Jedro

Četrta točka 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 59/02, v nadaljevanju: ZUP) določa, da upravni organ s sklepom zavrže zahtevo stranke, če v isti upravni stvari že teče postopek. Ker med strankama ni sporno, da postopek na podlagi prve vloge tožnikov še ni pravnomočno zaključen, je tožena stranka odločila pravilno in njena odločitev je pravilna in zakonita.

Ker je od izvršitve izpodbijanega dejanja, ki se je po zatrjevanju tožnikov zgodilo 26. 2. 1992 oziroma od kar so za ta datum zvedeli, preteklo že več let, je prekoračen rok, ki je določen v 1. odstavku 26. člena ZUS.

Izrek

1. Tožba proti sklepu tožene stranke z dne 11. 2. 2002 se zavrne. 2. Tožba zaradi nezakonitega izbrisa iz registra državljanov in stalnih prebivalcev Slovenije se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom z dne 11. 2. 2002 zavrgla vlogo tožnikov za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Tožena stranka navaja, da je v upravnem postopku že izdala odločbo z dne 9. 10. 1997, s katero ni ugodila prošnji za sprejem tožnikov v državljanstvo Republike Slovenije. Zoper to odločbo je bila vložena tožba o kateri je upravno sodišče odločilo s sodbo št. U 2792/97 z dne 13. 10. 1999, zoper to sodbo pa je bila vložena pritožba, o njej pa še ni bilo odločeno. Tožena stranka navaja, da prva dva tožnika nista vložila vloge za nedoletnega AA in ker postopek za sprejem v državljanstvo za starša še ni pravnomočno zaključen, niso izpolnjeni pogoji za uvedbo postopka za otroka AA, ker je odločitev vezana na odločitev glede staršev. Postopek sprejema v državljanstvo še ni pravnomočno zaključen, zato tožena stranka ocenjuje, da je podan pogoj iz 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, zato je vlogo zavrgla.

Tožniki v tožbi navajajo, da je izpodbijani sklep tožene stranke nezakonit, ker jim ni bil omogočen pravilen dvostopenjski postopek znotraj tožene stranke, niti jih tožena stranka ni pozvala k opredelitvi za katero od obeh vlog naj sprožijo postopek. Tožena stranka je izdala sklep zoper katerega ni možna pritožba, ampak so napoteni na sodišče. Tožena stranka zavrača njihovo vlogo za državljanstvo po 13. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije zato, ker imajo vloženo prošnjo po 10. členu tega zakona, češ da ponovne prošnje za državljanstvo se ne more vložiti, če prejšnja stvar še ni zaključena. Postopki pa so dolgotrajni in od vložene pritožbe postopek traja že tri leta. Tožniki navajajo, da so bili prisiljeni vložiti ponovno prošnjo po 13. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ker so prekoračeni vsi razumni roki. Tožena stranka postopa nezakonito, ker je postopke za državljanstvo zavlačevala deset let po nezakonitem izbrisu tožnikov iz registra državljanov in stalnih prebivalcev, katerega je tožena stranka izvedla brez odločbe, vednosti in privoljenja tožeče stranke dne 26. 2. 1992. Tožniki so bili deset let brez kakršnihkoli veljavnih osebnih dokumentov in kršene so jim bile socialne, kulturne in politične pravice. Prvi tožnik živi v Sloveniji od leta 1972, druga tožnica pa od leta 1981, otroci pa od rojstva. Tožniki predlagajo, da se izpodbijani sklep tožene stranke razveljavi in naloži toženi stranki izdajo akta s katerim tožena stranka sprejme v državljanstvo tožnike po 13. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri izdanem sklepu in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da med strankama ni sporno, da so tožniki vložili prvo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije in da je o njej tožena stranka že odločila, o pritožbi zoper sodbo upravnega sodišča pa Vrhovno sodišče Republike Slovenije še ni odločilo. Teh podatkov tožniki v tožbi ne izpodbijajo in navajajo, da so vložili ponovno prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije sedaj po 13. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožniki tako ne izpodbijajo navedbe v izpodbijanem sklepu tožene stranke, da postopek v zvezi z njihovo prvo vlogo še ni pravnomočno končan.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, da postopek v zvezi z vlogo tožnikov za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije še ni pravnomočno končan, je pravilna odločitev tožene stranke, da je ponovno vlogo tožnikov zavrgla. Četrta točka 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 59/02, v nadaljevanju: ZUP) določa, da upravni organ s sklepom zavrže zahtevo stranke, če v isti upravni stvari že teče postopek. Ker med strankama ni sporno, da postopek na podlagi prve vloge tožnikov še ni pravnomočno zaključen, je tožena stranka odločila pravilno in njena odločitev je pravilna in zakonita.

