, da sama funkcionalna zemljišča ne morejo biti predmet vračila v naravi, je pritrdil tako odločitvi kot razlogom prvostopenjske odločbe, pritožbene navedbe pa presodil kot neutemeljene.

Izpodbijani odločitvi prvostopnega organa pritrjuje tudi sodišče ter vse navedbe tožnikov presoja kot neutemeljene. Po presoji sodišča tožniki pravno zmotno menijo, da bi organ pri odločanju ne mogel upoštevati stanja predmetnega zemljišča v času odločanja, ker je graditelj na parceli št. 1204/1 (iz katere sta s parcelacijo nastali med drugim predmetni parceli št. 1204/10 in 1204/11), ki je bila ob uveljavitvi ZDen nepozidana, pričel graditi šele v letu 1992, na podlagi gradbenega dovoljenja, izdanega po uveljavitvi ZDen, in tudi ni bil dobroveren (pri čemer se prvotožniki sklicujejo na 24. člen ZTLR), in ob tem ko ZDen v 88. členu z dnem njegove uveljavitve prepoveduje razpolaganje z nepremičninami, glede katerih obstaja dolžnost vrnitve, torej tudi gradnjo na takem zemljišču. Po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Da bi bilo citirano zakonsko določbo že po gramatikalni metodi (ker je pravno pravilo napisano v sedanjiku oziroma ker govori o „obstoječih“ gradbenih parcelah) treba razlagati, da se nanašajo le na podržavljena zemljišča, pozidana ob uveljavitvi ZDen (ne pa tudi na zemljišča, pozidana po uveljavitvi ZDen), se sodišče s tožniki ne strinja, saj določba take eksplicitne vsebine nima. Da bi jo bilo tako treba razlagati ob uporabi še sistematične in logične razlage, ob upoštevanju pri tem še določb 1. in 3. odstavka 32. člena ZDen ter 88. člena ZDen, pa se sodišče prav tako ne strinja; v nadaljevanju predstavljena stališča sodne prakse namreč izhajajo iz razlogovanja, da je z določbo 2. odstavka 32. člena ZDen uveljavljena izključitev vračanja zazidanih stavbnih zemljišč, na katerih so objekti, glede katerih denacionalizacije ni mogoče uveljaviti, iz razloga, ker bi se v nasprotnem primeru poseglo v pravno razmerje, ki zadeva objekt na zemljišču, ob tem ko ta ni v lasti upravičenca (pri čemer po stališčih sodne prakse ni pravno pomembno, ali je bil objekt zgrajen s predpisanimi dovoljenji ali ne, ter kdaj po podržavljenju je bil zgrajen). Take razlage določbe 2. odstavka 32. člena ZDen v povezavi z določbo 88. člena ZDen, kot jo podajajo tožniki, torej ni potrdila niti upravnosodna praksa. Nasprotno, v upravnosodni praksi se določbo enotno razlaga v pomenu, da je, če je na podržavljenem zemljišču zgrajen trajen objekt, ki ni v lasti upravičenca, to ovira za vrnitev zemljišča v naravi, pri čemer v denacionalizacijskem postopku ni pravno pomembno, ali je objekt zgrajen s predpisanimi dovoljenji ali ne in kdaj je bil zgrajen, pred ali po uveljavitvi ZDen (tako izrecno tudi sodbe VS RS opr. št. opr. št. I Up 372/2005 z dne 13. 7. 2005, opr. št. I Up 821/2003 z dne 9. 2. 2005 in opr. št. I Up 63/2006 z dne 29. 10. 2008, enako sodba tega sodišča opr. št. I U 1878/2009 z dne 29. 6. 2010), ob tem ko že sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 1147/95-13, katere stališče sta pri odločanju upoštevala upravna organa, razlaga, da je pri uporabi citirane določbe glede vprašanja, katero zemljišče je šteti za zazidano stavbno zemljišče, treba kot tako šteti zemljišče, ki je dejansko, v naravi pozidano zemljišče v času vračanja. Iz citirane zakonske določbe 2. odstavka 32. člena ZDen tudi ne izhaja, da bi bilo kot relevantno okoliščino treba ugotavljati dobrovernost graditelja, niti po povedanem določbe v tem pomenu ne razlaga upravnosodna praksa. Kolikor tožniki zatrjujejo nasprotno, da je torej treba kot relevantno upoštevati dejansko stanje zemljišča v času uveljavitve ZDen ter se pri tem sklicujejo na sodbo VS RS opr. št. U 1340/93 z dne 23. 11. 