Jedro

1. odstavek 187. člena ZPIZ-1 določa pokojninska obdobja, upoštevna kot pogoj za pridobitev in odmero pravic pri slovenskem nosilcu zavarovanja. V to obdobje ni všteven čas, dopolnjen pri pravnem predhodniku tujega nosilca zavarovanja, ki je sporno obdobje v celoti potrdil. Za upoštevanje obdobja od 1979 do 1983 v pokojninsko osnovo iz naslova zaposlitve pri sekretariatu bivše SFRJ, kar neutemeljeno uveljavlja tožnik, ni podlage, saj je bil v spornem obdobju prijavljen pri nosilcu zavarovanja v Srbiji in so bili njemu tudi plačani prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 20. 5. 2015 in št. ... z dne 9. 1. 2015 ter odmero višje starostne pokojnine od 31. 12. 2014 dalje ob upoštevanju tudi delovne dobe od 16. 10. 1979 do 13. 10. 1983 (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na celotno odpravo drugostopenjske odločbe z dne 20. 5. 2015 ter spremembo prvostopenjske z dne 9. 1. 2015 tako, da se prizna pravica do starostne pokojnine v znesku 1.743,29 EUR mesečno od 31. 12. 2014 dalje (II. točka izreka). Hkrati je izreklo, da nosi tožnik sam svoje stroške postopka (III. točka izreka). Presodilo je, da sta izpodbijana upravna akta o višini odmerjene starostne pokojnine pravilna in zakonita.

2. Zoper sodbo je tožnik po pooblaščeni odvetniški družbi vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču primarno predlaga prekinitev postopka in vložitev zahteve pri Ustavnem sodišču RS za pričetek postopka za oceno ustavnosti, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe v celoti in ugoditev tožbenemu zahtevku.

Dejansko stanje glede dopolnjene pokojninske dobe v obsegu 34 let 7 mesecev in 23 dni naj bi bilo v sodnem in predsodnem postopku nepravilno ugotovljeno, saj bi moralo biti prišteto še obdobje od 16. 10. 1979 do 13. 10. 1983, ko je bil v delovnem razmerju pri sekretariatu A. SFRJ v B. v Srbiji. Na delo ga je napotila tedanja Socialistična Republika Slovenija, prispevke pa naj bi neodvisno od njegove volje delodajalec plačal v srbsko pokojninsko blagajno. Obširno opisuje način napotovanja slovenskih kadrov v zvezne organe bivše SFRJ in integriranost med republiškimi in zveznimi strukturami na področju zunanjih zadev. Povezanost in interes SR Slovenije utemeljuje tudi s prejemki nadomestil za kritje razlike v osebnem dohodku, prevoznih stroškov in drugo. Izpostavlja, da je 2. 10. 1991 Skupščina Republike Slovenije sprejela stališča in sklepe o izteku trimesečnega moratorija za nadaljnje uresničevanje osamosvojitvenih aktov in podpisala brionsko deklaracijo dne 7. 7. 1991, po kateri glede na spremenjene okoliščine niso več izpolnjeni pogoji in potrebe za nadaljnje sodelovanje predstavnikov RS pri delu zveznih organov SFRJ. Sklicuje se na 2. odstavek 17. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki določa, da bo osebam, ki so bile na predlog organov RS izvoljene na funkcije oziroma imenovane na delovna mesta v organih SFRJ in jim je prenehala funkcija, zagotovila pravico po predpisih, ki veljajo za funkcionarje v državnih organih RS. Tako naj ne bi bilo nobenega dvoma, da je v primeru nekdanjih zveznih uslužbencev potrebno uporabiti predpise RS, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Delovno dobo, dopolnjeno pri nekdanjih zveznih organih je potrebno prišteti delovni dobi, dopolnjeni pri delodajalcih v RS. Določbe Sporazuma med Republiko Slovenijo in Srbijo o socialnem zavarovanju se glede na 17. člen UZITUL ne bi smele uporabljati za nekdanje zvezne uslužbence SFRJ, ki so bili na predlog republiških organov imenovani na delovna mesta v organih bivše SFRJ. Vztraja, da je bil 21. člen Sporazuma med RS in Srbijo uporabljen nepravilno in ker je ustavni zakon akt na ustavni ravni, ga ni mogoče spreminjati s hierarhično nižjimi pravnimi akti, kar je socialni sporazum.

