Jedro

V četrtem odstavku 186. člena OZ je določeno, da kadar ni dvoma, da je škodo povzročila neka izmed dveh ali več določenih oseb, ki so na nek način med seboj povezane, ni pa mogoče ugotoviti, katera od njih jo je povzročila, odgovarjajo te osebe solidarno. Navedeno določbo je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, saj je zahtevek v tem delu zavrnilo (tudi) zato, ker na podlagi navedb ni moglo zaključiti, kdo izmed štirih tožencev je vrv postavil in zmotno menilo, da ni navedb o solidarni odgovornosti tožencev, ker ni navedeno kaj točno je posamezni toženec naredil.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki I.1. razveljavi za znesek 2.500 EUR ter v celoti v točkah I.3. in II. ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in sodba v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna prvo tožniku plačati 6.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2018 do plačila (točka I.1. izreka), drugo tožniku pa 4.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2018 do plačila (točka I.2. izreka) ter jima povrniti stroške pravdnega postopka (točka I.3. izreka). Zahtevek je zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožba ni sklepčna. Tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnika) je naložilo, da toženi stranki (v nadaljevanju: toženci) plača 3.063,54 EUR pravdnih stroškov s pripadki (točka II. izreka).

2. Zoper sodbo sta se pravočasno, v celoti in iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov pritožila tožnika. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, v obeh primerih s stroškovno posledico za tožence.

Trdita, da tožencem ne gre verjeti, da so odgovor na tožbo vložili in se ne strinjata, da pogojev za izdajo zamudne sodbe ni. Prav tako se ne strinjata, da nesklepčnosti tožbe nista odpravila. Če je sodišče menilo, da zahtevek še vedno ni sklepčen, bi tožnika v okviru materialnega procesnega vodstva na to moralo opozoriti. Sodišče pa je izpeljalo celo dva naroka. Vztrajata, da sta škodni dogodek temeljito in izčrpno opisala. Ponovno poudarjata, da sta tekom celotnega postopka eksplicitno zatrjevala, da se edninska oblika besede toženec nanaša na vse tožence skupaj, razen v primerih, kjer je to izrecno navedeno, kar jsta v svojih navedbah tudi dosledno upošteval. Sodišče prve stopnje pa temu neutemeljeno ni sledilo. Ker dogodka nista videla, tudi nista mogla zatrjevati, kdo je držal palico, vrv, kladivo in drugo. Vztrajata, da so za poškodbo prvotožnika odgovorni vsi. Neposredno po škodnem dogodku so bili vsi na kraju samem, zato je zahtevek utemeljeno naperjen zoper vse. Res se je tekom dokaznega postopka izkazalo, da naj bi vrv napeljal zgolj prvotoženi, a to za tožnika še ni pomenilo dokaznega dejstva. Tudi če je temu res tako, pa bi morali ostali toženci njegovo ravnanje preprečiti, ker ga niso, pa so opustili dolžno ravnanje za preprečitev škode. Zato so prvo tožniku solidarno odgovorni za njegovo škodo. Če temu ni tako, pa bi moralo sodišče zahtevku deloma ugoditi na način, da bi ugotovilo odgovornost enega izmed tožencev.

Tožnika se glede žaljenja in groženj sklicujeta na pritožbene navedbe, ki sta jih podala glede poškodbe prvotožnika zaradi vrvice. Vztrajata, da sta podala jasno trditveno podlago, upoštevajoč tudi videoposnetke in listine PP A., ki jih sodišče očitno sploh ni vpogledalo, pa bi jih v luči sodbe II Cpg 1192/2015 z dne 23. 10. 2015 moralo, saj gre za jasne, enostavne in pregledne fotografije in videoposnetke. Toženci so nedvomno izrekli očitane besede, to izhaja iz videoposnetkov in zapisov PP, kar pomeni, da sta uspela dokazati resničnost izrečenih besed, ki pa imajo tako težo, da že same po sebi pomenijo zavržno dejanje in s tem utemeljenost tožbenega zahtevka. V 15. točki obrazložitve sodbe sodišče prve stopnje napačno tolmači navedbe tožnikov. Izrecno sta navedla, da za nove neprimerne besede ne postavljata novega zahtevka, s tem pa sta povedala ravno to, da tožbenega zahtevka ne zvišujeta, temveč obstoječega/predhodnega znižujeta in za ti novi besedi zvišujeta zahtevek v okviru že postavljenega zahtevka, mišljeno po sami višini.

