Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje na podlagi 5. točke 1. odstavka 34. člena ZUS pravilna, saj je bila zoper upravna akta, ki se s tožbo izrecno izpodbijata, mogoča pritožba, vendar pa ta ni bila vložena. 2. odstavek 4. člena v času odločanja veljavnega ZUS določa, da upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila ali jo je vložila prepozno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod 1. točko izreka na podlagi 5. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo Carinskega urada M. z dne 12.4.2002. Z navedeno odločbo je Carinski urad M. zoper tožnika uvedel prisilno izterjavo carinskega dolga v znesku 53.240 SIT, ki ga dolguje na podlagi izvršljive odločbe Carinarnice M. z dne 10.12.1996, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.1.1997 do plačila, z rubežem denarnih sredstev tožnika, ki jih ima na hranilni vlogi in devizni hranilni vlogi ter ostalih računih, odprtih pri ... banki d.d.. Pod 2. točko izreka pa je odločilo, da se tožnika oprosti plačila sodnih taks, razen za tožbo.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa k točki 1. izreka sodišče prve stopnje navaja, da tožnik s tožbo izpodbija več nedoločenih upravnih aktov prvostopnega carinskega organa, izrecno pa izpodbija le predhodno navedeni sklep Carinske uprave M. z dne 12.4.2002 in odločbo Carinarnice M. z dne 10.12.1996, ki je v predmetni zadevi izvršilni naslov za izterjavo carinskega dolga v znesku glavnice 53.240 SIT. Tožnik je na poziv sodišča, naj predloži izpodbijano odločbo, predložil le omenjeni sklep o prisilni izterjavi z dne 12.4.2002. Sodišče je pozvalo toženo stranko, naj posreduje tožnikovo pritožbo zoper omenjeni sklep oziroma pošlje upravne spise, ki se nanj nanašajo, tožena stranka pa je odgovorila, da tožnik zoper ta sklep ni vložil pritožbe, temveč je vložil le pritožbo zoper sklep z dne 11.4.2003. Tožena stranka je priložila evidenco pisarniškega poslovanja prvostopnega organa in pojasnilo prvostopnega carinskega organa, iz katerega izhaja, da so bili v postopku prisilne izterjave carinskega dolga zoper tožnika izdani trije sklepi, vsi pod isto opr. št., vendar z različnimi datumi, pri čemer pa je tožnik vložil pritožbo le zoper sklep o prisilni izterjavi dolga iz denarnih sredstev na tožnikovem računu pri ... banki d.d. M. z dne 11.4.2002. Tožnik, ki s tožbo izpodbija sklep o prisilni izterjavi carinskega dolga, zoper katerega ni vložil pritožbe, čeprav je imel to možnost, tako ni izpolnil procesne predpostavke za sprožitev upravnega spora, zaradi česar je njegova tožba po določbi 2. odstavka 4. člena ZUS nedopustna. Tožnik v tožbi zahteva tudi odpravo odločbe Carinarnice M. z dne 10.12.1996, ki jo na izrecno zahtevo sodišča ni predložil. Sodišče pa je tudi glede te odločbe ugotovilo, da niso podane predpostavke iz 5. točke 1. odstavka 34. člena ZUS za vložitev tožbe, saj iz podatkov spisa niti navedb tožnika ne izhaja, da bi zoper to odločbo vložil pritožbo. Tožnik je vložil pritožbo zoper sklep z dne 11.4.2002 o prisilni izterjavi carinskega dolga, ki je bil prav tako izdan zaradi izvršitve sporne odločbe in s pritožbo smiselno izpodbija tudi to odločbo. Vendar glede na izrecno določbo 46. člena Zakona o davčnem postopku, ki se v carinskih izvršilnih zadevah uporablja na podlagi 6. člena Carinskega zakona, s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi dolga ni mogoče izpodbijati odločbe, ki se izvršuje. Sodišče pa tudi ne more vzeti v obravnavo tožbe zoper nedoločene upravne akte, izdane v zadevnem carinskem postopku.

