Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da bi pritožnico v pritožbenem postopku moral zastopati pooblaščenec z opravljenim pravosodnim izpitom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) kot nedovoljeno zavrglo pritožbo tožeče stranke (v nadaljevanju: pritožnica) z dne 20. 2. 2017 zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 27. 1. 2017. 2. Zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pritožnica po pooblaščenki, ki je odvetnica, vlaga pritožbo, v kateri smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da lahko stranka v upravnem sporu sama vlaga pravna sredstva, če pa jih vlaga po pooblaščencu, mora imeti ta opravljen pravosodni izpit. Drugačna razlaga bi pomenila kršitev načela enakosti, saj v drugih postopkih (civilnih, kazenskih) obvezno zastopanje ni predpisano. Pomoči odvetnika si ne bi mogla privoščiti, postopki dodelitve brezplačne pravne pomoči pa trajajo predolgo in niso rešeni v pritožbenem roku. Sklicuje se na kršitev 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju: URS), ki določa enako varstvo pravic v sodnih in upravnih postopkih. Povzema tudi 6. in 13. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki določata pravico do poštenega sojenja in učinkovitega pravnega sredstva.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. ZUS-1 v drugem odstavku 22. člena določa, da lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. 5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 17. 11. 2016 zavrnilo pritožničino laično tožbo zoper odločbo Upravne enote A. št. 214-576/2015 z dne 11. 2. 2016. Zoper to sodbo je pritožnica dne 15. 12. 2016 vložila laično pritožbo. Sodišče prve stopnje jo je z dopisom z dne 9. 1. 2017 pozvalo na predložitev potrdila o opravljenem pravosodnem izpitu (l. št. 24). Vendar zahtevanega dokazila ni predložila. Ker ni izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit, je sodišče prve stopnje njeno pritožbo z dne 15. 12. 2017 zavrglo s sklepom z dne 27. 1. 2017. Zoper ta sklep je pritožnica dne 20. 2. 2017 vložila laično pritožbo, ki jo je sodišče zavrglo z izpodbijanim sklepom.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da bi pritožnico v pritožbenem postopku moral zastopati pooblaščenec z opravljenim pravosodnim izpitom. Drugega odstavka 22. člena ZUS-1 ni mogoče razlagati tako, da bi lahko stranka brez opravljenega pravosodnega izpita sama vlagala pritožbe v upravnem sporu. Zakonodajalec je namreč pri oblikovanju izpodbijane določbe uporabil že uveljavljeni nomotehnični način oblikovanja norme pri določanju obveznega zastopanja po osebi, ki izpolnjuje določene strokovne pogoje.1

7. V zvezi s pritožbenimi očitki o neustavnosti obveznega zastopanja v pritožbenih postopkih v upravnem sporu pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je ustavnost te določbe presojalo Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008.2 Ugotovilo je, da ta ureditev ni v neskladju z URS. Obvezno pravno zastopanje namreč pripomore k povečanju kakovosti sojenja in s tem k razvoju prava v sodni praksi, k razbremenitvi sodišč in s tem k pospešitvi postopkov in k zmanjšanju zaostankov, ker so vloge, ki jih sestavi oseba z ustrezno pravno izobrazbo, v primerjavi z vlogami laičnih strank preglednejše in kakovostnejše. Zato je uvedba obveznega pravnega zastopanja v interesu celotnega pravnega reda, saj se z njim zagotavlja učinkovitost sodstva. Položaja pritožnikov v upravnem sporu ni mogoče enačiti s položajem pritožnikov v kazenskih ali civilnih postopkih, saj v upravnem sporu obravnava pritožbe Vrhovno sodišče, ne pa višja sodišča. Stranke imajo že pred upravnim sporom običajno na voljo pravna sredstva (pritožbo) tudi v okviru upravnega postopka, kjer ni obveznega zastopanja po kvalificiranem pooblaščencu.

8. Zaradi obveznega pravnega zastopanja posamezniki, ki imajo slabši gmotni položaj, niso v neenakopravnem položaju s premožnejšimi posamezniki, saj imajo tisti, ki izpolnjujejo pogoje, pravico do brezplačne pravne pomoči. Pri tem Vrhovno sodišče še pripominja, da zajema dodeljena brezplačna pravna pomoč v skladu z drugim odstavkom 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Ker se tako krijejo tudi stroški pravne pomoči, ki so nastali od vložitve prošnje do odločitve o njej, niso utemeljeni niti pritožbeni očitki, ki se nanašajo na trajanje postopkov dodelitve brezplačne pravne pomoči. 9. V skladu z drugim odstavkom 22. člena ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pogoj obveznega zastopništva po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.3 Pritožnica ne trdi, da bi imela tak izpit opravljen, sodišče prve stopnje pa jo je tudi neuspešno pozivalo k predložitvi ustreznega potrdila. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da pritožničina pritožba z dne 20. 2. 2017 ni dovoljena, ker jo je vložila oseba, ki nima te pravice (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Pritožbo je pravilno zavrglo na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 10. Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Tako tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008 (Ur. l. RS, št. 119/2008). 2 Ur. l. RS, št. 119/2008. 3 Odločbe Vrhovnega sodišča, kot npr.: I Up 38/2009, I Up 575/2011, I Up 316/2014, I Up 57/2015, I Up 101/2015, I Up 122/2015 in druge.