Tožnika sodbo izpodbijata tudi v stroškovnem delu. Sodišče prve stopnje bi moralo za izhodišče upoštevati 400 točk, ker zahtevka temeljita na istem historičnem dogodku in isti pravni podlagi. Stroškov za sestavo odgovora na tožbo ne bi smelo priznati, ker ga v spisu ni. Tudi konferenca s stranko ni samostojna storitev. Tožencem je preveč priznalo tudi za odsotnost iz pisarne, prav tako za prvi narok tožencem urnina ne pripada, ker narok ni trajal več kot eno uro. Stroškov parkirnine niso izkazali. Z drugo pripravljalno vlogo so toženci le posredovali dokaze glede domnevno vloženega odgovora na tožbo in ne gre za vsebinsko vlogo. Sodišče je napačno upoštevalo tudi pribitek zaradi zastopanja več strank, DDV pa od kilometrine in parkirnine ne gre, ker je že vštet v sam strošek. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

3. Na pritožbo so odgovorili toženci, predlagajo, da se jo zavrne in priglašajo stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnika neutemeljeno vztrajata, da so podani razlogi za izdajo zamudne sodbe. Če tožena stranka ne odgovori na tožbo, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), sodišče tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe, če pa tožeča stranka v tem roku tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne (tretji odstavek 318. člena ZPP1). Ker odgovora na tožbo v spisu ni bilo2, tožba pa brez dvoma ni bila sklepčna, tega tožnika niti opredeljeno ne zanikata, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je izdalo pozivni sklep z dne 18. 12. 2019. Zato ni pomembno ali so toženci na (nesklepčno) tožbo odgovorili ali ne. Sodišče zamudne sodbe, s katero bi zahtevku ugodilo, ne bi moglo izdati, kot zmotno pričakujeta tožnika. Na pripravljalno vlogo, s katero sta tožnika reagirala na poziv sodišča, da odpravita nesklepčnost tožbe, pa so toženci pravočasno odgovorili (poziv na odgovor v roku 30 dni so prejeli 21. 2. 2020, odgovor, ki so ga podali s 1. pripravljalno vlogo pa so vložili 10. 3. 2020).

6. Tožnika sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata, da ni vpogledalo v videoposnetke in listine PP A., saj iz 5. točke obrazložitve jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje vpogledalo vse predložene dokaze. Zmotno sta tudi prepričana, da sta nesklepčnost tožbe v delu, ko zahtevata odškodnino zaradi posega v osebnostne pravice, odpravila. Tega namreč tudi po pozivu sodišča nista ustrezno storila, saj iz njunih navedb utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja. Neutemeljeno se pri tem sklicujeta na zadevo II Cpg 1192/2015 z dne 23. 10. 2015, saj gre za drugačno situacijo. V tem primeru so bili namreč upoštevani podatki iz listin o natančnejši specifikaciji vtoževane terjatve na podlagi upravnikovih sporočil glede na ključ delitve stroškov, za katere je sodišče ocenilo, da so pregledni, maloštevilni in razumljivi, zato jih stranki ni bilo treba prepisovati v vlogo. Videoposnetki in slikovno gradivo, za katere tožnika menita, da lahko nadomešča tožbene navede, pa je v obravnavanem primeru lahko le dokaz. Neutemeljeno tožnika pričakujeta, da lahko s slikovnim gradivom nadomestita navedbe o odškodninski odgovornosti tožencev zaradi posega v njune osebnostne pravice. Utemeljenost tožbenega zahtevka mora namreč izhajati iz dejstev, ki so navedena v tožbi in ne iz video in slikovnega gradiva. Tega ne spremeni dejstvo, da tožnika toženo stranko naslavljata s “toženec“ in, da enkrat posameznega toženca označita z drugotoženec in enkrat s toženka. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da bi tožnikoma pripadala odškodnina zaradi pretrpljenih duševnih bolečin na podlagi 179. člena OZ3 le, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo. Tožnika pa glede zatrjevanih duševnih bolečin v povezavi z zatrjevanim žaljenjem teh elementov dejansko ne naslovita (ne navedeta ne duševnih bolečin, ki naj bi jih trpela, ne njihovo trajanje, temveč utemeljujeta svoj odškodninski zahtevek na golem dejstvu očitanega posega v njuno čast in dobro ime). Enako velja glede groženj, ki naj bi tožnikoma povzročile strah. Brez navedb katera grožnja, katerega toženca ali več njih je posameznemu tožniku povzročila strah in kakšne so bile pri posameznem tožniku posledice tega strahu, zahtevek ni sklepčen. Sodišče prve stopnje je zato v tem delu zahtevka tožnikov utemeljeno zavrnilo.

