Jedro

Izročitev predmeta predstavlja ravnanje, ki ga obdolženec lahko voljno obvladuje in je v tem delu primerljivo njegovi izjavi, po drugi strani pa obdolženec na samo vsebino oziroma lastnost predmeta, torej informacij, ki jih s tem posreduje organom pregona, ne more voljno vplivati. Kadar organi pregona zahtevajo izročitev domnevno obremenilnega predmeta od osebe, zoper katero je osredotočen sum storitve kaznivega dejanja ali prekrška, to osebo privilegij zoper samoobtožbo varuje. To velja tudi v primeru ukaza policista iz drugega odstavka 52. člena ZNPPol, naj obdolženec ali kršitelj sam izroči predmete. Takšna izročitev namreč predstavlja njegovo voljno ravnanje, s katerim tvega samoobremenitev. Da postopek z izročitvijo predmeta ne pomeni kršitve privilegija zoper samoobtožbo, mora biti izročitev prostovoljna. Pri presoji prostovoljnosti pa je ključno, da je obdolženec ali kršitelj ustrezno poučen in da takšna izročitev ne temelji na izrabljanju njegove nevednosti. Pogoj za prostovoljnost obdolženčeve odločitve je namreč ravno njegova seznanjenost s pravicami iz določbe četrtega odstavka 148. člena ZKP oziroma s pravicami iz 1. alineje drugega odstavka 55. člena ZP-1, ki v prvi vrsti zajemata pouk o pravici do privilegija zoper samoobtožbo. To velja tudi ob odsotnosti prisile ali pritiska, saj se posameznik, ko je v osebnostno podrejenem položaju že zaradi samega dejstva, da z njim opravlja razgovor policist, ko gre praviloma za njegovo hipno odločanje, morebiti (zaradi pravne neizobraženosti) ne zaveda, da mu predmeta ni treba izročiti in misli, da to mora storiti. Nasprotno razlogovanje bi predstavljalo nedopusten poseg v jamstva iz 29. člena Ustave.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom II Ks 8271/2021 z dne 7. 6. 2021 ob reševanju ugovora zoper obtožnico obsojenčevega zagovornika iz kazenskega spisa izločilo v izreku sklepa navedene dokaze. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom V Kp 8271/2021 z dne 15. 10. 2021 pritožbi državne tožilke delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se iz obtožnice ne izloči del navedenega besedila, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Zoper pravnomočni sklep je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila vrhovna državna tožilka zaradi kršitev določb kazenskega postopka iz četrtega odstavka 148. člena in 83. člena ZKP, ki so vplivale na zakonitost sklepa (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in ugotovi, da so bile z izpodbijanim pravnomočnim sklepom kršene navedene zakonske določbe.

3.Z zahtevo za varstvo zakonitosti sta bila seznanjena obdolženec in njegov zagovornik, ki nanjo nista odgovorila.

B-I.

4.Skladno s prvim odstavkom 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti zoper drugo odločbo le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, pod nadaljnjim pogojem, da je kazenski postopek pravnomočno končan. Ker je vrhovna državna tožilka v tej zadevi vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o izločitvi dokazov, torej zoper tako imenovano drugo odločbo, je treba presoditi, ali so podani navedeni pogoji za njeno obravnavo.

5.Kot izhaja iz sklepa VII K 8271/2021 z dne 1. 12. 2021 je bil kazenski postopek zoper obdolženca ustavljen. Ker zoper ta sklep ni bila vložena pritožba, je skladno z 129. členom ZKP postal pravnomočen. Vložnica v zahtevi izpostavlja vidike privilegija zoper samoobtožbo glede izročitve predmetov na poziv policistov v smislu testimonialnih in materialnih dokazov, podajo pouka o obdolženčevih procesnih pravicah, edicijsko dolžnosti obdolženca in pooblastila policistov, kot izhajajo iz 52. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju: ZNPPol). Praksa nižjih sodišč glede teh vprašanj ni enotna, zato gre vsekakor za pravna vprašanja, ki so pomembna za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava. Pogoji za obravnavo zahteve za varstvo zakonitosti so podani.