K 2. točki izreka pa je prvostopno sodišče pojasnilo, da je tožeča stranka po prejemu opomina za plačilo sodne takse za tožbo vložila zahtevek za oprostitev plačila sodnih taks, h kateremu je priložila listine o tožnikovih dohodkih in njegovih dolžnostih preživljanja otrok. Sodišče je tako tožnika v skladu s 13. členom Zakona o sodnih taksah (Ur.l. SRS, št. 1/90, Ur. l. RS, št. 48/90, 14/91, 38/96, 20/98, 35/98, 50/98 - Odločba US, 70/00, 46/01, 93/01, 16/02, 99/02 - Odločba US, 73/03 - Odločba US in 121/03 - ZST) oprostilo plačila sodnih taks, razen plačila sodne takse za tožbo. Po 14. členu ZST namreč učinkuje sklep o oprostitvi plačila taks od dneva, ko je bil pri sodišču vložen predlog za oprostitev. Tožnik v tožbi ni predlagal oprostitve plačila sodnih taks, niti to ne izhaja iz prilog, ki jih je priložil k tožbi. Za oprostitev plačila je zaprosil šele po prejemu opomina za plačilo sodne takse za tožbo, zato se oprostitev ne nanaša tudi na vloženo tožbo.

Tožnik v pritožbi navaja, da bi lahko sodišče dobilo dokumentacijo od tožene stranke, saj so zoper vsako njeno dejanje vlagali ugovore. Tožnik dokumentacije ne poseduje več, saj je medtem postal invalid (dementen, pozabljiv) ter jo je založil ali odvrgel. Sodišče je tudi napačno odločilo glede plačila sodne takse za tožbo, saj bi prav to plačilo poseglo v tožnikovo eksistenco. Tožnik iz naslova invalidnine poravnava stroške alimentacije, zdravila... Sklicuje se na Zakon o pravdnem postopku, ki v 168. členu jasno določa plačilo taks glede na gmotno stanje tožnika.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006-ZUS-1), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS tožnikovo pritožbo obravnavalo kot pritožbo po ZUS-1. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje na podlagi 5. točke 1. odstavka 34. člena ZUS pravilna, saj je bila zoper upravna akta, ki se s tožbo izrecno izpodbijata, mogoča pritožba, vendar pa ta ni bila vložena. 2. odstavek 4. člena v času odločanja veljavnega ZUS določa, da upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila ali jo je vložila prepozno.

Iz izpodbijane sodbe in upravnih spisov izhaja, da tožnik ni vložil pritožbe niti zoper odločbo Carinarnice M. z dne 10.12.1996, ki je v predmetni zadevi izvršilni naslov za izterjavo carinskega dolga, niti zoper sklep Carinskega urada M. o prisilni izterjavi dolga iz denarnih sredstev na računu tožnika pri ... banki d.d. z dne 12.4.2002, čeprav je bila pritožba možna in je bil tožnik o tem tudi poučen. V postopku prisilne izterjave carinskega dolga zaradi izvršitve omenjene odločbe Carinarnice M. z dne 10.12.1996 sta bila sicer izdana še dva sklepa, vendar je tožnik vložil pritožbo le zoper sklep z dne 11.4.2002, ki pa ga s tožbo izrecno ni izpodbijal in ga tudi po pozivu sodišča, naj priloži izpodbijane odločbe, ni predložil. Pri tem je neupošteven pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče samo pribaviti vso dokumentacijo od tožene stranke. Določba 28. člena ZUS določa, da je potrebno v tožbi med drugim navesti upravni akt, zoper katerega je naperjena tožba, predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ter tožbi tudi priložiti akt v izvirniku, prepisu ali kopiji. Glede na navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ne more vzeti v obravnavo tožbe zoper nedoločene upravne akte, izdane v carinskem postopku.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnika oprostiti tudi plačila sodne takse za tožbo. Oprostitev plačila sodnih taks namreč v skladu s 1. odstavkom 14. člena ZST učinkuje (pod pogojem, da je predlogu ugodeno) le od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za vse vloge in dejanja, za katera je taksna obveznost nastala tega dne ali kasneje. Ker je tožnik zahtevo za oprostitev plačila sodnih taks podal že po vložitvi tožbe, je pravilna odločitev prvostopnega sodišča, da se oprostitev plačila sodnih taks ne nanaša tudi na vloženo tožbo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, ki pri presoji izpodbijanega sklepa ni našlo uradno upoštevnih kršitev, na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 82. člena in 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.