Jedro

Do pritožbeno zatrjevane kršitve načela neposrednosti in posledične absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zaradi nepravilne uporabe 3. odstavka 302. člena ZPP bi tako lahko prišlo samo v primeru, če bi sodbo sprejel sodnik, ki sploh ni sodeloval na glavni obravnavi, kar pa ni bil primer v tej zadevi.

Kakršna koli druga nepravilna uporaba pravil iz 3. odstavka 302. člena ZPP pa bi lahko predstavljala zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa v tem konkretnem primeru tudi ni podana. Čeprav je tožnica, ko se je izjavila o tem, vztrajala, da se tako priče kot stranke zaslišijo znova, pa v tej izjavi ni navedla prav nobenega razloga, kot to pravilno izpostavlja tudi sodišče prve stopnje, zakaj bi bila ponovna izvedba teh dokazov potrebna. Ker sodišče prve stopnje samo razloga za ponovno izvedbo teh dokazov ni našlo, z odločitvijo, da prič in stranke kljub drugačni izjavi tožnice ne bo zaslišalo znova, ni kršilo določila 3. odstavka 302. člena ZPP, saj je odločitev o tem, ali bo te dokaze izvedel znova ali ne, v domeni novega sodnika.

Pravilen je materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da je, četudi ni šlo za povsem ravno površino in je obstajal razmak (5 cm) med betonskimi ploščami, ta ni bil takšen, da bi terjal od zavarovanca tožene stranke kakršno koli ukrepanje v smislu zasutja s peskom ali zemljo, da bi se razmaki zmanjšali oziroma da bi se plošče poravnale z ostalim nivojem (ugotovljena je bila namreč le višinska razlika 1 cm), pohodna površina na delu, ki je bil tožbeno zatrjevan kot mesto padca, kot tudi na delu, na katerem je tožnica izpovedovala, da je padla, v času škodnega škodnega dogodka še vedno ustrezala standardom normalne pohodne površine, saj noben del ni bistveno odstopal od preostalega (širšega) območja, kjer je prišlo do padca, pa tudi, da očitki tožnice, da zavarovanec tožene stranke ni poskrbel za varno hojo, ker razmakov med ploščami ni saniral, niso utemeljeni, še manj pa očitek, da bi moral zavarovanec postaviti opozorilno tablo za pešce, saj za to ni bilo nobenega razloga.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v celoti potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji je dolžna tožena stranka plačati znesek 6.500,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 24. 2. 2017 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, ter da ji je dolžna povrniti tudi vse njene pravdne stroške v roku 15 dni od dneva prejema sodbe sodišča prve stopnje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila, pod točko II. izreka pa je tožeči stranki naložilo, da mora v roku 15 dni od vročitev te sode toženi stranki plačati 74,90 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica), ki sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov postopka na prvi stopnji, kot tudi pritožbene stroške. V pritožbi najprej povzame vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa najprej izpostavi, da so v predmetni pravdi postopek vodile in odločale tri sodnice. Kot razpravljajoča sodnica je postopek začela voditi sodnica, ki nato na koncu o zadevi ni odločala, v vmesnem obdobju je potem druga sodnica C.H., kateri je pripadal spis, pravdnim strankam poslala obvestilo in poziv z dne 16. 11. 2019, v katerem je bilo navedeno, da je bil spis dodeljen drugi sodnici na podlagi spremembe letnega razporeda Okrožnega sodišča v Celju in njegovih organizacijskih enot za leto 2019 in odredbe predsednice okrožnega sodišča, pa tudi, da bo sedaj druga sodnica v nadaljevanju opravljala ostala procesna dejanja. Sodnica, kateri je bil spis na novo dodeljen, pa je potem v istem dopisu tudi pozvala stranke, da v roku 3 dni sodišču sporočijo, ali soglašajo, da se že izvedeni dokazi ne izvajajo znova, pred novo sodnico ampak, da se strinjajo že z izvedenimi dokazi, s pripisom, da bo, v kolikor izrecnega soglasja, da se strinjajo že z izvedenimi dokazi, sodišče ne bo prejelo v postavljenem roku, razpisalo narok in ponovno izvajalo dokaze. Tožnica izrecnega soglasja ni podala, saj je bila mnenja, da mora zaradi spoštovanja načela neposrednosti, katerega bistvo je, da izdaja sodno odločbo tisti sodnik, ki je sodeloval pri glavni obravnavi, na kateri je sodišče izvajalo dokaze, sodišče v smislu pravilne in popolne dokazne ocene dokaze izvesti ponovno, s tem, kakšna je bila glede tega obvestila in poziva sodišča z dne 6. 11. 2019 odločitev oz. stališče tožene stranke, pa tožnica ni bila obveščena vse do zadnjega naroka za glavno obravnavo v tej zadevi, ki je bil dne 10. 6. 2020, ko je bila pooblaščencu tožnice na koncu naroka vročena tudi fotokopija vloge tožene stranke o njenem soglasju, da se dokazi ne izvajajo znova. Takšen potek postopka, ki je sledil in sicer, da je sodišče dne 6. 11. 2019 odločilo, da priče in stranke ne bo zaslišalo znova in da bo o zadevi odločila sodnica, ki kot tretja v tem postopku sploh ni sodelovala pri glavni obravnavi, na kateri je sodišče izvajalo dokaze, je za tožnico predstavljajo popolno presenečenje, s takšnim sklepom sodišča prve stopnje pa se tožnica tudi ni strinjala in mu je nasprotovala. Tožnica v zvezi s takšnim postopanjem sodišču prve stopnje očita kršitev načela neposrednosti, ki predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 1. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Meni, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi neutemeljeno sklicuje na določilo 2. odstavka 302. člena ZPP, ko navaja, da je s sklepom predlog tožnice, da se zaradi spremembe sodnice mora glavna obravnava začeti znova in da mora nova sodnica izvesti dokaze znova, zavrnilo, saj tovrstno procesno situacijo zaradi menjav sodnic obravnava 3. odstavek 302. člena ZPP, saj je šlo za narok pred spremenjenim senatom oz. v tem primeru sodnico. Tožnica meni, da je sodišče prve stopnje s takšnim ravnanjem, ko ni odločilo, da se priče in stranke zaslišijo znova, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, saj je neuporaba določbe 3. odstavka 302. člena ZPP oziroma njena nepravilna uporaba, ko se pri novi sodnici dokazi niso znova izvajali, vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Meni še, da o bistvenih razlogih te pravdne zadeve sodišče sploh nima nobenih navedb v izpodbijani sodbi, ali pa so te navedbe neutemeljene in nepravilne, iz tega razloga pa tudi sodba sama ni pravilna. Tožnica poudarja, da je takšno odločanje sodišča prve stopnje zanjo predstavljajo tudi popolno presenečenje, takšna pa je tudi izpodbijana sodba, ki je sledila, saj je po pozivu sodišča z dne 6. 11. 2019 in ob dejstvu, da je sodišče kršilo pravico tožnice v postopku in je ni seznanilo s pravočasno vloženo vlogo tožene stranke z dne 21. 11. 2019 (20. 11. 2019), tožnica glede na potek postopka predvidevala, da se bo opravil narok in ponovno izvajalo dokaze, kot je to zapisala vmesna sodnica C. H. v obvestilu in pozivu z dne 6. 11. 2019. Sodišču prve stopnje še očita, da je kar 7 mesecev ni seznanilo z dopisom tožene stranke z dne 21. 11. 2019, kar že samo po sebi predstavlja kršitev pravil pravdnega postopka in je takšno ravnanje nedopustno. Tožnica v nadaljevanju pritožbe sodišču prve stopnje očita še neprepričljivo in nepravilno dokazno oceno, ki je po njenem prepričanju posledica nadaljnjih postopkovnih kršitev sodišča prve stopnje po tistem, ko je sodnica C. H. prenehala z delom na spisu in je bil spis, ne da bi o tem oz. o razlogih za to sodišče pravdne stranke sploh predhodno obvestilo, dodeljen tretji sodnici, ki je potem o zadevi odločila. Da je zadeva dodeljena novi sodnici, je bila tožnica obveščena posredno s tem, ko je dne 20. 2. 2020 dobila vročen sklep sodišča z dne 17. 2. 2020, s katerim je le-to odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati predujem za stroške ogleda. Ob tem izpostavlja, da je v obrazložitvi tega sklepa navedeno, da je tožena stranka svoj predhodni dokazni predlog iz pripravljalne vloge z dne 16. 10. 2019 z angažiranjem izvedenca gradbene stroke umaknila, je pa vztrajala, da sodišče izvede ogled kraja samega. Sodišče ugotavlja, da je za popolno ugotovitev dejanskega stanja izvedba tega dokaza potrebna. Tožnica ob tem pripominja, da je prva in edina sodnica, ki je v tem postopku bila tako imenovana »razpravljajoča sodnica« že na zadnjem naroku dne 11. 10. 2019, ki ga je še vodila oz. opravila, že sprejela dokazni predlog tožene stranke za angažiranje izvedenca gradbene stroke in toženi stranki naložila plačilo predujma za stroške izvedenca ter strankam določila rok za morebitna vprašanja za izvedenca. Tožnica nadalje še izpostavlja, da je po tem sklepu glede predujma za stroške ogleda dne 4. 3. 2020 sodišče tožnici vročilo še vabilo stranki na narok za glavno obravnavo na kraju samem in pa obvestilo, da bo sodišče na kraju smem opravilo zgolj ogled in posnelo fotografije, skupaj s pravdnima strankama, zapisnik o ogledu pa bo sestavljen kasneje na sodišču. Tožnica sodišču prve stopnje tudi v zvezi s takšnim postopanjem očita postopkovno kršitev in sicer kršitev pravice do izjave, saj bi po njenem mnenju sodišče moralo na kraju samem opraviti narok za glavno obravnavo, kot je to navedeno v pravočasnem vabilu, saj je v takšni zadevi, ko je sodišče odločalo o krivdni odškodninski odgovornosti tožene stranke in ko se je, kot je predhodno zapisalo v obrazložitvi sklepa z dne 17. 2. 2020, za izvedbo ogleda kraja odločilo iz potrebe, da se popolno ugotovi dejansko stanje zadeve, pravilna izvedba naroka za glavno obravnavo nujna. Sodišču prve stopnje tožnica očita, da je kršilo določbo 114. člena ZPP, saj so bile na ogledu stranke, predvsem tožnica, prikrajšane za svojo pravico do izjave, saj sodišče prve stopnje tožnice na kraju samem ni zaslišalo, prav tako pa tudi ni na ogledu razčiščevalo morebitnih drugih spornih okoliščin ali dejstev. Že samo dejstvo, da je sodišče prve stopnje izdalo vabilo stranki na glavno obravnavo na kraju samem, nato pa še dopis z dne 28. 