B-II.

6.Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti prvenstveno zatrjuje, da privilegij zoper samoobtožbo v primeru izročitve predmeta s strani obdolženca oziroma kršitelja ne velja. To utemeljuje na podlagi jezikovne in logične razlage določb četrtega odstavka 148. člena ZPK in 1. alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1), prakse Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), edicijske dolžnosti, načela sorazmernosti, javnega interesa in določb KZ-1 o odvzemu predmetov. Ob sklicevanju na 52. člen ZNPPol kot zakonsko podlago za zaseg zatrjuje, da v konkretni zadevi obdolžencu pred izročitvijo predmetov ni bilo treba podati pouka o njegovih procesnih pravicah, zato izročeni predmeti niso bili pridobljeni na nezakonit način. Meni, da sta sodišči z izpodbijanim pravnomočnim sklepom prekršili četrti odstavek 148. člena in 83. člen ZKP.

7.Iz pravnomočnega izpodbijanega sklepa izhajajo naslednji relevantni vidiki:

-policisti so z obdolžencem začeli postopek zaradi domnevno nepravilne vožnje električnega skuterja,

-obdolžencu je ob legitimaciji iz žepa padel alu zavojček, v katerem so policisti opazili dele posušene rastline zeleno-rjave barve z značilnim vonjem prepovedane droge konoplje,

-obdolženec je bil povabljen v prostore Policijske postaje, čemur se je odzval; ves čas postopka je kazal znake nervoze, večkrat segal z rokami po žepih in pogledoval v predel svojega mednožja, od njega je prihajal vonj, ki je značilen za prepovedano drogo konoplja,

-ob pozivu policistov, da izroči morebitne prepovedane predmete, ki jih ima pri sebi, je obdolženec temu sledil,

-obdolžencu pouk o njegovih procesnih pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP v policijskem postopku pred izročitvijo predmetov ni bil podan,

-sodišče je na podlagi drugega odstavka 18. člena ZKP v zvezi s 83. členom ZKP izločilo v izreku sklepa navedene listine, ki se nanašajo na nedovoljene dokaze.

8.Temeljni namen privilegija zoper samoobtožbo, kot izvira iz 4. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) je, da se državi preprečuje prisiliti posameznika, da postane del dokazov zoper samega sebe. Z njim se ohranjata obdolženčeva procesna subjektiviteta in njegovo človekovo dostojanstvo ter s tem pošten postopek. Ko obdolženca organi pregona o privilegiju zoper samoobtožbo poučijo, mu omogočijo, da je povsem pasiven. To pomeni, da obdolžencu ni treba izjaviti ničesar v zvezi s kaznivim dejanjem, ničesar s čimer bi se inkriminiral ali s čimer bi se lahko inkriminiral proti svoji volji. Gre za preprečevanje, da bi obdolženec izpovedal zoper samega sebe, bodisi zaradi prisile, bodisi zaradi neinformiranosti, misleč, da mora tako ravnati. Osrednji del pravnega pouka iz četrtega odstavka 148. člena ZKP oziroma iz 1. alineje drugega odstavka 55. člena ZP-1 je ravno v seznanitvi s privilegijem zoper samoobtožbo.

9.Presoja, ali gre priznati jamstvo privilegija zoper samoobtožbo ima dva koraka. Presoditi je treba (i.) ali sploh gre za osebo, ki jo privilegij varuje, torej ali gre za osumljenca ali kršitelja (osredotočenost suma zoper konkretno osebo), in (ii) domet privilegija, torej ali gre za položaj, v katerem gre zagotoviti posamezniku, da se svobodno odloča, ali bo sodeloval z organi kazenskega postopka.

10.Glede (i.) vprašanja je odgovor pritrdilen, saj vse zgoraj navedene dejanske okoliščine potrjujejo, da je bilo policijsko preiskovanje v trenutku poziva na izročitev predmetov že osredotočeno na obdolženca, kot sta ugotovili sodišči v 6. točki prvostopenjskega sklepa in 10. točki drugostopenjskega sklepa.

