Jedro

Odločilnega pomena za odločitev o zahtevku za ugotovitev ničnosti pravnih poslov je presoja, ali zemljišča, s katerimi so toženci razpolagali, predstavljajo funkcionalno zemljišče. Od tega vprašanja je namreč odvisno, ali so bile nepremičnine v samostojnem pravnem prometu ali ne.

Čeprav funkcionalnega zemljišča v današnjih (drugačnih) družbenoekonomskih odnosih prava zakonodaja sploh ne pozna več, je bil v preteklosti ta pojem bistvenega pomena za določitev imetnika pravice uporabe zemljišča v družbeni lastnini. Zato je ta pojem v okviru pravil, ki so veljala v času družbene lastnine, pomemben v postopku lastninjenja in prevedbo pravic v sedanji lastninski sistem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Prvi toženec mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.652,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Vrhovno sodišče v zadevi odloča drugič. Ob tokratnem odločanju se z revizijo izpodbijani del sodbe druge stopnje tiče zavrnitve pritožbe tožene stranke in potrditve sodbe sodišča prve stopnje v izreku pod tč. I. A 1. V tej točki izreka je sodišče prve stopnje razsodilo, da so prodajna pogodba, sklenjena 20. 9. 2002 med drugim tožencem kot prodajalcem in tretjim tožencem kot kupcem, aneks št. 1 z istega dne, sklenjen med prvim in tretjim tožencem, ter aneks št. 2, sklenjen dne 18. 1. 2005 med drugim in tretjim tožencem, nični v delu, ki se nanašajo na nepremičnine parcelna številka 959/2, 957/2, 956/2, 958/2, 596/4, 595/4 in 594/2 k.o. ... V preostalem delu – tožeča stranka je namreč zahtevala ugotovitev ničnosti navedenih poslov v celoti – je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I. A 2. izreka).

2. Ob drugem odločanju je moralo sodišče druge stopnje odločiti o pritožbah obeh pravdnih strank zoper del sodbe prve stopnje, vsebovan v izreku pod I. A. Pritožbe tožencev je zavrnilo in potrdilo del sodbe (točko I. A 1.) o ugotovitvi ničnosti pogodbe in aneksov glede določenih parcel, pritožbi tožeče stranke pa je ugodilo in sodbo prve stopnje razveljavilo v zavrnilnem delu (točki I. A 2. glede ugotovitve, da pogodba z aneksi ni nična tudi v preostalem delu).