2. 2020, kar je bilo oboje tožnici vročeno istega dne, po oceni tožnice pomeni kršitev, saj gre med njima za nasprotje. Kršitev 124. člena ZPP pa po mnenju tožnice predstavlja tudi zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 9. 6. 2020, saj ni voden skladno z določbo 1. odstavka glede na to, da je v zapisniku sodišče zgolj zabeležilo svojo ugotovitev in napravilo fotografije kraja škodnega dogodka oziroma mesta padca tožnice, ni pa omogočilo strankam oziroma njihovim pooblaščencem, da karkoli narekujejo zapisnikarju, da naj zapiše v zapisnik. Med ugotovitve sodišča je sicer zapisalo tudi to, kar je tožnica na ogledu izjavila, vendar v nadaljevanju potem tega v izpodbijani sodbi sodišče tako ali tako očitno ni upoštevalo. O sami urejenosti oziroma neurejenosti kraja padca in o med postopkom popravljenem stiku z betonom, glede katerega je tožnica v vlogah opozarjala, da očitno potrjuje protipravnost ravnanja tožene stranke oziroma njenega zavarovanca, ki je po škodnem dogodku in med pravdo sporni neustrezno urejeni del pohodne površine oziroma površine za pešce saniral, predstavniki zavarovanca, ki so bili zaslišani na sodišču, pa so o tem molčali, pa je sodišče na ogledu ugotovilo le, da je še danes vidno, da so ga zalili z betonom, sicer pa natančnih podrobnosti, kot npr. širine razmika, višine talnih plošč oz. njihovo odstopanje po višini, kot tudi obseg popravila predhodno neustrezno urejeno površine sodišče ni ugotavljalo. Tudi s temi ugotovitvami namesto, da bi sodišče opravilo narok po pravilih postopkovnega zakona in sestavilo po teh pravilih tudi zapisnik, je sodišče prve stopnje po mnenju tožnice prekršilo pravico stranke do izjave in kršitev načela kontradiktornosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnica sodišču prve stopnje ponovno očita, da ne glede na določbo 3. odstavka 302. člena ZPP ni sprejelo odločitve, da bi na novo izvedlo dokaze in v okviru tega ponovno na ogledu samem o morebitnih spornih dejstvih, zaslišalo tožnico, ki je na ogledu v celoti potrdila vse svoje dosedanje tožbene navedbe in tudi pokazala natančno kraj padca, kot je to že predhodno izhajalo tudi iz drugih dokazov v spisu. Sodišču prve stopnje očita nepravilno dokazno oceno izvedenega dokaza z zaslišanjem tožnice na naroku dne 11. 7. 2019, ki je posledica dejstva, da tožnica ni vajena zaslišanja pred sodiščem in očitno tudi ni dobro razumela predočenih fotografij, ko je bila zaslišana na naroku, zato meni, da sodišče njeno izpovedbo na naroku, dne 11. 7. 2019 sedaj v sodbi neutemeljeno ocenjuje, češ, da tožnici sodišča ni uspelo prepričati o natančnem kraju svojega padca oz. o natančnem kraju, kjer naj bi bila pohodna površina neustrezno vzdrževana. Ob tem še trdi, da je splošno znano dejstvo, da se nekateri ljudje težje znajdejo ob fotografijah oz. listinah ter tudi, da je ravno pri izpovedbah o stanju na kraju padca večkrat sporno poimenovanje elementov, ki tvorijo pohodno površino oziroma peš pot. Ob tem izpostavlja, da se je v tej zadevi nedosledno s strani prič in strank večkrat poimenovalo pohodne plošče oziroma tlakovce in občasno tudi granitne plošče, ki so tudi eden od gradbenih elementov površine, ki jo je sodišče v zvezi z obravnavnim škodnim dogodkom obravnavalo. Ta poimenovanja so bila tudi napačna oziroma se je pohodne plošče zamenjevalo s tlakovci, saj so o teh zadevah izpovedovali laiki in ne strokovnjaki. Ravno iz tega razloga bi ob doslednem upoštevanju vseh izvedenih dokazov ter predvsem tudi ob upoštevanju nespornega dejstva, da tožena stranka skozi celoten postopek ni nasprotovala zatrjevanjem tožnice o točnem mestu njenega padca, zavarovanec tožene stranke je kraj padca celo pisno potrdil v dopisu Občine R. S. z dne 4. 3. 2017, ki je v spisu kot priloga k tožbi, bi bila izvedba ponovnega zaslišanja tožnice na kraju samem po njenem mnenju nujno potrebna, saj bi le na tej podlagi lahko sodišče podalo prepričljivo dokazno oceno in sprejelo pravilno odločitev. Sodišču prve stopnje tožnica poleg že prej očitanih postopkovnih kršitev in dejstvu, da o zadevi ni odločala razpravljajoča sodnica, očita, da je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP s kršitvijo oziroma neuporabo 8. člena ZPP, ki zapoveduje, da sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Tudi ta kršitev sodišča prve stopnje pa je imela za posledico izdajo nepravilne in nezakonite sodbe. Izpostavlja, da je pri ugotavljanju kraja padca v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navedlo, da je kraj padca ugotavljajo na podlagi fotografij in tožničine izpovedbe, saj njenega padca ni videla nobena priča, to pa po oceni tožnice ni pravilno oziroma ne pomeni upoštevanja vseh dokazov. Iz takšne pavšalne in nenatančne navedbe obrazložitve sodišča prve stopnje tožnica niti točno ne ve, ali je upoštevalo le njeno izpovedbo na naroku ali pa tudi tisto kar je v zapisniku z dne 9. 6. 2020 zapisano tudi med ugotovitvami sodišča, je pa očitno upoštevalo le prvi dokaz in glede na to, da ni ničesar pojasnilo, kakšno dokazno vrednost in kakšno oceno je sprejelo na podlagi ugotovitev ogleda na kraju samem, za katerega je sicer sodišče predhodno, že po izpovedbi tožnice na naroku na sodišču dne 11. 7. 2019, sklenilo, da je potrebno za popolno ugotovitev dejanskega stanja, je po mnenju tožnice dokazna ocena sodišča, ko glede na ugotovljeno dejansko stanje zaključuje, da tožnici sodišča ni uspelo prepričati o natančnem kraju svojega padca oziroma o natančnem kraju, kjer naj bi bila pohodna površina neprimerno vzdrževana, nepravilna. Tožnica meni, da je s izkazana tako kršitev postopkovnih pravil, istočasno pa le-ta preide tudi v vsebino nadaljnjega pritožbenega razloga po določbi 338. člena ZPP, iz katerega se sodba sme izpodbijati in sicer gre za razlog zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je nepravilna ocena sodišča prve stopnje, da naj bi bile tako tožbene trditve tožnice, kot tožnici zatrjevanju na ogledu v nasprotju z njeno izpovedbo na naroku, ki je posledica neupoštevanja vseh izvedenih dokazov. Tožnica poudarja, da je sodišče prve stopnje o kraju padca tožnice zasliševalo tudi njenega sina, pričo S. P., ki je na naroku dne 27. 9. 2019, kot to izhaja iz zapisnika, skladno in vseskozi enako, kot je zatrjevala tožnica, tudi izpovedal, da je bil na kraju padca po tistem, ko je do tega prišlo in sicer, da sta z bratom šla slikati mesto padca, ob predočitvi fotografije v prilogi A6, pa je pojasnil, da so tiste fotografije, ki sta jih z bratom posnela in povedal med drugim tudi to, da je mama padla tam, kjer je največja luknja. Pojasnil je še, da je mati povedala, da je padla tam, kjer je največja razpoka. Prav tako je pojasnil, da je fotografije, ki so bile predložene k tožbi in nesporno prikazujejo kraj padca tožnice, sicer posnel njegov brat B. P., on pa je bil tam skupaj z njim, na kraju. Tožena stranka skozi celoten postopek, tudi potem v vlogi, ko je tožnica na naroku na sodišču že podala svojo izpovedbo, navedbam tožnice o kraju padca ni nasprotovala. Tudi priča Č., predlagan s strani tožene stranke, na kraj padca tožnice kot je bil tožbeno zatrjevan, ni imel nobenih pripomb, ugovorov, celo potrdil je, da si je kraj padca ogledal potem, ko je bil vložen odškodninski zahtevek in v svoji izpovedbi potrdil, da je kraj padca ostal do njegove izpovedbe na sodišču domnevno vseskozi nespremenjen. Je pa sicer med drugim izpovedal tudi to, da je po njegovi oceni šlo za kak cm odstopanja, kar je zelo malo in tako torej ocenil, da ni tega potrebno sanirati. Glede razmaka med talnimi ploščami npr. skoraj 5 cm ali še več v naravi, saj iz fotografij to ni mogoče natančno oceniti, glede katerega je ob predočitvi takšnega stanja tudi na fotografijah, ki jih je predložila tožnica, je bil povprašan, pa je odgovoril, da naj bi šlo za radius oz. ker gre v polkrogu in se seveda zadeve razmaknejo, vendar so te zadeve zapolnjene s peskom. Kraj padca, kot ga je izpovedovala tožnica, je ta priča v svoji izpovedbi potrdila, seveda pa so njegove ocene o minimalnih neravninah pešpoti oz. pohodne površine, kjer je prišlo do padca neutemeljene, nepravilne. So v nasprotju s tistim, kar se vidi iz fotografij in tistim kar je vseskozi skladno zatrjevala tožnica v vseh svojih vlogah in neskladne s tistim, kar je sodišče ugotovilo na ogledu na kraju samem. Gre za več kot 5 cm razmak med ploščami in sicer še na delu, kjer ni nobenega polkroga. Iz fotografije priložene k tožbi je po mnenju tožnice mogoče ugotoviti, da plošče niso v isti ravnini in da velik razmak med ploščami, ki je zaradi tega nevaren za pešce, ni z ničemer zapolnjen. Po oceni tožnice je bila ta priča v svoji izpovedbi neprepričljiva, v odgovorih nedosledna in pristranska, saj je vseskozi kot najbolj odgovorna oseba pri zavarovancu tožene stranke nasprotovala zahtevku. Ker je po poklicu specialni pedagog, pa njene ocene o tem, da naj ne bi šlo za take neravnine, ki bi ji bilo potrebno sanirati, po mnenju tožnice sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, saj so očitno v nasprotju z vsemi drugimi izvedenimi dokazi, predvsem pa v nasprotju s tem, kar je lahko sodišče ugotovilo ob ogledu na kraju samem, pa tudi v nasprotju z dejanskim ravnanjem zavarovanca tožene stranke, ki je med postopkom, od škodnega dogodka dne 3. 2. 