Jedro

Poslovni razlog je podan med drugim tudi, če naloge, ki jih je delavec opravljal, še obstajajo, pa jih je delodajalec z drugačno organizacijo dela prerazporedi med druge delavce. Organizacijska sprememba, kot je drugačna porazdelitev nalog, namreč predstavlja utemeljen (organizacijski) poslovni razlog.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati iz naslova poslovne uspešnosti: za leto 2015 v višini 9.369,90 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2016 dalje do plačila; za leto 2016 v višini 3.890,56 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2017 dalje do plačila; za leto 2017 v višini 2.957,48 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2018 dalje do plačila; za leto 2018 v višini 9.513,33 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2019 dalje do plačila. Višji zahtevek (za razliko do zneska 34.680,70 EUR), je zavrnilo (točka I izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 9. 2019 med strankama za opravljanje dela delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi z dne 1. 9. 2010, za ugotovitev, da sta stranki še vedno v delovnem razmerju na podlagi te pogodbe o zaposlitvi, za poziv tožnika nazaj na to delovno mesto in priznanje vseh pravic po pogodbi o zaposlitvi za delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi z dne 1. 9. 2010 (točka II izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.126,92 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (točka III izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča, da je bil tožnik vodilni delavec. Za to ugotovitev ni podlage v izvedenih dokazih, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se v zvezi s tem sklicuje na pogodbo o zaposlitvi za delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, kar je napačno, saj je bistvena vsebina pogodbe. Poudarja, da tožnik ni bil vodilni delavec, saj ni bil vpisan v Ajpes kot zastopnik družbe, direktor ali prokurist. Prav tako ni imel splošnega pooblastila za vodenje ali zastopanje družbe. V pogodbi o zaposlitvi ni posebnih določb o drugačni ureditvi delovnega časa, odmorov in počitkov idr. Tožnik ni vodil poslovnega področja ali organizacijske enote niti ni imel pooblastil za sklepanje pravnih poslov ali za samostojne kadrovske ali organizacijske odločitve. Sodišče je protispisno ugotovilo, da po sistematizaciji iz decembra 2015 delo pravnega zastopnika ni več med posebnimi poslovnimi funkcijami, nato pa je ugotovilo, da je tožnik tudi po tem opravljal enaka dela. Poudarja, da tožnik ni imel nobenega podrejenega. Razlogi sodbe v 6. točki obrazložitve so si med seboj v nasprotju in v nasprotju z listinski dokazi. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je delodajalec prenesel del nalog na holding, kar naj bi pomenilo, da tožnik tožene stranke ne zastopa več na sodiščih in da mu je tožena stranka 25. 9. 2019 preklicala pooblastilo za zastopanje v sodnih, upravnih in drugih postopkih. Poudarja, da nikoli ni imel splošnega pooblastila za zastopanje, zato je listina o preklicu pooblastila z dne 25. 9. 2019 brezpredmetna. Zato sta podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je zmoten zaključek sodišča, da se je tožnikovo delo spremenilo, ker tožene stranke ne more več zastopati na sodišču. Opozarja na izpoved A.A., da holding B. (HB.) tožene stranke še ni zastopal na sodišču. Nasprotno pa je tožnik tudi po odpovedi toženo stranko zastopal na sodišču, in sicer decembra 2019 v C. na Hrvaškem. Pravna pisarna HB. ne more odobriti, da bo toženo stranko zastopal tožnik, saj je to odločitev direktorja tožene stranke. Nadalje navaja, da so vse zadeve, ki jih je tožena stranka prenesla na pravno službo HB. po njegovi odpovedi, za ta spor nerelevantne, saj so bili ti dokumenti oblikovani za namen tega postopka. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je prišlo do sprememb na nepremičninskem področju. Izpostavlja, da je bilo njegovo delo izključno strokovno in da se to ni spremenilo. Z D.D. sta bila enakovredna sodelavca. Zanika, da bi vodil to področje. Napačna je ugotovitev sodišča, da je pravna pisarna HB. prevzela "zahtevne pravne naloge". Navaja, da je toženo stranko večkrat pozval, da pojasni razliko med "zahtevnimi" in "enostavnimi" pravnimi nalogami, pa to ni bilo razjasnjeno. Sodišču očita kršitev 8. člena ZPP in s tem bistveno kršitev določb pravnega postopka. Poudarja, da je kolegij zgolj posvetovalno telo in da se njegovo delo na kolegiju ni spremenilo. Sodišče je nekritično sledilo splošnim in pavšalnim izpovedim direktorja E.E. in ostalih prič. Podarja, da se njegovo delo ni spremenilo oziroma se je spremenilo zgolj v majhnem obsegu. Potreba po njegovem delu pa se ni spremenila. Ne strinja se z odločitvijo o denarnem delu zahtevka in navaja, da je sodišče napačno izračunalo plačilo za poslovno uspešnost, ki mu pripada na podlagi 4. člena pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je pri izračunu za vsako vtoževano leto upoštevalo le podatek o osnovni plači, moralo pa bi prišteti še plačilo za poslovno uspešnost za preteklo leto. V skladu s 126. členom ZDR-1 je sestavni del plače tudi plačilo za poslovno uspešnost. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnika in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je materialno pravno pravilna.

6. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Ta kršitev bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje opisanih pomanjkljivosti nima, saj vsebuje jasne razloge za ugotovitev zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove in da razlog za odpoved ni bil fiktiven.

7. V izpodbijani sodbi ni podano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v zvezi z več ugotovitvami sodišču prve stopnje očita pritožba. Sodišče prve stopnje namreč ni protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstev. Z očitki o bistvenih kršitvah določb postopka pa pritožba uveljavlja predvsem nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, torej druga dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ki jo pritožba sodišča prve stopnje očita v zvezi s presojo izvedenih dokazov. Vsebinsko prepričljivi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva metodološkega napotka o oblikovanju dokazne ocene oziroma procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz dokazne ocene se da ugotoviti, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna dejstva, na podlagi katerih je oblikovalo pravilne dokazne zaključke. Tudi sicer je sodišče prve stopnje vse izvedene dokaze pravilno povzelo in jih upoštevalo pri svoji odločitvi.

9. Tožena stranka je tožniku 10. 9. 2019 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pomočnika direktorja za pravne zadeve in pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela pravnega zastopnika ter mu v podpis ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pravnega svetovalca. Tožnik je ponujeno pogodbo o zaposlitvi podpisal. V odpovedi je tožena stranka navedla, da mu pogodbi odpoveduje iz organizacijskih razlogov, ker je zaradi prenosa dela tožnikovih nalog na pravno pisarno holdinga in na drugo delovno mesto v sektorju F., tožnikovo delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi kot delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi za opravljanje dela pravnega zastopnika z dne 1. 9. 2010. Drugih pisnih pogodb o zaposlitvi pravdni stranki nista sklenili. Dejansko pa je tožnik do odpovedi opravljal v bistvenem enaka dela kot pravni zastopnik, nato kot direktor splošnega sektorja in nazadnje kot pomočnik direktorja za pravne zadeve, čeprav za drugo in tretje delovno mesto tožnik in tožena stranka nista sklenili novih pisnih pogodb o zaposlitvi.

10. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) v 91. členu ureja odpoved s ponudbo nove pogodbe in določa, da se, če delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek). Med utemeljenimi razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca ZDR-1 v 1. alineji prvega odstavka 89. člena določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Odpovedni razlog mora biti resen in utemeljen ter mora onemogočati nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

11. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved zakonita, ker je obstajal utemeljen poslovni organizacijski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Ugotovilo je, da je tožena stranka dokazala, da je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi in da reorganizacija ni bila navidezna. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno delno ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo poslovne uspešnosti, ker je ugotovilo, da mu je tožena stranka v določenih letih ni izplačala v celoti, kot je bilo to dogovorjeno v 4. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2010. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s 360. členom ZPP še dodaja.

