Jedro

Mnenja invalidskih komisij niso mnenja izvedenca, ki ga postavi sodišče,vendar niso brez dokazne vrednosti. Predstavljajo listine, ki so jih izvedenski organi izdali pri izvrševanju javnega pooblastila, ki jim je poverjeno z zakonom, torej javne listine. Za dejstva ugotovljena z javno listino se šteje, da so resnična, če ni dokazano nasprotno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeči stranki krijeta stroške pritožbe sami.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. I-5076450 z dne 3. 11. 2006 in št. 24 5076450 z dne 10. 5. 2006 ter se drugotožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila oba tožnika po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Menita, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, ker nima dokazne ocene o ključnem dejstvu, to je drugotožnikovi zmožnosti za delo na drugem delovnem mestu, ki je psihično enostavno, ne v prometu in ne na terenu. Sodišče je z zavrnitvijo dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca medicinske stroke bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, zavrnitve dokaznega predloga pa tudi ni obrazložilo. Drugotožnik je zaslišan kot stranka v celoti potrdil tožbeni zahtevek, saj izpovedba potrjuje diagnozo psihotičnega procesa z moteno realitetno kontrolo in na meji dezintegracije osebnosti, kot je ugotovil že njegov osebni zdravnik, ki je ugotovil tudi, da kljub rednemu zdravljenju ni mogoče pričakovati izboljšanja. Nadalje menita, da razlogi sodbe temeljijo na navedbah in ugotovitvah toženca in je sodišče dokazni postopek izvajalo v njegovo korist. Poudarjata, da vzrok zdravstvenemu stanju drugotožnika ni bistveno vprašanje tega spora, bistveno je objektivno ugotoviti njegovo zdravstveno stanje in vpliv na delazmožnost. Tudi dokazni predlog z zaslišanjem zastopnika prvotožnika je sodišče brez obrazložitve zavrnilo. Priglasila sta stroške pritožbe in predlagala oprostitev plačila sodnih taks.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 - v nadaljevanju: ZDSS-1), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva za odločitev v tej zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, tudi ne očitane kršitve po 14. točki 339. člena ZPP.

Tožnika v tem socialnem sporu na podlagi določbe 58. člena ZDSS-1 izpodbijata dokončno odločbo toženca z dne 3. 11. 2006, s katero sta bili zavrnjeni njuni pritožbi zoper odločbo z dne 10. 5. 2006. S to odločbo je bil drugotožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, psihično enostavno delo, ne v prometu in ne na terenu s polnim delovnim časom od 12. 4. 2006 dalje. Pravno podlago za odločitev v tej zadevi predstavljajo določbe Zakona o invalidskem in pokojninskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1). Po d oločbi 60. člena ZPIZ-1 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje. Skladno s 1. alinejo 2. odstavka citiranega člena je invalidnost I. kategorije podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. II. kategorija invalidnosti je po 2. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 podana, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Invalidnost III. kategorije je podana, če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa, oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen (3. alineja 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1). Kot svoj poklic se po 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.

Sodišče prve stopnje je na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije in ocene delazmožnosti drugotožnika s strani izvedenskih organov toženca povsem pravilno zaključilo, da drugotožnik ni bil nezmožen za opravljanje vsakega dela in je njegova delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 %. Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje sodišču prve stopnje, da ni razhajanj niti med razpoložljivo medicinsko dokumentacijo ter podanima izvedenskima mnenjema izvedenskih organov toženca niti med samima izvedenskima mnenjema. Invalidska komisija I. stopnje je dne 12. 4. 2006 na podlagi medicinske dokumentacije in osebnega pregleda drugotožnika ocenila, da je pri drugotožniku delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %. Ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, je pa v polnem delovnem času zmožen opravljati drugo delo v okviru svojega poklica oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, in sicer psihično enostavno delo, ne v prometu in ne na terenu, s polnim delovnim časom. Pri drugotožniku gre za disociativno motnjo, panični strah in posttravmatsko stresno motnjo, stresne situacije so hudo načele njegovo premorbidno osebnostno strukturo. Skladno mnenje je podala tudi invalidska komisija II. stopnje, ki je dne 25. 9. 2006 na podlagi delovne in medicinske dokumentacije ocenila, da je pri drugotožniku od dne 12. 4. 2006 dalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % in ni več zmožen z delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, je pa v polnem delovnem času zmožen opravljati drugo delo v okviru svojega poklica oziroma delo na drugem delovnem mestu z že določenimi omejitvami. Obe izvedenski mnenji invalidskih komisij, ki sta bili podani tudi v ustrezni sestavi specialista psihiatra in specialista medicine dela, prometa in športa, sta skladni tako glede razvrstitve drugotožnika v III. kategorijo invalidnosti, ker je njegova delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 %, kakor tudi glede zmožnosti za delo na drugem delovnem mestu v polnem delovnem času z omejitvami. Ujemata se tudi z medicinsko dokumentacijo drugotožnika. Iz izvida psihiatra z dne 8. 12. 2005 izhaja, da drugotožnik ni sposoben za delo, posebej ne za delo poklicnega voznika. Tudi iz izvida medicine dela, prometa in športa z dne 2. 12. 2005 in z dne 13. 12. 2005 je razvidno, da drugotožnik začasno oziroma za dobo dveh let (tudi invalidska komisija je določila kontrolni pregled leta 2008) ni zmožen opravljati svojega dela, to je dela voznika cisterne. Iz razpoložljive medicinske dokumentacije, pri čemer je drugotožnik na naroku za glavno obravnavo dne 12. 10. 2007 izrecno navedel, da drugih izvidov nima, ni razvidno, da bi bil drugotožnik popolnoma nezmožen za delo, kar sicer uveljavlja v tem socialnem sporu. Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na definicijo svojega poklica iz 3. odstavka 60. člena ZPIZ-1 drugotožnikovo delazmožnost potrebno ocenjevati ne le na delo, ki ga drugotožnik opravlja, to je delo poklicnega voznika, ampak tudi glede na delo, za katerega ima ustrezno izobrazbo, torej delo orodjarja. Iz medicinske dokumentacije izhaja, da drugotožnik ni zmožen za delo poklicnega voznika, ne izhaja pa, da ni zmožen za nobeno delo.