2015 pa do izdaje sodbe je minilo več let, s tem, ko je velik in obsežem razmak med ploščami zalil z betonom, očitno popravil svojo predhodno opustitveno ravnanje, ko je dovolil, da je bilo stanje pohodne površine neprimerno in nevarno za hojo. Dokazna ocena sodišča v izpodbijani sodbi glede prepričanja sodišča o natančnem kraju padca, je po mnenju tožnice zmotna tudi iz razloga, ker sodišče ni upoštevalo listinskega dokaza, slika št. 1., na katerem je s svojim podpisom kot oškodovanka dne 8. 3. 2017 tožnica s puščico označila smer svoje hoje, z dvema križcema pa je približno označila mesto padca. Tudi ta dokaz je v spisu in bi ga po mnenju tožnice sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Tožnica še opozarja, da je, ker je fotografije, priložene k tožbi, posnel B. P., v vlogi z dne 23. 8. 2019 predlagala tudi njegovo zaslišanje kot priče v zvezi s potrditvijo tožbenih navedb o kraju padca, tega dokaza pa sodišče prve stopnje ni izvedlo, niti ga ni izrecno zavrnilo, o tem dokazu pa tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni ničesar navedlo, s tem pa je tožnico prikrajšalo za pojasnilo, zakaj tega dokaza, sploh, če je sodišče imelo pomisleke glede kraja padca, ni izvedlo. Priča B. P., ki je posnel fotografije, kot je skladno izpovedal njegov brat, ki je bil skupaj z njim na kraju, bi po oceni tožnice znal še dodatno pojasniti vse pomembne okoliščine v zvezi z nastankom fotografij in bi to bil še en dodaten dokaz, da bi sodišče lahko ugotovilo, da je tožnica padla tem, kjer je pohodna površina, kot to sicer nesporno potrjujejo vse fotografije v spisu, bila v času škodnega dogodka neprimerno urejena. V zvezi z dokazom z zaslišanjem priče A. P., ki ga izpodbijana sodba sicer omenja, pa tožnica sodišču prve stopnje očita, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, kakšen pomen je sodišče dalo pričanju te priče, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidne nobene ocene sodišča o njegovem pričanju. Tožnica pa ponavlja svoje trditve, da pričanje te priče v celoti potrjuje njene navedbe tako o samem padcu, o kraju padca, o neurejenosti tistega mesta, kjer je padla in o takratnih vremenskih razmerah. Ker je sodišče to pričo temeljito zaslišalo, priča je odgovarjala tudi na vprašanja tako sodišča, kot strank, v spisu pa je tudi zapis tožnice, ki ga je v zvezi s škodnim dogodkom kot priča poškodbe tožnice potrdil, bi po mnenju tožnice sodišče prve stopnje moralo pri svoji dokazni oceni upoštevati celotno njegovo izpoved in glede le-te tudi zavzeti dokazno oceno. Tožnica izpostavlja, da je ta priča med drugim potrdila tudi njeno zatrjevanje, da je bil v času padca po tleh še sneg »da je nekaj bilo od snega«. Potrdila je tudi, da so betonske plošče po tleh oziroma njihovo stanje bilo takšno kot je na fotografijah pod prilogo A6, druga fotografija, pa tudi, da so bile betonske plošče poškodovane, da vidljivost zaradi padanja snega ni bila nekaj »ful«, ni bila takšna kot, kadar je sonce in da mu je tožnica izgledala precej poškodovana, pa tudi, da v tistem času, ko je kakšni dve leti bil v službi v R. S., ni videl, da bi te plošče kaj popravili, ali pa jih kaj vzdrževali, tega se ni spomnil, da bi videl. Ker sodišče izpovedbe te priče ni upoštevalo pri svoji odločitvi, je po mnenju tožnice zmotno in nepolno ugotovilo dejansko stanje obravnavane zadeve. Sodišču prve stopnje nadalje še očita, da v izpodbijani sodbi ni sprejelo nobenih odločitev glede na svojo ugotovitev pri ogledu na kraju samem, da je bilo stanje na kraju samem po škodnem dogodku spremenjeno. Izpostavlja, da je zvezi s tem potem, ko je tožnica to spremembo oz. sanacijo neprimerne pohodne površine ugotovila, v spis vložila drugo pripravljalno vlogo z dne 23. 8. 2019, h kateri je priložila štiri takrat na novo posnete fotografije, v samih trditvenih navedbah v tej vlogi pa je podrobneje opisala tudi naknadno, po padcu izvršeno popravilo tega mesta. Glede na to, da je zatrjevala, da je zavarovanec tožene stranke z omenjenim popravilom smiselno potrdil navedbe tožnice o neustreznem oziroma nevarnem tlaku omenjene pešpoti in s tem dejstvo, da je omenjeno pešpot v času škodnega dogodka neustrezno vzdrževal, da je torej opustil primerno vzdrževanje te pešpoti, je po mnenju tožnice odločitev sodišča o tem, da naj bi bila za padec kritičnega dne vzrok nepazljivost tožnice same, povsem neutemeljena, nepravilna. Presoja sodišča, da je pohodna površina na delu, ki je bil tožbeno zatrjevan kot mesto padca, kot tudi na delu na katerem je tožnica izpovedovala, da je padla, v času škodnega dogodka še vedno ustrezala standardom normalne pohodne površine, pa napačna in zmotna ter posledica nepravilne dokazne ocene. Takšna presoja sodišča je po mnenju tožnice tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi in ugotovitvijo sodišča, saj je sodišče samo s tem, ko je opravilo ogled na kraju, v celoti potrdilo tožničine navedbe, da je predmetno neustrezno ureditev pešpoti, do odločitve sodišča medtem zavarovanec tožene stranke že saniral in s tem šele takrat pohodno površino uredil na primeren način uredil tako, da prevelik in ne v istem nivoju nastali razmak med ploščami, ki ga je zapolnil z betonom, ni bil več nevaren za normalno hojo. Zmotno oziroma nepravilno ugotovitev dejanskega stanja tožnica v nadaljevanju pritožbe sodišču prve stopnje očita še v zvezi z drugimi dejanskimi ugotovitvami. Poudarja, da je sicer zapisalo, da ne dvomi, da so bile razmere v času tožničinega padca zimske in se pravilno pri tem oprlo na verodostojne podatke ARSO, iz katerih izhaja, da je od 12.35 ure do 12.40 ure rahlo snežilo, nato pa zmerno do močno od 13.25 ure dalje v noč. Ker je o sneženju skladno s temi podatki izpovedala tudi tožnica, takšno okoliščino pa je potrdil v svoji izpovedbi tudi priča A. P., to po mnenju tožnice pomeni, da je uspela dokazati, da je bila neustrezno vzdrževana pot oziroma pohodna površina v času škodnega dogodka dejansko pokrita s snegom. Tudi iz gradbenega dnevnika namreč izhajajo takšne ugotovitve. Glede na to nesporno okoliščino pa je po mnenju tožnice povsem napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je to količino snega povezalo s presojo neobičajnih zimskih razmer oziroma z ravnanjem pogodbenega vzdrževalca, saj takšne povezave manjše količine snega s padcem tožnice ni zatrjevala, pač pa je vseskozi skladno zatrjevala, da zaradi novo zapadlega snega, čemur je sodišče pravilno pritrdilo v izpodbijani sodbi, ni videla oziroma ni mogla opaziti prevelikega razmaka med ploščami tam, kjer je hodila in pa seveda tudi ni videla, da te plošče niso v isti ravnini, zaradi česar se je tam ob betonski plošči spotaknila in padla. Novo zapadli sneg in poledenelost poti je bil le še dodatni element, da je potem, ko se je tožnica spotaknila ob betonsko ploščo, padla, da padec ni mogla več preprečiti. V postopku pa je bilo s strani tožene stranke glede stanja poti, sicer zatrjevano le, da se je preko koncesionarja izvajalo vzdrževanje. Tožnica ob tem še opozarja, da je tožena stranka zatrjevala, da se je v okviru tega vzdrževanja pločnike v R. S. kritičnega dne strojno očistilo ob 5.00 uri zjutraj, kar pomeni, da se kasneje, do padca tožnice, ni nič več čistilo in da je torej tudi ob upoštevanju tega tožnica uspela dokazati, da je bil na tleh, na pešpoti dejansko novo zapadli sneg in to v višini najmanj nekaj cm. Ta novo zapadli sneg je predstavljal le dodatno okoliščino oziroma vzrok za tožničin padec, ni pa šlo toliko za očitek, da je koncesionar opustil svojo dolžnost čiščenja. Glede splošnih vzdrževanih del, kot npr. popravila ali zamenjave betonskih plošč, pa tožena stranka po mnenju tožnice ni ponudila nobenega dokaza. Priča T. je izpovedala, da letnega vzdrževanja ne opravljajo in se je tožena stranka neutemeljeno sklicevala nanj. Priča Č. o letnem oziroma običajnem vzdrževanju pešpoti po oceni tožnice tudi ni izpovedala nič konkretnega, sploh pa je bila po njeni oceni njegova izpovedba neprepričljiva in pristranska. Priča V. o letnem rednem vzdrževanju ni vedel povedati nič, saj je bil pred leti zaposlen le kot redar in je imel za nalogo kontrolirati promet, predvsem mirujoči promet, kar pomeni parkiranje vozil. Tudi on je izpovedoval glede domnevnega vzdrževanja in nadzora pešpoti povsem nekonkretno in s tem po mnenju tožnice ni ovrgel njenih zatrjevanj. Ravno obratno. V izpovedbi je potrdil, da je P. ploščad oziroma da so okoliščine površine tako urejene, ker je šlo za kombinacijo granitnih kock in plošč pa tudi asfalta, da je ponavadi pozimi pri pluženju včasih kakšno kocko ven potegnilo, s čimer je po oceni tožnice posredno potrdil, da se je dogajalo, da so bile na tej ploščadi oziroma okoli nje poškodbe tal. Tožnica meni, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je navedlo, da ni imelo razloga, da izpovedbama teh prič ne bi sledilo, nepravilna, posledično pa je nepravilna tudi njegova ugotovitev, ki je sicer pritrdilo tožbenim navedbam, da je viden razmak med betonskimi ploščami, vendar pa presodilo, da ne gre za takšno neravnino, da bi zavarovanec tožene stranke moral ta del zasuti ali nanj dodatno opozoriti pešce, saj je takšen zaključek v nasprotju z dejanskim stanjem, kot ga prikazujejo fotografije posnete neposredno po padcu tožnice. Ob teh svojih nepravilnih ocenah in zaključkih, sodišču prve stopnje tožnica še očita, da je popolnoma prezrlo tudi na ogledu zapisane ugotovitve, da je očitno zavarovanec tožene stranke po škodnem dogodku tožnice popravil oziroma na novo uredil tudi preostali del te poti skozi park, torej na novo asfaltiral del poti s tem predrugačil klančino in neposredno pred večjo luknjo oziroma razmikom med ploščami, kjer je padla