Jedro

O stopnji in trajanju tožnikovih duševnih bolečin zaradi izbrisa in z njim povezane izgube osebnostnih pravic se je sodišče lahko prepričalo že na podlagi tožnikove izpovedi. Kot je sam priznal, tožnik v spornem časovnem obdobju ni imel zdravstvenih težav. Doslej tudi ni zatrjeval, da bi se njegovo prestano duševno trpljenje morebiti sprevrglo v duševno motnjo. Dokaz z izvedencem tako ni bil potreben.

Kot otrok posledic izbrisa ni občutil enako kakor odrasle osebe, zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na druge tovrstne primere iz sodne prakse, v katerih so bili udeleženi polnoletni oškodovanci.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 621,18 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 3.950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2017 dalje, v štirih obrokih, ter mu povrniti stroške postopka. V presežku (do zahtevanih 50.000,00 EUR z obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožil toženec, ki izpodbija njen zavrnilni del. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita napačno uporabo materialnega prava, ker ni upoštevalo napotil Ustavnega sodišča, načela individualizacije odškodnine in sodne prakse. Ponavlja, da je izbris vplival na njegov osebnostni razvoj. Tožnik je skoraj dve desetletji doživljal občutke krivde, sramu in brezupa, razočaranje, žalost, jezo in strah. Okrnjena je bila njegova pravica do izobrazbe, ni se mogel prosto gibati in pridobiti osebne izkaznice. Tudi družine si ni mogel ustvariti, ker je bil zaradi izbrisa ožigosan. Sodišča izbrisanim prisojajo odškodnino v razponu od 140,00 do 150,00 EUR mesečno, medtem ko je bila tožniku prisojena odškodnina komaj 67,00 EUR mesečno, čeprav je izbris trajal 221 mesecev, tožnik pa je bil ob izbrisu star 12 let, torej še mladoleten. Njegov primer je hujši tudi zato, ker je bil ob izbrisu apatrid in si zato svojega statusa ni mogel urediti niti izven Republike Slovenije. Pri preživljanju je bil ves čas odvisen od svoje matere. Zaradi izbrisa je osebnostno drugačen, kot bi bil sicer. To dejstvo je želel dokazati z izvedencem medicinske stroke, vendar je sodišče ta dokaz zavrnilo z nerazumljivim pojasnilom, da tožnik ni potreboval medicinske pomoči. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), hkrati pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam in poudarja, da tožniku ni mogla nastati škoda pred letom 2002, ko se je vrnil v Republiko Slovenijo, saj tu prej ni imel središča svojih življenjskih interesov. Zahtevki iz naslova nepridobitve pravic, ki so vezane na državljanstvo, niso pravno priznana škoda po ZPŠOIRSP. Tožnik doslej ni trdil, da ni mogel pridobiti državljanstva zgolj zaradi tega, ker ni imel stalnega prebivališča, zato gre za pritožbeno novoto. Enako velja za dodatno obrazložitev tožnikovih duševnih bolečin v pritožbi. Dokaz z izvedencem ni bil potreben.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je razumljivo pojasnilo, zakaj je zavrnilo predlagani dokaz z izvedencem. Izpodbijano sodbo je tudi v tem delu mogoče preizkusiti, zato ni obremenjena z očitano procesno kršitvijo. Sodišče tožnika s to odločitvijo ni bistveno prikrajšalo za pravico do obravnavanja v postopku. O stopnji in trajanju tožnikovih duševnih bolečin zaradi izbrisa in z njim povezane izgube osebnostnih pravic se je sodišče lahko prepričalo že na podlagi tožnikove izpovedi. Kot je sam priznal, tožnik v spornem časovnem obdobju ni imel zdravstvenih težav. Doslej tudi ni zatrjeval, da bi se njegovo prestano duševno trpljenje morebiti sprevrglo v duševno motnjo. Dokaz z izvedencem tako ni bil potreben. Dejansko stanje je bilo kljub zavrnitvi tega dokaza celovito in pravilno ugotovljeno.