1994, sodišče odgovarja, da se stališče Vrhovnega sodišča v navedeni sodbi nanaša na določbo 4. odstavka 16. člena ZDen, zaradi česar ga po presoji sodišča ni mogoče nekritično uporabiti pri razlagi določbe 2. odstavka 32. člena ZDen, kot to menijo tožniki. Iz sklepa VS RS opr. št. II Ips 407/2000 z dne 19. 4. 2001, na katerega se prav tako sklicujejo tožniki, pa izhaja, da je bilo predmet obravnavane pravdne zadeve odločanje o vprašanju, ali je bil pravni posel sklenjen v nasprotju z določbami 88. člena ZDen, kot o predhodnem vprašanju za denacionalizacijski postopek; Vrhovno sodišče pa je v navedeni sodni odločbi kot ključno zavzelo stališče, da nižje sodišče ne bi moglo poseči v odločanje, pridržano upravnemu (denacionalizacijskemu) organu; kolikor pa je v tem okviru presodilo kot nepravilen tudi njegov izbrani način uporabe določbe 1. odstavka 32. člena ZDen in kot nepravilno njegovo stališče, da je pomembno stanje nepremičnin v času odločanja, ker da je z navedeno zakonsko določbo v nasprotju, pa to še ne pomeni, da je iz navedenega stališča Vrhovnega sodišča, oblikovanega tudi ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera, mogoče črpati podlago za razlago določbe 2. odstavka 32. člena ZDen, za kakršno se zavzemajo tožniki. Tudi tožbi prvotožnikov priloženi sklep VSL I Cp 581/2008 z dne 16. 4. 2008 je izdan v pravdni zadevi zaradi ugotovitve ničnosti pogodbe, v njem pa se sodišče kot ključno opredeljuje do stališča nižjega sodišča, da je za presojo ničnosti pravnega posla v smislu 88. člena ZDen odločilno stanje v času vračanja zemljišč v denacionalizacijskem postopku, kot zmotnega; argumentacija sicer obsega tudi stališča v zvezi z razlago 2. odstavka 32. člena ZDen, vendar ta določba ni predstavljala neposredne pravne podlage za odločanje sodišča, saj predmet spora ni (bila) denacionalizacija, zato se po presoji sodišča tožniki na ta stališča ne morejo z uspehom sklicevati - to tudi ne iz razloga, ker se določbo 1. odstavka 88. člena ZDen razlaga, da govori o „obstoju dolžnosti vrnitve“ kot o abstraktni možnosti vrnitve in ne (že) konkretno ugotovljene dolžnosti vrnitve premoženja po tem zakonu (npr. sodba VS RS II Ips 331/2006 z dne 15. 10. 2008). Enako, da se tožniki nanjo ne morejo z uspehom sklicevati, velja tudi za sodbo II Ips 324/94 z dne 8. 11. 1995, ki ne v zvezi z glavnim pravnim vprašanjem (obligacijska razmerja), pač pa obrobno podaja razlago določbe 51. člena ZDen - kako naj bi bila uporabljena v nadaljevanju v odprtem denacionalizacijskem postopku (da bo upoštevno stanje ob uveljavitvi ZDen). Tudi drugi primeri sodne prakse, na katere se sklicujejo tožniki (sodne odločbe II Ips 144/2002, II Ips 195/97) in ki jih je v bazi IUS INFO mogoče najti (sodne odločbe VSRS U 874/95 z dne 24. 3. 1999 v bazi ni), ne pritrjujejo stališču tožnikov glede razlage določbe 2. odstavka 32. člena ZDen; v navedenih zadevah oblikovana stališča se nanašajo na uporabo 19. člena ZDen ter za razlago določbe 2. odstavka 32. člena ZDen niso pravno upoštevna; kolikor pa se stališče v sodni odločbi II Ips 144/2002 nanaša na razlago 2. odstavka 32. člena ZDen, pa ne odstopa od stališča, ki ga glede razlage te določbe zastopata upravna organa obeh stopenj v obravnavani zadevi ter sodišče v tej sodbi. Prav tako zatrjevanje drugotožnice, da tudi gradnja predstavlja nedovoljeno razpolaganje z nepremičninami iz 88. člena ZDen, ob sklicevanju na sodbo VS RS opr. št. X Ips 869/2006 z dne 25. 2. 2009, iz katere izhaja zgolj stališče, da je lahko vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka stranka v postopku, v katerem se obravnava premoženje, katerega denacionalizacijo vlagatelj zahteva, ne more vplivati na drugačno presojo sodišča, saj se z njim ne posega v stališče glede razlage in uporabe določbe 2. odstavka 32. člena ZDen, na katerem temeljita upravna akta obeh stopenj v obravnavani zadevi.