tožnica, postavil tudi kovinske stebre. Neupoštevanje tega s strani sodišča je po mnenju tožnice še toliko bolj nerazumljivo, ko pa je vse to razvidno iz fotografij, ki so v spisu in ki ob primerjavi s stanjem ob padcu tožnice, pomenijo bistveno drugačno preureditev nevarnega območja v kraju. Poleg tega, da je bil takrat tam po celotno površini, kjer je tožnica hodila, sneg, tožnica opozarja, da je še zatrjevala, da je bilo poledenelo, pa še vidljivost je bila bolj slaba zaradi vseh teh vremenskih razmer, kar je po njenem mnenju tudi potrjeno tako z uradnimi podatki ARSO, kot tudi z izpovedbo tožnice in že zgoraj omenjene priče. Vse to pa po njenem mnenju pomeni, da je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da naj bi sklepalo, da tožnica pri hoji v zimskih razmerah ni bila dovolj pazljiva, nepravilna, neutemeljena in tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi. Podatki ARSO in izpovedba tožnice so po njeni oceni potrdili tožbeno zatrjevanje tudi glede tega, da je bilo zaradi takšnih vremenskih razmer, zjutraj na dan škodnega dogodka je bila temperatura -7 C, po tleh sigurno tudi spolzko. V takšnih razmerah pa po njenem mnenju pomeni to, da se je tožnica zaradi neustrezno položenih plošč tam spotaknila, le še dodaten razlog, da je padec po tleh bil neizogiben. Tožnica poudarja, da je vse to in te okoliščine ter stanje betonskih plošč oz. tlakovanih površin po zelo prometni pešpoti, kjer je tožnica hodila in kritičnega dne padla, obširno zatrjevala v svojih vlogah, sodišču prve stopnje pa očita, da vseh teh njenih navedb ni ocenjevalo oz. jih ni upoštevalo in posledično zmotno in nepopolno ugotovilo odločilna dejstva. Ni ji razumljivo, da je tudi po tistem, ko je ugotovilo, da tožnica poti, po kateri je kritičnega dne šla peš, ni dobro poznala, sodišča prve stopnje lahko zaključilo, da naj bi pot predstavljala normalno pohodno površino v zimskih razmerah in dotičnem okolju. Ne soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da naj bi šlo brez za pešca nepričakovane, zakrite ali pretirane neravnine oz. odstopanja, saj je takšna ocena v nasprotju z izvedenimi dokazi in pomeni poleg zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tudi, da je izpodbijani sodbi mogoče očitati bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je iz vseh fotografij v spisu tudi laiku mogoče ugotoviti, da je med pohodnimi ploščami na mestu padca namreč 5 cm razmak in da vmesna površina ni bila zapolnjena v času škodnega dogodka. Ta razmak meri v širino, gledano v smeri hoje tožnice, več 10 cm in je neenakomerno širok. Iz fotografij in tudi iz samih navedb tožene stranke, posredno pa tudi zavarovanca tožene stranke in zaslišanj prič, ki jih je predlagala tožena stranka, po mnenju tožnice izhaja, da je šlo za razmake med ploščami in za večje neravnine med njimi, saj poleg teh izpovedb tudi to potrjujejo drugi listinski dokazi v spisu. Tudi ugotovitve sodišča v zapisniku z dne 9. 6. 2020 ter tiste fotografije, ki jih je napravilo sodišče po mnenju tožnice ne potrjujejo prej izpostavljene ocene sodišča prve stopnje o domnevno normalni pohodni površini, kot je to obrazloženo v 22. točki izpodbijane sodbe. Tožnica sodišču prve stopnje še očita, da o odločilnem dejstvu, ki ga je potrdila tako tožnica s svojimi štirimi fotografijami označenimi z A, B, C in D ter obširnimi navedbami v pripravljalni vlogi z dne 23. 8. 2019, kot ga je zapisalo tudi sodišče prve stopnje v svojih ugotovitvah in kot izhaja iz s strani sodišča posnetih fotografij, oboje z dne 9. 6. 2020, izpodbijana sodba nima nobenih navedb. Ravnanje tožene stranke oziroma njenega zavarovanca, ko je v času škodnega dogodka dopustil, da je bila pešpot neustrezno urejena, da ni bila vzdrževana in da jo je v takšnem stanju očitno pustil zaradi opustitve svojega dolžnega skrbnega ravnanja več let, nato pa ravno iz razloga, zaradi katerega je tožnica padla, oziroma v zvezi s tem padcem naknadno to nevarno neravnino končno le sanirala, pa po mnenju tožnice pomeni tudi, da je tožnica dokazala protipravno ravnanje zavarovanca tožene stranke in s tem tudi element odškodninske odgovornosti toženke. Sodišču prve stopnje tožnica očita, da ima v tem delu izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, kar pomeni, da je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnica sodišču prve stopnje v zvezi z zaključkom, da v ravnanju zavarovanca tožene stranke ni najti nobene opustitve dolžnega ravnanja, ne v rednem, ne v zimskem vzdrževanju, kar pomeni, da ni podana ena izmed predpostavk civilnega delikta, ki morajo biti podane kumulativno, očita tudi zmotno uporabo materialnega prava in izpostavlja, da je zatrjevala krivdno odškodninsko odgovornost tožene stranke oziroma njenega zavarovanca, glede na izvedene dokaze in ob predpostavki, da bi sodišče prve stopnje te dokaze pravilno ugotovilo in ocenilo, pa je prepričana, da bi moralo ugotoviti, da je vzrok za škodni dogodek zgolj v nedopustnem ravnanju odgovornega zavarovanca tožene stranke. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno uporabilo določbo 131. člena OZ in nepravilno sledilo zgolj posplošenim navedbam tožene stranke, da njen zavarovanec ni kriv, da ni opustil dolžno ravnanje in s tem, da ni podana njena odškodninska odgovornost. Zmotno uporabo materialnega prava pa mu očita tudi iz razloga, ker pri svoji odločitvi ni uporabilo določbe 163. člena OZ, ki predpisuje odgovornost v zvezi z opravljanjem poslov splošnega pomena. Gre za specialno določbo na podlagi katere se predvideva odgovornost v zvezi z opravljanjem poslov splošnega pomena, kamor sodi v skladu s sodno prakso tudi izvajanje zimske službe oz. sploh vzdrževanje pešpoti in ki določa, da tisti ki opravlja komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarja za škodo, če brez utemeljenega razloga neha upravljati ali neredno opravlja svoje storitve. Pri tem pa se pri opravljanju takšne dejavnosti od izvajalca zahteva še posebna skrbnost ravnanja oz. gre za profesionalno skrbnost vzdrževalca. Tožnica meni, da tožena stranka svojih posplošenih navedb o domnevno rednem vzdrževanju ni utemeljila z nobenim dokazom, da se večina njenih navedb nanašalo na zimsko vzdrževanje, ki pa v obravnavani zadevi ni bistveno, saj je bil bistveni tožbeni očitek toženi stranki oziroma njenemu zavarovancu v tem, da je šlo za opustitev vzdrževanja poti, ker so se betonske plošče in granitne plošče v več kot 10 letih, odkar so bile položene, in temu dejstvu tožena stranka oz. zavarovanec niti nista nasprotovala, tako razmaknile, da niso bile več dovolj skupaj, niti niso ležale v enaki višini, pač pa je bila ena vgreznjena globlje kot druga, tudi razmiki med ploščami in kockami so se poglobili, povečali in v posledici tla niso bila več ravna, ker pa je vse to pokrival v času škodnega dogodka sneg, ki se je oprijel površine, tožnica tega ni mogla videti in pričakovati. S kasneje opravljenim popravilom teh neravnin oz. tega razmaka, ki je bil nevaren za normalno peš hojo, je tožena stranka po mnenju tožnice predhodno opustitev dolžnega ravnanja sicer popravila oz. odpravila, vendar je ne glede na to oziroma ravno zaradi tega, ker je očitno tudi sama ugotovila, da so tla v času škodnega dogodka bila nevarna, brez dvoma odškodninsko odgovorna, ker je tožnica padla. Vzrok za padec tožnice je po njenem mnenju le v opustitvi skrbnega ravnanja zavarovanca tožene stranke in ga v nobenem primeru ni mogoče pripisati tožnici oziroma tudi tožnici. Tožnica končno sodišču prve stopnje še očita, da se neutemeljeno sklicuje tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, na katero je sodišče opozorila tožena stranka v odgovoru na tožbo. V obeh v izpodbijani sodbi citiranih odločbah je Vrhovno sodišče RS res odločilo, da opustitev vzdrževanja poti sama po sebi še ne predstavlja podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke oziroma ne predstavlja avtomatično tudi opustitve dolžnega ravnanja kot predpostavke odškodninske terjatve. Potrebno je namreč presoditi ali pot na delu, kjer je tožnica padla še ustrezna standardom normalne pohodne površine ali je poškodovani del poti bistveno odstopal od ostale pohodne površine, kar bi terjalo dodatno ukrepanje tožene stranke (oziroma upravljavca pohodne površine). Tožnica pa sodišču prve stopnje očita, da te presoje ni pravilno in celovito opravilo, saj je tožnica zatrjevala tudi, da omenjeni večji razmak med ploščami odstopa od preostale pohode površine in tudi to dokazala s fotografijami, pa izpodbijana sodba o tem nima nobenih navedb. Ravno to pa po njenem mnenju kaže na to, da je poškodovani del poti bistveno odstopal od preostale površine in je bil za normalno hojo nevaren. Tožena stranka oziroma njen zavarovanec pa je priznala, da je za to vedela, pa tega ni odpravila pravočasno oziroma je opustila dolžno vzdrževanje potig, naknadno po padcu pa to pomanjkljivost le sanirala, kar pa po mnenju tožnice pomeni, da ni zatrjevala le nekega avtomatizma dolžnega ravnanja, pač pa povsem konkretne in neobičajne ter nevarne lastnosti pešpoti na mestu padca. Šlo je za v gradbenem smislu neurejen, nevzdrževani del poti, ki je tudi odstopala od preostale pohodne površine in torej ni ustrezala standardu normalne pohodne površine. Tožnica izpostavlja, da je trditve o opustitvi dolžnega vzdrževanja oziroma ravnanja v konkretnem primeru pravočasno zatrjevala in so tekom postopka po njeni oceni bile tudi potrjene z izvedenimi dokazi, zato meni, da bi tudi sodišče prve stopnje ob upoštevanju omenjene sodne prakse, če bi sodilo oziroma odločilo pravilno, moralo ugotoviti, da je zahtevek tožnice po temelju utemeljen.