7. Sodišče prve stopnje je svojo dolžnost pozvati tožnika na odpravo nesklepčnosti z izdajo pozivnega sklepa z dne 18. 12. 2019 tudi opravilo in toženca v okviru materialno procesnega vodstva ni bilo več dolžno ponovno oziroma dodatno pozivati, da nesklepčnost odpravita. To izhaja iz že citiranega tretjega odstavka 318. člena ZPP, ki določa, da sodišče tožbeni zahtevek zavrne, če tožeča stranka v tem roku tožbe ustrezno ne popravi (in ne nalaga sodišču, da tožečo stranko dodatno poziva k odpravi nesklepčnosti tožbe, kot neutemeljeno pričakujeta tožnika).

8. Utemeljena pa je pritožba v delu, ko trdi, da je nesklepčnost tožbe v delu, ko prvotožnik zahteva od tožencev odškodnino zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenem in za strah zaradi udarca v koleno, odpravljena. Po določbi prvega odstavka 131. člena OZ mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za odškodninsko odgovornost morajo biti kot obligatorne podane štiri predpostavke, in sicer nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo (protipravnost ravnanja), nedopustna (pravno priznana) škoda, vzročna zveza med škodnim ravnanjem ter nastalo škodo in odgovornost povzročitelja. To pomeni, da mora tožeča stranka navesti ustrezne trditve o obstoju škode, o nedopustnem ravnanju odgovorne osebe ter o vzročni zvezi med škodo in tem ravnanjem, da je njen zahtevek sklepčen. Glede zahtevka za plačilo odškodnine prvo tožniku zaradi udarca v koleno je s popravo tožbe temu brez dvoma zadoščeno. Povedano drugače, če bi se v postopku trditve, podane v tožbi in prvi pripravljalni vlogi z dne 17. 1. 2020, ki jih tožnika dodatno podajata na podlagi pozivenga sklepa z dne 18. 12. 2019 o tem, da so toženci postavili vrv na koncu stopnic, ki je objektivno ni bilo mogoče opaziti in je predstavljala nevarnost za poškodbo, v njo pa se je prvotoženi zapletel ter padel in se poškodoval in bi se to v dokaznem postopku izkazalo za resnično, bi bilo treba tožbenemu zahtevku po temelju ugoditi.

9. Že v tožbi je zatrjevano, da so vrv nedvomno postavili toženci, dodatno pa je v 1. pripravljali vlogi navedeno, da ti vedno delujejo skupaj, skladno in po navodilih drug drugega, kdo od njih je to storil pa tožnika nista videla. V četrtem odstavku 186. člena OZ je določeno, da kadar ni dvoma, da je škodo povzročila neka izmed dveh ali več določenih oseb, ki so na nek način med seboj povezane, ni pa mogoče ugotoviti, katera od njih jo je povzročila, odgovarjajo te osebe solidarno. Navedeno določbo je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, saj je zahtevek v tem delu zavrnilo (tudi) zato, ker na podlagi navedb ni moglo zaključiti, kdo izmed štirih tožencev je vrv postavil in zmotno menilo, da ni navedb o solidarni odgovornosti tožencev, ker ni navedeno kaj točno je posamezni toženec naredil. 10. Zato je treba odločitev sodišča prve stopnje v tem delu razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). V novem sojenju mora sodišče prve stopnje narediti dokazno oceno o tem ali je temelj tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine prvotožniku zaradi udarca v koleno podan in v primeru pritrdilnega odgovora izvesti dokazni postopek še glede višine zahtevka.

11. V preostalem delu pa kot obrazloženo pritožba ni utemeljena (v točki I.1. izreka glede zneska 4.000 EUR s pripadki in v celoti v točki I.2. izreka izpodbijane sodbe). Podani tudi niso razlogi, ki jih mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu (glede zahtevkov obeh tožnikov za plačilo nematerialne škode zaradi posega v osebnostne pravice z žaljenjem in grožnjami) zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje, je posledično razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka (točka I.3. in II. izreka izpodbijane sodbe); glede drugotožnika tudi zato, ker sodišče prve stopnje pri odmeri ni upoštevalo, da sta tožnika formalna sospornika. Poleg tega tožnika utemeljeno opozarjata, da konferenca s stranko ni samostojna storitev, da prvi narok ni trajal več kot eno uro, da parkirnina ni izkazana, da so toženci z 2. pripravljalna vloga posredovali le dokaz in da se DDV obračunava le od odvetniške storitve.

13. V primeru, ko sodišče odločitev sodišča delno razveljavi in vrne zadevo v nov postopek, odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, številka 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Toženci so sicer trdili, da so tudi na tožbo odgovorili in odgovor na tožbo po pozivu sodišča vložili v spis. 3 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, številka 83/2001, s kasnejšimi spremembami.