Da bi sodišče odstopilo od opisane enotne razlage in uporabe določbe 2. odstavka 32. člena ZDen v upravnosodni praksi, pa prvotožniki tudi ne morejo doseči ob sklicevanju na določbe 271. člena SPZ (Uradni list RS, št. 87/2002), glede na katere naj bi po njihovem mnenju ne bilo ovire za vračilo v denacionalizaciji pozidanega zemljišča (brez objekta) v naravi, saj naj bi omogočale naknadno ureditev razmerij med lastnikom zgradbe in upravičencem do denacionalizacije oziroma njegovimi pravnimi nasledniki. Z določbo 2. odstavka 32. člena ZDen je izključeno vračanje v naravi zazidanih stavbnih zemljišč, na katerih so objekti, glede katerih denacionalizacije ni mogoče uveljaviti, ker za to podlage v ZDen ni. Tudi v obravnavanem primeru za vračanje objekta podlage v ZDen ni (kar ni niti sporno in takega zahtevka vlagatelji niso niti uveljavljali), saj ni bil podržavljen. Da bi nova zakonska ureditev stvarnopravnih razmerij (z uveljavitvijo SPZ, 1. 1. 2003), ki se razlikuje od pravil ZTLR, ki so bila v uporabi v času priprave in sprejema ZDen, kakorkoli vplivala na razlago in uporabo določbe 2. odstavka 32. člena ZDen, pa iz sodne prakse ne izhaja. Nasprotno, VS RS je v sodbi I Up 584/2004 z dne 9. 2. 2005 presodilo, da je odločba, s katero je bilo v denacionalizacijskem postopku upravičencu vrnjeno v last in posest zemljišče, na katerem stoji objekt v lasti tretjega, nična (ter da bi glede na 2. odstavek 32. člena ZDen tudi ne mogla biti izdana), ker je ni mogoče izvršiti niti v pravnem niti v dejanskem pogledu, kajti upravičenec bi v takem primeru namreč ne mogel ne izvrševati lastninske pravice in ne pridobiti posesti na vrnjenem zemljišču, tudi ne ob upoštevanju določb SPZ.

Kolikor drugotožnica kot sporno izpostavlja tudi ugotovitev, da parcela 1204/11 predstavlja funkcionalno zemljišče k objektu „F“, ker o tem ni bil izdan posamični akt, kot bi po njenem mnenju v skladu z materialnimi predpisi moral biti izdan, kar pomeni, da odločitev temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter dalje ugovarja, da določba 12. člena SZ ne more predstavljati ovire za vračilo te parcele v naravi, saj nima razlaščajočega učinka, poleg tega pa tudi pogoji za njeno uporabo v postopku niso bili ugotovljeni ter se tako tudi ni mogoče sklicevati na oviro za vračilo v naravi po 3. odstavku 16. člena ZDen, sodišče odgovarja, kot sledi. Sami ugotovitvi dejstva, da parcela 1204/11 predstavlja funkcionalno zemljišče k objektu „F“ (zgrajenem na parcelah 1204/10 in 1212/15), vlagatelji ne v prvostopenjskem postopku (v pripombah na poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve z dne 15. 11. 2000, ki so bile podane v dopisu z dne 28. 11. 2000), ne v pritožbenem postopku niso ugovarjali (pritožba z dne 15. 1. 2001). To pa pomeni, da so njene navedbe o nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede ugotovljenega stanja navedene parcele kot funkcionalnega zemljišča k objektu „F“, nedopustna tožbena novota (3. odstavek 20. člena ZUS-1). Drugotožnica sicer v upravnem postopku ni sodelovala, sodeloval pa je njen pravni prednik (zdaj že pok.) J.J. ml. (kot pravna naslednica katerega lahko nastopa kot tožnica v tem upravnem sporu), ki je pri ugotavljanju stanja zemljišča v upravnem postopku mogel navajati dejstva in predlagati dokaze. Sodišče zgolj še dodaja, da je ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. (kot