11.Za odgovor na (ii.) vprašanje, kdaj privilegij zoper samoobtožbo v primeru izročitve predmeta s strani obdolženca velja, je izhodiščno treba opredeliti, na kakšen način oziroma na kakšni pravni podlagi je bil predmet kot dokaz pridobljen. Na splošno velja, da smejo organi pregona predmet pridobiti na podlagi odredbe sodišča, neposredno na podlagi zakona ali na podlagi prostovoljne izročitve njenega imetnika. V nekaterih primerih, kadar zakon izrecno predpisuje, da se sme (določene) fizične dokaze pridobiti neodvisno od volje obdolženca, privilegij zoper samoobtožbo ni uporabljiv. Tipičen primer predstavljajo dokazi, ki izvirajo iz telesa obdolženca, saj se skladno z 266. členom ZKP telesni pregled opravi tudi brez njegove privolitve. Eden izmed načinov zasega stvari na podlagi zakona je izročitev predmeta temelječ na policijskem pooblastilu pregleda osebe iz 52. člena ZNPPol, kakor izpostavlja vložnica. Vrhovno sodišče je zato presojalo, ali privilegij zoper samoobtožbo obdolženca ali kršitelja ščiti v primeru policistovega poziva na izročitev predmeta v okviru izvrševanju tega policijskega pooblastila.

12.Izročitev predmeta predstavlja ravnanje, ki ga obdolženec lahko voljno obvladuje in je v tem delu primerljivo njegovi izjavi, po drugi strani pa obdolženec na samo vsebino oziroma lastnost predmeta, torej informacij, ki jih s tem posreduje organom pregona, ne more voljno vplivati. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da se privilegij zoper samoobtožbo razteza tudi na obdolženčevo izročitev predmetov organom pregona, če obdolženi v postopku postane vir dokazov zoper sebe, oziroma kadar se izročitev predmeta ali listine po pomenu, ki ga ima za dokazovanje kaznivega dejanja, tako približa njegovi izjavi, s katero bi se obremenil, da ni najti prepričljivega razloga, da obdolženca privilegij zoper samoobtožbo v takih primerih ne bi ščitil.

13.Stališču v zahtevi, da privilegij zoper samoobtožbo v primeru izročitve predmetov ne velja, ni mogoče pritrditi. Sklicevanje na utesnjujočo jezikovno in logično razlago določb četrtega odstavka 148. člena ZKP, 1. alineje drugega odstavka 55. člena ZP-1 in 83. člena ZKP, da te zaobjemajo izključno ustne izjave, upoštevaje povedano zgoraj ni utemeljeno. Ni namreč pomemben zgolj vidik, da obdolženec nima nadzora nad obstojem, vsebino ali lastnostjo določenega obremenilnega predmeta, kot zatrjuje vložnica, temveč je z vidika privilegija ključno obdolženčevo voljno sprovajanje takšnega predmeta organom pregona, nad čimer pa obdolženec nadzor vsekakor ima. S prostovoljno izročitvijo predmeta bo tvegal, da se bo s tem samoobremenil, česar pa ni dolžan storiti. Zato mora biti v takšnem pravnem položaju pred tem tudi ustrezno poučen.

14.Prav tako izročitve predmeta ni mogoče enačiti z dokazi, ki izvirajo iz telesa obdolženca, zgolj zato ker gre v obeh primerih za fizične dokaze, kakor to posplošeno prikazuje vložnica. Privilegij namreč ščiti voljo obdolženca, zato ne velja za telesne dokaze, kot na primer odvzem krvi, bris ustne sluznice in drugih tkiv, kar mora obdolženec z vidika privilegija zgolj pasivno trpeti. Neuspešno je tudi sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča Up-1678/08-13 z dne 14. 10. 2010. Ustavno sodišče je v navedeni zadevi presojalo, ali uporaba vzorca glasu, kot biometričnega parametra, posega v privilegij zoper samoobtožbo, pri čemer je to presojalo z vidika ugotavljanja identitete osebe in ne vsebine izjave. Presodilo je, da je vzorec glasu bistveno približalo naravi, ki jo ima vzorec odvzete krvi.