3. Tožena stranka na pritožbo tožnice ni odgovorila.

4. Pritožba tožnice ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnica v tej pravdni zadevi od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala v škodnem dogodku dne 3. 2. 2015, ko se je telesno poškodovala pri padcu v centru oziroma središču R. S. na javni pešpoti na območju dotrajanih betonskih plošč in granitnih kock, kjer se nahaja P. spomenik. Trdila je, da je bila pohodna površina neravna, zaradi močne slane in sneženja pa prekrita z ledom in snegom, torej povsem neočiščena in zamrznjena. Do njenega padca je potrditvah tožnice prišlo kljub povsem običajni in previdni hoji in primerni zimski obutvi, povsem nenadoma in nepričakovano, ko se je ob neravni oziroma štrleči plošči oziroma tlaku, ki je bil prekrit s snegom, spotaknila. Občini R. S., ki je imela v času škodnega dogodka sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti pri toženi stranki, kot zavarovancu tožene stranke očita, da je kot lastnica predmetne javne poti za pešce opustila vzdrževanje te poti in ni poskrbela za varno hojo po obravnavnem območju. Mesto tožničinega padca predstavlja tlakovana klančina z minimalnim naklonom, gre za spoj asfaltne poti za pešce, ki vodi po parku s P. ploščadjo, ki je tlakovana z betonsko granitnimi ploščami. Zaradi naklona in neravnosti obravnavane pohodne površine bi potrditvah tožnice zavarovanec tožene stranke v zimskem času moral še toliko bolj poskrbeti za njeno ustrezno vzdrževanje. Betonske plošče in granitne kocke so se v več kot desetih letih, odkar so bile položene, razmaknile tako, da niso več dovolj skupaj, niti ne ležijo več v enaki višini, pač pa je ena ugreznjena bolj kot druga, tudi razmiki med posameznimi ploščami in kockami so se poglobili, povečali in v posledici tla niso več ravna ter kot taka niso več varna za hojo. Zavarovancu tožene stranke tožnica še očita, da bi moral glede na vremensko napoved (nizke temperature, močna slana, sneženje) in dejansko stanje obravnavane pešpoti predvideti, da bo tega dne poledica oziroma močna slana in sneg še poslabšala stanje pohodne površine, zaradi česar bi morala z večjo skrbnostjo poskrbeti za odpravo neravnin z gradbenimi deli in za vzdrževanje ter zagotavljanje varne uporabe te pešpoti, ki se nahaja v samem centru mesta, ob vsakem vremenu. Ker se je v času tožničinega padca sneg že oprijel pešpoti in prekril neravno pohodno površino, se neravnine in razmiki med betonskimi ploščami niso videli. Toženi stranki oziroma njenemu zavarovancu tožnica očita, da je zato ker ni poskrbela za primerno ureditev obravnavane neravne in neočiščene pohodne površine in s tem opustila ustrezno in redno vzdrževanje te pešpoti oziroma tlakovane pohodne površine, krivdno odškodninsko odgovorna tožnici za nastalo škodo, saj je podana tudi vzročna zveza med opustitvijo zavarovanca tožene stranke in tožnici nastalo škodo. Tekom postopka je tožnica zavarovancu tožene stranke dodatno še očitala, da ob tem, ko ni poskrbel za to, da bi saniral razmik med betonskimi ploščami, nanj tudi ni opozoril pešce z opozorilno tablo.