zakon, ki je v času odločanja prvostopenjskega organa urejal določanje funkcionalnih zemljišč) določal, da se s posamičnim aktom določi funkcionalno zemljišče le za obstoječe objekte na območjih, kjer ni sprejet prostorski izvedbeni načrt (3. odstavek 46. člena), medtem ko je za območje predmetnega objekta veljal zazidalni načrt, na katerega se v zvezi z določitvijo funkcionalnega zemljišča prvostopenjski organ med drugim tudi opira. Ker je po določbah ZUN gradbena parcela stavbno zemljišče, na katerem stoji oziroma na katerem je predviden objekt ali naprava (stavbišče) in stavbno zemljišče, potrebno za njegovo redno rabo (funkcionalno zemljišče) – 2. odstavek 46. člena ZUN, gradbene parcele za graditev objektov in za druge posege v prostor pa se določijo z načrtom gradbenih parcel, ki je sestavina prostorskega izvedbenega načrta (1. odstavek 46. člena ZUN), je v denacionalizacijskem postopku ugotovljeno (in v navedenem postopku neosporavano) dejansko stanje – glede parcele 1204/10, da je dejansko v naravi pozidana, ker na njej stoji objekt „F“, in glede parcele 1204/11, da je funkcionalno zemljišče k objektu „F“ - zadoščalo za zaključek, da parceli skupaj tvorita gradbeno parcelo oziroma zazidano stavbno zemljišče v smislu 2. odstavka 32. člena ZDen in da ju v naravi ni mogoče vrniti (ob tem ko niti ni sporno, da objekt „F“ ni objekt v lasti upravičenca). Zato je prvostopenjski organ nepotrebno zaključek o oviri za vrnitev v naravi parcele 1204/11 utemeljeval še z določbo 12. člena SZ (Uradni list RS, št. 18/91 in nasl.), drugostopenjski organ pa v nadaljevanju še z določbo 3. odstavka 16. člena ZDen; gradbena parcela je namreč tehnično-prostorski pojem ter se jo v vsakem konkretnem primeru določi na podlagi prostorskih predpisov v takih dimenzijah, da je omogočena zgraditev načrtovanega objekta in njegova raba; zato mora biti v takem obsegu tudi izvzeta iz lastninjenja v okviru denacionalizacije, da se omogoči graditelju, da na zemljišču, ki ustreza načrtovani oziroma izvedeni gradnji, pridobi lastninsko pravico v skladu s splošnimi pravili. To pa pomeni, da drugotožnica s svojimi ugovori, ki se nanašajo na uporabo navedenih zakonskih določb (12. člena SZ in 3. odstavka 16. člena ZDen), ne more biti uspešna niti v primeru, da bi bilo ugotovljeno, da v postopku dejstva za uporabo teh zakonskih določb niso bila pravilno ali popolno ugotovljena.

Ker je po povedanem po presoji sodišča odločba prvostopenjskega organa v izpodbijanem delu 5. točke izreka pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbi na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeni zavrnilo. Ob spornem le pravnem vprašanju med tožniki in toženo stranko ter ob njihovem navajanju le novih dejstev, ki jih sodišče ne more upoštevati ter predložitvi dokazov, ki niso pomembni za odločitev, sodišču predlagane glavne obravnave ni bilo treba opraviti (59. člen ZUS-1). Sodišče še dodaja, da se je glede na vsebinsko identičnost vloge B.B. in drugotožnice ter tožbe drugotožnice do navedb v njuni vlogi opredelilo v okviru presoje tožbenih navedb drugotožnice.

K tč. 3 izreka: Stroškovni zahtevek strank z interesom je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka, saj je tožbo prvotožnikov zavrnilo. Ker je zavrnilo tudi tožbo drugotožnice, je na isti zakonski podlagi zavrnilo tudi njen stroškovni zahtevek.