15.Drži, da se skladno s prakso ESČP pravica do molka ne razteza na tiste fizične dokaze, ki jih lahko oblastni organi od obdolženca pridobijo neodvisno od njegove volje, to so na primer listine, ki jih pridobijo na podlagi ustrezne odredbe, vzorce sape, krvi, urina, tkiv za potrebe DNK testiranja. Vendar vložnica pri tem prezre, da je ESČP napravilo jasno ločnico med navedenim in položaji, ko organi pregona o obstoju obremenilnega gradiva zgolj posplošeno sklepajo ali ugibajo oziroma celo "iščejo na slepo" (tako imenovan "fishing expedition"). V teh primerih je ESČP presodilo, da privilegij zoper samoobtožbo velja in ugotovilo njegovo kršitev, saj je takšna izročitev predmeta primerljiva s testimonialnimi dokazi, to je s samo obremenjujočimi izjavami osebe. Poleg tega je to v slednje navedenih primerih pomenilo, da je bilo dokazno breme prevaljeno na obdolženca - njegovo sodelovanje pri pridobivanju obremenilnega gradiva je bilo nenadomestljivo.

16.Pritrditi gre vložnici, da je ESČP kršitev privilegija zoper samoobtožbo prepoznalo med drugim pod predpostavko, da je zoper pritožnika obstajala neka oblika prisile ali pritiska (na primer izročitev dokumentov pod pretnjo denarne kazni), kar v konkretni zadevi ni izkazano. Tudi sicer se upoštevaje drugi odstavek 220. člena ZKP osumljenca ali obdolženca ne sme kaznovati, če noče izročiti predmetov. A ne glede na to, je z zgoraj navedenim razlogovanjem ESČP o izročanju listin z vidika uporabe privilegija zoper samoobtožbo moč v konkretni zadevi napraviti vzporednico.

17.Kot je že uvodoma omenjeno, če oseba s prostovoljno izročitvijo predmeta, ki jo obremenjuje, podaja organom pregona njim še neznane informacije, je takšno izročitev mogoče enačiti s podajo samo-obremenjujoče izjave in je zato takšna izročitev na ravni testimonialnega dokaza. V takšnih primerih privilegij zoper samoobtožbo osebo ščiti in ji je zato pred samim pozivom na izročitev treba dati pouk bodisi po četrtem odstavku 148. člena ZKP bodisi po 1. alineji drugega odstavka 55. člena ZP-1. To velja tudi ob odsotnosti prisile ali pritiska, saj se posameznik, ko je v osebnostno podrejenem položaju že zaradi samega dejstva, da z njim opravlja razgovor policist, ko gre praviloma za njegovo hipno odločanje, morebiti (zaradi pravne neizobraženosti) ne zaveda, da mu predmeta ni treba izročiti in misli, da to mora storiti. Kot je poudarilo Ustavno sodišče v odločbi Up-134/97 z dne 14. 3. 2002, je bistvo privilegija zoper samoobtožbo v tem, da morajo organi pregona v najširšem smislu obdolžencu pustiti, da je povsem pasiven oziroma, da se sam zavestno, razumno in predvsem prostovoljno odloča, ali bo z njimi sodeloval ali ne. To velja še toliko bolj, kadar je obdolženčevo sodelovanje pri zbiranju obremenilnega dokaznega gradiva odločilno ali celo nenadomestljivo.

