Jedro

Med strankama dejstvo, da je bila tožnici pravnomočno izrečena prepoved vstopa v Republiko Slovenijo, ni sporno. Zato je po presoji sodišča tožena stranka ravnala pravilno, ko je v obnovljenem postopku dovoljenje za začasno prebivanje razveljavila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ptuj je z izpodbijano odločbo, v obnovljenem postopku odločanja, razveljavila dovoljenje za začasno prebivanje A.A., državljanke Nikaragve, v Republiki Sloveniji, na podlagi zaposlitve ali dela, izdano pri Upravni enoti Ptuj, št. izkaznice ..., začasno prijavljeni na naslovu … (1. točka izreka) in zavrnilo prošnjo tujke vloženo 29. 4. 2015 za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujke v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela (2. točka izreka) in v 3. točki izreka ugotovilo, da v postopku izdaje te odločbe ni bilo posebnih stroškov.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da je delodajalka tožnice 29. 4. 2015 vložil prošnjo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela, na podlagi 37. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). 22. 5. 2015 je bilo izdano dovoljenje za prvo začasno prebivanje z veljavnostjo od 22. 5. 2015 do 8. 4. 2016 (št. izkaznice …). Dne 31. 8. 2015, po izdaji in dokončnosti prej navedenega dovoljenja, je upravni organ prejel obvestilo Policijske postaje Ptuj, iz katerega izhaja, da je bila stranki z odločbo št. 2253-5/2015/2 z dne 31. 3. 2015 izrečena odstranitev tujke iz države in prepoved vstopa tujki v RS za čas enega leta. Navedena odločba zoper katero se je stranka pritožila, je postala dokončna z vročitvijo odločbe Ministrstva za notranje zadeve, št. 2253-12/2015/3 (155-10) z dne 17. 4. 2015, dne 5. 5. 2015. Na podlagi tega podatka, ki je predstavljalo novo dejstvo in dokaz, je upravni organ 15. 9. 2015, po uradni dolžnosti, izdal sklep o obnovi postopka izdaje dovoljenja za začasno prebivanje št. 215-576/2015 z dne 22. 5. 2015, na katerega se je stranka pritožila, drugostopenjski organ pa je z odločbo z dne 21. 10. 2015 pritožbo stranke zavrnil. 3. V obnovljenem postopku odločanja je upravni organ zraven priložene dokumentacije ob vložitvi prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje, kot dokazilo obravnaval tudi odločbo Policijske postaje Ptuj o odstranitvi in prepovedi vstopa tujki z dne 31. 3. 2015. Skliceval se je na določbo 55. člena ZTuj-2 ter določbo 56. člena istega predpisa in po izvedenem ugotovitvenem postopku o ugotovitvah in dokazih seznanil stranko z dopisom št. 214-576/2015 z dne 7. 12. 2015, ki je bil stranki vročen 10. 12. 2015. Dne 22. 10. 2015 je prejel strankin odgovor.

4. V nadaljevanju je upravni organ pojasnil, da je sprejel odločitev iz 2. točke izreka izpodbijanega odločbe na podlagi ugotovitve, da je bila stranki izrečena prepoved vstopa, zato so obstajali pogoji za razveljavitev dovoljenja za prvo začasno prebivanje oziroma odrek tega dovoljenja. Glede na to dejstvo, torej pravnomočno izrečeno prepoved vstopa tujki v RS za čas enega leta, je upravni organ menil, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, skladno z zavrnitvenim razlogom iz prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Kot neutemeljene je zavrnil strankine navedbe, da se ne sme večkrat odločati o isti zadevi in da predhodno pridobljenih pravic ni možno spreminjati v škodo stranke. Zavrnil je tudi navedbe, da so postopki ministrstva in policije v nasprotju z konvencijo, ker gre za postopke izven pristojnosti upravnega organa. Kot nerelevantne za odločitev je presodil tudi navedbe, da ima stranka sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, da ima dovoljenje za delo, potrdilo o prijavi, izdano dovoljenje za prebivanje in urejeno zdravstveno zavarovanje, kar je bilo vse upoštevano pri odločitvi, da se izdano dovoljenje ne odpravi, ampak razveljavi, kot to določba prvi odstavek 270. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ne more pa spremeniti dejstva, da je bila stranki izrečena prepoved vstopa, kar je zakonsko določen razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje.