7. Po izvedenem dokaznem postopku1 je sodišče prve stopnje v točki 12. obrazložitve izpodbijane sodbe kot nesporno med strankama ugotovilo obstoj zavarovalnega razmerja med zavarovancem tožene stranke Občine R. S. in toženo stranko, kot nesporno pa je tudi ugotovilo, da je tožnica padla in da ji je nastala škoda. V točkah 14. in 15. obrazložitve izpodbijane sodbe je ugotavljalo mesto padca tožnice in pri tem zaključilo, da tožnica sodišča ni uspela prepričati o natančnem kraju svojega padca oziroma natančnem kraju, kjer naj bi bila pohodna površina neprimerno vzdrževana, saj je tožbeno zatrjevala, da je padla na delu med predzadnjo in zadnjo betonsko ploščo, preden se začnejo oziroma so po tleh položene granitne kocke, kjer se na fotografijah A6 vidi razmak med temi ploščami, ko je bila v postopku zaslišana kot stranka, pa je izpovedala, da se je spotaknila že na prvem tlakovcu, ko se konča asfalt, na dodatnem zaslišanju pa to mesto padca tudi ponovila, saj je vztrajala, da je padla takoj, ko je stopila iz asfaltne površine, na prvi kocki, na ogledu pa je sodišču pokazala, kraj, kot ga je zatrjevala v tožbi. Kljub temu, da glede natančnega kraja padca tožnica sodišča prve stopnje ni prepričala, pa je sodišče prve stopnje, kot je to pojasnilo v točki 16. obrazložitve izpodbijane sodbe, ugotavljalo stanje te pohodne površine in sicer tako tistega dela, ki je bil kot kraj padca zatrjevan tožbeno, kot tudi tistega dela, za katerega je tožnica tako izpovedovala, pri tem pa je v točki 18. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je res viden razmak med betonskimi ploščami tako na tožbeno zatrjevanem mestu padca, kot tudi na tistem delu, za katerega je tožnica izpovedala, da je padla, je pa ob tem še ocenilo in zaključilo, da ne gre za takšno neravnino oziroma za takšen razmak med ploščami oziroma med delom, kjer se konča asfalt in med začetkom plošč, da bi moral zavarovanec tožene stranke ta del ali dodatno zasuti ali dodatno opozoriti pešce, ocenilo je, da gre za minimalna odstopanja tako v smislu razmaka med ploščami, kot tudi višinskega razmaka med njimi. Ugotovilo je še, da so glede na celotno konfiguracijo terena in celotno območje plošče na delu, za katerega je tožnica tožbeno zatrjevala, da je neustrezno vzdrževan, položene v radiusu oziroma na okroglo, ker drugače ne more biti in je logično, da prihaja med ploščami do razmaka. Enako pa po oceni sodišča prve stopnje velja tudi za del pohodne površine, kjer se konča asfalt, saj je tudi tu viden nekaj cm širok pas zemlje oziroma nekaj podobnega, ni pa po njegovi oceni videti, da bi betonska plošča kakorkoli po višini bistveno odstopala od ostalega nivoja. Sodišče prve stopnje je še zaključilo, da četudi ni šlo za povsem ravno površino in je obstajal razmak med betonskimi ploščami, ta ni bil takšen, da bi terjal od zavarovanca tožene stranke kakršno koli ukrepanje v smislu zasutja s peskom ali zemljo, da bi se razmaki zmanjšali oziroma da bi se plošče poravnale z ostalim nivojem. Ugotovilo je še, da je trenutno stanje na kraju takšno, da med koncem asfalta in začetkom betonskih plošč ni več razmaka, kot tudi, da je na tistem delu, ki je bil tožbeno zatrjevan kot mesto padca, dodan beton, ob tem pa je ugotovilo in zaključilo, da te površino pri zavarovancu tožene stranke niso popravljali iz razloga, ker bi bili med ploščami neurejeni razmaki in višine, ampak iz drugih razlogov, zaradi invalidov. Končno je zaključilo, da je pohodna površina na delu, ki je bil tožbeno zatrjevan kot mesto padca, kot tudi na delu, na katerem je tožnica izpovedovala, da je padla, v času škodnega škodnega dogodka še vedno ustrezala standardom normalne pohodne površine, saj noben del ni bistveno odstopal od preostalega (širšega) območja, kjer je prišlo do padca. Zaključilo je, da očitki tožnice, da zavarovanec tožene stranke ni poskrbel za varno hojo, ker razmakov med ploščami ni saniral, niso utemeljeni, še manj pa očitek, da bi moral zavarovanec postaviti opozorilno tablo za pešce, saj za to ni bilo nobenega razloga. V točkah od 19. do 21. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotavljalo še vremenske razmere v času škodnega dogodka in presojalo očitke tožnice o neustreznem zimskem vzdrževanju obravnavane javne pešpoti, pri tem pa ugotovilo, da so bile v času tožničinega padca vremenske razmere zimske, da je možno, da je takrat sneg že rahlo prekril pohodne površine, je pa zaključilo, da četudi bi sledilo trditvam tožnice, da je bilo na pohodni površini takrat že 2 cm snega, da ne gre za takšno količino snega, ki bi pomenila neke neobičajne zimske razmere, še manj pa take razmere, v katerih bi moral zavarovanec tožene stranke oziroma njegov pogodbeni vzdrževalec kakorkoli reagirati. Ugotovilo je še, da je bil na dan škodnega dogodka opravljen posip spornega območja, ustrezno je bilo poskrbljeno tudi za vzdrževanje že dan pred škodnim dogodkom, ko je bil prav tako ustrezno opravljen posip in pluženje. Zaključilo je, da bi bilo neživljenjsko od pogodbenega vzdrževalca oziroma od zavarovanca tožene stranke pričakovati, da takoj in še v času sneženja očisti vse površine, ker pa je k vzdrževanju pohodne površine, na kateri je padla tožnica, ustrezno pristopil, mu opustitve ustreznega zimskega vzdrževanja ni mogoče očitati. V točki 22. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje sklepno še zaključilo, da bi morala tožnica kot normalno in povprečno pazljiva peška to pot prehoditi brez težav kljub stanju, kakršno je bilo v času škodnega dogodka in kljub temu, da je ni dobro poznala, saj je pot predstavljala normalno pohodno površino v zimskih razmerah in v dotičnem okolju, brez za pešce nepričakovanih, zakritih ali pretiranih neravnin oziroma odstopanj. Glede na njeno izpoved, da je imela polne roke in če bi imela zgolj torbico v eni roki, brez vrečke z brisačami v drugi roki, da bi se morda celo lahko ujela, pa je še sklepalo, da pri hoji v zimskih razmerah tožnica očitno ni bila dovolj pazljiva, kar je bil tudi vzrok njenemu padcu. Ker v ravnanju zavarovanca tožene stranke ni našlo nobene opustitve dolžnega ravnanja, je sodišče prve stopnje še zaključilo, da ni podana ena izmed predpostavk civilnega delikta, ki morajo biti podane kumulativno, t.j. protipravnost, zato je zaključilo, da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana, saj je tožena stranka dokazala, da je škoda tožnici nastala brez krivde njenega zavarovanca.

8. Tožnica sicer pravilno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje v tem primeru, ko je prišlo med postopkom do spremembe sodnega senata oziroma razpravljajočega sodnika, uporabiti določilo 3. odstavka 302. člena ZPP in ne njegovega 2. odstavka, ki ureja situacijo, ko se glavna obravnava nadaljuje pred istim senatom, vendar je že iz same obrazložitve sodišča prve stopnje v točki 8. izpodbijane sodbe povsem očitno, da je prišlo zgolj do očitne pisne pomote pri navedbi uporabljenega zakonskega določila, dejansko pa je sodišče prve stopnje uporabilo pravo zakonsko podlago, t.j. določilo 3. odstavka 302. člena ZPP, ki določa, da se mora, če se opravi narok pred spremenjenim senatom, glavna obravnava znova začeti; vendar pa sme senat potem, ko so se stranke o tem izjavile, odločiti, da se priče, izvedenci in stranke ne zaslišijo znova in da se ne opravi nov ogled, temveč da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov. Gre za kompromis med načeloma neposrednosti ter ekonomičnosti in pospešitve postopka. Do pritožbeno zatrjevane kršitve načela neposrednosti in posledične absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zaradi nepravilne uporabe 3. odstavka 302. člena ZPP bi tako lahko prišlo samo v primeru, če bi sodbo sprejel sodnik, ki sploh ni sodeloval na glavni obravnavi, kar pa ni bil primer v tej zadevi, saj je sodnica, ki je izdala izpodbijano sodbo, na naroku dne 10. 6. 2020 glavno obravnavo v skladu s 3. odstavkom 302. člena ZPP začela znova, ponovila je že izvedene (listinske) dokaze in potem, ko sta se o tem izjavili obe pravdni stranki, sprejela tudi sklep, da se priče in stranke ne zaslišijo znova in da se tudi ogled ne opravi znova, temveč se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov, saj je, kot je to natančneje obrazloženo tudi v izpodbijani sodbi v točki 8. obrazložitve, ocenila, da niso podani razlogi za to, da bi se ti dokazi izvedli znova. Kakršna koli druga nepravilna uporaba pravil iz 3. odstavka 302. člena ZPP pa bi lahko predstavljala zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa v tem konkretnem primeru tudi ni podana. Čeprav je tožnica, ko se je izjavila o tem, vztrajala, da se tako priče kot stranke zaslišijo znova, pa v tej izjavi ni navedla prav nobenega razloga, kot to pravilno izpostavlja tudi sodišče prve stopnje v točki 8. obrazložitve izpodbijane sodbe, zakaj bi bila ponovna izvedba teh dokazov potrebna. Ker sodišče prve stopnje samo razloga za ponovno izvedbo teh dokazov ni našlo, z odločitvijo, da prič in stranke kljub drugačni izjavi tožnice ne bo zaslišalo znova, ni kršilo določila 3. odstavka 302. člena ZPP in posledično tudi ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, saj je odločitev o tem, ali bo te dokaze izvedel znova ali ne, v domeni novega sodnika. Le, če bi stranka, ki ne soglaša zgolj z branjem zapisnikov o izvedbi teh dokazov in vztraja pri njihovi ponovni izvedbi, navedla za takšno svoje ravnanje razloge, bi moral novi sodnik pretehtati utemeljenost in obstoj morebitnih razlogov za ponovno izvedbo teh dokazov. Tožnica pa takšnih razlogov pred sodiščem prve stopnje, kot je bilo predhodno že obrazloženo, ni navajala, zato se ne more uspešno sklicevati na razlog za ponovno izvedbo teh dokazov, in sicer, da bi le tako lahko sodišče prve stopnje sprejelo pravilno in popolno dokazno oceno, ki ga navaja prvič šele v pritožbi. Pri teh pritožbenih navedbah namreč gre za v skladu s 337. členom ZPP nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče pri svoji odločitvi ne more upoštevati, saj tožnica ni navedla prav nobenih razlogov, zakaj teh razlogov brez svoje krivde ni mogla pravočasno (v izjavi po 3. odstavku 302. člena ZPP) navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker je sodišče prve stopnje sklep, da zgoraj navedenih dokazov ne bo ponovno izvajalo, sprejelo na naroku za glavno obravnavo dne 10. 6. 2020, mu tožnica neutemeljeno očita tudi izdajo sodbe presenečenja, ki bi lahko predstavljala absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sklep iz 3. odstavka 302. člena ZPP o ponovni (ne)izvedbi že izvedenih dokazov z zaslišanjem prič in strank ter z ogledom, je procesni sklep sodišča, na katerega sodišče ni vezano, zato s tem, ko je nova sodnica sprejela drugačen sklep po 3. odstavku 302. člena ZPP kot njena predhodnica, sodišču prve stopnje tudi iz tega razloga relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP ni mogoče očitati.

9. Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno in predvsem nekonkretizirano, pavšalno očita kršitev določb pravdnega postopka tudi iz razloga, ker je več kot 7 mesecev ni seznanilo z dopisom tožene stranke z dne 21. 11. 2019, v katerem je le-ta podala svojo izjavo po 3. odstavku 302. člena ZPP glede ponovne izvedbe izvedenih dokazov z zaslišanjem strank in prič. Ker ne pojasni, katero določilo ZPP naj bi sodišče prve stopnje s tem kršilo, očitno pa ne gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj iz njenih navedb izhaja, da je z dopisom bila seznanjena, se do teh navedb tožnice v pritožbi pritožbeno sodišče ne more konkretneje opredeliti, še zlasti ob dejstvu, da tožnica tudi ni navedla, kako naj bi ta domnevna kršitev določb pravdnega postopka vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, kar pa je predpogoj za uspešno uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Tudi sicer pa s to pritožbeno navedbo ne bi mogla uspeti tudi iz razloga, ker omenjene kršitve, ki očitno ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), ni grajala pravočasno. Iz določbe 286b. člena ZPP namreč izhaja, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Glede na to, da je bila tožnica s tem, da je sodišče z dopisom tožene stranke z dne 21. 11. 2019 ni seznanilo več kot 7 mesecev, seznanjena najkasneje na naroku dne 10. 6. 2020, bi morala to kršitev določb pravdnega postopka uveljavljati po oceni pritožbenega sodišča najkasneje na tem naroku, česar pa ni storila, zato je njeno uveljavljanje te kršitve šele v pritožbi zoper izpodbijano sodbo očitno prepozno in zato neupoštevno, saj ni navedla nobenih razlogov, zakaj te kršitve brez svoje krivde ni mogla uveljavljati predhodno.