18.Vložničino sklicevanje na "de facto edicijsko dolžnost" iz prvega odstavka 220. člena ZKP in prvega odstavka 67. člena ZP-1 v takšnih primerih ni utemeljeno, saj bi povsem izničilo pomen privilegija zoper samoobtožbo, ki varuje obdolženčevo oziroma storilčevo pravico, da v postopku ne postane vir dokazov zoper sebe in tako ne dopušča prisile k izročitvi predmetov, ki bi ga obremenjevali v dokaznem postopku. Skladno s tem je prav tako neutemeljeno sklicevanje na načelo sorazmernosti v zvezi z ukrepi iz drugega odstavka 148. člena in drugega odstavka 149. člena ZKP, saj ni bistvena sama jakost posega v obdolženčeve ustavne pravice, kot zatrjuje vložnica, temveč je stvar presoje že poseg sam po sebi. Tudi argument javnega interesa v tej zadevi ni uporabljiv. ESČP je pojasnilo, da ta ne more upravičevati ukrepov, ki izničijo samo bistvo pravice do obrambe, vključno s privilegijem zoper samoobtožbo, kot ga zagotavlja 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). V zadevi Gäfgen proti Nemčiji pa je šlo za primer umora, kjer je ESČP v okviru pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP tehtalo pravico do življenja iz 2. člena in prepoved mučenja iz 3. člena EKČP, kar pa z obravnavano zadevo ni primerljivo. Glede izpostavljanja določb kazenskega materialnega prava o odvzemu predmetov pa je treba pojasniti, da ima v slovenskem pravnem redu kazensko procesno pravo avtonomno vlogo, pri čemer se ob upoštevanju tudi načela pravne države iz 2. člena Ustave, ukrepi, predpisani v kazenski materialni zakonodaji, uresničujejo na za to predpisan način. Ta pa, kot pojasnjeno, ne omogoča zaključka, da privilegij zoper samoobtožbo ob pozivu policista na izročitev predmeta ne velja.

19.Vrhovno sodišče zato ne odstopa od sprejetega stališča, da kadar organi pregona zahtevajo izročitev domnevno obremenilnega predmeta od osebe, zoper katero je osredotočen sum storitve kaznivega dejanja ali prekrška, to osebo privilegij zoper samoobtožbo varuje. To velja tudi v primeru ukaza policista iz drugega odstavka 52. člena ZNPPol, naj obdolženec ali kršitelj sam izroči predmete. Takšna izročitev namreč predstavlja njegovo voljno ravnanje, s katerim tvega samoobremenitev. Da postopek z izročitvijo predmeta ne pomeni kršitve privilegija zoper samoobtožbo, mora biti izročitev prostovoljna. Pri presoji prostovoljnosti pa je ključno, da je obdolženec ali kršitelj ustrezno poučen in da takšna izročitev ne temelji na izrabljanju njegove nevednosti. Pogoj za prostovoljnost obdolženčeve odločitve je namreč ravno njegova seznanjenost s pravicami iz določbe četrtega odstavka 148. člena ZKP oziroma s pravicami iz 1. alineje drugega odstavka 55. člena ZP-1, ki v prvi vrsti zajemata pouk o pravici do privilegija zoper samoobtožbo. Nasprotno razlogovanje, za katerega se zavzema vložnica, bi predstavljalo nedopusten poseg v jamstva iz 29. člena Ustave.

20.Obdolženca je v trenutku poziva na izročitev predmetov privilegij zoper samoobtožbo varoval. Ker je obdolženec predmete izročil, ne da bi bil predhodno poučen o svojih procesnih pravicah, mu je bil s tem privilegij zoper samoobtožbo prekršen. Skladno s povedanim zgoraj predmeti tako niso bili pridobljeni na ustavno in zakonsko dopusten način, v posledici česar je sodišče listine v zvezi s tem iz spisa utemeljeno izločilo. Izpodbijan pravnomočni sklep zato ni obremenjen z zatrjevanima kršitvama četrtega odstavka 148. člena in 83. člena ZKP.

C.

21.Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo.

22.Odločitev je bila sprejeta soglasno. Vrhovni sodnik mag. Aleksander Karakaš je podal pritrdilno ločeno mnenje.

