Jedro

Sodišči sta ugotovljena dejstva oprli na določbo 25. člena ZTLR in zaključili, da je tožnica z nastankom nove stvari pridobila solastninsko pravico na originaren način. Navedba revidenta, da odločitev o pridobitvi lastninske pravice tožnice ne temelji na določbah ZTLR, zato ni utemeljena. Pravilnost uporabe materialnega prava glede pravnega temelja pridobitve lastninske pravice izven okvira tako postavljenih revizijskih trditev revizijsko sodišče ne more preizkušati zaradi pravila iz prvega odstavka 371. člena ZPP.

Trditveno in dokazno breme določa materialno pravo (materialno dokazno breme). Sodišči nižjih stopenj sta ves čas postopka povsem pravilno izhajali iz predpostavke, da za dejstva, ki so potrebna za ugoditev zahtevku na podlagi 25. člena ZTLR, materialno dokazno breme leži na strani tožnice. Toženec je s trditvami, da je gradnja izključna posledica vlaganj njegovih staršev, skušal izpodbiti tožničine trditve o skupni gradnji, zanje pa procesno dokazno breme skladno z določbo 212. člena ZPP leži na strani toženca. Očitek pritožbenega sodišča, da toženec ni zatrjeval višine dohodkov svojih staršev, po vsebini torej ne pomeni prevalitve materialnega dokaznega bremena, pač pa le pojasnilo, da toženec s svojimi nasprotnimi trditvami, za katere nosi procesno dokazno breme, ni uspel izpodbiti tožničinih trditev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo lastninsko pravico tožnice na nepremičnini ID znak ... do 1/3, tožencu naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine in plačilo pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo solastninsko pravico tožnice do 1/5, tožencu naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 1.645,76 EUR, v presežku glede izstavitve zemljiškoknjižne listine in ugotovitveni zahtevek za solastninski delež nad 1/5 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V preostanku je zavrnilo pritožbo toženca. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo na podlagi prej veljavnega 25. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) o gradnji na tujem svetu. Ugotovilo je, da je z gradnjo na tuji nepremičnini nastala povsem nova stvar, zato sta pravdni stranki na njej originarno pridobili lastninsko pravico. Pritožbeno sodišče je takšni argumentaciji pritrdilo.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo. Toženec v reviziji opozarja na svoje trditve, da je bil nadzidek zgrajen v času pred prihodom tožnice na dom toženca, da sta imela njegova starša že pred tem dobro vpeljano gostinsko dejavnost in s tem tudi finančna sredstva za gradnjo nove stanovanjske hiše, da pravdni stranki pred začetkom gradnje nista imeli prav nobenih prihrankov in sta bili zaposleni le kratek čas. Tožnica se ni odzvala na njegove pozive, naj pojasni, od kod pravdnima strankama finančna sredstva za gradnjo brez kreditov, zato je zaključek sodišča, da delež tožnice znaša 20 %, v nasprotju z izvedenimi dokazi. Ker se sodišči nista vprašali, od kod pravdnima strankama sredstva za gradnjo, gre za nasprotje med izvedenimi dokazi in obrazložitvijo. Leta 1985 je bila novogradnja v celoti končana, do tedaj pa pravdni stranki z opravljanjem gostinske dejavnosti nista pridobivali dohodkov, saj sta bili zaposleni kot trgovka oziroma kot natakar. Gostinsko dejavnost sta opravljala izključno toženčeva starša. Odločitev o pridobitvi solastninske pravice torej ne temelji na določbah ZTLR oziroma Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Toženec v reviziji pritrjuje stališču sodišč nižjih stopenj, da se lastninska pravica lahko pridobi originarno z nastankom nove stvari, vendar tožnica ni niti zatrjevala, kaj je pri gradnji storila in od kod pravdnima strankama finančna sredstva za gradnjo ter koliko je tožnica sama vložila v gradnjo. Zaključek sodišča, da so prispevali vsi, je zmoten. Gradnjo je financiral izključno toženčev oče. Izpodbija zaključek, da je tožnica gospodinjila in skrbela za otroke, saj sta imela ob preselitvi v novogradnjo le enega otroka, za gospodinjstvo pa je skrbela toženčeva mati. Za gospodinjstvo je tožnica začela skrbeti šele po preselitvi v novo stanovanjsko hišo. Zaključek, da toženec ni zatrjeval višine dohodkov svojih staršev, je protispisen. Ves čas je trdil, da sta imela njegova starša zadostna finančna sredstva za financiranje gradnje. Ponovi, da pravdni stranki nista imeli denarja za gradnjo, pri čemer sta obe zelo lagodno živeli. Sodišči sta s tem tudi zmotno uporabili materialno pravo in storili procesno kršitev glede prevalitve dokaznega bremena na toženca. Izpodbija zaključek, da pridobitev lokacijske informacije s strani njegovega očeta ne vpliva na pridobitev lastninske pravice, saj to kaže, da so o gradnji razmišljali že pred tožničinim prihodom v T. Dokazna ocena zato ni skladna z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ugotovitev, da ni samo toženčev oče skrbel za gradnjo, je protispisna. Prav tako je zmoten tudi zaključek, da sta starša privolila v vlaganja in prenos lastninske pravice na tožnico. Gradnja z namenom, da se v novo hišo preselita pravdni stranki, ne pomeni obenem priznavanja lastninske pravice.

3. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščema nižjih stopenj, in na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), ter pravni zaključki sodišč nižjih stopenj so naslednji: - Pravdni stranki sta razvezana zakonca. Zakonska zveza, ki sta jo sklenila 27. 5. 1978, je bila pravnomočno razvezana marca 2008. - V času trajanja zakonske zveze pravdnih strank je bila na nepremičnini ID znak 93-463/0-0 zgrajena nova stanovanjska hiša z gostinskim lokalom.

- V času gradnje je bila nepremičnina v lasti toženčevih staršev, vsakega do ene polovice.

- V letu 1990 je toženčeva mati svoj delež prenesla na toženca, drugo polovico pa je toženec pridobil na podlagi dedovanja po svojem očetu. Od leta 2007 je toženec na nepremičnini vknjižen kot izključni lastnik.

- Pred gradnjo je bila na nepremičnini le stara hiša. Po gradbenih posegih se je vrednost nepremičnine za nekajkrat povečala. Z gradnjo je nastala nova stvar, ker se je substanca stvari z gradnjo popolnoma spremenila.

- Vlaganja pri gradnji so se močno prepletala. Gradnja je bila financirana s strani toženčevih staršev, h gradnji pa sta prispevali tudi pravdni stranki. Pravdni stranki sta h gradnji prispevali tako, da sta nabavili material, opravljali delo ali skrbeli za gospodinjstvo in gostinsko dejavnost. Tožnica je med gradnjo kuhala za delavce in skrbela za gospodinjstvo. V letu 1984 sta se pravdni stranki preselili v novo stanovanjsko hišo. Tožnica je bila od sklenitve zakonske zveze do 1986 zaposlena kot trgovka, v letu 1986 pa se je zaposlila v domačem gostinskem lokalu, ki ga je s 1. 1. 1986 prevzel toženec. Pred tem je bil toženec zaposlen kot natakar. Dohodki iz gostinske dejavnosti so se stekali pri tožencu, tudi tožničina plača, zato tožnica ni vedela, kakšne dohodke ustvarja gostinska dejavnost. - Toženčeva starša sta se strinjala, da se hiša sezida in uredi gostinska dejavnost za potrebe družine pravdnih strank. Starša toženca sta soglašala, da se lastninska pravica prenese na tožnico.

- Pravdni stranki sta h gradnji prispevali po enakih delih, in sicer skupaj eno polovico celotnega prispevka h gradnji. Druga polovica prispevka gre na račun vlaganj toženčevih staršev.

6. V skladu s prvim odstavkom 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni ter ustrezno konkretizirani in argumentirani.(1) Na dovoljene revizijske razloge sodišče ne pazi po uradni dolžnosti.