Zaveda se, da ZPIZ, ZPIZ-1, ZPIZ-2 ter socialni sporazum, niso urejali statusa nekdanjih zveznih uslužbencev, kar pa ne pomeni, da dopolnjene delovne dobe, ne bi bilo potrebno prišteti k skupni pokojninski dobi. Gre za protiustavno pravno praznino, ki je ustrezno urejena šele z Zakonom o poračunavanju finančnih obveznosti Republike Slovenije iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Z upoštevanjem socialnega sporazuma pri odločanju o pravici je prišlo do kršitve 14., 50., 21. in 34. člena ter načelne določbe 2. člena Ustave RS, po kateri je Slovenija pravna in socialna država. Ker je ob odločanju o pravici do starostne pokojnine obstajala pravna praznina za odmero pokojnin nekdanjim zveznim uslužbencem, oz. je bilo to področje urejeno v nasprotju z 2. odstavkom 17. člena UZITUL, pritožbenemu sodišču predlaga, da v skladu s 156. členom Ustave RS prekine postopek in zahteva ustavno sodno presojo Zakona o ratifikaciji sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo ter Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki do uveljavitve ZPFOPIZ-1 ni urejal položaja nekdanjih zveznih uslužbencev na način, da bi se doba v zveznih organih SFRJ štela kot pokojninska doba v organih Republike Slovenije.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je temeljito obrazložena s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, zato je na obširna pritožbena izvajanja potrebno ponovno ali dodatno poudariti le še naslednje.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sta izpodbijana upravna akta o odmeri starostne pokojnine od 31. 12. 2014 dalje v višini 1.577,26 EUR mesečno z upoštevanjem le pri slovenskem nosilcu zavarovanja dopolnjene pokojninske dobe v obsegu 34 let 7 mesecev in 23 dni, pravilna in zakonita. Za upoštevanje obdobja od 16. 10. 1979 do 13. 10. 1983 iz naslova zaposlitve pri sekretariatu A. bivše SFRJ in vplačanih prispevkih pri srbskem nosilcu zavarovanja, ni nobene zakonske, niti ustavne podlage, kot neutemeljeno vztraja pritožba. Navedbe pritožnika o napotitvi na delo v zvezne organe bivše SFRJ, o veliki integriranosti med republiškimi in zveznimi strukturami na področju zunanjih zadev in druge, za rešitev zadeve sploh niso bistvene. Odločilno je izključno dejstvo, da je bil tožnik v spornem obdobju prijavljen pri nosilcu zavarovanja v Srbiji, in da so bili njemu tudi plačani prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

6. Za pritožbeno rešitev predmetne zadeve je pravno relevantna le določba 1. odst. 187. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(2) (ZPIZ‑1), ki jasno določa pokojninska obdobja, upoštevna kot pogoj za pridobitev in odmero pravic pri slovenskem nosilcu zavarovanja. V to obdobje zagotovo ni všteven čas, dopolnjen pri pravnem predhodniku tujega nosilca zavarovanja, ki je sporno obdobje na obrazcu SRB/SI25 z dne 29. 8. 2012 tudi v celoti potrdil. 7. Neutemeljeno je zato pritožnikovo sklicevanje na 2. odst. 17. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije(3) (UZITUL). Navedeno določilo se ne nanaša na primer, kakršen je obravnavani, temveč na osebe, ki jim je prenehala funkcija oziroma delovno razmerje v organih SFRJ na predlog organov R Slovenije zaradi razglasitve samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Tožnik je v organih bivše SFRJ služboval bistveno pred datumom osamosvojitve RS.