-------------------------------

Op. št. (1)Poleg izpodbijanega sklepa primerjati še odločbe VSL II Kp 17143/2015 z dne 8. 3. 2021, VSL V Kp 25369/2020 z dne 17. 5. 2022, VSK VI Kp 50966/2019 z dne 5. 10. 2023 in VSC III Kp 55410/2019 z dne 5. 3. 2024 ter VSL V Kp 67674/2020 z dne 19. 4. 2021, VSL V Kp 29337/2021 z dne 5. 10. 2023, VSL V Kp 6764/2019 z dne 5. 3. 2024 in VSL V Kp 10241/2022 z dne 16. 5. 2024.

Op. št. (2)Odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-34/97-117 z dne 14. 3. 2002, Up-1678/2008-13 z dne 14. 10. 2010 in Up-1293/2008 z dne 6. 7. 2011.

Op. št. (3)Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 41786/2016 z dne 26. 11. 2020 in I Ips 39535/2019 z dne 26. 10. 2023.

Op. št. (4)Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips I Ips 46113/2021 z dne 23. 5. 2024.

Op. št. (5)Gorkič, P.: Edicijska dolžnost domnevnega storilca v kazenskem postopku, Pravnik 69 (131) 5-6/2014, str. 376.

Op. št. (6)Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 88506/2010 z dne 15. 10. 2020, I Ips 41786/2016 z dne 26. 11. 2020 in I Ips I Ips 46113/2021 z dne 23. 5. 2024.

Op. št. (7)Šugman Stubbs, K., Gorkič, P.: Dokazovanje v kazenskem postopku, Ljubljana 2011, str. 250.

Op. št. (8)Gorkič, P.: Edicijska dolžnost domnevnega storilca v kazenskem postopku, Pravnik 69 (131) 5-6/2014, str. 376.

Op. št. (9)Sodbe ESČP Saunders proti Združenemu kraljestvu (19187/91) z dne 17. 12. 1996, 69. točka; J.B. proti Švici (31827/96) z dne 3. 5. 2001, 68. točka; P.G. in J.H. proti Združenemu kraljestvu (44787/98 ) z dne 25. 9. 2001, 80. točka in Jalloh proti Nemčiji (54810/00) z dne 11. 7. 2006, 102. točka.

Op. št. (10)Sodbe ESČP Funke proti Franciji (10828/84) z dne 25. 2. 1993, 44. točka; J.B. proti Švici (31827/96) z dne 3. 5. 2001, 64., 69. točka in De Legé proti Nizozemski (58342/15) z dne 30. 1. 2023, 76. točka.

Op. št. (11)Skladno z drugim odstavkom 16. člena ZKP mora tožilec navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje.

Op. št. (12)Gorkič, P.: Edicijska dolžnost domnevnega storilca v kazenskem postopku, Pravnik 69 (131) 5-6/2014, str. 383.

Op. št. (13)Na primer sodbe ESČP Funke proti Franciji (10828/84) z dne 25. 2. 1993, 44. točka; Marttinen proti Finski (19235/09) z dne 21. 7. 2009, 60. - 61. točka in De Legé proti Nizozemski (58342/15) z dne 30. 1. 2023, 71., 74. točka.

Op. št. (14)Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 44091/2016 z dne 16. 7. 2020 in I Ips 17977/2018 z dne 15. 4. 2021.

Op. št. (15)Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 41786/2016 z dne 26. 11. 2020; Šugman Stubbs, K., Gorkič, P.: Dokazovanje v kazenskem postopku, Ljubljana 2011, str. 115.

Op. št. (16)Na primer sodbi ESČP Heaney in McGuinness proti Irski (34720/97) z dne 21. 12. 2000, 57. - 58. točka in Jalloh proti Nemčiji (54810/00) z dne 11. 7. 2006, 97. točka.

Op. št. (17)Sodba ESČP Gäfgen proti Nemčiji (22978/05) z dne 1. 6. 2010, 175. - 176. točka.

Op. št. (18)Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 41786/2016 z dne 26. 11. 2020.

-------------------------------

ZvezaUstava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 29, 29-4 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 83, 148, 148/4, 220, 220/1 Zakon o nalogah in pooblastilih policije (2013) - ZNPPol - člen 52, 52/1, 52/2 Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 55, 55/2-1 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 186, 186/1

Pridruženi dokumenti*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.