Jedro

S tem, ko je sodišče oprlo svojo odločitev na mnenje invalidske komisije, ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Gre za dokaz, ki je bil obravnavan kontradiktorno, v smislu 5. člena ZPP, po katerem mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Ta možnost je bila tožnikoma dana, zato je stališče, da je kontradiktorna obravnava možna le v primeru, če sodišče postavi sodnega izvedenca, zmotno.

Čeprav izvedenskih mnenj invalidskih komisij ni mogoče šteti za mnenja sodnih izvedencev, niso brez dokazne vrednosti. Ti izvidi in mnenja predstavljajo listinske dokaze.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke št. I-5076450 z dne 3. 11. 2006 in št. 245076450 z dne 10. 5. 2006 ter za razvrstitev tožnika J. B. v prvo kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu ter za priznanje pravic do invalidske pokojnine. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožečih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da je pri tožniku podana tretja kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni, zaradi česar mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, na psihično enostavno delo, ne v prometu in ne na terenu, s polnim delovnim časom od 12. 4. 2006 dalje. Na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije in ocene delazmožnosti s strani izvedenskih organov tožene stranke je ugotovilo, da drugi tožnik ni nezmožen za opravljanje vsakega dela in je njegova delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 % ter da pogoji za uvrstitev v prvo kategorijo invalidnosti niso podani.

2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlagata pravočasno revizijo tožnika. Uveljavljata bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navajata, da izpodbijana sodba nima jasnih razlogov o pritožbenih navedbah in se je ne da preizkusiti v delu, kjer je sodišče uporabilo materialno pravo. Le-to je zmotno uporabljeno zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ni preverljivo, saj temelji na izvedenskih ugotovitvah invalidske komisije pri toženi stranki, ki sta jim tožnika ugovarjala, sodišče pa se je kljub temu oprlo zgolj nanje. Zato je kršena pravica do sodnega varstva ter pravica do poštenega sojenja. Verodostojno izvedensko mnenje bi lahko podal sodno postavljeni izvedenec, saj je le tako omogočena kontradiktorna obravnava. Revizija očita izpodbijani sodbi tudi zmotno uporabo tretjega odstavka 261. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ–1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) saj je invalidska komisija izvedenski organ le v postopku pri toženi stranki, ne more pa imeti tega statusa v socialnem sporu. Revizija predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču v novo sojenje.

3. Revizija ni utemeljena.

4. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

5. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 360. členom ZPP, ki jo sodišču druge stopnje smiselno očita revizija, ni podana. Sodišče druge stopnje je izčrpno odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki so bile v zadevi odločilnega pomena. Na katero od relevantnih pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ni odgovorilo, revizija podrobneje ne pojasni.

6. Tudi s tem, da je sodišče oprlo svojo odločitev na mnenje invalidske komisije, ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Gre za dokaz, ki je bil obravnavan kontradiktorno, v smislu 5. člena ZPP, po katerem mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Ta možnost je bila tožnikoma dana, zato je stališče, da je kontradiktorna obravnava možna le v primeru, če sodišče postavi sodnega izvedenca, zmotno. Sodišče druge stopnje je natančno pojasnilo, zakaj dokaz s postavitvijo izvedenca v spornem primeru ni bil potreben.

7. S tem, ko sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem, oziroma sodišče druge stopnje ni sledilo pritožbenim navedbam, s katerimi je tožnica takšno odločitev sodišča prve stopnje grajala, ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče ni dolžno izvesti prav vseh predlaganih dokazov. Kadar je dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovljeno že na podlagi nekaterih dokazov, drugih ni treba izvajati.

8. Invalidska komisija je izvedenski organ v postopku pri toženi stranki in nima statusa izvedenca v socialnem sporu. Tako stališče je zavzelo tudi sodišče druge stopnje, zato mu revizija v zvezi s tem neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava, konkretno določbe 261. člena ZPIZ-1. Čeprav izvedenskih mnenj invalidskih komisij ni mogoče šteti za mnenja sodnih izvedencev, mnenja invalidskih komisij niso brez dokazne vrednosti. Ti izvidi in mnenja predstavljajo listinske dokaze. Gre za listine, ki so jih izdali izvedenski organi pri izvrševanju javnega pooblastila, ki jim je poverjeno z zakonom, torej za javne listine (prvi odstavek 224. člena ZPP) (1).

9. Za dejstva, ugotovljena z javno listino se domneva, da so resnična, če ni dokazano nasprotno. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena (tretji odstavek 224. člena ZPP). Tožnika sta v tožbi pavšalno ugovarjala mnenju invalidskih komisij in nista navedla nič takega, kar bi vzbudilo dvom v njune ugotovitve in bi bilo smiselno ugoditi dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca. Ker se v obravnavani zadevi podatki oziroma mnenja invalidskih komisij niso razhajala z ostalimi medicinskimi izvidi, drugi tožnik pa je na naroku za glavno obravnavo z dne 12. 10. 2007 izrecno navedel, da drugih izvidov nima, je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno zavrnilo dodatni dokazni predlog in se je lahko oprlo tudi na izvide in mnenja invalidskih komisij.

10. Ob prepričljivih ugotovitvah invalidske komisije tožene stranke, ki so bile skladne z zdravniškimi izvidi o zdravstvenem stanju drugega tožnika in glede na ugotovitve o zahtevnosti tožnikovega delovnega mesta, je sodišče utemeljeno presodilo, da že iz tako izvedenih dokazov izhaja, da je pri tožniku zaradi posledic bolezni od 12. 4. 2006 dalje podana tretja kategorija invalidnosti, ker je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % in ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, je pa v polnem delovnem času zmožen opravljati drugo delo v okviru svojega poklica oziroma delo na drugem delovnem mestu z že določenimi omejitvami. Zato je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da pri tožniku invalidnost prve kategorije ni podana in da je odločitev tožene stranke v izpodbijanih odločbah materialno pravno pravilna.

11. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je revizijsko sodišče zavrnilo.

Op. št. (1): Prim. sodba VIII Ips 246/2005 z dne 12. 9. 2006, sodba VIII Ips 194/2007 z dne 17. 11. 2008 sodba VIII Ips 444/2006 z dne 18. 12. 2007, sodba VIII Ips 277/2006 z dne 11. 9. 2007, sodba VIII Ips 307/2008 z dne 16. 11. 2009