10. Tožnica tudi ne konkretizira kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da jo je le posredno (s procesnim dejanjem pod njenim imenom) seznanilo, da je bila zadeva dodeljena v delo novi sodnici, ki je izdala izpodbijano sodno odločbo, zato se do tega njenega očitka o storjeni postopkovni kršitvi pritožbeno sodišče ne more konkretneje opredeliti. Ker pritožba v zvezi s predodelitvijo te pravdne zadeve sodnici, ki je izdala izpodbijano sodbo, ne vsebuje nobenih konkretnih očitkov o kršitvah pravil o (pre)dodeljevanju zadev ((konkretno določb Zakona o sodiščih (v nadaljevanju: ZS), Sodnega reda (v nadaljevanju: SR) ter Letnega razporeda sodnikov za ustrezno leto: v nadaljevanju LRD)), pritožbeno sodišče tudi ni presojalo morebitne kršitve pravice do t.i. naravnega sodnika iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS) in z njo posledično povezane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

11. Tožnica nadalje ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje v zvezi z opravo naroka dne 9. 6. 2020, na katerem se je izvedel dokaz z ogledom kraja dogodka, kršilo določilo 114. člena ZPP, ker je na tem naroku izvedlo le dokaz z ogledom, ne pa tudi naroka za glavno obravnavo na kraju samem, čeprav je strankama vročilo tudi vabilo na glavno obravnavo na kraju samem, pa tudi določilo 1. odstavka 124. člena ZPP, ker zapisnik o naroku za glavno obravnavo ni voden v skladu s to zakonsko določbo in strankama ni bila dana možnost, da karkoli navajajo na zapisnik. Kot je bilo že predhodno pojasnjeno iz določbe 286b. člena ZPP izhaja, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Glede na to, da je bila tožnica o tem, da je sodišče narok dne 9. 6. 2020 izvedlo le zaradi izvedbe dokaza z ogledom kraja dogodka in o samem vodenju zapisnika naroka dne 9. 6. 2020, seznanjena že na samem naroku dne 9. 6. 2020 oziroma na naroku za glavno obravnavo dne 10. 6. 2020, bi morala obe kršitvi določb pravdnega postopka uveljavljati po oceni pritožbenega sodišča najkasneje na naroku dne 10. 6. 2020. Ker tega ni storila, obe kršitvi pa je prvič navedla šele v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ne da bi pri tem navedla tudi razloga, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navajati predhodno, je takšno navajanje v pritožbi očitno prepozno in zato neupoštevno. Sodišču prve stopnje zato ni mogoče očitati kršitev 114. in 1. odstavka 124. člena ZPP, prav tako pa tudi ne z njimi povezanega zatrjevano nezakonitega postopanja v smislu 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, niti kršitve pravice do izjave in z njo povezanega načela kontradiktornosti. Ob tem je le še dodati, da tudi sicer sodišče prve stopnje zatrjevanih kršitev ni zagrešilo, saj je iz podatkov v spisu razvidno, da sta bili pravdni stranki že ob prvotnem razpisu naroka za glavno obravnavo na kraju samem, ki bi se moral opraviti dne 9. 4. 2020, pa je bil nato zaradi razglašene epidemije koronavirusa preložen na dne 9. 6. 2020, z dopisom sodišča prve stopnje obveščeni, da se bo na tem naroku na kraju samem izvedel le dokaz z ogledom in posnele fotografije2, kar tudi ni v nasprotju s siceršnjim vabilom stranki na narok za glavno obravnavo na kraju samem, kot to zmotno meni tožnica v pritožbi, s samim načinom vodenja zapisnika o naroku dne 9. 6. 2020 pa sta obe pravdni stranki celo soglašali3. 12. Tožnica sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da ni podalo temeljite, vestne in skrbne dokazne ocene vseh izvedenih dokazov v delu, ki se nanaša na ugotavljanje dejstev v zvezi s samim krajem padca tožnice, s čimer sodišču dejansko očita, da ni sledilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, kar predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa tudi ni podana. Formalni okviri proste dokazne ocene zahtevajo, da je le-ta vestna, skrbna (preverljivo obrazložena) ter analitično sintetična. Vsem navedenim kriterijem izpodbijana sodba nedvomno ustreza. Sodišče prve stopnje je temeljito in natančno analiziralo tako izpovedi vseh zaslišanih prič, kot tudi izpovedi tožnice ter druge izvedene listinske dokaze, pri čemer je določene dokaze ocenilo že ob samih povzetkih njihove bistvene vsebine, do drugih pa se je opredelilo v sklepni dokazni oceni, ko je opravilo še presojo vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka sprejelo dejanske zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi razlogi, ko je pri vsakem sklopu dejanskih vprašanj natančno pojasnilo, kateri izvedeni dokazi in iz katerih razlogov so pri presoji odločilnih dejstev v tej zadevi pretehtali. Na naroku dne 9. 6. 2020 je sodišče izvedlo le dokaz z ogledom kraja dogodka, dokaza z zaslišanjem tožnice kot stranke postopka pa ni izvajalo, zato je neutemeljen očitek tožnice, da sodišče prve stopnje njene izpovedi na tem naroku ni dokazno ocenilo in da je zaradi navedenega dokazna ocena dokaza z zaslišanjem tožnice nepopolna. Povsem ustrezno je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo tudi izpoved priče A. P., saj iz njene izpovedi povsem jasno izhaja, da tudi ta priča tožničinega padca ni videla, pa tudi izpoved kot priče zaslišanega sina S. P., ki je šel na kraj dogodka po škodnem dogodku skupaj z bratom B., s katerim sta tudi posnela fotografije kraja padca, ki jih je sodišče prve stopnje prav tako ustrezno dokazno ocenilo in tudi na njihovi podlagi ugotavljalo stanje pohodne površine v času škodnega dogodka, zato so povsem neutemeljeni vsi očitki tožnice o neustrezni dokazni oceni izvedenih dokazov z zaslišanjem prič A. P. in S. P..

13. Čeprav je sodišče prve stopnje v točki 15. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da ga tožnica ni uspela prepričati o natančnem kraju svojega padca oziroma natančnem kraju, kjer naj bi bila pohodna površina neprimerno vzdrževana, saj je tožbeno zatrjevala kot kraj svojega padca del med predzadnjo in zadnjo betonsko ploščo, preden se začnejo oziroma so po tleh položene granitne kocke, ko pa je bila zaslišana kot stranka postopka, pa je izpovedala, da se je spotaknila že na prvem tlakovcu, ko se konča asfalt, pa je kljub temu ugotavljalo stanje pohodne površine in sicer tako tistega dela, ki je bil tožbeno zatrjevan kot kraj padca, kot tudi tistega dela, za katerega je tožnica izpovedovala, da se je tam spotaknila, zato so pravno povem nepomembne vse tiste pritožbene navedbe tožnice, ki se nanašajo na vprašanje samega kraja padca tožnice in zaključka sodišča prve stopnje o neprepričanosti o natančnem kraju njenega padca. To velja tako za njene zelo obširne pritožbene očitke o nepopolnosti in nepravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje o tem dejstvu in posledično zmotno ugotovljenem dejanskem stanju glede kraja njenega padca, ki s strani tožene stranke tudi sicer ni bil prerekan, kot tudi za njen pritožbeni očitek o obstoju absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zaradi pomanjkanja izjave sodišča prve stopnje o predlaganem dokazu z zaslišanju priče B. P., ki je posnel fotografije kraja tožničinega padca skupaj z bratom S. P. Zaradi njihove nepomembnosti za odločitev v tej zadevi se do vseh teh pritožbenih navedb tožnice pritožbeno sodišče ne bo posebej opredeljevalo.

14. Ni pa pritrditi tožnici, da izpodbijana sodba ne vsebuje nobenih razlogov oziroma, da sodišče prve stopnje ni sprejelo nobenih odločitev (se ni opredelilo) glede navedb tožnice, da je bilo stanje na kraju samem po škodnem dogodku spremenjeno, kar je sicer tudi samo ugotovilo na ogledu kraja škodnega dogodka, saj se je do teh navedb opredelilo v tretjem odstavku 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in za svoj zaključek, da pohodne površine, na kateri naj bi prišlo do padca tožnice, pri zavarovancu tožene stranke niso popravljali iz razloga, ker bi naj bili med ploščami neurejeni razmaki in višine, ampak iz drugih razlogov, zaradi invalidov, navedlo povsem ustrezne in dovolj razlogov, da se izpodbijana sodba da preizkusiti, zato pritožbeno očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

15. Neutemeljen je nadalje tudi očitek tožnice, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, t.i. protispisnost. Tožnica sodišču prve stopnje očita, da naj bi protispisnost zagrešilo s tem, da je potem, ko je ugotovilo, da tožnica poti, po kateri je kritičnega dne šla, ni dobro poznala, sprejelo napačen zaključek, da je pot predstavljala normalno pohodno površino v zimskih razmerah in v dotičnem okolju, da je šlo brez za pešce nepričakovane, zakrite ali pretirane neravnine oziroma odstopanja, ker je takšen zaključek v nasprotju z izvedenimi dokazi. Zatrjevana kršitev pa ne predstavlja protispisnosti kot kršitve iz 15. točke 339. člena ZPP. Za protispisnost bi šlo namreč le v primeru, če bi sodišče določen podatek iz spisa nepravilno preneslo (napačno povzelo iz listinskega gradiva) v sodbo. V tem primeru pa je zatrjevano protislovje rezultat sodnikovega (zatrjevano napačnega) sklepanja o nekem dejstvu (stanju pohodne površine) oziroma njegove (zatrjevano napačne) presoje pravnega standarda še normalne pohodne površine, kar pa lahko predstavlja zgolj zmotno ugotovitev dejanskega stanja oziroma zmotno uporabo materialnega prava, ki pa, kot bo še obrazloženo, tudi nista podani.