8. V konkretnem primeru nadalje ni mogoče uspešno zatrjevati protiustavne pravne praznine. Pritožbeno sodišče enako kot prvostopenjsko zato ni postopalo po 156. členu Ustave Republike Slovenije. Ni prekinilo postopka in ni vložilo zahteve za ustavno sodno presojo, kot si prizadeva pritožba. Sicer pa Ustavo sodišče RS ni pristojno za presojanje mednarodnih sporazumov, torej niti Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju ter administrativnega dogovora o izvajanju Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju(4) (Mednarodni sporazum). Po načelni določbi 8. člena ustave namreč morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Hkrati izrecno določa, da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. Pomeni, da lahko pritožnik v skladu z 20. in 22. členom cit. Mednarodnega sporazuma za 3 leta 9 mesecev in 13 dni tuje pokojninske dobe, dopolnjene pri tujem nosilcu zavarovanja, uveljavi le ustrezni sorazmerni del srbske starostne pokojnine.

9. V predmetni zadevi seveda ni prišlo do kršitev 14., 21., 34. in 50. člena Ustave Republike Slovenije. Ob pravilni uporabi Mednarodnega sporazuma ni moglo biti kršeno niti načelo iz 2. člena Ustave Republike Slovenije, s katerim je Slovenija proklamirana kot pravna in socialna država.

Kaj drugega neposredno ali posredno ne potrjuje niti Zakon o poračunavanju finančnih obveznosti Republike Slovenije iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja(5) (ZPFOPIZ-1). Ureja namreč osnove in način poračunavanja finančnih obveznosti Republike Slovenije za izplačevanje pokojnin in drugih prejemkov upravičencem, določenih v 1. odstavku 161. člena ZPIZ-2, vključno za upravičence iz 2. odst. 17. člena UZITUL Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (1. člen). ZPFOPIZ-1 v 7. členu sicer določa, da ima pravico do dela pokojnine oseba, ki je bila na predlog organov Republike Slovenije izvoljena na funkcijo ali imenovana na delovno mesto v organe nekdanje SFRJ. Zagotavlja odmero dela pokojnine, kot dodatka v višini razlike med osebno pokojnino, odmerjeno po veljavnih predpisih v Republiki Sloveniji ob upoštevanju dobe, dopolnjene pri organu SFRJ ter seštevkom obeh osebnih pokojnin, priznanih po določbah 20., 21. in 22. člena Mednarodnega sporazuma (2. odst.). Hkrati predpisuje, da se del pokojnine prizna, če je pokojnina, ki bi upravičencu pripadala po veljavnih predpisih v Republiki Sloveniji ob upoštevanju dobe, dopolnjene pri organu SFRJ, višja od seštevka obeh osebnih pokojnin, priznanih po določbah 20., 21. in 22. člena Mednarodnega sporazuma (4. odst.). Toženi zavod lahko del pokojnine na podlagi vloge upravičenca odmeri od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve, vendar ne pred priznanjem pokojnine v obeh državah (6. odst.). Z navedenim zakonom je torej Republika Slovenija prevzela obveznost zagotavljanja finančnih sredstev slovenskemu nosilcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja med drugim tudi za priznavanje in izplačevanje dodatka k tuji pokojnini za uslužbence ali funkcionarje bivše SFRJ, ne pa prekvalifikacije pokojninske dobe, dopolnjene pri pravnem predhodniku srbskega nosilca zavarovanja v pokojninsko dobo, dopolnjeno pri slovenskem nosilcu zavarovanja, kot zmotno razume oz. si prizadeva razlagati pritožnik.

10. Iz predhodno navedenih razlogov je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ob takšnem pritožbenem izidu je sodišče hkrati odločilo, da trpi tožnik sam priglašene stroške pritožbe za zastopanje po pooblaščeni odvetniški družbi.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (2) Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.

(3) Ur. l. RS št. 1/1991

(4) Ur. l. RS, št. 30/2010- Mednarodne pogodbe 05/2010. (5) Ur. l. RS, št. 8/2016.