Kot invalidu III. kategorije je bila drugotožniku z odločbo toženca z dne 10. 5. 2006 ob izpolnjevanju pogojev po 66. členu ZPIZ-1 na podlagi 3. alineje 2. odstavka 91. člena ZPIZ-1 pravilno priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto s polnim delovnim časom od 12. 4. 2006 dalje.

Iz mnenj invalidskih komisij izhaja, da je razlog drugotožnikove zmanjšane delazmožnosti bolezen, to je disociativna motnja, kot bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost, in panična motnja ter postravmatska stresna motnja, kot bolezni, ki vplivata na delovno zmožnost. Tožnika sicer s tožbenim zahtevkom uveljavljata tudi, da je razlog invalidnosti poškodba pri delu, pri čemer pa tega niti ne obrazložita niti iz izvedenih dokazov ne izhaja drugače. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, kjer sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo s strani tožnikov predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke in zaslišanjem zastopnika prvotožnika. Ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če sodišče ne izvede vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Po določbi 1. odstavka 213. člena ZPP dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (2. odstavek 213. člena ZPP), ki s sklepom odredi tudi izvedbo dokazov (1. odstavek 287. člena ZPP). Sodišče lahko predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, zavrne in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo (2. odstavek 287. člena ZPP). Izvedba omenjenih dokazov ne bi v ničemur pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja, zato je sodišče prve stopnje te predloge utemeljeno zavrnilo kot nepotrebne. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče skladno z 8. členom ZPP po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Dejansko stanje je tudi po stališču pritožbenega sodišča dovolj popolno in pravilno ugotovljeno že na podlagi izvedenih dokazov, to je razpoložljive medicinske in delovne dokumentacije, izpovedi drugotožnika ter z izvedenskim mnenjem invalidskih komisij, zato drugih dokaznih predlogov ni potrebno izvajati. Invalidska komisija je skladno z določbo 3. odstavka 261. člena ZPIZ-1 izvedenski organ zavoda (toženca), ki daje izvedenska mnenja o invalidnosti, kadar je za ugotovitev pravic iz zavarovanja, ki jih uveljavljajo zavarovanci, le-to potrebno. Invalidska komisija poda svoje mnenje na podlagi določb Pravilnika o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Ur. l. RS, št. 118/05 s spremembami - v nadaljevanju: Pravilnik), in sicer kot izvedenski organ (3. člen Pravilnika), ki je pri svojem delu dolžan spoštovati tako pravne predpise (14. člen Pravilnika), kakor tudi pravila stroke (15. člen Pravilnika). Mnenja invalidskih komisij sicer niso mnenja izvedenca, ki ga po določbi 243. člena ZPP postavi sodišče, vendar niso brez dokazne vrednosti. Predstavljajo listine, ki so jih izdali izvedenski organi pri izvrševanju javnega pooblastila, ki jim je poverjeno z zakonom, torej javne listine (1. odstavek 224. člena ZPP). Za dejstva ugotovljena z javno listino se domneva, da so resnična, če ni dokazano nasprotno. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je listina nepravilno sestavljena (3. odstavek 224. člena ZPP). Kot že obrazloženo, se v konkretnem primeru mnenji invalidskih komisij ne razhajata z medicinskimi izvidi.

Pritožbeno sodišče je, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora sodišče paziti po uradni dolžnosti pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker gre v tej zadevi za socialni spor o pravicah do in iz socialnih zavarovanj, se sodne takse po določbi 71. člena ZDSS-1 ne plačujejo.

Tožnika s pritožbo nista uspela, zato pritožbene stroške na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP nosita sama.