16. Pritožbene navedbe tožnice, da je med pohodnimi površinami na mestu padca 5 cm razmak in da ta razmak meri v širino, gledano v smeri hoje tožnice, več 10 cm in je neenakomerno širok, kar naj bi potrjevale tako fotografije kraja škodnega dogodka kot tudi izpovedi v tem postopku zaslišanih prič tožene stranke, predstavljajo v skladu s 337. členom ZPP nedopustne pritožbene novote, saj tožnica ni navedla nobenega razloga, zakaj teh dejstev ni mogla brez svoje krivde pravočasno navajati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (286. člen ZPP), zato jih tudi pritožbeno sodišče pri svoji odločitvi o pritožbi ne more upoštevati. Sodišče je namreč vezano na trditveno podlago strank, pomanjkljive trditvene podlage pa ni mogoče zapolnjevati s sklicevanjem na izvedene dokaze.

17. Tožnica v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev in materialno pravnih zaključkov sodišča prve stopnje o ustreznosti zimskega vzdrževanja pohodne površine, na kateri je prišlo do škodnega dogodka, prav tako pa tudi ne dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v točkah 20. in 21. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki so tudi sicer dokazno podprte, o vremenskih razmerah v času tožničinega padca, da so bile le-te zimske, ter da je možno, da je takrat sneg že rahlo prekril pohodne površine in da je bilo na pohodni površini takrat lahko že 2 cm snega. Kljub drugačnemu pravnem naziranju tožnice v pritožbi, pa pritožbeno sodišče soglaša tudi z materialno pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da pri tem ni šlo za takšne količine snega, ki bi pomenile neke neobičajne zimske razmere, še manj pa razmere, v katerih bi moral zavarovanec tožene stranke oziroma njegov pogodbeni vzdrževalec kakorkoli reagirati.

18. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje v točkah 16. do 18. obrazložitve izpodbijane sodbe o siceršnjem stanju pohodne površine, tako tistega dela, ki je bil tožbeno zatrjevan kot kraj padca, kot tudi tistega dela, za katerega je tožnica izpovedovala, da se je tam spotaknila, saj so te dejanske ugotovitve dokazno podprte, temeljijo pa predvsem na izpovedbah prič Č., T., Ž. in V., kot tudi na listinskih dokazih, še zlasti fotografijah kraja dogodka (priloge A6, B6 in B8). Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno ugotovilo, da je res viden razmak med betonskimi ploščami tako na tožbeno zatrjevanem mestu padca (ugotovljeno okoli 5 cm), kot tudi na tistem delu, za katerega je tožnica izpovedala, da je padla, da gre za minimalna odstopanja tako v smislu razmaka med ploščami, kot tudi višinskega razmaka med njimi (ugotovljen je bil kak centimeter odstopanja), da so glede na celotno konfiguracijo terena in celotno območje plošče na delu, za katerega je tožnica tožbeno zatrjevala, da je neustrezno vzdrževan, položene v radiusu oziroma na okroglo, ker drugače ne more biti in je logično, da prihaja med ploščami do razmaka, ter da to velja tudi za del pohodne površine, kjer se konča asfalt, saj je tudi tu viden nekaj cm širok pas zemlje oziroma nekaj podobnega, ni pa videti, da bi betonska plošča kakorkoli po višini bistveno odstopala od ostalega nivoja. Pravilnosti tako ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje, ki temelji na povsem ustrezni in z razumnimi in življenjsko logičnimi razlogi utemeljeni dokazni oceni sodišča prve stopnje, tožnica ne more izpodbiti z lastno enostransko dokazno oceno izvedenih dokazov, v kateri minimizira dokazno vrednost določenih dokazov, predvsem dokaza z zaslišanje priče Č. ki je izpovedoval o stanju pohodne površine, s sklicevanjem na dejstvo, da ta priča nima ustrezne izobrazbe za podajanje mnenja o ustreznosti pohodne površine, daje večjo vrednost nekaterim drugim izvedenim dokazom (npr. dokazom z zaslišanjem prič A.P. in S. P.) in opravičuje neprepričljivost lastne izpovedbe z razlogom, da ni razumela predočenih fotografij in da ni vajena zasliševanja na sodišču, kar pa v veliki večini primerov velja za skoraj vse stranke pravdnega postopka, prav tako pa tudi ne z lastnim videnjem rezultata dokazovanja in z lastnim laičnim mnenjem oziroma zaključkom o neustreznosti pohodne površine, na kateri je prišlo do padca tožnice.

19. Pritrditi je sicer tožnici, da materialno pravne podlage v tem konkretnem primeru ne predstavlja zgolj 131. člen OZ, temveč tudi in predvsem 163. člen OZ, ki določa, da tisti, ki opravlja komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarja za škodo, če brez utemeljenega razloga neha opravljati ali neredno opravlja svoje storitve. Čeprav sodišče prve stopnje očitno ni uporabilo (tudi) določila 163. člena OZ, pa to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivalo. Tudi ob pravilni uporabi tega zakonskega določila in določila 131. člena OZ je namreč glede na zgoraj ugotovljeno dejansko stanje pravilen materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje v točki 18. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je, četudi ni šlo za povsem ravno površino in je obstajal razmak (5 cm) med betonskimi ploščami, ta ni bil takšen, da bi terjal od zavarovanca tožene stranke kakršno koli ukrepanje v smislu zasutja s peskom ali zemljo, da bi se razmaki zmanjšali oziroma da bi se plošče poravnale z ostalim nivojem (ugotovljena je bila namreč le višinska razlika 1 cm), pohodna površina na delu, ki je bil tožbeno zatrjevan kot mesto padca, kot tudi na delu, na katerem je tožnica izpovedovala, da je padla, v času škodnega škodnega dogodka še vedno ustrezala standardom normalne pohodne površine, saj noben del ni bistveno odstopal od preostalega (širšega) območja, kjer je prišlo do padca, pa tudi, da očitki tožnice, da zavarovanec tožene stranke ni poskrbel za varno hojo, ker razmakov med ploščami ni saniral, niso utemeljeni, še manj pa očitek, da bi moral zavarovanec postaviti opozorilno tablo za pešce, saj za to ni bilo nobenega razloga, saj vse to z drugimi besedami pomeni, da zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati opustitve opravljanja storitev oziroma njihovo neredno opravljanje v smislu vzdrževanja javne površine. Materialno pravno pravilen pa je, ob upoštevanju že predhodno izpostavljenih pravilnih in pritožbeno neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje glede vremenskih razmer, ki so bile v času škodnega dogodka, ter pravilnega materialno pravnega zaključka, da takratna količina novo zapadlega snega (2 cm), ni pomenila nekih neobičajnih zimskih razmer, tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje v točki 22. obrazložitve izpodbijane sodbe, da bi morala tožnica kot normalno in povprečno pazljiva peška to pot prehoditi brez težav kljub stanju, kakršno je bilo v času škodnega dogodka in kljub temu, da je ni dobro poznala, saj je pot predstavljala normalno pohodno površino v zimskih razmerah in v dotičnem okolju, brez za pešce nepričakovanih, zakritih ali pretiranih neravnin oziroma odstopanj, ter da je bil očitno vzrok njenemu padcu ta, da pri hoji v zimskih razmerah ni bila dovolj pazljiva. Kar še zlasti velja v tem konkretnem primeru, ko je prišlo do padca tožnice, kar je med strankama nesporno, zato, ker se je tožnica spotaknila na (po ugotovitvah sodišča prve stopnje kak cm) od preostalega nivoja dvignjeni betonski plošči, ne pa morebiti zato, ker bi ji spodrsnilo na zasneženi oziroma ledeni pohodni površini. Drugačno stališče tožnice, izraženo v pritožbi, je po oceni pritožbenega sodišča pravno zmotno in v nasprotju s sedaj že ustaljeno sodno prakso4. Dvoma v pravilnosti teh zaključkov sodišča prve stopnje pa tožnica ne more vzbuditi niti s sklicevanjem na dejstvo, da je zavarovanec tožene stranke po škodnem dogodku kraj škodnega dogodka spremenil, popravil, saj je, kar pritožbeno niti ni izpodbijano, sodišče prve stopnje ugotovilo, da do nove ureditve te pohodne površine ni prišlo iz razloga, ker bi bili med ploščami neurejeni razmaki in višine, ampak iz drugih razlogov, zaradi invalidov5. Ker v ravnanju zavarovanca tožene stranke ni našlo nobene opustitve dolžnega ravnanja, je sodišče prve stopnje v skladu s 131. členom OZ povsem pravilno zaključilo, da ni podana ena izmed predpostavk civilnega delikta, ki morajo biti podane kumulativno, t.j. protipravnost, posledično pa še, da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana, saj je tožena stranka dokazala, da je škoda tožnici nastala brez krivde njenega zavarovanca, zato je pravilno v celoti zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek.

20. Ker je tožnica odločitev o stroških pravdnega postopka izpodbijala le zato, ker naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje glede glavne stvari zmotna, ne nasprotuje pa obsegu in višini odmerjenih potrebnih pravdnih stroškov tožene stranke, je glede na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari, neutemeljena tudi njena pritožba zoper stroškovni del odločitve sodišča prve stopnje.

21. Pritožba tožnice se ob obrazloženem pokaže za neutemeljeno. Pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo tožnice zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

22. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP svoje stroške pritožbenega postopka nositi sama.

1 Dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, so navedeni v točki 9. obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Primerjaj obvestilo sodišča prve stopnje z dne 28. 2. 2020 na l. št. 105 spisa. 3 Primerjaj zapisnik o naroku na kraju samem z dne 9. 6. 2020 na l. št. 111 spisa in zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 10. 6. 2020 na l. št. 112-114 spisa. 4 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 19/2009, II Ips 85/2013, II Ips 270/2016 in II Ips 251/2018. 5 Primerjaj predzadnji odstavek točke 18. obrazložitve izpodbijane sodbe.