5. Tožnica v tožbi odločitvi oporeka in navaja, da je v vseh zakonitih postopkih do sedaj pridobila dovoljenje za delo do 8. 4. 2016, da ima podpisano pogodbo o delu in da je Upravna enota Ptuj v vseh predhodnih postopkih zelo korektna, njene odločitve pa so temeljile na določbah Evropske konvencije o človekovih pravicah ter zakonih. Prav tako ima potrdilo o prijavi - obrazec M-1, dovoljenje za zaposlitev, osebno izkaznico za tujca in urejeno zdravstveno zavarovanje. Proučila je veljavno zakonodajo in ugotovila, da predhodno pridobljenih pravic ni možno spreminjati oziroma je to možno samo v dobro stranke in prav tako se ne sme večkrat odločati v isti zadevi.

6. Prilaga tudi pismo delodajalca in meni, da je treba v postopku postopati v skladu z Konvencijo, Ustavo in ostalimi predpisi. V vseh postopkih se zagovarja kot laik, zato se od nje ne pričakuje, da bo uporabljala zakonsko terminologijo, ampak je treba vse njene navedbe presojati po vsebini. Sklicuje se na določbe Ustave Republike Slovenije v 23., 24. in 29. členu ter posebej opozarja na določbo 26. člena Ustave RS. Meni tudi, da so postopki ministrstva in policije potekali v nasprotju s 6., 7., 13. 17. členom Konvencije. Smiselno predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in upošteva že izdano dovoljenje za delo in bivanje.

7. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi med strankama upravnega spora ni sporno, da je bil 15. 9. 2015 izdan sklep, s katerim se je postopek izdaje dovoljenja za začasno prebivanje tožnici, ki je bil končan z izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, št. 215-576/2015 z dne 22. 5. 2015, obnovil po uradni dolžnosti. Sodišče ugotavlja, da se je tožnica zoper navedeni sklep pritožila. Dne 21. 10. 2015 je drugostopenjski organ, Ministrstvo za notranje zadeve, zavrnilo pritožbo zoper navedeni sklep. Na podlagi sklepa o dovolitvi obnove je prvostopenjski organ izvedel ugotovitveni postopek, v katerem je moral presoditi, ali novo dejstvo oziroma dokaz (obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP), vpliva na že izdano dovoljenje za začasno prebivanje tujca. Sodišče ugotavlja, da novo dejstvo in dokaz v obravnavanem primeru predstavlja odločba Policijske postaje Ptuj, št. 2253-5/2015/2 (3F693-007) z dne 31. 3. 2015, s katero je bil tožnici, na podlagi prvega odstavka 64. člena, v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), izrečen ukrep odstranitve iz države in prepoved vstopa v Republiko Slovenijo za čas enega leta. Gre za odločitev, ki ji je tožnica nasprotovala v pritožbi, o kateri je odločalo Ministrstvo za notranje zadeve in z odločbo 2253-12/2015/3 (155-10) z dne 17. 4. 2015 pritožbo zavrnilo. Sodišče pojasnjuje, da se navedeni odločbi nahajata v listinah priloženega upravnega spisa in sta sestavni del pobude za obnovo postopka, ki jo je toženi stranki oziroma prvostopenjskemu organu dne 31. 8. 2015 posredovala Policijska postaja Ptuj.

10. Določba 55. člena ZTuj-2 (Zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje) v prvem odstavku določa razloge, zaradi katerih se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda. Med drugim v tretji alinei prvega odstavka 55. člena določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če mu je prepovedan vstop v državo. Ker med strankama dejstvo, da je bila tožnici pravnomočno izrečena prepoved vstopa v Republiko Slovenijo ni sporno, je po presoji sodišča v obnovljenem postopku odločanja tožena stranka določbo tretje alinee prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 uporabila pravilno, saj gre za dejstvo oziroma dokaz, ki je obstajal še pred odločitvijo oziroma izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujke v Republiki Sloveniji na podlagi zaposlitve ali dela, izdano dne 22. 5. 2015 in tudi pred vložitvijo prošnje za izdajo tega dovoljenja z dne 29. 3. 2015 oziroma po vložitvi te prošnje, ko je odločba o odstranitvi tujke iz države in prepovedi vstopa v državo postala dokončna.

11. Sodišče tožbene ugovore, ki se nanašajo na kršitev Konvencije o človekovih pravicah ter določbe Ustave zavrača, saj tožnica te določbe navaja pavšalno in jih ne argumentira oziroma očitkov ravnanja upravnih organov ne pojasnjuje in povezuje z očitki o kršitvah določb obeh aktov.

12. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.