7. Toženec pri očitku zmotne uporabe materialnega prava glede pravnega temelja pridobitve lastninske pravice tega bremena ni zmogel. Navaja namreč le, da odločitev ne temelji na določbah ZTLR oziroma SPZ, ki urejajo načine pridobitve lastninske pravice. Odločitev sodišč nižjih stopenj sloni na dejanski ugotovitvi in na njej temelječem pravnem zaključku, da je z izgradnjo nove stanovanjske stavbe prišlo do spremembe substance prejšnje nepremičnine in nastanka nove stvari. Revident omenjene dejanske ugotovitve in pravnega sklepanja ne izpodbija, pač pa graja zaključek, da h gradnji in s tem k nastanku nove stvari nista prispevala le toženčeva starša, ampak tudi obe pravdni stranki, do česar se bo revizijsko sodišče opredelilo v nadaljevanju. Sodišči sta ugotovljena dejstva oprli na določbo 25. člena ZTLR(2) in zaključili, da je tožnica z nastankom nove stvari pridobila solastninsko pravico na originaren način. Navedba revidenta, da odločitev o pridobitvi lastninske pravice tožnice ne temelji na določbah ZTLR, zato ni utemeljena. Pravilnosti uporabe materialnega prava glede pravnega temelja pridobitve lastninske pravice izven okvira tako postavljenih revizijskih trditev revizijsko sodišče ne more preizkušati zaradi pravila iz prvega odstavka 371. člena ZPP.

8. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Omenjene prepovedi ni mogoče obiti niti z navideznim konstruiranjem bistvenih kršitev določb postopka. Revident se v reviziji na več mestih sklicuje na kršitvi iz 14. točke in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP gre v primeru, ko zaradi pomanjkanja razlogov sodbe objektivno ni mogoče preizkusiti. Ta vrsta kršitve ne zajema primerov, ko se sodišče ni v zadostni meri odzvalo na dejanske in pravne trditve strank, saj gre pri tem lahko za kršitev pravice do izjave iz 5. člena ZPP in s tem absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.(3) Takšne kršitve revident obrazloženo ne uveljavlja. Za protispisnost oziroma za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP gre v primeru napačnega povzemanja določenega podatka iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo. Če se zatrjevana protislovnost med podatki iz spisa in obrazložitvijo nanaša na sodnikovo sklepanje, ne gre za protispisnost, pač pa za izpodbijanje dokazne ocene.(4)

9. Revizijske trditve so v pretežnem delu usmerjene prav v takšno nedovoljeno izpodbijanje dokazne ocene. Sodbi sodišč nižjih stopenj vsebujeta razloge, ki omogočajo njun preizkus tako glede uporabe materialnega prava kot glede med strankama spornih dejstev, zato kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Revizija obširno izraža svoje nestrinjanje z zaključki nižjih sodišč, ki se nanašajo na ugovor toženca, da sta h gradnji stanovanjske hiše prispevala izključno njegova starša. Omenjeno toženčevo trditev sta sodišči nižjih stopenj po izvedenem dokaznem postopku zavrnili in za to tudi navedli razloge. Revizijske navedbe, da pravdni stranki ob začetku gradnje nista imeli prihrankov, da za gradnjo nista najemali kreditov, da je obrtnika L. plačal toženčev oče, da do leta 1985, ko je bila gradnja že zaključena, z gostinsko dejavnostjo pravdni stranki nista pridobivali finančnih sredstev, da ob siceršnjem lagodnem življenju nista imeli dodatnih sredstev za gradnjo, da skupnega dela ni bilo, da je bilo vse zgrajeno z najetimi delavci, da je tožnica začela gospodinjiti šele po zaključku gradnje, da je celotno gradnjo vodil in financiral toženčev oče, da toženčeva starša nista privolila v skupno gradnjo in prenos lastninske pravice na tožnico, so usmerjene v izpodbijanje dokazne ocene, ki pa je nedovoljen revizijski razlog. Do teh trditev se iz tega razloga revizijskemu sodišču ni bilo potrebno podrobneje opredeljevati.