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je prvi toženec pravočasno vložil revizijo zaradi „bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. in 3. točki ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 370. člena ZPP“. Navaja, da glede pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek pritožbeno sodišče svoje odločitve ni obrazložilo, pač pa se je sklicevalo na odločbo vrhovnega sodišča. Pravni interes ni izkazan, ker tožeča stranka ni dokazala, da bi pogodbe posegale v njene pravne interese oziroma njen pravni položaj „dejanskega lastništva“ šestih stanovanj na V. ter R. Sodišče pri tem ni obrazložilo pojma „dejanskega lastništva“, pač pa je poenostavljeno navedlo, da je bila tožeča stranka lastnica stanovanj in da so bila „v tem času“ stavbna zemljišča v mestih družbena lastnina, da je imel lastnik stavbe na zemljišču pravico uporabe oziroma lastniki posameznih delov stavbe skupno trajno pravico uporabe na zemljišču, na katerem stoji stavba, ki je bilo potrebno za njeno redno rabo in da se je ta pravica prenašala skupaj z lastninsko pravico na stavbi. Funkcionalno zemljišče ni bilo odmerjeno, saj pravni predniki tožeče stranke niso sprejeli prostorsko izvedbenega načrta niti prostorsko ureditvenih pogojev, sploh pa niso imeli pravice uporabe na spornih zemljiščih. Neopredeljeni „takratni predpisi“, Zakon o urejanju naselij in Stanovanjski zakon niso veljavni pravni naslov za ex lege pridobitev pravice uporabe na zemljiščih. To je zakonodajalec uredil šele z Zakonom o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo, ki v 3. členu določa, da se v primeru, če za stavbo v etažni lastnini ni odmerjeno funkcionalno zemljišče, kot nova parcela odmeri le stavbišče, torej zemljišče pod stavbo. Sodišče nima pristojnosti vzpostavljati solastnino in določati višino solastninskih deležev. Po 2. in 3. členu Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini nepremičnine postanejo lastnina fizičnih in pravnih oseb, ki imajo na njej pravico uporabe. Tožeča stranka ni bila vpisana pri spornih nepremičninah kot imetnik pravice uporabe, pač pa je bil to prvi toženec. Sodišče prve stopnje ustvarilo fikcijo funkcionalnega zemljišča, na katero je oprlo solastninsko pravico na zemljiščih brez navedbe pravnega akta, na podlagi katerega naj bi solastninska pravica nastala in v nasprotju s pravnimi dejstvi, vpisanimi v zemljiško knjigo. Tudi določitev funkcionalnega zemljišča z upravno odločbo ne bi imela stvarnopravnih posledic, saj ne predstavlja podlage za pridobitev lastninske pravice. Sporna zemljišča niso bila z odločbo upravnega organa določena kot funkcionalna zemljišča in torej niso izgubila samostojnosti v pravnem prometu. Odločitev sodišč je tako v nasprotju z dejstvi, vpisanimi v zemljiški knjigi, obenem pa pomeni poseg lastninsko pravico, saj sta bila razpolaganje in pravni promet z zemljišči mogoča. Sodišči sta prezrli, da je tožeča stranka pravna oseba javnega prava, katere pravni predniki so imeli vsa pooblastila za določanje funkcionalnih zemljišč. S pavšalnim zaključkom, da je pretežni del parcel funkcionalno zemljišče, ki zgolj do sedaj še ni bilo odmerjeno, je sodišče preseglo tožbeni zahtevek. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče prve stopnje je sodbo in sklep izdalo 6. 7. 2007, dne 1. 10. 2008 pa je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku Uradni list RS, št. 45/2008). Ker se po določilu drugega odstavka 130. člena tega zakona v primerih, ko je bila pred njegovo uveljavitvijo na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih, je Vrhovno sodišče postopalo po Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP), neupoštevajoč omenjeno novelo.

5. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Toženec v reviziji uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ker na procesne kršitve Vrhovno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je kot uveljavljanje tega revizijskega razloga lahko štelo le navedbe, da sodišče druge stopnje ni obrazložilo pravnega interesa tožnika za ugotovitveni zahtevek in da ni obrazložilo pojma „dejanskega lastništva“, kar meri na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se je v svoji obrazložitvi glede pravnega interesa tožeče stranke na eni strani res sklicevalo na razloge Vrhovnega sodišča, ki je ob prejšnjem odločanju v revizijskem postopku sklep sodišča druge stopnje (delno) razveljavilo ravno zato, ker je kot napačno ocenilo presojo sodišča druge stopnje o neobstoju pravnega interesa tožeče stranke za ugotovitveno tožbo, na drugi strani pa je tudi pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje o tem vprašanju (stran 3 obrazložitve). Takšna obrazložitev zadostuje, saj pritožbeno sodišče, kadar pritrdi razlogom sodišča prve stopnje, ni dolžno ponavljati vseh njegovih razlogov in stališč, pač pa zadostuje, da se nanje sklicuje – standard obrazloženosti odločb pritožbenega sodišča je v tem pogledu namreč nižji od standarda obrazloženosti odločb sodišča prve stopnje. Pojem „dejanskega lastništva“ pa posebne razlage ne potrebuje, saj je tak izraz vendarle v sodni praksi pogosto uporabljen in tudi iz razlogov sodbe prve stopnje (zlasti na koncu 10. strani) je v skladu s to prakso razvidno, da je dejanski lastnik oseba, ki razpolaga s pravnim naslovom za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, ima v posesti nepremičnino, jo uporablja in uživa, ni pa (še) kot lastnik vpisan v zemljiško knjigo.