6. Tožnik v pritožbi ponavlja in dodatno obrazlaga dejanske okoliščine svojega primera, ki jih je sodišče prve stopnje že upoštevalo in jim pri odmeri odškodnine pripisalo ustrezno težo. Tožniku je verjelo, da je bilo njegovo duševno ravnovesje zaradi posledic izbrisa iz registra stalnih prebivalcev vrsto let porušeno. O tem je v izpodbijani sodb navedlo izčrpne razloge, ki jih ni treba ponavljati.

7. Tožniku je sicer verjeti, da je zaradi izkušnje izbrisa drugačen, kot bi bil sicer, vendar se je ta okoliščina že v zadostni meri odrazila v višini prisojene odškodnine. Sodišče prve stopnje je tožniku odreklo denarno zadoščenje le v zvezi s kršitvijo tistih pravic, ki so vezane na polnoletnost osebe, in le za čas, dokler je bil tožnik še mladoleten. Ob tem je treba upoštevati, da je tožnik že od leta 1986, torej šest let pred izbrisom, živel pri starih starših v Črni Gori, za vrnitev v Republiko Slovenijo pa se je odločil šele v začetku leta 2000. Res je bil formalno izbrisan iz registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije kar 221 mesecev, vendar je skoraj polovico te dobe po volji svojih staršev živel v Črni Gori. Kot otrok posledic izbrisa ni občutil enako kakor odrasle osebe, zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na druge tovrstne primere iz sodne prakse, v katerih so bili udeleženi polnoletni oškodovanci. V otroštvu je bil tožnik sicer prikrajšan za tesnejše in pogostejše stike z materjo, medtem ko so ga posledice neurejenega statusa (težave pri nadaljevanju šolanja, iskanju zaposlitve, prostem gibanju in ostalo) z vso ostrino prizadele šele po polnoletnosti. K tožnikovim težavam pri pridobivanju osebnih dokumentov je v znatni meri prispevalo dejstvo, da je bil tožnik apatrid, torej oseba brez državljanstva. Razlog za to je bil na strani njegovih staršev. Ker toženka za ta razlog ne odgovarja, tožnik ni upravičen do še višje odškodnine od prisojene. Judikati, na katere se sklicuje v pritožbi, se od njegovega primera bistveno razlikujejo, zato pritožbeni očitek o neupoštevanju sodne prakse ni utemeljen.

8. Sodišče prve stopnje je tožnikovo nepremoženjsko škodo ovrednotilo z zneskom 15.000,00 EUR,1 kar predstavlja protivrednost približno 15 povprečnih mesečnih plač na zaposlenega v državi v času sojenja. Takšna odškodnina ustreza predpisanim merilom iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in predstavlja pravično zadoščenje za tožnikovo trpljenje. Še višja zahtevana odškodnina bi podpirala težnje, ki niso združljive z namenom odškodnine za nepremoženjsko škodo. Načelo individualizicije odškodnine, ki ga izpostavlja tožnik, je treba primerno uravnovesiti z zahtevo po njeni objektivni pogojenosti. Sodišče prve stopnje je to storilo, zato je bilo tudi materialno pravo v postopku na prvi stopnji pravilno uporabljeno. Pritožbeni očitek o neupoštevanju "napotil Ustavnega sodišča" pa je ostal neobrazložen, kar onemogoča vsebinski odgovor nanj.

9. Pritožbeni razlogi po navedenem niso utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov. Toženki pa mora povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče jih je odmerilo po Odvetniški tarifi, upoštevaje vrednost izpodbijanega zavrnjenega dela zahtevka (46.050,00 EUR) in vrednost odvetniške točke (0,60 EUR). Skupaj znašajo 621,18 EUR, obsegajo pa nagrado za odgovor na pritožbo (1000 točk - tar. št. 21/1), obvestilo stranki (20 točk - tar. št. 39/4) in materialne stroške (9,18 EUR - 11. člen). Toženka ni upravičena do priglašene nagrade za pregled spisa, ker ni šlo za samostojno storitev, saj je ta nagrada že vključena v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo. Če bo tožnik s plačilom toženkinih pritožbenih stroškov zamujal, bo toženki po poteku izpolnitvenega roka dolgoval še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 378. in 299. člena OZ).

1 Ta znesek je nato znižalo za že izplačano odškodnino v višini 11.050,00 EUR na podlagi odločbe Upravne enote Ljubljana št. ... z dne 3. 11. 2014.