12. Sodišče prve stopnje ni sledilo tožnikovim trditvam, da ni bil vodilni delavec, glede na to, da se pogodba o zaposlitvi z dne 1. 9. 2010 glasi na delo delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, vendar pa ta ugotovitev ne vpliva na pravilnost presoje o zakonitosti izpodbijane odpovedi. Tožena stranka je namreč podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga utemeljevala s poslovnimi oziroma organizacijskimi razlogi, ne pa na prenehanju mandata vodilnega delavca v smislu določbe 74. člena ZDR-1, kar tudi sicer pravilno izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje. Glede na to so že iz tega razloga pritožbene navedbe, da tožnik kljub poimenovanju pogodbe o zaposlitvi dejansko ni bil vodilni delavec, nerelevantne.

13. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je pri toženi stranki obstajal utemeljen organizacijski odpovedni razlog za tožnikovo odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je prišlo do dejanske spremembe organizacije, to je, da je prenesla del tožnikovih nalog, ki jih je tožnik opravljal kot pravni zastopnik oziroma pomočnik direktorja za pravne zadeve, na pravno službo HB. in na sektor F. pri toženi stranki. Poslovni razlog je podan med drugim tudi, če naloge, ki jih je delavec opravljal, še obstajajo, pa jih je delodajalec z drugačno organizacijo dela prerazporedi med druge delavce. Organizacijska sprememba, kot je drugačna porazdelitev nalog, namreč predstavlja utemeljen (organizacijski) poslovni razlog.

14. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v zvezi s prenosom tožnikovih nalog na HB. in sektor F. nekritično sledilo izpovedim direktorja in ostalih prič. Sodišče prve stopnje dokaznega zaključka o prerazporeditvi dela tožnikovih nalog ni sprejelo zgolj na podlagi izpovedi direktorja in ostalih prič, to je A.A., vodje pravne službe na HB., D.D., inženirke za okolje in prostor ter G.G., direktorice sektorja F., temveč tudi ob upoštevanju predložene listinske dokumentacije, ki v celoti potrjuje resničnost njihovih izpovedi. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je jasna in prepričljiva, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša. Pritožbene navedbe, ki ji nasprotujejo, pa so neutemeljene.

15. Sodišče prve stopnje je v zvezi s prenosom dela tožnikovih nalog na pravno službo HB. utemeljeno verjelo direktorju tožene stranke in A.A., ki sta o tem izpovedala skladno. Njuna izpoved je potrjena tudi s predloženo listinsko dokumentacijo, zato pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene. Tako npr. iz pogodbe o opravljanju pravnih storitev z dne 19. 7. 2019 izhaja, da je tožena stranka na HB. prenesla pripravo in pregled nekaterih pogodb in drugih pravnih aktov, svetovanje v kompleksnejših zadevah gospodarskega, delovnega, obligacijskega, stvarnega prava in prava javnega naročanja, vodenje nekaterih postopkov pred upravnimi, inšpekcijskimi organi in sodiščem, svetovanje pri statusnih vprašanjih in opravljanje pravnih storitev v času tožnikove odsotnosti z dela. Gre za naloge delovnega mesta pravnega zastopnika oziroma pomočnika direktorja za pravne zadeve, ki jih je pred prenosom opravljal tožnik. Da tožnik nima več neposrednega stika z odvetniki, ki toženo stranko zastopajo v teh sporih in da tožene stranke tožnik ne zastopa več, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi skladnih izpovedi direktorja tožene stranke in A.A.. Poleg tega je tožena stranka 25. 9. 2019 tožniku preklicala pooblastila za zastopanje v sodnih, upravnih in drugih postopkih. Trditve, da ni imel splošnega pooblastila za zastopanje in da je zato listina o preklicu pooblastil z dne 25. 9. 2019 brezpredmetna, tožnik prvič podaja šele v pritožbi, pri čemer pa ne navede, zakaj jih brez svoje krivde ni mogel podati že pred sodiščem prve stopnje. Te pritožbene navedbe so zato nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP), ki jih pritožbeno sodišče ne upošteva. Tožnikove navedbe v zvezi z zastopanjem tožene stranke v C. na Hrvaškem po podani odpovedi, ki jih tožnik ponovno izpostavlja v pritožbi, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Ugotovilo je, da je tožnik toženo stranko v tem sporu zastopal po posebnem pooblastilu in po predhodni odobritvi s strani pravne pisarne HB.. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da to dodatno potrjuje, da je pri tožnikovem delu prišlo do sprememb in ne dokazujejo, da se tožnikove delovne naloge niso spremenile, kot to neutemeljeno navaja tožnik v pritožbi.

16. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo tudi ostalo listinsko dokumentacijo, ki izkazuje prenos zadev na pravno pisarno HB., to je sklep z dne 15. 11. 2019, s katerim je tožena stranka prenesla še vse obstoječe in bodoče sodne postopke ter zahtevek sklada H. ter sklep z dne 10. 1. 2020 o prenosu skrbništva pravnih zadev s konzorcijem I. – J.- K. v zvezi z vzdrževanjem in remontom agregata L.. Zgolj dejstvo, da so bili ti sklepi izdani po podani odpovedi tožniku, še ne pomeni, da jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Te listine samo dodatno potrjujejo, da spremembe v organizaciji dela niso bile navidezne, ampak tudi dejansko izvedene.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikove navedbe, pri katerih vztraja tudi v pritožbi, da se njegovo delo na nepremičninskem področju po odpovedi ni spremenilo. Verjelo je izpovedima direktorja tožene stranke in D.D., ki sta oba potrdila, da so bile naloge vodenja in urejanja prometa, skupaj z vodenjem evidenc ter urejanjem zemljiškoknjižnega stanja, prenesene na sektor F., kot to tudi sicer izhaja iz sklepa z dne 1. 8. 2019. Pred prenosom pa so bile to tožnikove naloge kot pravnega zastopnika oziroma pomočnika direktorja za pravne zadeve. Sodišče prve stopnje je verjelo direktorju tožene stranke, ki je prepričljivo pojasnil, da je tožena stranka na ta način organizacijsko zaokrožila nepremičninske zadeve na enem mestu in da je D.D. edina zadolžena za vodenje in koordinacijo nepremičninskih zadev. Glede na to, da je spremembe oziroma dodatne naloge v zvezi z vodenjem nepremičninskih zadev, ki so bile s pravne službe prenesene na sektor F., potrdila tudi direktorica sektorja F. G.G., pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Pritožbene navedbe, ki ji nasprotujejo, pa so neutemeljene.

18. Tožena stranka je torej tožniku zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ob dokazanem obstoju poslovnega razloga, ki je bil utemeljen in je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Sodišče prve stopnje je zato odločilo pravilno in v skladu s določbami ZDR-1, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in s tem v zvezi reintegracijski in reparacijski zahtevek.

19. Sodišče prve stopnje je pravilno delno ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo poslovne uspešnosti v posameznih letih, saj mu je tožena stranka ni izplačala v višini, kot je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 2010, to je v višini 12 % tožnikovih prejemkov iz naslova plače, izplačanih za preteklo leto. Pri tem je sodišče prve stopnje izhajalo iz drugega odstavka 126. člena ZDR-1, ki določa sestavine plače, in zavzelo pravilno stališče, da se bonitete, regres za letni dopust, povračila stroškov in jubilejne nagrade, ki so razvidni iz predloženih obračunov, ne vštejejo v osnovo za izračun tožnikovega dela plače iz poslovne uspešnosti, saj ne gre za sestavine plače v smislu določbe 126. člena ZDR-1. Pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje pri izračunu moralo upoštevati tudi plačilo iz naslova poslovne uspešnosti iz preteklega leta, pomeni nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Tožnik je namreč v tožbi in vlogah svoj zahtevek glede plačila poslovne uspešnosti utemeljeval le s tem, da bi morala tožena stranka pri izračunu upoštevati tudi bonitete, regres za letni dopust, povračila stroškov in jubilejne nagrade. Na tej podlagi je tudi utemeljil izračun vtoževanih zneskov. Šele v pritožbi tožnik prvič uveljavlja, da je pri plačilu dela plače iz poslovne uspešnosti treba upoštevati tudi izplačila za poslovno uspešnost iz preteklega leta, kar pa je prepozno.

20. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

21. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške. Tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel (154., 165. člen ZPP), tožena stranka pa zato, ker v tovrstnih sporih na podlagi 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) krije sama svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.