8. Zakaj šteje, da je pravni interes tožnika za ugotovitveno tožbo podan, je revizijsko sodišče obširno obrazložilo že v svoji prejšnji odločbi v tej zadevi (sklep II Ips 262/2009 z dne 19. 11. 2009) in pri tem svojem stališču vztraja. Glede na revizijske navedbe le dodaja, da je najbolj na splošno mogoče predpostavko pravnega interesa opredeliti kot zahtevo, da tožnik izkaže, da je njegov pravni položaj ogrožen zaradi negotovosti glede določenega pravnega razmerja, da je ugotovitvena tožba primerno sredstvo za odpravo te negotovosti in da nima možnosti drugega pravnega sredstva, s katerim bi učinkoviteje varoval svoj pravni položaj(1). Ugotovitvena tožba je dopustna, če tožnik izkaže, da njegov pravni interes za ugotovitev pravnega razmerja sega preko konkretnega spornega zahtevka in si tako zagotovi pravnomočno odločitev, ki učinkuje tudi v morebitnih prihodnjih sporih iz tega razmerja. Izhajajoč iz pridobljenih pravic v prejšnjem družbenoekonomskem sistemu, tranzicije teh pravic v nov sistem stvarnega prava in stanja urejenosti zemljiškoknjižnih pravic z dejanskimi je tako treba tožniku priznati pravni interes za ugotovitveno tožbo, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do nastanka večje premoženjske škode, hujših socialnih posledic, pa tudi ogrožanja pravne varnosti na nepremičninskem trgu in družbenem življenju nasploh.(2) Tožnikov položaj bo torej ne le zavarovan temveč nedvomno bistveno ugodnejši v nadaljnjih razmeroma dolgotrajnih postopkih urejanja lastništva zemljišč kot enega od (daljnosežnejših) problemov tranzicije.

9. Odločilnega pomena za odločitev o zahtevku za ugotovitev ničnosti pravnih poslov je presoja, ali zemljišča, s katerimi so toženci razpolagali, predstavljajo funkcionalno zemljišče ali ne – od tega vprašanja je namreč odvisno, ali so bile nepremičnine v samostojnem pravnem prometu ali ne. Funkcionalno zemljišče v današnjih (drugačnih) družbenoekonomskih odnosih in s tem tudi drugačnih nekaterih temeljnih institutih stvarnega prava ne le, da ne predstavlja posebne lastninskopravne kategorije, pač pa ga zakonodaja sploh ne pozna več. Vendar pa je zato, da se lahko absolutna stvarnopravna upravičenja, ki so v sistemu družbene lastnine obstajala na stavbnih zemljiščih, prevedejo v zdaj veljavni lastninski sistem, potrebna zgodovinska analiza pravne ureditve pravnega prometa s stavbnimi zemljišči ter pravne ureditve funkcionalnega zemljišča v sistemu družbene lastnine.(3) Ta analiza pokaže, da je bil v preteklosti prav pojem funkcionalnega zemljišča bistvenega pomena za določitev imetnika pravice uporabe zemljišča v družbeni lastnini. Zato je ta pojem v okviru pravil, ki so veljala v času družbene lastnine, pomemben v postopku lastninjenja in prevedbo pravic v sedanji lastninski sistem. Sodišči prve in druge stopnje sta torej pravilno in v okviru uveljavljenega zahtevka presojali, ali so predmet pravnih poslov med toženci tudi parcele, ki so (v prejšnjem sistemu) predstavljale funkcionalno zemljišče in so zato po predpisih o lastninjenju dosedanji imetniki pravice uporabe (to pa so lastniki stavbe ali delov stavbe) na njih pridobili lastninsko, v primeru, ko je takšnih imetnikov pravice uporabe več, pa solastninsko pravico (v sedanjem sistemu stvarnega prava so namreč takšna zemljišča skupni deli zgradbe in zato solastnina vseh etažnih lastnikov, prim. tretji odstavek 105. člena Stvarnopravnega zakonika, Uradni list RS, št. 87/2002,v nadaljevanju SPZ). Funkcionalna zemljišča nikoli niso bila v samostojnem pravnem prometu in tudi sedaj solastninska pravica etažnih lastnikov na skupnih delih ostaja podrejena lastninski pravici na posameznem delu stavbe, saj je z njo neločljivo povezana (četrti odstavek 105. člena SPZ).