10. Podobno velja glede uveljavljane kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na mestih, kjer toženec v reviziji sodbama sodišč nižjih stopenj očita protispisnost, gre za dokazno oceno izvedenih dokazov, zato gre z vidika zgoraj povzetih izhodišč za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, do katerega se je revizijsko sodišče opredelilo že v prejšnji točki.

11. Revident zatrjuje tudi kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, ki pa jo v reviziji vedno povezuje s trditvami, ki vsebinsko izpodbijajo dokazno oceno. Kršitev metodološkega napotka lahko v določenih primerih preraste v bistveno kršitev določb postopka, vendar le, če gre za kršitev formalnih pravil proste dokazne ocene.(5) Česa takšnega revident ne zatrjuje, pač pa izraža dvom v pravilnost dokazne ocene, pri čemer pa gre, kot je bilo že poudarjeno, za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja.(6)

12. Očitek zmotne uporabe materialnega prava, ki se nanaša na porazdelitev dokaznega bremena med pravdni stranki, prav tako ni utemeljen. Ta revidentov očitek izhaja iz ugotovitve pritožbenega sodišča, da toženec ni zatrjeval višine dohodkov svojih staršev, ki jo je revident očitno zmotno razumel kot prevalitev materialnega dokaznega bremena. Trditveno in dokazno breme določa materialno pravo (materialno dokazno breme).(7) Sodišči nižjih stopenj sta ves čas postopka povsem pravilno izhajali iz predpostavke, da za dejstva, ki so potrebna za ugoditev zahtevku na podlagi 25. člena ZTLR, materialno dokazno breme leži na strani tožnice. Toženec je s trditvami, da je gradnja izključna posledica vlaganj njegovih staršev, skušal izpodbiti tožničine trditve o skupni gradnji, zanje pa procesno dokazno breme skladno z določbo 212. člena ZPP leži na strani toženca. Očitek pritožbenega sodišča, da toženec ni zatrjeval višine dohodkov svojih staršev, po vsebini torej ne pomeni prevalitve materialnega dokaznega bremena, pač pa le pojasnilo, da toženec s svojimi nasprotnimi trditvami, za katere nosi procesno dokazno breme, ni uspel izpodbiti tožničinih trditev.

13. Revident tožbi očita pomanjkanje trditvene podlage, torej njeno nesklepčnost, in sicer zato ker tožnica ni pojasnila, od kod pravdnima strankama finančna sredstva za financiranje gradnje nove stanovanjske hiše. Tožba je nesklepčna, če iz trditev o dejstvih ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu. Po vsebini gre torej za uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava.(8) Revizijsko sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da omenjena dejanska trditev ne predstavlja pravotvornega dejstva za utemeljenost zahtevka na ugotovitev lastninske pravice zaradi skupne gradnje na podlagi 25. člena ZTLR. Očitek, da je bila tožba zaradi tega nesklepčna, je zato neutemeljen.

14. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev, da toženec sam krije svoje revizijske stroške, temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP ter je že zajeta v odločitvi o zavrnitvi revizije.

Op. št. (1): Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 206/2013, II Ips 120/2010, II Ips 258/2014...

Op. št. (2): Če je graditelj vedel, da gradi na tujem zemljišču, ali če tega ni vedel, pa se je lastnik temu takoj uprl, lahko lastnik zemljišča zahteva, naj mu pripade lastninska pravica na gradbenem objektu, ali naj graditelj poruši gradbeni objekt in mu zemljišče vrne v prvotno stanje, ali naj mu graditelj izplača prometno ceno zemljišča (prvi odstavek 25. člena ZTLR).

Op. št. (3): Zobec, J.: Pravdni postopek s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, 3. knjiga, stran 306 in naslednje.

Op. št. (4): Zobec, J.: navedeno delo, stran 311 in naslednje.

Op. št. (5): Zobec, J.: navedeno delo, 1. knjiga, stran 95. Op. št. (6): Odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 602/2009, II Ips 1057/2008. Op. št. (7): Zobec, J.: navedeno delo, 2. knjiga, stran 347. Op. št. (8): Odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 186/2013, II Ips 93/2013.