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 13/94 in 96/02, v nadaljevanju: ZDRS) določa v 1. odstavku 27. člena, da tožena stranka odloča o pridobitvi državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo, zato ni mogoče upoštevati tožbenih navedb, da je bil kršen postopek in da je bila tožnikom odvzeta pravica do pritožbe v upravnem postopku. Iz upravnega spisa izhaja, da je vloga za sprejem v državljanstvo podana na podlagi 13. člena ZDRS, kar je na vlogi jasno in nedvoumno zapisano, zato ni bilo potrebe, da bi tožena stranka postopala po 67. členu ZUP.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS).

K 2. točki izreka: Tožniki v tožbi navajajo, da jih je tožena stranka nezakonito izbrisala iz registra stalnih prebivalcev in državljanov Slovenije dne 26. 2. 1992 brez odločbe in vednosti ter privoljenja tožečih strank. Navajajo, da so preko Helsinškega monitorja Slovenije izvedeli, da je bilo to izvršeno 26. 2. 1992 in tega tožniki niso vedeli do vložitve svoje vloge za državljanstvo po 13. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožniki trdijo, da je bil izbris izveden nezakonito in brez zakonske osnove, ni bil izdan noben upravni akt, pač pa je bil izbris tajnega značaja in je imel strahotne posledice za izbrisane na podlagi neslovenske narodnosti.

Na podlagi 1. odstavka 26. člena ZUS je potrebno tožbo vložiti v roku 30 dni. S tožbo tožniki uveljavljajo, da je bilo s posamičnim dejanjem tožene stranke poseženo v njihove pravice, vendar iz samih navedb v tožbi nedvomno izhaja, da je bilo to dejanje storjeno 26. 2. 1992 in da tožniki vejo, da je bil izbris izvršen tega dne in prav tako vejo za posledice, saj navajajo, da so že enajst let žrtev kršitev človekovih pravic na podlagi nezakonitega izbrisa in odvzema državljanstva. Prav tako pa tožniki navajajo, da so bili o datum izbrisa poučeni na Helsinškem monitorju Slovenije in da tega niso vedeli do vložitve svoje vloge za državljanstvo po 13. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Iz sklepa tožene stranke z dne 11. 2. 2002 pa izhaja, da so tožniki to vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije vložili dne 12. 12. 2001, tožba pa je bila vložena priporočeno na pošto dne 18. 3. 2002. Ker je od izvršitve izpodbijanega dejanja, ki se je po zatrjevanju tožnikov zgodilo 26. 2. 1992 oziroma od kar so za ta datum zvedeli, preteklo že več let, je prekoračen rok, ki je določen v 1. odstavku 26. člena ZUS. Ker je tožba vložena po preteku 30-dnevnega roka, jo je sodišče zavrglo na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS kot prepozno vloženo.

Tožniki predlagajo tudi oprostitev plačila sodnih taks, vendar v popravi svoje tožbe navajajo, da to ni potrebno, med tem so plačali takso za tožbo in oprostitev plačila sodnih taks ni potrebna. Sodišče je zato štelo, da so tožniki svoj predlog za oprostitev plačila sodnih taks umaknili.