10. Sodišči prve in druge stopnje sta pri tej presoji tudi pravilno uporabili materialnopravne predpise. Zato naj bo le na kratko ponovljeno, da sta v času, ko je pravni prednik prvega toženca prodajal posamezna stanovanja (po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bilo to v časovnem obdobju od leta 1977 dalje), pridobitev pravic na nepremičninah urejala Zakon o pravicah na delih stavb in Zakon o prometu z nepremičninami (oba Uradni list SRS, št. 19/76), po katerih so na stavbnih zemljiščih v mestih, ki so bila družbena lastnina, lastniki stavbe oziroma posameznih delov stanovanja imeli skupno trajno pravico uporabe na zemljišču, na katerem stoji stavba, in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo. Ta pravica na zemljišču se je prenašala (le) skupaj s pravico na stavbi oziroma njenem posameznem delu po samem zakonu (drugi odstavek 7. člena Zakona o pravicah na delih stavb, 7. člen Zakona o prometu z nepremičninami in kasneje 12. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6/80, 20/80 in 36/90). Prenos torej ni bil pogojen z obstojem ustreznih pogodbenih določil niti ne z določitvijo statusa funkcionalnega zemljišča v smislu 46. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/84). Zato so neutemeljene vse revizijske trditve, v katerih toženec poudarja, da zemljišče v konkretnem primeru ni bilo odmerjeno in iz tega dejstva izvaja pravne posledice o nemožnosti pridobitve pravic na njem, kot tudi trditve, da je zakonodajalec šele z Zakonom o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (Uradni list RS, št. 89/99, 97/2001 in 15/2003) uredil pridobitev pravice uporabe na stavbnih zemljiščih. S tem zakonom namreč ni uredil pridobitev in prenos teh pravic, pač pa le bistveno poenostavil postopke vpisa etažne lastnine. Tudi ni res, kot meni toženec, da je ta zakon v primeru, ko funkcionalno zemljišče ni bilo odmerjeno, kot novo parcelo za vpis lastninske pravice lastnika stavbe oziroma njenega posameznega dela predvideval le stavbišče, torej zemljišče pod stavbo. Odmera stavbišča je namreč pomenila le prvo fazo do vzpostavitve ustreznega zemljiškoknjižnega vložka, ki ga je treba nadalje nadgraditi v manjkajočih delih(4), torej z naknadnim pripisom tudi tistega dela zemljišča, ki presega odmerjeno stavbišče in deli enako lastninskopravno usodo kot stavbišče. 11. Lastninjenje stavbnih zemljišč je (v večini primerov) potekalo po Zakonu o lastninjenju zemljišč v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97 in 29/2001, v nadaljevanju ZLNDL). Kljub enostavnemu pravilu, da imetniki pravice uporabe z dnem njegove uveljavitve postanejo lastniki teh nepremičnin (2.-5. in 7. člen ZLNDL), pa lastninjenje zaradi neažurnih vpisov pravic v zemljiško knjigo ni bilo tako enostavno. Ker so se v sistemu družbene lastnine prenosi pravice uporabe večinoma odvijali izvenknjižno, vpis teh pravic pa tudi ni bil konstitutiven, je (bilo) treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdo je imel ob uveljavitvi ZLNDL dejansko (torej ne zgolj vpisano) pravico uporabe na nepremičninah ali njihovih delih. Tako se izkaže tudi toženčevo stališče, češ da je odločilnega pomena njegova vpisana pravica uporabe, za nepravilno.

12. Trditve, da je tožeča stranka pravna oseba javnega prava, katere pravni predniki so imeli pooblastila za določanje funkcionalnih zemljišč in da njeni pravni predniki niso sprejeli izvedbenega načrta in prostorsko ureditvenih pogojev, za odločitev v zadevi niso pomembne. V tej zadevi tožeča stranka nastopa kot nosilec pravic civilnega prava in ne kot oseba javnega prava - pa tudi sicer morebitna opustitev ustreznega opravljanja lokalnih zadev javnega pomena ne more imeti za posledico izgube lastninske pravice.

13. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

14. O stroških revizijskega postopka je Vrhovno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker prvi toženec z revizijo ni uspel mora tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka, to je sestave odgovora na revizijo (3.000 odvetniških točk, ker ne gre za postopek v gospodarskem sporu) skupaj z DDV.

Op. št. (1): Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 149 Op. št. (2): Predlog Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi, Poročevalec državnega zbora, št. 20/2008. Op. št. (3): Odločba Up-1381/08. Op. št. (4): Miha Juhart, Vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, stran 123.